blog

Jubilejni: deseti Ofsajd! Juhu! Torej…? E, vsaj nekaj zgodovinskega! Slovenski nogometni reprezentanci pa se žal ni uspelo uvrstiti na Euro 2016 v Franciji. Pa smo zelo kričali v Ljudskem vrtu. O, ja. Jaša je bil kar malo hripav, a ne tako kot tisti navijač dve vrsti za njim, ki je porabil arzenal vseh kletvic za Cüneyta Çakirja, Rene pa je imel še kako v mislih navijača, ki je ves čas pozival Srečku Katancu, naj vendar da v igro Novakovića. Boki pa je poskrbel, da smo uvod danes posneli kar dvakrat, ker je tak dober!

Prvi, nori, navdahnjeni gol je dala publika [torej mi] s pomočjo Boštjana Cesarja, za drugega pa je “nekaj” zmanjkalo. Ker je Kevinu Kamplu spodrsnilo, je Ukrajina zabila za 1:1 v 97 (!) minuti, bomo vsi – razen ekipe TV Slovenija – gledali Euro z razširjenimi 24 reprezentancami s kavča. Kot pravi kavč selektorji.

Kaj je zmanjkalo in zakaj je v Mariboru pritekla druga(čna) reprezentanca od one v Lvivu/Lvovu, nama je pojasnil specialni gost – eden in edini Andrej Miljković [Ekipa]. V dobre pol ure smo dognali marsikaj, predvsem zaradi gostove lucidne in direktne analize. Ki pravi, da če nisi za Katanca, še ne pomeni nujno, da si proti njemu. Tudi, če si imel z njim privat pogovor ali zelo osebni intervju. Itak bodo pa epilog podali kanapejčki na tradicionalnem NZS žuru na Brdu [z Renejem ciljava, da bova šla drugo leto, pri tem nama lahko pomagate seveda najbolj vi, dragi poslušalci!]

Kakorkoli že. Nekateri smo v Ljudskem vrtu prijeli za žvako pod stolom. Nekateri so se od kariere poslovili in jih že zdaj kar malo vsaj nostalgično pogrešamo. Jah, tretjič zapored se že nismo uvrstili nikamor. Kriza? Je. Za vse, razen za Aleksandra Čeferina, ki pravi, da s(m)o na dobri poti. Ravno ta (m) v oklepaju je težava. Smo to mi? Ali oni? Kako lahko izrazimo nestrinjanje z delom NZS? Hm? Ve kdo?

Skratka, v Ljudskem vrtu je bilo res glasno in ratala je najboljša tekma. Žal to ni bilo dovolj. Žal. Ampak… Mladi so nabili Srbijo 2:0 [#dinohotic #andrazsporar]. Predvsem pa vsi komaj čakamo sobotni derbi med Olimpijo in Mariborom. Baje bo padal sneg! Uf. Je že zdaj vroče. Kot je bilo v desetem Ofsajdu, kjer smo razkrili tudi, kdo bo bojda naš naslednji gost v rednem Ofsajdu, takoj po derbiju, v ponedeljek, 23. novembra.

***

RUMENI KARTON: Andrij Jarmolenko [za pristop]

RDEČI KARTON: bakle [prekinitev ob dveh naletih naših]

IGRALEC KROGA: Miha Penko [glasno vodenje programa v LV]

***

#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.com

Nepričakovanega gosta na levem boku ni imel sinoči le Bojan Jokić. Okej. Uf. Pa saj… Je bilo pričakovano? Malo pa že… Andrej Jarmolenko… Hud gost, ki se je lepo udomačil na svoji strani in zagnal motor, da je Slovenija v dodatnih kvalifikacijah na prvi tekmi z Ukrajino v Lvivu izgubila z 2:0 oziroma 0:2. Pa saj… Sinoči je bilo kar nekaj porazov.

Naš Rene je pripeljal kar v studio ob tako pozni in s pivom politi uri nenapovedanega obiskovalca Miho Sonda, tako da smo se uvodoma kar malo lovili, saj je prišel nekdo, ki nas baje obožuje, čeprav nas je šele zdaj prvič poslušal. Hm. Da fak? Kakorkoli. Zato je bila tokratna oddaja rahlo bipolarna, saj je imel Jaša kar nekaj težav, da se je privadil na novo realnost in poskus vplivanja publike na nekatere odločitve, a jih je z odlično montažo Bokija Batine kar dobro zatrl. Šef je pač lepo bit, ne?;)

Jah. Tako to je. Vse je enkrat prvič. Tudi Jarmolenko za Jokića, Kurtića, Krhina in ekipo. Ampak, glejte, Slovenija še lahko gre naprej. Kar vprašajte našega gosta. Miha Penko, imenovani @penkalis [Sportklub]. Krasen gost, še en Primorec! Vse boste tako izvedeli o tem, kako je biti uradni napovedovalec/špiker na tekmah slovenske nogometne reprezentance.

Pogovarjali smo se seveda tudi o tem, kje je lažje prebrati prvo postavo: v Ljudskem vrtu ali Stožicah. In prišli do ugotovitve, da je v torek na vrsti tekma za to generacijo in selektorja. Začeli smo res poklapano, se skušali razvrediti med to izvenserijsko poznosobotno oddajo in na koncu, spet, celo zapeli. In bomo, baje, tudi v Ljudskem vrtu. Ni predaje? Baje res ne.

Upamo, da bomo tako razposajeni tudi v sredo, 18. novembra, ko bo naš gost eden-in-edini Andrej Miljković [Ekipa]. Takrat bomo že vedeli vse, kako in kaj, Milko pa nam bo seveda povedal, zakaj je tako.

#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 [da, tudi tokratno oddajo] na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.si

ŽELEL JE BITI FESTIVALSKI DNEVNIK

To kar pišem je želel biti festivalski dnevnik, ki sem ga želel začeti pisati s 1. dnem Festivala Mali Slon (20.-25. oktober 2015). Pa je potem dan kar zbežal. Zbežal? Kaj to pomeni? Ne vem, ne znam čisto opisat, ampak to je nekaj podobnega vakuumu, ki ga doživim samo na festivalih, mednarodnih mladinskih izmenjavah in podobnih zadevah. Enostavno si in postaneš to. Odklopiš realnost. Brez katere sicer nikakor ne moreš, ampak v tem trenutku lahko. Brez beguncev, za katere se sicer zavedam, da so veliko bolj pomembni kot naš festival… Še sredine lige prvakov nisem gledal! Pa bi si lahko ob 24h doma zavrtel posnetek, kot bi to normalno naredil, ampak tokrat sem enostavno zaprl oči in počakal… jutrišnji dan.

Ko pride že ob 8h zjutraj 200 otrok na projekcijo, je seveda potrebno biti več kot uro prej tam, ker je potrebno pripravit par stvari in bit popolnoma „ready“ vsaj ob 7.30. Šole niso kot jaz in lahko pridejo tudi pol ure prej. Na isti projekciji sem imel celo pogovor z otroci, ki jih sicer vodi Hana, ampak tokrat sem vskočil jaz. In ker je po takem adrenalinu potrebno prižgat cigaret, pride potem mimo Anja z novicami in z gosti, s katerimi spregovorimo, pomenimo malo o Mariboru, o Beogradu, o umetnosti in demokraciji in se dogovorimo za kosilo. Nato naenkrat postane nujno poslati nek tekst in nato pride že druga skupina otrok, s katerimi pogovora ne vodim jaz, ampak jih je potrebno preusmerjati na balkon. Aja, pa gretje je potrebno vklopit, ker Udarnikovi stacionarni radiatorji trenutno ne obratujejo. In tako naprej… No, to. To nekako pomeni, da čas zbeži.

Zato v tem vakuumu ne uspem pisat dnevnika. Ker res ni prioriteta. Saj mogoče bi moral biti ali postati. Kot še marsikaj drugega. Letos smo recimo malo kiksnili z organizacijo fotografa, ki naj bi pomagal tudi pri tehniki, a je tako vsestranski, praktičen in koristen, da se ga potem namesto za fotografijo (kar bi tudi sam najraje delal) porabi za vse drugo. Pač tam kjer je sila, kjer gori. On namreč vedno vskoči. Kaj vskoči, prileti. Pomiri situacijo. Pa ne s kakimi posebnimi manipulacijskimi, retoričnimi ukanami. Ampak enostavno zato, ker tako obvlada sceno in situacijo in predvsem zato, ker resnično posluša in želi pomagati. Resnično pomagati, ne le narediti tako, da bo izgledalo, da je pomagal. In to se začuti. Miha Sagadin, ki trenutno še ni poslal fotografij včerajšnje otvoritve. Pa bi moral, že zdavnaj.

“Matjaž” mi namreč zdaj v gužvi, že celi paničen iz službe, utegne ravno še po FB “gušit“, kako je to nujno. Kako brez fotografa ne moramo delati festivala, promocije itd. itd.. In da naj čimprej skomuniciram. “Matjaž”, lahko ti? Ne, nimam časa! Daj ti. Nujno je, Rene!… Ne, ne, ne in ne. Zdaj sem se pa res končno vsedel za računalnik in začel pisati ta presneti festivalski dnevnik. Zdaj ga bom pa res napisal do konca. V bistvu pa ta dnevnik sploh ni bil moja ideja, ampak me je zanjo navdušil mentor kreativnega pisanja, tako da lahko s tem tekstom zdaj ubijem dve muhi na en mah! Naredim promocijo (in vsaj rahlo kompenziram, da še vedno nimamo fotk iz včerajšnje otvoritve!!!) in potem še kar šicnem tekst Jaši, da mi da menorski fidbek. To, to rabim. Dve muhi na en mah. Terna modernega življenja!

To je torej ta žalostna zgodba o tekstu, ki je želel biti festivalski dnevnik, a je izgubil ta potencial, saj bi bilo malo smešno, da bi 1. festivalsko-dnevniški zapis nastal v petek, na 4. festivalski dan (od skupno šestih). To je, se mi zdi, zdaj bolj nek zapis iz srca festivalskega dogajanja. Ko je programa največ. Danes šest projekcij – 3 šolske in 3 za odprto javnost, ob 18h otvoritev razstave Rabbitland-Behind the scenes v Galeriji K18 na Koroški ulici/cesti – likov animiranega filma, ki je v Berlinu, na Berlinalu, leta 2013 dobil kristalnega medveda. Otvoritev v prisotnosti avtorjev filma Ane Nedeljković in Nikole Majdaka Jr.. Vsi gosti so tukaj, dogaja na polno in jaz sem zdaj napisal to, kar je želel biti in postati festivalski dnevnik. No, mogoče pa je še vedno lahko. Bomo videli, kaj bo mentor rekel.

Rene Puhar,

producent Festivala Mali slon

Fotografije: Miha Sagadin & Kristina Rešek

Projekt Youth Banks on the Move organizira Mladinski kulturni center Maribor, finančno pa ga omogočajo: program Erasmus+, Mestna občina Maribor in Urad RS za mladino.

Projekt je YouthBanks on the Move je opisan tukaj.

Foto zapis dogajanja iz prvih dni je dostopen tukaj.

Vtisi iz mladinske izmenjave Youth Banks on the Move – prvi dan, 16. 10. 2015

Adrijana Kos, ena izmed udeleženk mladinske izmenjave Youth Banks on the Move, je strnila vtise prvega dne izmenjave, ki traja med 16. – 23. 10. 2015 v Cluj Napocci, ki v letu 2015 nosi naziv Evropska prestolnica mladih.

Romunija, prihajamo!

Ob zelo zgodnji uri, natančneje ob 4:30, smo z GoOpti-jem pričeli pot do pričakovanega Cluja. Marja nas je opremila s kavo in čajem, da smo pot začeli kar se da vedri in dobro razpoloženi. Naša zasedba je bila nekoliko okrnjena, saj se nam zaradi obveznosti ter bolezni Urban in Lovro nista mogla pridružiti. Bomo uživali še za vaju!

Dve uri pred letom smo prispeli na letališče na Dunaju. Ogromno letališče nas je sprejelo medse, kjer smo si poiskali kotiček za čakanje na let. Čas smo si krajšali s klepetom, branjem knjig, prospektov, poslušanjem glasbe in seveda z malico iz nahrbtnika. Hvala vsem mamam, da skrbijo za nas. Seveda pa ne gre brez manjših zapletov. Na terminalu so varnostniki ugotovili, da imam v torbici sumljivo substanco. Bila je kurkuma, ki je varnostnikom povzročila nekakšne skrbi. Posvetili so se samo meni, pogledali kurkumo in me preverili za morebitne sledi o eksplozivu. Čez pet minut in opravljenem testu so mi zaželeli prijeten let. Varnost je seveda na prvem mestu, pa tudi če gre za Slovenko s »posebnimi« navadami. Napočil je čas leta. Ob 10:40 nas je avtobus odpeljal do letala in imeli smo ta privilegij, da smo bili na njem sami in seveda smo priložnost izkoristili za fotografiranje. Nasmeh na obrazu nam je priklicalo zelo majhno letalo, ki nas je čakalo, da nas pelje do Romunije. Letalo je bilo skorajda najmanjše na celotnem letališču. Kot da bi imeli zasebno letalo:)

Let je bil kratek, zanimiv in nič posebnega, bi rekel pilot. Mi smo si čas popestrili s fotografiranjem in malico, ki smo jo dobili. Bili smo pridni in smo pojedli vse, no Timotej je pojedel vse:)Raruca iz naše partnerske organizacije Asociatia pentru Relatii Comunitarenas je pričakala na letališču in nato smo jo mahnili proti hostlu, kjer bomo preživeli naslednjih osem dni. Spoznali smo Edija, ki je zabaven, prijeten in mlad fant. Ima jih namreč 20, vendar se rad pošali na račun naše Martine, ki jih ima šele 16. Edi, pri nas pravijo bolj star bolj nor! Zanimivo te bo videti čez nekaj let. Edi ima namreč namen priti v Slovenijo ter ostati v Ljubljani. Po srcu je Edi prostovoljec, ki bo pomagal zgraditi veliko hiš v zelo majhnem času. »Edi respect!« Čas je bil za kosilo. Jeeeej, saj smo bili že zelo lačni. Tudi Edi, čeprav ni bil že od 4:30 na poti. Hvala Laruci in seveda Youth Bank Cluj za razvajanje z odlično hrano v odlični restavraciji. Občutek imam, da se bomo še preveč navadili na Cluj in Youth Bank.

Seveda pa smo bili tudi pridni. Popoldan smo preživeli v pisarni Youth Bank Cluj, kjer smo spoznali ostale člane izmenjave, bolje pa smo se spoznali tudi mi. Vsak je namreč predstavil ali njemu ljub predmet ali sliko. In sledilo je večerno druženje. Tega pa vam danes ne bom razkrila, naj ostane še kaj za jutri.

Vtisi iz mladinske izmenjave Youth Banks on the Move – drugi dan, 17. 10. 2015

Adrijana Kos, ena izmed udeleženk mladinske izmenjave Youth Banks on the Move, je strnila vtise drugega dne izmenjave, ki traja med 16. – 23. 10. 2015 v Cluj Napocci, ki v letu 2015 nosi naziv Evropska prestolnica mladih. 

Spoznavanje, odkrivanje in »šetanje«

Prebudilo nas je oblačno jutro. »Pa nič zato«, sem si dejala polna energije in pričakovanja. Tega pa niso mogli trditi vsi, saj so imeli zvečer »tim bildig« druženje 🙂 Po zajtrku smo odšli v pisarno Youth Bank Cluj, kjer smo spoznali podmladek Youth Bank Cluj ter imeli delavnico o Youth Bank-i v romunščini. Po delavnici nas je Raluca odpeljala po mestu Cluj. Res je, ta dan smo veliko hodili. Videli smo park, bili priča mnogim porokam, pojedli »svetovno« kosilo in donate. Smešen pripetljaj se je zgodil Maticu, ki je z Edijem odšel na lov za donati. Matic si je namreč zelo želel pojesti donat, kar pa se je z Edijem nekoliko zavleklo. Edi ne prihaja iz Cluja in zato mesta ne pozna najbolje. To je privedlo do »šetanja«, hoje v krogu in spraševanja domačinov, kje je trgovina z donati. Po eni uri sta se le vrnili do restavracije kjer smo imeli kosilo, in to z donati. Naša brihtna glavca Matic je naposled ugotovil, da je samo šest donatov premalo za vse nas. Ampak, prišel je na svoj račun in dobil tako željen donat.Raluca nas je popoldne peljala na ogled filma v okviru Comedy film festival-a. Rahlo utrujeni smo se posedli in pričel z ogledom filma Just Jim. Seveda na filmskih festivalih ne gre brez tehničnih težav. Ostali smo brez tona, predvajala sta se samo slika in podnapisi v romunščini. Pa nič zato, saj so težave odpravili. Filma pa seveda niso prevrteli nazaj.Po končanem filmu smo odšli proti hostlu. Danes smo do dobra prehodili mesto Cluj po dolžini in širini. Na evalvaciji je zato padla beseda prav na temo »šetanja«. Ko si utrujen, ti enostavno ni za hodit. Razumljivo.Filmčka danes ne bo, bo pa jutri. Žan in Martina obljubljata, da bo zato toliko boljši in zanimivejši. Pa me res zanima kakšen bo.

Mi pa smo na vezi vsaki dan, zato tudi jutri ne bo manjkalo »štorij« o nadebudnih »bankaidejevcev«.

Vtisi iz mladinske izmenjave Youth Banks on the Move – tretji dan, 18. 10. 2015

Adrijana Kos, ena izmed udeleženk mladinske izmenjave Youth Banks on the Move, je zapisala nekaj trenutkov iz tretjega dne izmenjave, ki traja med 16. – 23. 10. 2015 v Cluj Napocci, ki v letu 2015 nosi naziv Evropska prestolnica mladih. 

Nedelja je čas za počitek 🙂

Nekoliko kratke noči nam ne morejo vzeti veselja in zagona, ki ga imamo na mladinski izmenjavi, ki jo sofinancira evropski program Erasmus+. Tudi v nedeljo smo bili pridni in dan pričeli s »tim bildingom«. V prostorih Youth Bank Cluj so nam pripravili zanimivo igro. Podobnosti ima z minolovcem, vendar pri tej igri sodeluje celotna ekipa. Na tleh je narisano minsko polje. Vsaka izmed ekipa poskuša najti pot na drugo stran minskega polja, brez da bi ob tem zadela na mino. Celotna ekipa more prečkati polje uspešno, torej nobena mina ne sme eksplodirati, da se igra konča. Ob vsakem neuspelem poskusu posameznika, mora celotna ekipa igro pričeti znova. Seveda ima ekipa omejen čas za dokončanje igre. Namen igre je bil skozi igro spoznati projektno delo, oblikovanje ekipe in medsebojno sodelovanje. Zabavno in poučno! V dopoldanskem času smo se seznanili tudi o delu in fundrasingu v Youth Bank Cluj. Poudarek je bil na načinih zbiranja denarja od podjetji (sponzorska sredstva), predvsem kakšne dogodke lahko pripraviš, da je zbiranje sredstev bolj zabavno in zanimivo. Predali so nam veliko zanimivih pristopov, idej in znanja, ki jih bomo lahko uporabili tudi pri naših dogodkih v Sloveniji. V Cluju smo deležni razvajanja 🙂 Tudi danes nas je Raluca peljala v eno od restavracij, kjer je hrana bila odlična. V drugem delu projekta, ko bodo mladi iz Romunije prišli v Slovenijo, bomo imeli velik izziv kako jih kulinarično razvajati tako, kot oni sedaj nas. Hvala Youth Bank Cluj! Popoldan je bil namenjen sprostitvi. Sprehodili smo se po mestu, na željo Martine obiskali tudi pokopališče in posedeli v jazz lokalu. Še zmeraj se ne morem navaditi, da je v Romuniji dovoljeno kaditi tudi v lokalih in restavracijah. Večer je bil filmsko obarvan v stilu Comedy film festival-a, saj smo si ogledali film z naslovom Breaking the Bank. Bila je premiera, zato smo imeli možnost spoznati enega od igralcev. Žan in Armando sta izkoristila možnost in igralcu zastavila nekaj vprašanj. Za konec sta dogodek zapečatila s fotografiranjem z igralcem. Žan se je cel večer počutil slavno. Žan, slava ni nalezljiva, treba je za njo delati :D. Vendar si na dobri poti 😛

Sledilo je večerno druženje, takšno, kot se za izmenjavo spodobi 🙂

Vtisi iz mladinske izmenjave Youth Banks on the Move – četrti dan, 19. 10. 2015

Adrijana Kos, ena izmed udeleženk mladinske izmenjave Youth Banks on the Move, je zapisala nekaj trenutkov iz četrtega dne izmenjave, ki traja med 16. – 23. 10. 2015 v Cluj Napocci, ki v letu 2015 nosi naziv Evropska prestolnica mladih. 

Kot se za ponedeljek spodobi, smo že dopoldan pričeli z delom. V pisarni Youth Bank Cluj (v nadaljevanju: YBC) smo imeli možnost slišati, kako Banka idej deluje pri njih. Bianca nam je predstavila postopek iskanja in izbiranja članov ter razdelitev sredstev za projekte. Zanimivo je bilo to, da v namene izbire kandidatov v Youth Bank Cluj operirajo z družabnimi igrami. Preko njih ocenijo kakšne karakteristike ima kandidat in kako se znajde v skupini. Sledijo razgovori. YBC ima zelo kompleksen in dolg vprašalnik, razgovor pri njih pa traja od 30 do 40 minut. Pri tem želijo izvedeti čim več o posamezniku in predvsem kako ravna v kriznih situacijah. Možnost smo imeli videti in poskusiti simulacijo takšnega razgovora – na razgovoru sta bila Martina in Matic. Razgovor je potekal zelo resno s pridihom humorja, saj se je Maticu posrečilo, da je povedal naziv projekta, ki bi ga naj uspešno vodil, ta projekt pa se je dejansko tudi izvedel. Edi in Deni sta »poguglala« in o projektu je bil napisan članek s priloženo galerijo slik. Seveda je Matic s tem pustil dober vtis in bil sprejet v YBC. »Bravo Matic! Iz tebe pa še bo nekaj.« Pogovor z Martino je potekal bolj resno in obširno. Martina je bila na razgovoru tako dobra, da so youtbankovci imeli pomisleke ob sprejetju te izvrstne dame. Na žalost je prav zaradi tega razloga niso sprejeli, bila je namreč več kot primerna, da bi jo sprejeli medse. Ja, tudi to se lahko zgodi. Nadaljevali smo z zanimivimi zgodbami o načinih zbiranja in oblikovanja sklada za projekte. Sledil je del, ko nastopi trenutek akcije. Zbrani denar se sedaj porazdeli med nadobudne dijake z zanimivimi idejami in projekti. Tudi za izbiro projekta imajo zapleten postopek izbire in vrednotenja. Prepričati se želijo, da gre denar v prave roke. Število projektov je odvisno od sredstev, ki so jih pridobili. Za ta sredstva so garali, zato tudi po izbiri bedijo nad projekti in si prizadevajo, da bi bili ti kar se da uspešno izvedeni. Ta dan smo slišali veliko zanimivih informacij, ki jih brez Movita, Erasmus+ programa, MKC-ja in sevede Banke idej v taki obliki ne bi. Seveda smo tudi ta dan dobro in veliko jedli, se družili in zabavali. Ne morejo biti vsi blogi samo o hrani, a vendar bo naslednji govoril o kulturnem večeru in kuhanja slovenskih tradicionalnih jedi. Vem, da se vam že lušta – branje jutrišnjega bloga, seveda. 

Vtisi iz mladinske izmenjave Youth Banks on the Move – peti dan, 20. 10. 2015

Tradicionalno in družabno

Po vzoru prejšnjega dne smo tudi tega pričeli zelo marljivo. V pisarni Youth Bank Cluj (v nadaljevanju: YBC) smo pobliže spoznali “fundraising”. V Cluju namenijo štiri mesece za aktivnosti zbiranja denarja z aktivnim ali pasivnim pristopom pri pridobivanju teh sredstev. Med aktivne pristope se štejejo različni koncerti ali dogodki in različne športne igre. Pasivni pristop zajema prodajo voščilnic, izdelkov in različnih okraskov. Cilj »fundraisinga« je pridobiti čim več partnerjev, sponzorjev in donatorjev. Med donatorje se prištevajo tudi posamezniki – fizične osebe, podjetja, organizacije, trgovine… Donatorji se načeloma vsako leto menjajo, nekateri pa ostanejo isti tudi po več let. Med partnerje YBC sodi tudi BEREDE, podjetje, ki vsoto zbranega denarja podvoji. Sledila je simulacija organizacije dogodka, s katerim bi na kreativen način zbrali čim več denarja. Imeli smo dve skupini. Prva si je zamislila nekakšen karaoke večer pod nazivom “Winterooke” (zimske karaoke). Denar bi zbirali s pomočjo prodaje pijače – delež zaslužka bi se namreč namenil v sklad Youth Bank-o. Druga skupina pa si je zamislila prodajo domačih slaščic in pečenih kostanjev – prodajali bi jih na srednjih šolah kot tudi v centru mesta. Naziv dogodka je bil “Food 4 Youth” pod sloganom “Everyone likes food.” Da pa ne bi samo delali, smo po končanih predstavitvah odšli na vzpetino do hotela Belvedere, ki ponuja prečudovit pogled na mesto Cluj. 
Večer je bil namenjen spoznavanju slovenske kulture. Pripravili smo tradicionalne slovenske dobrote, predvajali nekatere znane slovenske pesmi in seveda tudi nazdravili. Pripravili smo jim gobovo juho z ajdovimi žganci ter kranjske klobase z gorčico in kruhom. Na tem mestu bi rada omenila Urbana, našega kuharja, ki smo ga tukaj iskreno pogrešali, ker se zaradi obveznosti ni mogel udeležiti izmenjave. Njegove izgube smo se zavedeli pred pripravo ajdovih žgancev, saj jih nobeden izmed nas ni še nikoli pripravljal. S tem izzivom smo se spopadli trije. Tako Rene, Martina kot jaz nismo imeli blage veze ali se bo postopek, ki je zapisan na internetu, izkazal za okusnega. Na koncu smo ugotovili, da smo nekaj naredili narobe, ampak je bila gobova juha zato odlična. Od juhe namreč ni ostalo nič, kranjske klobase pa so po besedah Martina »šle kot čips«. 
Večer smo zaključili s druženjem v hostlu.

Vtisi iz mladinske izmenjave Youth Banks on the Move – šesti dan, 21. 10. 2015

Prijetno s koristnim

Po kulturnem večeru smo to jutro pričeli nekoliko pozneje. V pisarni Youth Bank Cluj (v nadaljevanju: YBC) je beseda tekla o projektih – kako zaznati izziv, ga oblikovati in ga prijaviti.
Za začetek smo se po kratki predstavitvi plana dela razdelili v tri skupine in se odpravili v center Cluja. Opazovali smo okolico, povprašali mimoidoče o tem, kaj jih v mestu moti in kaj bi bilo dobro spremeniti. Od pridobljenih odgovorov smo nato izbrali tisti izziv, ki bi se lahko financiral s strani YBC in se posledično tudi uresničil. Idejo smo nato strukturirano oblikovali na podlagi prijavnega obrazca, ki je na strani YBC. Takšen prijavni obrazec izpolnijo mladi, ki želijo črpati sredstva iz sklada YBC. Raluca je podala podatek, da so na nacionalni ravni Youth Bank Romania v tem letu v skladu zbrali 54.000 evrov. Bilo je veliko prijavljenih projektov, zato so bile selekcije. Na projekt se po navadi dodeli od 2 do 3 tisoč evrov, za obširnejše projekte pa se po odobritvi izvede ponovno iskanje donatorja ali sponzorja. V popoldanskem času smo naše projekte dodelali in jih tudi predstavili. Bili smo priča izjemnim idejam, od globalne angleščine do projekta »Change your mentality, change your mind.«. Projekti so po predstavitvi šli skozi glasovanje, kjer vsak član YBC glasuje in vrednoti projekt na podlagi večih različnih kriterijev. Izjeme so samo tisti člani, ki so v osebnem odnosu s prijavitelji projekta, saj za projekt ne morejo objektivno glasovati – tako je zagotovljen karseda pravičen sistem. Na lestvici od 1 do 10 se vrednoti 5 kategorij in sicer zgradba projekta, vpletenost mladih v projekt, stroški projekta, dolgoročni vplivi in originalnost ideje. 
Vrednoti se vsaka kategorija posebej. Vsak član dvigne listek s številko od 1 do 10. Večje razlike med številkami se med osebami teh številk ponovno predebatirajo, tako da pride do nekakšnega soglasja in manjšega odstopanja med številkami.
Večer smo zaključili z druženjem v prijetni romunski restavraciji, kjer so nam postregli s tradicionalno romunsko hrano in glasbo. Po obroku smo bili še malo športno aktivni, saj smo odšli bowlat. Zabaven način, ki ga lahko uporabiš tudi za »teambuilding«. Po bowlingu smo odšli plesat in poslušat glasbo v pub. Bil je lep večer. Nejc je dejal: »Bilo je svetovno. V Mariboru se ne more zgodit, da ga densam na govejo muziko.« Nejc je namreč zelo izbirčen, kar se glasbe tiče.

Vtisi iz mladinske izmenjave Youth Banks on the Move – sedmi in osmi dan, 22. in 23. 10. 2015

Dan D

Naposled smo prišli do konca. Zadnji dan je minil kot bi mignil. Dopoldan smo se odpravili na ogled rudnika soli, popoldan pa smo preživeli v eni izmed pisarn evropske prestolnice mladih. 

Rudnik soli slovi kot zdravilni kraj, ki ga za lajšanje težav obiskujejo predvsem astmatiki. V notranjosti prostora je velika dvorana, kjer lahko igraš mini bowling, bilijard, najameš ladjico in se voziš po majhnem jezeru, ali pa le obsediš na klopi. Veliko je tudi družin z majhnimi otroki, ki se lahko igrajo na igralih. Notranjost rudnika je prilagojena tako, da si lahko v njem ves dan. Po ogledu rudnika smo odšli na (seveda odlično) kosilo in nato v eno izmed treh pisarn Evropske prestolnice mladih v Cluju. Kosilo v romunski restavraciji vzame veliko časa, saj se Romunom nikamor ne mudi ne pri strežbi ne pri plačilu računa 🙂

Pisarna se nahaja v trgovskem centru, prostore pa so kot donacijo dobili v upravljanje od občine Cluj. Natalia, ki je vodja oddelka za mednarodne odnose, nam je razložila celoten postopek priprave na prevzem težke naloge, kot je naziv evropske prestolnice mladih. Za kar se da učinkovito delovanje projekta so ustvarili projektno pisarno, ki je zadolžena samo za koordiniranje in izvajanje projektov, v katerih sodeluje več tisoč ljudi, približno 3000 prostovoljcev pa je zmeraj na voljo. Struktura projekta (prestolnice mladih) je inovativna iz tega razloga, ker je v vodstveno ekipo vključen tudi župan (kot podpredsednik projektne pisarne), kar omogoča mladim neodvisno delovanje, ki pa ima zagotovljeno mestno podporo. Zadnji večer smo preživeli z igranjem družabnih iger, novim romunskim znancem pa smo podarili bučno olje in bučna semena. Druženje se je dokaj hitro zaključilo, saj smo Slovenci naslednji dan že ob sedmi uri zjutraj odšli iz hostla. Poslovili smo se od Raluce, saj smo se tega večera videli zadnjič. Noč je prehitro minila. Jutro bi prespali, če nas ne bi zbudila Edi in Liana, saj nama z Martino ni zvonila budilka. Hvala. V navalu smo se oblekli in se poslovili ter odpeljali proti letališču. Tam smo oddali prtljago in odšli preko terminala v čakalnico. Seveda odhod ni bil brez pripetljajev. Timotej je namreč iz postelje v hostlu vzel kuverto, v kateri je bil denar. Mislil je, da je to denar za prevoz do letališča. Matic je vozniku dal denar, nakar je Edi pisal Timoteju, da mu je odnesel denar. Ker je Edi zabaven fant, ga najprej nismo jemali resno, ampak smo po premisleku ugotovili, da je Edi ostal brez denarja za prevoz z vlakom. Oprosti Edi, saj vemo, da se boš znašel. Tudi prehod preko terminala ni minil brez zapletov. Mene so ponovno testirali za prisotnost eksploziva. Tokrat je bila sporna moja doma narejena krema. Še sreča, da sem kurkumo spravila v veliko potovalko, če ne, bi pregled trajal še dlje. Letalo smo imeli ob 9:05, na Dunaju smo pa pristali nekje ob 9:35. Let je bil seveda daljši od tridesetih minut, menjal se je časovni pas in tako smo pridobili še eno dodatno uro. Ta dan je bil za nas dolg 25 ur. Vrnitev smo zaključili v Mariboru na pijači in kosilu. Obujali smo spomine na nove prijatelje, ki nas bodo čez slaba dva tedna obiskali v Mariboru. Se vidimo Youth Bank Cluj!

Video zapisi

Ocene igralcev NK Maribor proti Gorici v 9. krogu #plts [1:4]

Začelo se je… Noro. Z vratnico. Niti oddahnili si niso še vijoličasti od prve priložnosti, pa je Gorica že vodila. 1:0. Miran Burgič z glavo. Obramba je bila na dopustu. Vso tekmo. Še dobro, da je Krunoslav Jurčić več kot očitno spremenil nekaj. Ne, premešal ni ne postave ne taktike pretirano na glavo. 4-4-2 in postava, v kateri je presenetilo le to, da je ob poškodbi Abela Giglija šel na štoperja Aleš Mertelj, ne pa Damjan Vuklišević, kar morda kaže nato, da Jurčić ne bo še tako kmalu dal priložnosti mladim.

Če je Jurčić delal na tem, kako prestaviti sredino Maribora vsaj dve prestavi višje, mu je uspelo v nulo. Ko so se zbrali, vzeli žogo in šli po gol(e), so vijoličasti pokazali predstavo, kakršno nismo videli ne le v tej sezoni, temveč v celem koledarskem letu, ko je Maribor izgubil polfinale pokala, superpokal, takoj izpadel iz Evrope… To ni bil več ambiciozni nogomet, kakršnega si je zamišljal vse bolj obotavljajoči se Ante Šimundža. To je bil – fuzbal.

Ali so le želeli fantje zgolj narediti vtis na Jurčića, bo vidno že kmalu (sredo v pokalu v Tolminu, v soboto v Zavrču), toda Maribor je v fazi napada pokazal največ po dolgem času. Bolj kot devet strelov Gorice pa skrb zbuja dejstvo, da je vsaki predložek, vsaka prekinitev, zdaj resnično nevarna, konfuzna, živčna za gol vijoličastih. Kar so Goričani pridno, ne pa tudi učinkovito izkoriščali. Če je napad igral za desetko, čaka zdaj Jurčića delo v obrambi. Gorico pa resno vprašanje, ali lahko parirajo Olimpiji, ki jih je premagala že v uvodnem krogu. Maribor je poskrbel sicer tudi, da so Ljubljančani prvi na lestvici, vendar zdaj, ko se začenja druga četrtina prvenstva, se v Ljudskem vrtu vse resnično začenja »jovo« na novo.

Jasmin Handanović 7/10 Lahko bi bila tudi nižja ocena, a ga je dvakrat, ko je bilo najbolj gusto, rešila desna vratnica. Kar, kot grejo zadeve v zadnji vrsti v tej sezoni, ne bi bila njegova krivda. Ne potisne se sam v situacije, ko mora reševati moštvo. Sicer je bil ob strelu Johnsona, ko je dišalo po 2:2, na mestu, vendar ob predložkih je vratar prvi, ki komandira dogajanju v kazenskem prostoru. Tu bo pomembna vzpostavitev bolj delujoče komunikacije.

Mitja Viler 7/10 Pomagala je mini šok terapija, ko je Erik Janža [tokrat niti na klopi] prvič po več kot sto dneh dobil priložnost proti Krki in dal vedeti tudi Vilerju, da ni nezamenjiv. Vrnil se j kot tisti še vedno najbolj dinamični bočni branilec, ki primarno skrbi, da nevarnosti ne pridejo z bokov, predvsem pa se vključuje v napade in skuša z asistencami – eno je prispeval Tavaresu, še eno bi lahko Sallalichu.

Marko Šuler 6/10 Že res, da se je s skokom v Široka odkupil za grobo napako, ki jo je storil takoj na začetku tekme, eno tistih, na katerih bi moral nekaj ukreniti, ko je samo pospremil, kako je Miran Burgič z glavo spravil žogo v gol. S posredovanjem v drugem polčasu se je poglihal, »zrihtal« in hkrati rešil en gol, vendar zdaj, ko manjka Aleksander Rajčević, bi moral Šuler bolje poveljevati obrambi. Ali pa to prepustiti komu drugemu.

Aleš Mertelj 6/10 Ni kriv, da se mu minute ponujajo na njegovi sekundarni ali celo terciarni poziciji. Na »stara« leta je jasno, da Mertelj, bivši reprezentant, ni ne za desnega beka, kaj šele za štoperja. Mučil se je s predložki, dodatno pa je moral posredovati na desni, ker Petar Stojanović še vedno ni fokusiran na obrambo. Vprašanje pa je, komu koristi Mertljevo učenje na pozicijah pri tako širokem kadru [Damjan Vuklišević].

Petar Stojanović 6/10 Vse od tekme z Astano je čakal na povratek. Zdaj se je vrnil po poškodbi in, to je znova bilo vidno iz Sabotina, spet začenja znova. Iz nule. Spet je dobil rumeni karton, ker je slabo padel ob očitnem prekršku Celcerja. Obrambno ni bil zbran, kot da bodo probleme, ki so nastajali z vtekanjem Arčona, rešili drugi. Igranje z roko tik pred koncem, ki ga je Skomina spregledal [bil bi izključen, Gorica pa bi imela penal za 2:4], pa kaže na to, da se bo s fantom nekdo počasi moral pogovoriti, saj je vse bolj jasno, zakaj je lani zbral največ rumenih kartonov. Včeraj bi lahko brutalno škodil moštvu z lagodnim vodstvom.

Agim Ibraimi 7/10 Veliko je skušal z žogo. Upal si je s plasirano žogo, da bi vsaj tako ukanil Sorčana. Takšna igra, bolj dinamična, na prvo, korajžna, mu še kako leži, bo pa očitno tudi on potreboval še nekaj časa, da se navadi na za dve prestavi hitrejši Maribor. Ko se bo, bo še več takih podaj, kot je bila tista Mendyju za 1:2.

Marwan Kabha 6/10 To je bil spet tisti Kabha, ki je kot nepopisan list začel svojo zgodbo še v zadnji tekmi priprav proti Kubanu in navdušil Ljudski vrt, ker si je upal, saj si je očitno predstavljal, da lahko ob še enem defenzivnem vezistu večkrat potegne naprej, rine proti sredini in nato naprej. Če bo Jurčič spodbujal tudi njega tako, kot je tokrat Filipovića, ima Maribor (še) več možnosti tudi po sredini.

Željko Filipović 7/10 Krunoslav Jurčić je spodbujal večinoma samo njega. Dajmo Žele, ajmo Žele, dajmo Žele, ajmo Žele. Jurčić ve, kje je sidrišče igre vijoličastih, kje se lahko igra bodisi razvije bodisi ubije. Filipović se je znova hitreje obračal, podajal s prve, imel tudi zavoljo višine izjemen pregled in bil tisti igralec, ki ima toliko potenciala, skupaj z njim pa celotna igra Maribora. Ni nujno, da igra na njem stoji ali pade, vendar Ante Šimundža ni videl v Filipoviću tega, kar vidi Jurčić.

Sintayehu Sallalich 7/10 Tudi zanj velja, da mu hitrejša igra leži, a ga je tempo, možnost protinapadov, vtekanj in vsega, kar nismo videli od začetka prvenstva [ali pa že od pomladi], vse to ga je malo spomnilo na to, kakšen tip igralca je bil, ko je prišel v Ljudski vrt. Ko si bo upal še bolj naprej, še bolj v duele, bo Sallalich morda vnesel še več. Igra, kjer je Maribor želel dobiti manj golov od tekmeca, mu pač ni ležala. Ta mu.

Marcos Tavares 8/10 Kaj še reči. Gol s peto. In to kako peto. V teku, v padu, kot kobra. 105. gol, zdaj mu manjka še en, da ujame Milana Osterca na četrtem mestu večne lestvice strelcev. Usmerjal je tudi Mendyja, ki se prav ob njem počuti najbolj samozavestno. In to je tisto, kar je naloga kapetana. Da na igrišču soigralcem vlije samozavest.

Jean-Philippe Mendy 9/10 Na prejšnjih osmih tekmah je dal dva gola. Zdaj pa je bil že prvi gol takšen, da je presenetil ne le Kavčiča, temveč še obe nogi Sorčana in večino soigralcev s Tavaresom vred. Piknil je gol, kakršnih veliko ravno ni, iz mrtvega kota. To ni Mendy, kot smo ga bili vajeni. Ki je padal, ki se je obotavljal, ki je izgubljal duele. Ob drugem golu pa je pokazal, da je pripravljen prav na duele, da mu težko kaj pride do živega, ko je tako zelo razpoložen.

MENJAVE

[od 71. minute] Dare Vršič 7/10 Skušal se je poigravati, kar je bilo – glede nato, da je zamenjal

[od 74. minute] Damjan Bohar 7/10 Zabil je, ker je šel, nepopustljivo, kot menjava za Mendyja, povsem v napad, na polno

[od 92. minute] Daniel Vujčić -/- Igral, koliko, ravno nekaj sekund, preden je zapiskal Skomina. 

Admin:blog je blog namenjen predvsem insiderski zgodbi o razvijanju portala Maribor is the Future.  Admin je sicer slengovska krajšava besede Administrator – tisti, ki razporeja. Dejansko predvsem razporejam vsebino, ki jo tvorijo kreativne organizacije in posamezniki v Mariboru. Le-te smo do sedaj vabili med naše vrste povsem neformalno. Najprej preko mailing liste nastajajočega kolegija NVO, nato posamezno, popolnoma namensko, sedaj pa pripravljamo predstavitev, ki bo služila splošnemu vabilu vseh regijskih ustvarjalcev na kulturnem in urbanem področju. Prvi odzivi na portal so večinoma izjemno pozitivni, tudi statistika obiska kaže, da del populacije že uporablja portal za iskanje dogodkov v mestu, delež teh se bo septembra, ko pričnemo z konsistentnim napovedovanjem in oglaševanjem, opazno povečal, s tem pa tudi obisk prireditev.

Ker je tole tehničen blog moram kaj zapisati o portalu samem. Le-ta generično raste že od aprila, vsebine enostavno dodajam, ko so pripravljene. V trenutnem obsegu je portal zamišljen kot vstopna točka za vse, ki jih zanimajo kulturni dogodki v Mariboru. Te najdejo na strani Jutri, ki je izhodiščna stran portala. Dogodki so jasno in slikovno zaporedno nanizani v pregledni mreži, po kliku na posamezen dogodek nas stran popelje na predstavitveno stran dogodka. Ta ponudi predstavitev v besedi, sliki, videu indaje možnost prikaza lokacije dogodka na google maps in vpis v apple ali googlov koledar. Več informacij o organizaciji, ki je priredila dogodek se skriva na strani Ustvarjalci. Ta daje natančen vpogled v akterje mariborske NVO scene, ki so trenutno vpisani v portal. Njihove prodajne izdelke in storitve si lahko ogledate v sekciji Shop, ki je pravkar v nastajanju. Izbira bo v prihodnje res pestra… najeti bo mogoče DJja, vpisati potomce v otroške animirane programe društva Mars, rezervirati bo moč kolo, kupiti majico, unikaten izdelek, sliko, fotografijo ali najeti gledališko skupino za posebne priložnosti. Blog je poseben del portala, namenjen predvsem spoznavanju zakulisnega in splošnega dogajanja v večjih kreativnih in kulturnih centrih NVO scene ter boljšemu vpogledu v nastajanje aktualnih kulturnih produkcij v mestu.  Blogerjem dajemo popolnoma proste roke glede teme, stila, frekvence objavljanja, prosimo jih le, da ne uporabljajo sovražnega govora in strankarske politične agitacije ter, da kaj spišejo vsaj vsakih 14 dni… Foto:blog je prostor, kjer ustvarjalni mariborski fotografi objavljajo foto impresije mesta ali kakšne aktualne konceptualne serije. 

Razvoj spletišča poteka po načrtih, popolna splovitev portala je načrtovana za 1. oktober. Trenutno je vpisanih 66 ustvarjalcev, testno piše 9 od načrtovanih začetnih 12 blogerjev;  v spregi z Urbanom pripravljava popolnoma unikatno poročanje o aktualnemmestnem dogajanju, ki mu bo posvečen lep del portala. Spremenjena bo tudi vstopna stran portala, ta prikazovala več različnih vsebinposameznih podstrani in jasno prestavitev celotne vsebine in obsega MITF. Nasploh nameravam klasično kulturno ponudbo dopolnjevati z modernimi servisi in storitvami, ki spadajo v urbano evropsko mesto tretjega tisočletja. Tudi zato med ustvarjalci najdete organizacije kot so KreatorLab, Tkalka, Mariborska kolesarska mreža, Artmar, Radio Marš… Veliko razmišljamo tudi o notranjih povezavah in navezavah med samimi ustvarjalci, ki jih bo omogočala internetna platforma. Nekateri blog zapisi se bodo v audio obliki predvajali na Radio Marš in You/re up radiu, live evente Glasu podzemlja bomo poskušali prenašati direktno skozi portal preko video streama. 

Ambicije rastejo z vsako novo vsebino na strani, to pa dodajamo skoraj dnevno. Portal se kot večnamenska spletna platforma dejansko organsko razvija ves čas od nastanka in je sedaj na dveh tretjinah predvidenega obsega. 

Tokrat je bilo pa povsem drugače. Ta petek je bil… Boljši? Ne, to bi bilo najbrž preveč subjektivno. Prijazno, sprejeto, skoraj domačno – to pa že. Potem ko pred tednom dni ni odgovarjal na vprašanja in je nekatere novinarske članke označil za »čudo«, je Saša Gajser, pomočnik trenerja NK Maribor, ki je za [kot kaže] slaba dva tedna dobil v upravljanje moštvo trenutno na oni strani Gausove krivulje, danes pred jutrišnjo tekmo s Krko v Ljudskem vrtu skoraj deset minut odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja. Zbrano, premišljeno, odprto. Kako je vse potekalo na treningih ta teden? »Vse je, kot mora biti. Fantje so na treningih delali dobro. Zavedamo se situacij, v katerih nismo dobri in te stvari smo popravljali. Verjamem, da bo v soboto to zgledalo v nekaterih segmentih igre boljše.«

Gajser je torej posredno priznal, da je v 0:0 proti Rudarju nekje nekaj tudi zmanjkalo. Kateri so ti segmenti, je jasno že ob pogledu na podrobno lestvico prve slovenske lige, ki ji je sicer včeraj selektor Srečko Katanec domala očital preveliko število golov [v čemer uživamo očitno vsi razen njega]. Maribor je doslej v sedmih krogih zabil le osem golov [od tega štiri novincu Krškemu; ter še dva Astani na dveh tekmah], tri manj kot četrte Domžale in peti Koper, devet manj kot vodilna Gorica in kar enajst manj kot druga Olimpija, ki se je našutirala proti Celju (6:0). O tem, kateri so točno vsi ti segmenti bi se – kot je primerno opisal Gajser – lahko itak pogovarjali tri ure. Ampak v enem odgovoru? »V nekaterih stvareh bi lahko bili boljši – realizacija. V določenih trenutkih [ta] mora biti boljša in da – ko imamo posest žoge – ne dovolimo nasprotniku, da ogrozi naša vrata. Še posebej glede nato, da mora NK Maribor v osnovi igrati napadalen nogomet – v tem smislu, da gre v vsako tekmo na zmago.«

Glede nato, kar je Mitja Viler izjavil med polčasom v Velenju, češ, da je bil pred tekmo dogovor, naj se igra na 0:0, se vidi, da so v Ljudskem vrtu po ponedeljkovi tiskovni konferenci, kjer sta predsednik Drago Cotar in direktor Bojan Ban pojasnila, da klub nikoli ni bil v boljši finančni situaciji, imeli tudi prepotreben mir. Malo so razmislili, stopili na žogo, a še vedno ostajajo v koži aktualnih državnih prvakov. »Odločamo mi, ne Krka,« pravi Gajser na omembo, da je Krka doslej dvakrat iz Maribora odnesla po točko [ni pa vijoličastih na ducat tekmah še uspela premagati].

Kaj pa pritisk – zdi se, da jim je ta prišel do živega, ne nazadnje sta se Cotar in Ban odzvala na pisanje tako v medijih kot »kuloarjih«? »Popolnoma se strinjam z vami. Prejšnji teden sem jaz odreagiral na način, ki je bil mogoče z moje strani narobe ‘razumevajoč’. Trdim [eno], da se bomo ‘nosili’ s tem pritiskom in z vsem, kar spada k velikemu klubu kot je Maribor in fantje to delajo odlično. Problem vidim v tem, da se ustvarja neko vzdušje, kjer jaz kot – v tem trenutku – trener vidim, da stvari niso tako slabe, niso pa tudi idealne. Fantje ta pritisk čutijo, vendar se s temi stvarmi kar dobro kosajo. Tu in tam imamo na treningu in tudi na tekmah kakšnega mladega več, kjer moramo mi kot klub narediti vse, da jih ščitimo, da lahko dajo na treningu vse od sebe, ne pa da razmišljajo o stvareh, ki v tem trenutku niso tako realne oziroma pomembne.«

Te stvari so jasno z vse večjimi pogledi, da ne rečemo apetiti, uperjene v trenutno še vedno prazno pisarno glavnega trenerja. Tako je že od minulega ponedeljka, ko je odšel Ante Šimundža, ta ponedeljek si je klub kupil nekaj časa s preusmeritvijo pozornosti na klubske finance in zagotavljanjem nešportnega dela kluba, da še vedno zelo zaupajo športnemu. Vendar vseeno so tudi v slačilnici neka ugibanja najbrž so, kdaj bo, kdo bo, kaj bo prinesel…? »Odgovorno trdim, da so fantje zelo profesionalni. Celotno vzdušje in situacija jih je privedla, da so v nekem trenutku manj sproščeni, kot bi lahko bili. In to je moja glavna naloga: fante narediti sproščene. V Velenju so bili tako sproščeni kot samozavestni, igrali smo drugače kot bi želeli ali kot lahko, vendar želel sem, da skozi tekmo pridobijo izgubljeno samozavest, ne pa da že v peti ali šesti minuti – kot proti Olimpiji – dobimo gol in gre tekma v drugo smer.« Če kaj, drži to. Maribor se v Velenju ni bal biti Maribor, čeprav se utegne tam, nekje spomladi, zgoditi, da bo remi z Rudarjem izpadel kot dragoceno izgubljanje točk.

Kader. Poškodovani so Welle N’Diaye, Marwan Kabha in Petar Stojanović [ob, seveda, dalj časa odsotnemu Aleksandru Rajčeviću], ki se vsi vračajo, začeli so trenirati, a za Krko še ne bodo nared, poudarja Gajser. Kaj pa okrepitve – po odhodu Arghusa in poškodbi Rajčevića, čeprav se zdaj vrača Gigli? »V Velenju je igral Vujčić, ki je igral po mojem mnenju zelo dobro. Mladi delajo zelo dobro, situacija je, kakršna je in razmišljamo, da mladi prevzamejo odgovornost, ko je situacija […] V tem trenutku mladi dobro odgovarjajo na vprašanja na treningih, verjamemo vanje, vendar trenutna situacija je takšna, da je možen tudi kakšen žvižg ali komentar več, kot je potrebno. Mlade želimo obraniti stvari, ki jih starejši lažje prenesejo.«

Na omembo, da številni igralci več kot očitno niso v optimalni formi, je Gajser odkrito povedal, da v medijih nikoli niso javno razglabljali o tovrstnih problemih, poškodbah, izpadu treningov med pripravami… »Trudimo se, se s tem ubadamo in delamo. Logično pa je: če nekdo ni treniral, bo kasneje v igri padel. Zato mi je popolnoma jasno, da s Krko ne bo lahka tekma. Moramo pa zmagati.« Že zato, da ne bo razlika narasla, kar pa Gajserja, vsaj za zdaj, še ne skrbi: spomnil je na poraz z Olimpijo v Stožicah (1:4) po slavju proti Rangersom, kar takrat ni bilo usodno.

Vendar vprašanja so se vseeno vrnila k – na igrišču – najbolj opaznem problemu. Realizaciji. Posest vijoličastim uspeva, a tega ne znajo nadgraditi, saj so doslej v sedmih krogih zbrali 70 strelov [40 v okvir, 33 mimo]. Poleg štirih prej naštetih golgetersko bolj razpoloženih klubov ima sedem strelov več tudi Krka, ki je poleg Celja, Krškega in Zavrča po uspešnosti strelov za Mariborom. Gajser v strelsko razpoloženost ne dvomi.

»Imamo dovolj kvalitete, da zadanemo! Tudi v Velenju smo imeli priložnosti, a nismo zadeli. Tega ne jemljem kot negativno kritiko za napadalce, ko ekipa ni v optimalnem stanju, se zgodijo takšne stvari. Zato v tem pogledu nisem zadovoljen s tekmo proti Rudarju.« Kaj pa iztrošenost zaradi truda pri vlečenju voza, pri »matranju« za vsako ceno, da bi žogo nekako spravila v gol, ki se vse bolj pozna pri Agimu Ibraimiju in Marcosu Tavaresu? »Ja. Ampak igra jih enajst. Če igra ni, ne bom rekel ravno ‘organizirana’ v fazi napada, potem individualna kvaliteta gotovo odloča tekmo, vendar ekipa mora biti v optimalnem stanju, da pride na površje to, kar imata Agim in Tava. Dogaja se, da želita prevzeti preveč odgovornosti nase – kar je zame kot trenerja prav. Včasih to izpade, kot da nista v formi, kar ni res. Problem je v njunem dojemanju ‘jaz moram rešiti’. Tava je že večkrat rešil, recimo v Glasgowu, vendar mora biti taka situacija, da bosta z Agimom spredaj sproščena, kreativna, takrat lahko dasta kvaliteto. Ampak da bo vzel žogo iz šestnajstke in predriblal vse… Se strinjate najbrž, da bi bilo malo podcenjevalno do slovenske lige.«

A po drugi strani klub nekoliko podcenjuje tekmece na levem boku, saj je – poleg Jasmina Handanovića, ki ohranja dobro formo še iz lanske sezone – Mitja Viler odigral prav vse minute, kljub kritikam na tekmi z Olimpijo, pa tudi Rudar je imel na njegovi levi v drugem polčasu veliko praznega prostora. So alternative, dodatne opcije? Gajser je bil kratek: »Se strinjam, imamo opcije, moramo se odločiti in to je – to.«

Na koncu je padlo še vprašanje, kako se sam znajde zdaj, ko je bolj kot taktika v ospredju pritisk, ubadanje s psihologijo igralcev, kluba, okolja, čakanje na novega trenerja… »Meni v osnovni pritisk ni problem. Pošteno povedano, ne rabim zjutraj časopisa odpreti, kjer bi prebral, da ‘ne znam’. To ni pomembno. Zame je pomembna odgovornost, ki mi je trenutno naložena, da ekipo pripravim do te mere, da bodo ti igralci, ki imajo dodatno kvaliteto, bolj natančni, kreativni. In takrat bo tudi rezultat prišel. V to sem prepričan.«

Če je še pred tednom dni Gajser z ofenzivnim medijskim pristopom deloval trdo, okorno in kanček preveč zaletavo, je uspel v tednu dni – kot celoten klub, za katerega se vseeno zdi, da se Abel Gigli, ki so ga tokrat izbrali za tiste kratke, pričakovane izjave, povsem še ne znajde, saj je najbrž pričakoval neko povsem drugo zgodbo –  zasukati zgodbo. Točka proti Rudarju, tiskovna konferenca Cotarja in Bana ter današnja tiskovka so na resda majav način vendarle umirili situacijo, predvsem z vestnim odgovarjanjem na legitimna vprašanja [mimogrede, nihče od nas ni vprašal, kaj je z novim trenerjem, kdaj bo znan – kar tudi kaže na določeno spoštovanje iz medijskega pola]. A na koncu bo – ne glede na vse besede, članke in pisanja – štela jutrišnja predstava proti Krki. Trenutno bi bil najboljši PR za klub edino ta, da moštvo pred reprezentančnim premorom [Maribor po petih letih med člani ne bo imel svojega moža, je pa Primož Gliha vpoklical že pred dnevi Aljaža Cotmana, Dina Hotića in Gregorja Bajdeta] vknjiži tri točke. In nato predstavi trenerja, morebitne nove okrepitve …

Ptuj je edino mesto v Sloveniji, kjer ne pizdiš, ker ne najdeš parkinga. Pač parkiraš na oni, desni strani Drave. Kjer gradijo novo parkirišče, bajdevej, in je že končano in vse, ampak izgleda, kot da so nekaj zakvačkali z gradbenim dovoljenjem? Enivej, parkiral sem na oni strani. Da sem se lahko sprešetal čez oni mali mostek. To je most, kjer se ne pripelje noben biciklist s specialko. Ne. To je panoramski most. Tu lahko odsanjaš vse misli, vse sanje, vse želje. Zijaš gor na grad in pomisliš kvečjemu na dvoje: ali na sanjsko poroko [ja, celo fantje razmišljamo o tem] ali pa na to, da bi raje šel na špricer, kot pa sam rinil gor v breg.

Ampak nisem se zato zategnil do Ptuja. Ne. Šel sem prečekirat, kako odprejo Dneve poezije in vina. Aleš Šteger, oni brkasti model, ki zgleda kot dekadenca, ki to ni, je rekel, da je to že devetnajsti festival. Prej so bili ti v Goriških Brdih, ampak so stvar potem preslili. Če mene vprašate, hvala bogu. Saj ne, da bi imel karkoli proti Brdom. Niti malo. Vendar tisto Šmartno in vile in pršutki in refoški… Tumač kiča, predvsem pa tumač keša. Drago je na onih koncih, kjer zdaj itak gostuje festival založbe Sanje, kot je v svojem saj-sem-skoraj-kot-Svetlana-Makarovič tonu razlagala šefica založbe Tjaša Koprivec. Ker smo pač Slovenci in imamo dva literarna festivala hkrati. Da popizdiš.

In sem se priguncal do ene najlepših knjižnic v državi. Ne, od Ivana Potrča mislim, da še nisem nič bral. Sem pa seko tja lani peljal na carsko predstavitev in njene knjige in se mi je že takrat dopadla mini zelenica. In, e, tam so postavili kakih 50 zicov, pustili priprta vrata, da smo se spomnili, kako mestni promet vselej drvi še po utesnjenih rimskih cestah – še bolj pa na to, da ima folk, sploh tisti bolj uglajeni, doma namesto vrat seveda zavese in za seboj niso navajeni zapirati vrat, ker to počnejo zanje davkoplačevalci in ljubimci proračuna za kulturo. Zamudil sem, jao, ampak ne veliko. Ene osem minut. Dovolj, da sem fasal prevajalsko dozo, ker je bilo pač fino prevajati, kaj sta Milan Dekleva, častni gost, ki so mu pripravili razstavo njegovih knjig, in voditelj/prevajalec Andrej Pleterski namudrila v svojem pogovoru.

Ker sem bil žejen kot ne-vem-kaj, sem šel kar lepo noter v knjižnico, mladinski oddelek. Nikogar ni bilo, ki bi ga kaj povprašal. Pridi i vidi, dan odprtih vrat. Štofiril sem po starem Gorenje hladilniku, katerega vrata so mi skoraj v rokah ostala, kot se pač zalimajo tovrstni hladilniki. Našel nisem nič pametnega, le Mercator vode, ki seveda ni bila v hladilniku, ampak dobro, saj je bila senca. Ker nisem imel nič manjšega kot en evro, sem ga pustil tam na hladilniku. Sedel sem nazaj v zadnjo vrsto in bejbo, ki je prej stala pri vratih knjižnice, potrepljal po rami in ji rekel, da sem nastavil en evro za vodo. Rekla mi ni nič, kar me je malo razpizdilo, saj bi lahko rekla vsaj hvala. Kot sem rekel tudi jaz. Ampak zakaj mi ni rekla hvala?

Ker je potem začela klepetat z modelom poleg, nato se jima je pridružil še nek fotograf in vsi so imeli debato. Okej, če bi debatirali o tem, ali je bilo kul, da so Deklevin Pimlico stiščali na maturo par let tega, bi še štekal… Tako pa so čenčali, gofljali in na veliko droljali, kot se pač drolja o sodelavkah in njihovih nogah.

Kaj naj narediš v takem trenutku? Na fuzbal tekmi bi ju seveda oteral v kurac, ampak ker ti ljudje to vejo, še raje gofljajo, tudi ko ti cepetaš z nogami, sopihaš skozi nos, se odkašljuješ, kot da boš hraknil do Hrvaške, skratka delaš karkoli. Onadva pa še kar dalje, da pogovoru sploh nisem sledil. Jebeš, vzel sem stol, ju pogledal, kot da bi bil nek slab lik slovenskega realizma, in vzel svoj stol kot oni telečjo pečenko, ter se premaknil par metrov naprej. Pa sta seveda čenčala dovolj na glas, da sem se moral namatrat, da sem ju odmislil. Okej. Dihaj, Urban, dihaj. Sem pogledal tja, proti mizici, kjer so bile perajt Deklevine knjige. In kaj vidim tam? Bejbico, ki se špila z mobitelom. Pa saj ne moreš verjet! In nato je nekoga poklicala in se sprehodila malo sem in malo tja. Popizdiš!

»Slovenščina je najbolj gibek jezik – sem nekje slišal,« sem si nato končno uspel zacajhnat noter v moleskine, ki mi ga je kupil za rojstni dan urednik cajtnga, ki bi si levo roko odrezal, da bi tole lahko objavil. Hvala, Puši! Skratka, začel sem ju poslušat in ona prevajalka, dosihmal lepa, je prišla po svoje kar prav, saj si lahko zadihal in dobil vmes tisti klasični filing, da bi to vse skupaj prevedel, ampak krajše, pač naredil obnovo in v angleščini naflodral vse skupaj bolje kot onadva. Ali pa sem samo jaz takšen?

Enivej, špiker ni postavljal vprašanj, postavljal je ovire, 400 metrov, ona jebena disciplina, ki je pri nas raje noben niti laufa ne. A Dekleva je svetovno preskakoval vse te ovire, sploh ko sta prišla do Tomaža Pengova. Ki ga Dekleva, njegov dober frend, nikoli ni obravnal kot večina nas ostalih. Sam sem pri Pengovu, tam na Celovški, vis-a-vis Tivolija, nekoč bil, delal intervju o kultnih Odpotovanjih. Pa je bilo naporno, res, muka. Šlukal je svoje pivo, za katerega bi si želel, da bi bila morebiti scalina, karkoli, samo ne alkohol. Mučno je bilo, spuščene rolete so dajale občutek grobnice in ko sem prišel ven, nazaj na Celovško, se v svetu nekaj kakor nisem znašel. Vse je res šlo prehitro.

»Bil si močnejši od zobobola,« ga je v pesmi, ki jo je prečital, opisal Dekleva, povedal po čitanju, da je »[T]omaž bil vedno manj primerjen za svet, ki je drvel v industrializaciji besede!« Skratka, jaz, industrialec, ki klamfam besede, sem dobil stik s tipom, ki je v Tivoliju skakal v leski in kričal.

Ozrl sem se malo levo in desno, ko sta onadva spredaj tumbala o eksistancialen razprostriranju; možno, da sem si tole drugo besedo narobe zapisal, ker sem v tistem momentu videl najboljšo bejbo – ono, ever. Na literarnih zadevah je itak čudež, če srečaš koga, ki ima lase in da ti niso sivi. Res, kaka bejba. Mama mia! Zijal sem v njo, buljil, pogledala me seveda ni, le oblekla si je suknjič, ker je narahlo zapihljajo skozi njena in, bogme, tudi moja nedrja.

Spredaj so govorili nekaj o Audrey Hepburn, že sem začel pisati v beležko, potme pa… Zaslišim… Gerade za mojim hrbtom so začeli natakati špricerje. Jaz pa z avtom, na dieti, vsaki drugi dan na Pohorje… Oni pa špricerje. Če bi kdo scal za mano, bi lažje pretrpel. To je bilo pa maltretiranje, izživljanje. Majke mi! Zberi se, Urban. Dekleva je omenjal celo Higgsov bozon, v kontekstu, da se z vsakim odkritjem in tudi pisanjem odkrivajo večje razsežnosti. »Pesniki nismo tako modni več kot so bili naši veliki prehodniki – Rilke, Prešeren, Shakespeare… – a nas to ne odvrne od tega, da bi nehali,« je modro navrgel Dekleva.

Se strinjam z njim, razen v tistem delu, da jih ne bomo nikoli dosegli. Eh, jebala vas skromnost. Na Prešernovem trgu v Ljubljani je še več kot dovolj placa za vsaj en spomenik, ne? Zakaj ne bi bil moj, tvoj, njegov, Deklevin?  »Vsaka nova pesem je zadnja v svetovni antologiji,« se je temu po svoje uprl Dekleva, z Borgesovim citatom. E, to mi še manjka, ta širina, da bi naflodral nek tak citat, iz riti ven, tako pa je edini, ki se ga spomni moja generacija, ko bi rada povedala nekaj nadčasovnega, oni, da ova noč nije bila moj dan, hvala, Kliton Bozgo.

Všeč mi je bilo, da se je oni Pleterski, ki ni naše krvne grupe, ono, da bi na koncu spil špricer s sogovornikom in rekel, ajmo, ljudje, knjižnica časti, štajerski kristal, liter-liter, ajmo, no, všeč mi je bilo, da se je lepo, vljudno, spoštljivo, ne pretirano okorno zahvalil in se predvsem držal ure – po eni uri je bilo vsega fertig, šef knjižice je rekel, naj navalimo po materiralu, torej pijači, preden gremo dol na Vrazov trg, da ne bomo šli žejni na plac, ki je sicer stran 49 korakov. »50 odtenkov sline,« je še na mikrofon mislim, da pokazal Deklevc in to je bilo to.

Spil sem deci vina in poslušal neke Ljubljančane, ki so gledali čez obzidje, tja čez reko, nazaj domov, kako so bili fejst utrujeni od celega dneva in da bodo zdaj šli vseeno malo počit v hotelček. Ne vem, zakaj imajo Ljubljančani to jebeno navado, da uporabljajo pomanjševalnice, ko grejo gor in dol po državi. Ne, Urban, pusti žabare pri miru. Zvrnil sem brezplačni deci refoška, trznil, da me je od sile pritisnilo srat, ampak sem zdržal in se spravil dol na Vrazov trg, tja pred Muzikafe, kjer se vse dogaja, povezano z Dnevi poezije in vina.

E. Pridem tja in vidim, kako nekaj v kotu, tam, na drugem prehodu, nekaj plapola. Taki lističi. Gledam, se čudim in vidim tablo: Ulica Tomaža Šalamuna. »Dva tisoč jih je, veš!« me potreplja po rami šef Muzikafeja. In razloži. »Bodi tiho, tu poslušaj. Glej, tu, ja ja, tu je v angleščini, tam pa v slovenščini. Ja, Tomaž čita, kdo pa?!« Kako soti Ptujčani fenomenalno zmešani! Kje bi se še spomnili kaj takega? Morda so se toliko bolj vrgli na zobe – recimo talno razpoko prefarbali z modro in napisali Tomažev verz ‘voda najbolj ljubi’ -, ker sta bila njegova staradva Ptujčana, čeprav je bil Tomaž potem rojen v Zagrebu, ampak dobro. Ptujčani so tak, ne vem, hobiti Štajerske, prismuknjeni na svoj edinstven način, ki ga moraš objet. »Pa da ne boš mislo,« sem še slišal, »da ni takoj prišla ena od RTV-ja in rekla, da moramo urediti avtorske pravice, da se to tu vrti iz zvočnikov, cel dan, celo noč in se bo.« E, to. Zakaj smo mi tako zahojen narod? Zakaj vedno pride neka birokratka, neka Jožica, neka slaba uporabnica kulice, ki ti zjebe vso radost na planetu? Pa jebale te avtorske pravice, pusti narodu, da uživa kulturo, kake avtorske pravice? Pa kje smo mi? Pa kaj smo mi? Pa marš u pičku materinu!

Okej, Urban. Pomiri se. In sem se. Stopil do cenika, na poezijo sem še malo moral počakati, zato sem se lotil vina. 2,5 evra za 1DCL ali pa 2,5 evra za tri vzorce. Zdaj pa razumi. Aha, torej odločiti se moram: ali naj probam na blef eno vino, pa tega vsaj normalno butnem, ali pa mi bo natočil noter hrakl in bom samo jezik not namočil, da bom potem moral kupit novi kupon? Aha! Okej. Skušal sem zapecat’ blagajničarko, pa se nisva poročila, ko me je ona spomnila, da je kozarec-konzumacija vredna dva evra, kot da si bom domov nesel toti debilni glaž, ki so ga prešlatali Mitji Čandri in take face.

Ne, hvala. Vzel sem deci iz – ironično – Goriških Brd, nek cabernet franc, 13%, letnik 2013 in zelo lepo barikiran. Lahko da je bil Ščurek, ne vem. Nisem pogledal. Izpil sem, se skušal lotiti še kruhca s sirčkom, pa mi je postalo silno nerodno, ne vem, najbrž ker so to trenutki, ko je res fajn, da imaš punco, zato se kruhca nisem najedel, le sline sem premetaval po ustih. Še vode nisem vzel in ko sem videl neko kolegico od bivše punce z nekim čudno naželiranim tipom, sem sklenil, da bom butnil ta kozarec.

Šef Muzikafeja je vzel lojtro, da je prekril novo ulično tablo, ki so jo potem svečano odkrili. »Si pofotkal, saj lahko počakam?« me je vljudno vprašal, ko sem se slinil z mobitelom in instagramil trenutek, ki je bil prelep za instagram filtre. Zakaj prelep? Ker je ta tip tako vljuden, tako preprost, tako človeški. Ni se duval, le utrujen je bil, skupaj s partnerico, ker pač pust pride dvakrat na leto na Ptuj: enkrat tam februarja, odganjat zimo s kurenti, drugič pa, ko pride cvetober ljubljanske poetične scene, v kostumih, ki jih vidijo, kaj pa vem, v filmih Woodyja Allena.

Videl sem Katjo Perat, najbolj svežo pesnico, ki količi našo antologijo in je pripeljala pesništvo v 21. stoletje skupaj s svojim nefarbenblind frizurami. Tokrat se je odločila za, če sem videl prav, nekulturno modro. Pozdravil sem jo tako, da sem moral dvakrat mimo nje, ker me prvič, ne vem zakaj, ni želela pozfraviti ali karkoli ali me ni videla. Saj nima veze. »O, živjo,« je rekla, brez nekega resnega namena, da bi se pogovarjala z mano. Kar je bilo kul. Itak sem moral na hajzl, kjer sem na poti srečal več turistov, v tistih treh metrih hoje, kot v celem Mariboru ta mesec. Na hajzlu sem razmišljal, kako bo folk šmrkal slabo dozo belega na tem festivalu, ker pač so to umetniki, boemi in ljubitelji državnega proračuna. Skratka, vrnil sem se nazaj na sceno in takrat je že zaružil boben. Aha!

Prišli so, napovedat otvoritev festivala. Vsi smo se seveda postavili čim dlje od odra, kar je opazil tudi Aleš Šteger, capo di banda takih zadev, ki je prej že dal izjavo oni Jermanovi iz RTV Slovenija, lepo oblečeni modri princeski. Imel je govor, ampak nisem kaj dosti poslušal, ker se je poleg en froc drl na mamo, pa tudi sicer sem gledal v Štegrove brke in, ne vem zakaj, pomislil, da ima Dekleva lepše, ker je pač tako podoben Rudolfu Maistru. Rad imam Štajersko, jebiga, in Ptuj je Štajerska, to je jasno kot ata na mamo. Ampak potem nam taki tipi razlagajo, da je »kdaj« vprašanje vseh nas, sploh takih mest, kot je Ptuj. Lepo vas prosim, kaj pa te Šteger ve o Ptuju? To je tako, kot da bi jaz šel razlagat, ne vem, v Kočevje, ono, vsi vemo, kako nadležni so medvedje, ki nam pridejo solato jest. »Zakaj se nič ne dogaja?« je vprašal oni froc, ki je kresnil mamo direkt v fris, foter pa je permisivno samo poleg gledal in malega vzel v naročje približno takrat, ko se je pa te res začelo dogajat in je na oder prišlo cel kup mladih performerjev [Ulična uprizoritev poezije Tomaža Šalamuna –DPD Svoboda Ptuj – Teater III in Gledališki studio Ptuj ter vizualno-zvočni performans Jaz sem voda Stanke Vauda Benčevič. Otvoritev prostorske instalacije Dušana Fišerja Zid poezije].

Najprej je bilo zakomplicirano, da nisi ama nič razumel. Desno smo sicer v angleškem prevodu spremljali Šalamunovo pesem, ki so jo simultano, zdaj v paru, zdaj v trisu, zdaj pubeci, zdaj donde, zdaj vsi skupaj, vsi po spisku odddrali. Kazalo je, da bo šlo po poteh državnih proslav, ki jih režira oni Berger in jih razume tudi samo on, ko z fizikalnim duhom prostranosti skozi prostor razlagamo čas, narod, davkoplačevalci, pa gledamo neka dva tipa, ki delata stoje in prevale, nekdo pa zadaj čita Kosovela, kar nam, ne vem zakaj, nekak ne gre skupaj.

Ampak potem je, kar hitro, performans ratal carski. Ko so prišli do Gobic, tam nekje. Vrhunsko! Res, saj bi opisal a la Emile Zola/Izidor Cankar/naturalizem, ampak to je treba videt! Šumeli so, si podajali besedo in bili – gobice. Kako svetovna pesem še danes, kako svetovno izbrani verzi in sploh na koncu, ko so sčrkovali Š-A-L-A-M-U-N z verzi »ljubitem tebe / in ves svet enako«. Vmes se je sicer poleg mene nek mladi pubec, taki lepi, taki mladi, ki je prišel samo pogleda, javil na telefon in povedal to, kar bi vam na kratko lahko povedal tudi jaz: »Pa tu doli pri Muzikafeji s’n. Nekaj sma te s kolegom prišla spit, pogledat tote pičke, pa boma vidla, kak pa kaj.«

Dolgo nista zdržala, pa ne, ker ne bi bilo »pičk«. Te so že bile, dobre ribe, čeprav tisti mit, da se »te na totem festivalu one tebe pelajo ne ti njih«, za zdaj še ne drži ali pa sem jaz prehitro spičil gledat fuzbal, kar je, saj ne vem, malo sadistično, saj se je ona Astana, oni kazahstanski horuk fuzbal, uvrstila v ligo prvakov, Partizan pa ne, pa saj ne vem, zakaj sem si zaželel, da bi se, mogoče, ker sem se naučil abecedo, ko je Juga razpadla. Ne vem.

Sem pa premislil, da bi na festival te dni mogoče vsaj še enkrat skočil. Da bi še kaj takega napisal? Ne vem. Mogoče. Pa da bi spil še kaki deci, čeprav da celi cenik obrneš, rabiš skoraj 40 evrov, kar pa najbrž pride s tem, da je festival sicer brezplačen. Kakorkoli že: bil sem tam, ko je Tomaž Šalamun na Ptuju dobil svojo ulico. Kar je svetovni filing! V času, ko se prerekajo, ali imamo lahko Titovo ulico, spomenik vsem padlim v vojni, po vojni ali hudo po vojni, ali lahko uporabljamo zvezdo in koliko muzike naj uštulimo na slovenske radie… Lep filing. Tomažu Šalamunu na čast! Ajmooo!