Fuzbal na kanalu A

Fotografija: Branimir Ritonja

 

Nogomet je torej doma. Tako vsaj Pro Plus promovira svoj impulzivni šoping nogometnih tv pravic. Če je fuzbal res doma, je sicer vprašanje, vsekakor pa je, bolj ali manj, zdaj vsaj pod eno streho. Liga prvakov, evropska liga in domače prvenstvo. Kar niti ni tako majhna stvar, glede na poplavo tv prenosov, ki se šetajo sem in tja od programa do programa, da nogometni kavč navdušenci vsak vikend znova skoraj fašejo epileptični napad med živčnim šklocanjem po daljincu. 

Kanal A je bil, kot je znano, ob svojem nastanku tista rezervna televizija, kjer smo si lahko ogledali tiste akcijske filme, za katere smo bili premladi ali prestari, da bi jih šli gledat v kino. Ali pa so bili filmi preprosto preveč bizarni za kino. Kakorkoli… Od vseh bondiad pa do policijskih akademij in smrtonosnih orožij – vse živo, kar se vrti še danes. Če bi radi videli zvezde devetdesetih, je Kanal A še vedno program za vas. Tv zgodovina, vsak teden znova, kjer sta Wesley Snipes in Tom Cruise še vedno mlada.

Zato je bil toliko večji šok leta 2002, ko se je svetovno prvenstvo, prvič pri nas, znašlo na komercialni televiziji. Nova imena, novi tipi, nova zgodba. Uspeh? Ratingi so bili gotovo izjemni sploh ob megavrhuncu s Šmarno goro, vendar Kanal A kljub temu, da sta Zahovič in Katanec sama ponudila akcijo, ni uspel postati športna televizija in Pro Plus se je moral – dokler je šlo – zadovoljiti s formulo ena in Miranom Ališičem. Oboje na Pop TV.

Toda efekt tistega svetovnega prvenstva je bil vendarle dolgoročen: bil je začetek konca primata Televizije Slovenija, ko gre za športne prenose. Nič ni bilo več samoumevno, razen to, da bosta Ivo Milovanovič in Andrej Stare komentirala karkoli že bo v svojih trmasto nemogočih odločitvah zmogla Kolodvorska. Ampak stvar je šla nato domala predaleč, ko so kvalifikacije in evropsko prvenstvo 2008 pristale na TV3, ki več kot očitno ni imela ne kadrov ne znanja za tako velik projekt, ki se je nato prelil še v ligo prvakov. Takrat je postalo jasno, da z dovolj denarja lahko kdorkoli prenaša karkoli – in da se nacionalka, z malo vzvišene pozicije, tega fuzbal heca ne bo šla. Liga prvakov se je zato preselila še na Kanal A, dokler nismo pred tremi leti prvič dočakali, da so bile v torek tekme na eni televiziji (Planet TV), v sredo pa na drugi (Sportklub). Gledalci so se že prilagodili, ampak število mlajših, ki raje najdejo »stream« prenos, se je posledično samo povečalo. In to nevarno opazno.

In kaj je bil največji avtogol iz ofsajda? Ves čas se je, ne glede na kikse, ligo prvakov povezovalo s prestižem. Toda Dani Bavec, precej bolj strokovna nadgradnja Saše Jerkoviča, se je moral najprej promovitati ob fuzbal-je-tudi-za-ženske Maji Tratnik, medtem ko je Luka Penko kar naenkrat sam dočakal Maribor v ligi prvakov. Zato tudi ne čudi, da sta se brata Obrez šetala od televizije do televizije in postala sinonim za ligo prvakov, kar je tudi svojevrstna slovenska posebnost. Kot so tudi strokovni gostje, ki komentirajo ligo prvakov (Luka Elsner), ne da bi jo sploh kdaj igrali.


 

Fotografija: Rene Strgar

 

Kakorkoli že, zdaj bo veliko nogometa na Kanalu A (ligo prvakov in evrospko ligo si bo delil s Sportklubom). Dve tekmi državnega prvenstva vsak vikend, kar sta še lani zmogli komaj Planet Tv in Televizija Slovenija. In na obeh tekmah studio z lokalnimi gosti, sodniško analizo, vklopi med tekmami… Skratka, ni da ni. Glede nato, kako zlahka se je Pro Plus najprej odrekel ligi prvakov, nato pa celo formuli ena, je začetni zagon sicer razumljiv in pričakovan, a hkrati vsebinsko zadovoljiv. Povedano preprosto, Kanal A bi se res rad šel fuzbal. In uvodni vikend je bil dokaj uspešen, malo so se še lovili, ugotovili, da samo postaviti Sebastijana Cimerotiča, oblečenega v majico Green Dragons, ni dovolj, našli v Milivoju Nikoliću bivšega sodnika z željo po komentiranju in obisku tekem (ki pa je že precej v letih, vendar zato nič manj luciden, kot se je pokazalo v Kopru), predvsem pa dali na dveh tekmah (Olimpija – Gorica, Koper – Domžale) priložnost komentatorju Tomažu Lukaču, ki si jo ta zasluži že zato, ker ni vidno obremenjen z bojem nacionalka-komercialka. Ko je namreč obraz fuzbalskega komentatorja bolj prepoznaven od fuzbalerjev, je nekaj narobe. In Lukač se tega ne gre. Živi in kriči ta fuzbal, tudi naš. 

Tudi naš? Ja. Naš. Naša liga. Zato je Kanal A vnesel nekaj, kar bi resnično pričakovali od Televizije Slovenija, kjer je Mile Jovanović na koncu dal odpoved in mučno umiranje legitimnih športnih vsebin prepustil Mihi Žibratu. In niti enkrat ni Kanal A v uvodnem vikendu želel povedati, hej, glejte, to bi morala delati nacionalka. Niti enkrat. In to je pozitivni, skoraj nepričakovani efekt, ki je ob dobrih igrah in rezultatih resnično manjkal domačemu fuzbalu. Ampak… Sezona je še dolga, oglasi tudi, zato bo zanimivo videti, kako bo Kanal A resnično uspel povzeti slovensko ligo z desetimi klubi, kjer vsi seveda niso enako privlačni. Sveta na Kanalu A v fuzbalu namreč nihče ne potrebuje. 

 

Kaj ti bo pivo, če ni gola


Fotografija: Miloš Vujinović

 

Pa ravno Aleš Mejač jo je imel. Žogo. V svojih rokah. Na drugem koncu stadiona, tam pod staro tribuno, ki si res zasluži pridevnik »stara«, sploh ko se luči pod novinarsko tribuno ne znajo odločiti, ali in kdaj bodo crknile, je že stal Agim Ibraimi. Minilo je šele pol ure igre, dvajset minut od hudega kiksa Mejača, ko je vsak od četverice branilcev buljil, zijal in iskal svoj miren košček Ljudskega vrta, kjer bi našel razlago za takšen feler. Prevroče je bilo, da bi si sami nakopali probleme. Enaintrideset stopinj in feler. In ena nula za goste. Ja… Mejač je žogo zabrisal stran, ko je videl, kaj se je izpisalo na tabli za menjavo. Sedem in deset. Pogledal je na svoj dres in najbrž si je iskreno želel, da bi bil imel katero koli drugo cifro. Karkoli že pa je mislil med akcijo v deseti minuti, ko je sicer pogumno nastavil prsi, a zgolj sijajno asistiral Juretu Matjašecu za haloških aufbiks 0:1, gotovo ni mislil, da bo dvajset minut kasneje že končal z nastopom. 

Bivši reprezentant. Ki mu Matjaž Kek ni naredil ravno velike usluge na dolgi rok, ko mu je namenjal drobtinice pred SP 2010. Saj, da ima reprezentanca lahko povsem kontra efekt na nogometaše Maribora, vesta zadnje čase Aleš Mertelj in tudi Petar Stojanović. Ampak pustimo zdaj to, Srečka Katanca, tv prenose in srečo naroda. Mejač je preprosto žogo zabrisal. Naj gre vse v…. Ko je odpešačil z igrišča, mu Ante Šimundža ni dal niti roke. Na klopi se je Mejač raje v loku ognil Zlatku Zahoviću, ki je tokrat blagovoljil sesti na klop tudi v državnem prvenstvu. Mejač je zato raje sedel na sam konec. In potem zaslišal, kot se spodobi, podporo z juga. Aleš – viola. Torej, publika odpušča felerje lažje kot trener? Pa pravijo, da zna biti publika v Mariboru zajebana! Nak!

Kakšen uvod v sezono. Maribor se je potem, ko je temperatura dovolj padla za vsaj dva komada v golu Zavrča, tako mučil, da bi našel, odkril, izumil… No, recept, kot temu pravi Jasmin Handanović. Da bi se losal tega bremena, ki jim tako visi na ramenih zdaj že lep čas. Najbolj osnovno vprašanje v fuzbalu: kako dati gol? Tako dolgo potrebujejo, mučijo se, cincajo, carinijo žogo, pretiravajo in skratka vse otežijo sami sebi vijoličasti. Da je bila potem kombinacija tik pred polčasom, ki jo je začel Mitja Viler (tokrat je v Novoselu našel nekoga, ki je sicer padel na njegovo finto, vendar mu je blokiral večino predložkov, kar je kastriralo gol razliko vsaj na tej tekmi), med Luko Zahovićem in Daliborjem Volašem kot mali fuzbal na dvorišču. Volaš jo je frcnil, mali Zaho bincnil. Bum bum. In gol. Tokrat kazanja na številko dresa ni bilo, kopiranja Ronalda tudi ne. Ena ena proti Zavrču v uvodu sezone ni ravno kdo ve kakšen dosežek, ne? Se je pa vrnil ta mali Zaho, kar je bil dupli dosežek, že zato, ker je Maribor vsaj zabil. Kičkuglajo ga branilci – sploh tisti robustni od Astane so ga premetavali kot pojšter po postli -, ampak mali Zaho uspe nekako frcnit žogo v gol, golgetrsko. Nekaj, kar bi v bistvu pričakovali od Volaša, ki pa gre počasi po poteh Roberta Berića. Nekdo pač mora biti pomoč tam spredaj. In ko ni Marcosa Tavaresa, je za gol treba hudo garati. Prehudo. V 90 minutah so zmogli vijoličasti le enega. 


 

Fotografija: Miloš Vujinović

 

Narod je ves ta čas imel potrpljenje – krajšo je, če že, potegnil sodnik, čeprav ni imel ravno kdo ve kakšnih kiksov. Zanimivo, kljub hici, kljub dejstvu, da se lahko ohladiš le z maltom, spiješ jih pet – pa nisi zadet, ta nemogoč slogan, ki bi ga morali z zakonom prepovedat… kljub mučenju in iskanju nove sreče na isto staro foro (daj jo Vilerju, center šut, pa nekaj že bo), je publika počakala do konca. Take tekme Maribor, šampionski Maribor, pač vedno nekako dobi. Tudi če je sodnikov podaljšek dolg le dve minuti. E, tokrat pa ne. Pa če je Mendy še tako robusno, moško, živalsko krenil. Ded je res dobil na fizični masi, a kaj, ko potem zmanjka za podajo. Uvodi so vedno kilavi, še uradni špiker, ko ni bilo Šalce, se je bil skoraj zadavil ob prebiranju imena in priimka Sintayehuja Sallalicha. Saj, Santi pa se je mučil, da bi predriblal fuzbal in na silo spravil žogo v gol, potem ko niti Agim Ibraimi ni našel recepta, dasiravno je uspel nekako zriniti Dareta Vršiča tja, kjer ne bi z iskanjem svoje prastare forme ustavljal napadov vijoličastih. 

Lahko bi se seveda končalo tudi z grenko pico, če ne bi bil Handanović ubranil dveh poizkusov in če bi Zavrč, ki ima v Zlatanu Muslimoviću igralca, ki bo dobil vse visoke dvoboje in bo lahko s hrbtom gladko igral proti golu ter čakal na pronicljive bočne soigralce, imel še več jajc, če tokrat že pleh bande ni bilo na stari tribuni (so pa bili zvesti navijači). Lovro Cvek bi lahko, ko je kar naenkrat imel prosto polovico stadiona, ena na ena do Handanovića, vsaj poskusil z lobom. Ampak… 1:1? Proti Mariboru? Vrhunsko, četudi konkurenti v ligi, tisti, z manj zvenečim imenom in zgodovino, resno jemljejo celotni spisek mariborskih fuzbalerjev, tja do Giglija, Mejača in Mendyja.

Tako se je začela petindvajseta sezone. Da piva ni, je publika že vajena. Manj pa, da Maribor ne sčara še drugega gola. Ampak… Misli so itak drugje. Astana, Kazahstan, naslednje leto dni, mariborska sreča … In tako naprej. 

 

1.junij2015#Ideja

Ideja

 

Maribor is the future je spletni portal namenjen spremljanju kulturnega in urbanega življenja v Mariboru. Uradno je v zaključni beta verziji, nastaja od marca letos, na pobudo kolegija nevladnih kulturnih organizacij, v studijih galerije Unuk; ime si je sposodil pri projektu aktiva son:DA iz leta 2011. Nastajal je mimo uradnih struktur, aktivistično in zaradi jasne potrebe po takem osnovnem urbanem servisu v mestu tretjega tisočletja. Ta hip je v njega vpisanih 78 ustvarjalcev, ti mesečno napovedo okoli 120 dogodkov, ki zajemajo cel spekter kreativnega življenja v mestu; od glasbenih prireditev, gledaliških iger, plesnih predstav, čitalnic in delavnic za otroke, KreatorLab delavnic za odrasle, kolesarskih parad do družbenokritilčnih predavanj, aktivističnih seminarjev, angažiranih razstav… Po ogledu podstrani Dogodki je res težko izreči izrabljeno mariborsko frazo “da se nič ne dogaja”.

NoviMaribor.com zato, ker portal raste iz modernih, digitalnih temeljev, ki vpletenim omogočajo delovanje mimo ustaljenih političnih in interesnih navez. Je dejansko servis, orodje; ta kreativnim omogoča prezentacijo, radovednim pa konzumacijo kulturnih in urbanih vsebin. Te so trenutno razdeljene na kulturne in glasbene dogodke, razstave, delavnice in pozive. Blogi so prisotni kot literarna osebna refleksija bivanja v mestu, s fotoblogi pa poskušamo prikazati utrip ulic in življenja skozi avtorska dela lokalnih fotografov. Sledimo aktualnemu dogajanju, nazadnje smo tako dodali cel sklop vsebin povezanih z begunsko tematiko. Pravkar razvijamo trgovino, kjer bo moč kupiti karte za prireditve, unikatne izdelke, majice s sporočilom, umetniške kose, morda rezervirati kolo ali najeti lokalno glumaško skupino za popestritev popoldneva. V prihodnje načrtujemo podrobno pokrivanje festivalov v mestu, prenos nekaterih prireditev v živo preko interneta… imamo ambiciozne načrte okoli dnevnega gonzo poročanja, mariborskega audio bloga, kolesarske posodobitve opisov poti do lokacij dogodkov….

K sodelovanju vabimo vse nevladne kulturne in urbane organizacije v mestu, za pristop je dovolj, da izpolnite anketo na tem naslovu – https://docs.google.com/forms/d/1lCojwVCqme3UK40HcDsoWlXVwkDbq8AG8drPMl_n3jg . Letna članarina je simbolična, 15 eur, pravkar sestavljamo tudi komercialne pakete. Portal bomo vsekakor vsebinsko razvijali in plemenitili; menim, da boste obiskovalci sčasoma lahko na njem našli vse zanimive urbane in kulturne prireditve v mestu. Presegli bomo običajne delitve – vladne, nevladne, privatne organizacije, zadruge, društva, zavodi, samostojni kulturni ustvarjalci – razvoj portala se je “zgodil”  aktivistično, mimo vseh razpisov, sestankovanj, lobijev in političnih pritiskov; spletišče je nastalo dobesedno zaradi kreativne produkcije scene, ki je do sedaj bila bolj prezrta s strani občinskih in državnih organov, pa tudi publike. Gre za sodobno umetnost vseh izraznih vrst, ter na drugi strani socialna podjetja, urbane servise, …, skratka stvari, ki spadajo v moderno mesto. Portal kot digitalna platforma je tukaj, da aktivnemu državljanu omogoči dostop do zanimivih vsebin, ustvarjalcem pa daje možnost kvalitetne digitalne kreativnosti in prezentacije. Pravkar smo pred tem, da preko Tkalke portal komercializiramo in ponudimo vsem ustvarjalcem v mestu. Aktivistično smo v nekaj mesecih prišli z ideje z ulice do delujočega spletnega servisa, ki bo obveščal vse prebivalce mesta. 


Vpisovanje ustvarjalcev smo izvajali izključno preko ankete. Širjenje ankete smo začeli 22. aprila, zadnji vpis vanjo je 16. oktobra. Pošiljali smo jo po mailing listi, širili po Facebooku, namenili smo ji posebno podstran na portalu in jo oglaševali tudi preko osebnih sporočil in na socialnih omrežjih. Preko ankete je tako trenutno vpisanih 47 NVOjev in 32 samostojnih ustvarjalcev na področju kulture. Podrobnejša razvrstitev in opredelitev po prioritetnih področjih delovanja je vidna v grafih spodaj.

Ustvarjalce smo razdelili v različne sklope; Glasba, Fotografija, Vizualne umetnosti, Družbene dejavnosti, Uprizoritvene umetnosti, Komercialne dejavnosti in Prostori kreativnega ustvarjanja. Razdelitev je začasna, trenutno je potrebna zavoljo lažje sistematizacije portala. V sklopih je tudi nekaj organizacij, ki se ne ukvarjajo prvotno s kulturo ( KreatorLab, Tkalka, Mariborska kolesarska mreža ) a vsekakor spadajo med nujne sodobne mestne servise. Nasploh mislim, da moramo portal vsebinsko razširit po bolj modernih kriterijih, kot so zastarele kategorije, ki smo jih vajeni; in nujno je, da moderne mestne servise, delavnice in laboratorije namenjene skupni rabi podpremo, saj so ključni za mentalno in dejansko urbanizacijo vseh nas.


DOGODKI

Dogajanje v mestu smo razdelili na pet osnovnih kategorij

Dogodki v mestu in okolici  

Koncerti, partyji in glasbene prireditve

Razstave in večdnevni dogodki

Delavnice / seminarji / tečaji

Pozivi in natečaji

Osnovno poslanstvo portala je obveščanje o dogodkih. Vsi dogodki so vpisani v splošen koledar, ki ga najdete na dnu strani Dogodki

 

VSEBINE

Portal vsebinsko obiskovalcu trenutno ponuja naslednje vsebine/servise:  

AKTUALNO je stran posvečena trenutnemu dogajanju v mestu. Hitra izbira med aktualnimi dogodki in blogi, spodaj pa aktualno dogajanje v mestu.

Stran BLOG je zametek bloga, skratka literarnega dela portala, mišljenega kot prostor refleksije dogodkov in življenja v mestu. Pravkar tečejo pogovori z nekaterimi ustvarjalci za redne blogerske in strokovne prispevke o mariborski kulturi.

Podstran FOTOBLOG je namenjena spletnim razstavam mariborskih fotografov. S serijami avtorskih fotografij bomo poskušali prikazati dinamiko življenja ter zanimivosti in dogajanje v mestu.

Celomesečni pregled dogodkov; mrežni grafični prikaz naslednjih dogodkov v tekočem mesecu, z osnovnim opisom in časom eventa; razvršeni po kategorijah; prikaz koledarja, kjer so vpisani prav vsi dogodki v mesecu. Stran DOGODKI.

Trgovina izdelkov, storitev in servisev, ki jih nudijo vključene organizacije in posamezniki. Trgovina je ravnokar v nastajanju, testno verzijo najdete na strani SHOP.

Prikaz aktivnih NVOjev in samostojnih ustvarjalcev vpisanih v portal MITF. Posamezne opisne podstrani vpletenih, prikaz celotne strukture organizacij in njihovi vpisani naslovi v software mapbox so na strani USTVARJALCI

INFO podstran je namenjena osnovni prestavitvi portala Maribor is the future.


Portal deluje preko spletne tehnologije Squarespace ( www.squarespace.com ). Najlepše se gleda v 1920×1080 ločljivosti; prilagojen je vsem mobilnim napravam z iOS ali android sistemom. Squarespace je komercialna platforma z močnimi trgovinskimi in socialnimi moduli, ki omogočajo varno brskanje in poslovanje vsem uporabnikom sistema. Spletni portal sem v celoti izdeloval Igor Unuk, v produkciji Galerije Unuk od marca letos. Uporabljene avtorske fotografije nam je velikodušno dal v uporabo Dejan Bulut, dodaten foto material so prispevali fotografi Foto Kamre.  

Portal je dosegljiv tudi na alternativnem url naslovu: www.mariboristhefuture.com 

Na facebooku obstaja podporna stran:  https://www.facebook.com/novimaribor

Lahko nas sledite tudi na twitterju: https://twitter.com/novimaribor

TUKAJ je direkten link do ankete s katero se pridružite portalu!

Za vsa vprašanja, predloge, pobude smo odpri in dosegljivi na novimaribor@gmail.com