blog

Naredil sem le en krog, eno rundo, eno šetnjo, ker sem itak rabil malo, da sem se priovinkaril iz Velenja. Siddharta je bila že nekje sredi špila. Štikl T.H.O.R. Aha. Gledal sem levo, gledal desno, se obračal naprej in nazaj. Hm. Tudi če bi hotel koga res najt… Bi trajalo. O, ja. Ker je bilo tako svinjsko nabasano. Puno. Do amena. Da sem spet pizdakal. Ne vem, zakaj stalno na Trgu Leona Štuklja tako stiš(č)ijo tiste štante, da se narod potem po nepotrebnem gužva, če je pa trg več kot dovolj širok in v petek popoldan sicer vabi na fuzbal, ker je tak prazen. Ampak to itak ni bistvo, ni pomembno, nak.

Glavno, da je bilo tooooooliko folka. Toooooooliko! Ja, že res, da se je v soboto na Siddharto primajalo toliko ljudi tudi zato, ker je koncert za svojo petnajstko častil Europark [mariborski šoping center na oni strani Drave, za one, ki ne vejo, kje in kaj je Europark]. Brez vstopnine, brez kontrole, brez kakršnega koli vhod-izhod cijakanja. Zakaj? Hm, ker že petnajst let hodimo tja, na oni konec, prat avte, kupovat darila, cote, hrano ali pa, še pogosteje, samo gledat, česa vse ne moremo imeti. Europark je tisti bav-bav, ki je baje pokopal Gosposko, uničil center mesta, medosebne odnose, dinamiko, kultiviranost in intelektualno širino Maribora.

Ampak zdaj smo pa imeli to. Ja, to. Okej, dopoldan itak Čuke, zvečer pa – Siddharto. Madafakin Siddharto – za đabe. Parking si si lahko v mestu narisal, hladne pijače je gostincem zmanjkalo v sekundi, tako žejni so bili vsi skupaj, čeprav si je narod seveda s seboj prinesel tekočino, ker ni bilo nobenih pregledov in omejitev. Čisto nič. Nikjer varnostnika, ki bi gušil in gledal v torbico. In kako je to, ta svoboda, ta odprta vrata, svobodomiselnost, saj-ne-bo-nič-hudega izpadlo? Ja, glasno, to se ve, a če se v Ljubljani tako zgražajo ob začetku šolskega leta, kako se mularija nacedi na prireditvi Ritem mladosti, kjer je prisotna varnost in vse ostalo, je tokratni koncert brez kakršnega koli nadzora [dobri stari pridi in vidi] izpadel vrhunsko! Mesto je dobilo možnost, da pokaže, kdo in kaj je.  

Predvsem je bilo ogromno mularije, ki pač te dni čaka, da se začne novo šolsko leto. Sam sem pred Prvo naletel na dijakinjo, kar hudo okroglo od alkohola, ki je kričala v telefon tipu, naj pride že na špil, ker da zdaj bo Na Soncu in ga mora, preprosto mora videt!!!!!!! »Priem čez tričetrt ure, saj bojo še špilali!« je pljunil tip nazaj, iz njenega zvočnika, ker danes se ti froci pogovarjajo tak, da vsi čujemo.

In to je mularija, od katere bosta ogromno imela tako Europark kot Siddharta. Prvi zato, ker je za mularijo pač Europark plac, kjer so gor rasli, Siddharta pa, ker ravno s takimi koncerti dobivajo novo publiko po vzoru – ja, joj prejoj – Modrijanov. S čimer ni, vsaj po mnenju tega [rock] kritika, prav nič narobe. Več nas je, bolj je. E, to.

Koncert namreč ni bil noben sell-out. Nihče me ni na šetnji posiljeval naj kupim to ali ono in me porinil v nakupovalni voziček. »V imenu Europarka vam predstavljamooooo skupinoooo…. Siddharta!« In bam. To je bilo, kot sem bil izvedel, tudi vse. No, poleg plakatov pa ostalih oglasov in vsega, kar je Europark vložil v promocijo. 

Seveda vsako tovrstno podjetje potrebuje oglaševanje, ne nazadnje tudi za-petnajstko-smo-imeli-Siddharto samopromocijo, ki vselej pride prav. Sobotni koncert, ki sodeč po set-listi ni bil prav nič drugačen od ostalih, na katerih band predstavlja presek 20-letnice ustvarjanja, je uspel precej bolje kot rojstnodnevni koncert Radia City v zadnjih letih – ta je letos ostal celo brez svojega tradicionalnega špila pod Pohorjem, ki je itak vselej bil bolj druženje z dobrodelno noto kot pa resen koncert, kjer vsak zapoje par štiklov, se pofotka in spiči. Morebiti se je City izpel tudi zato, ker je bila ideja preživeta in ker je, če nič drugega, trg pokrit z betonskimi ploščami, Snežni stadion pa s travo, ki postane ob dežju neprijetno blato. 

Europarku, milo rečeno, nič od tega ni »treba«. Prav nič. Narod bo še vedno tam pakiral [zastonj], posledično kupoval, pral avte, se dobival na kafejih, reševal zveze in podobno. Pokazal je družbeno odgovornost, ne da bi se spuščal v politično-kulturne debate. Ni storil tistega, kar v imenu Maribora počne Vladimir Rukavina s svojim Narodnim domom in Festivalom Lent. Kaj počne? Vsako leto raje vzame celotno mesto z občani vred za talce, govori v našem imenu, češ, če ne bo Lenta, bo šla mariborska kultura po gobe in bomo vsi poslušali samo harmonike, turbofolk in se smejali šank štosom. Narobe! 

Mariborska kultura itak gre po gobe. Te dni na Ptuj, na Dneve poezije in vina, po pa tudi tja, v Ruše, kjer se grejo petnajstdnevni fenomenalni festival za manj kot sto jurjev, pripeljejo pa imena, ki so mirne duše primerljiva s tistim, kar pritegne najširšo množico na Lent [Perpetuum Jazzile, Rambo Amadeus, Let 3, Manouche; Reporter Milan, Matjaž Javšnik…]. Razlika je le v tem, da se v Rušah grejo festival s celo kopico prostovoljcev, Narodni dom pa vse to počne z ekipo 37 redno zaposlenih ljudi. Ki so kao tim, kao ekipa, ampak odmaknjena od večine ljudi. Noben me ni, tako kot Rušani v petek, vabil na after-party in ponujal spanje za 18 evrov po glavi [če kdo najde 18 evrov za hostel/hotel med Letom, vsaka mu čast]. Lent tudi ne organizira zastonj avtobusov, kot to počnejo Rušani. Kamor, v Ruše, smo šli z Miho Lovšetom in njegovim Stolpom 3 na eno najboljših kultur-šok voženj s cugom. Dobri cajti, ni kaj.

In povrh tega se Rukavina v kičkuglanju z nekdanjim bestičem, županom Fištravcem, še krega, da ne more izpeljati festivala za manj kot [zdaj je na to cifro že pristal] 750 tisoč evrov, kar je desetkrat več kot dokaj podobna izkušnja v Rušah, kjer se mi zdi kul, da pijem piksno piva [za 2 evra] in mi ponujajo domače, lokalne izdelke. Saj tudi v Rušah vsi niso enotni, itak da ne, ampak cela država ne gleda in čaka, češ, ali bojo to zmožni speljat ali ne.  

Ob vsem tem Rukavina namreč hvali sponzorje, mestno banko in zavarovalnico, brez katerih da nam kulturno živeti ni – ko mu pa omenimo, da je Lent drag špas, pa se brani s tem, da je ustanovitelj občina, kar je katasatrofalen protiargument, saj je Rukavinov tim [dobro in javno] plačan zato, da opravi svoje delo. Kakšen pa je rezultat? Da je potem par tednov pred začetkom to edini festival na planetu, kjer se ne ve, ali sploh bo, kdaj bo, kje bo, s kom bo… Ne pa kaj bomo lahko videli. In to od institucije, ki ji je lani mesto prispevalo 2,4 milijona evrov, obiskovalci pa so nazaj kupili za 400 jurjev evrov vstopnic. 

Narobe. Res. Narobe. Sobotni koncert je tako lepo pokazal, da Narodni dom še zdaleč ni edini, ki se zna iti velike koncerte v Mariboru, velike in predvsem za narod uspešne zadeve. Ruše se financirajo z vstopnicami in dobro voljo, Europark pa naš vložek vrača z družbeno odgovornostjo. In to v soboto je bil z naskokom največji enodnevni dogodek v mestu ne le tega poletja, ampak najbrž nasploh do sedaj. Pustimo ognjemet, kjer za par trenutkov pogledamo v zrak. To je bil ornk, pravi, konkretni špil. Ki ga je častila privat firma. Zmagali so pa vsi: publika, band in tudi Europark. Včasih smo mi embalažo nosili v trgovino, zdaj je končno eno odgovorno podjetje dalo nekaj nazaj. Brez da bi nam nekdo razlagal o multiplaktivnih učinkih mesta in se kregal na dolgo in široko z občino, ministrstvom in – zdravo pametjo. Četudi bi mi kdo rekel prodana duša, mislim, da marsikdo, ki je bil v soboto tam, lahko reče: hvala, Europark, za Siddharto.

Fotografije: Foto Frenky

Ocene igralcev NK Maribor v 7. krogu #plts proti Rudarju (0:0)

Red Bull najbrž ne bi bil pomagal. Ali pa se je nanj čakalo predolgo. Krila Mariboru niso zrasla, energijskega šoka ni bilo. Maribor se je v Velenju postavil z namenom, da preboli teden, ko je izgubil najprej z Olimpijo, nato pa še trenerja.

 Osnovni cilj je bil pod taktirko Saše Gajserja, ki je prav danes obhajal štiri leta, kar opravlja vlogo pomočnika trenerja [opravljaj jo je tudi tokrat uradno], najbrž tako izpolnjen: odnesli so točko [a v bistvu izgubili dve], zadetka niso prejeli [komaj drugič v tekoči sezoni, prvič v Domžalah], najbrž tudi zato, ker sta bila oba štoperja – skupaj s Handanovićem – najboljši del.

Handanović je z Arghusom in Šulerjem poskrbel, da Rudar iz številnih predložkov z desne v drugem polčasu ni kronal [rahle] premoči, nakazane že v prvem polčasu, ko Maribor ni niti enkrat pomeril v okvir. V nadaljevanju se je to spremenilo, ampak ali je bil Radan na mestu [Mendy, Bajde] ali pa so se akcije prerano in brezzobo končale. 0:0 je zelo realen, a tudi trd rezultat z devetouvrščenim [a tudi v vzponu] Rudarjem. Dolgega miru tale remi pretirano ne bo ohranil – gotovo ne do vikenda, ko prihaja v Ljudski vrt Krka. 

Jasmin Handanović 7/10 Strela Prašnikarja in Jahića je odbil. Rešil je, ko je kazalo, da bi Rudar lahko skakal na after partyju žura, ki ga je v nedeljo imela Olimpija na čelu z Andražem Šporarjem. Tudi v drugem polčasu je bil zbran, na mestu, na žogi. Ni kaj, najbolj stabilen, znova je šel z glavo tam, kjer drugi ne bi upali niti z nogo.

Mitja Viler 5/10 Prepočasi, preprosto prepočasi. Tako v obrambi, še bolj pa v napadu. Trifković in Prašnikar sta šla zlahka mimo njega, še pogosteje pa nato Babić, ki je imel trening predložkov v nadaljevanju, česar pa Velenjčani na Vilerjevo srečo niso izkoriščali. Še toliko bolj se poraja vprašanje: zakaj je v Ljudski vrt prišel Erik Janža in, še bolj, zakaj sta ga zapustila Dejan Trajkovski in, še bolj, Matic Črnic?

Marko Šuler 7/10 Luka Prašnikar je zdaj videl, kako je, ko naletiš na trdne štoperje. Šuler ga je dobro pokrival, odbijal z glavo, podstavljal zdaj noge, zdaj telo in pazil. Zelo zbrano je pridal svoj delež, dobival vse dvoboje, v katere je šel previdno, pametno in ne nazadnje tudi uspešno.

Arghus 7/10 Ena redkih dobrih novic za vijoličaste. Arghus je nazaj, ravno v času, ko je voda že v grlo tekma, saj Rajčevića še dolgo ne bo nazaj, Gigli pa je odslužil kazen za izključitev proti Olimpiji. Se je pa v nadaljevanju ob dveh predložkih pokazalo, da mu manjka tekem, da ni še čisto prepričan, siguren sam vase.

Aleš Mertelj 6/10 Ni vprašanje, ali bi Mertelj lahko bil boljša opcija na desnem boku kot Damjan Bohar, ko Petar Stojanović še vedno poškodovan med publiko spremlja tekme. Vprašanje je samo, kdo je [v obrambi] slabša možnost, ker se je Mertelj mučil že z Kocićem in Ibheishehom, Bohar pa s Hentyjem. V napadu je imel Mertelj takoj v nadaljevanju priložnost, a mu je Radan pošten strel pošteno ubranil.

Dare Vršič 6/10 Povsem nemočno borben, da je še velenjska publika kričala, naj grejo poskusit mimo njega. Ali ni bil njegov dan ali je bilo kaj drugega, ne vem. Se je pa pošteno lovil na sredini, skušal narediti nekaj, vendar postavljen tako globoko, je imel težavo že stopiti na žogo, kaj šele kreirati kaj bolj obetavnega. 

Če se spomnimo: ‘Plakatna afera’ se nanaša na intervencijo v obliki kandidiranja na javnem natečaju Zveze socialistične mladine Slovenije za izdelavo štafete mladosti in vizualnega materiala, ki bi naj obeležil Dan mladosti. Dizajnerski odsek Neue Slowenische Kunst je za natečaj sestavljeni zvezni komisiji tako hudomušno podtaknil remake nacističnega plakata nemškega umetnika Richarda Kleina iz leta 1936. Pri tem pa nacistične simbole zgolj nadomestil z jugoslovansko-socialističnimi, deloma pa tudi slovensko-nacionalnimi. Štafeta v roki dečka na plakatu je tako recimo povzemala obliko Plečnikovega nerealiziranega arhitekturnega predloga za slovenski parlament. Težava je seveda nastopila zato, ker je plakat dejansko postal zmagovalec natečaja. Zvezna komisija, v kateri so bili med drugim tudi generali JNA, pa je bila kmalu, sicer po naključnem odkritju nekega inženirja in naknadni objavi plakatov v medijih, soočena z ‘dejanskim izvorom’ plakata.

Škandal se je v kontekstu politične sfere večinsko interpretiral kot simbolni napad nad državotvornost SFRJ. V okviru takratne, še bolj eksplicitno pa kasnejše kulturno-umetniške sfere, pa po eni strani kot domnevni dokaz za ‘totalitarno bazo’ jugoslovanskega socializma, po drugi pa za subverzivni potencial Neue Slowenische Kunst. ‘Plakatna afera’ je tako postala integralni del narativa sodobne slovenske umetnosti in tako imenovane ‘vzhodne umetnosti’ osrednje institucije za sodobno umetnost pri nas. V procesu pa je ‘vzhodna umetnost’, skupaj z Neue Slowenische Kunst, postal ključni lokalni poosamosvojitveni umetniški izvozni artikel za mednarodni umetniški trg.

Če pustimo ob strani kako in zakaj se je oblikovala danes prevladujoča interpretacija ‘Plakatne afere’, v temelju povezana z – kot pronicljivo ugotavlja Miklavž Komelj – taktikami,  “kako družbeno problematiko prevesti v problematiko umetnosti in jo kot tako lansirati na globalizirano umetniško tržišče,” “kako svetu zahodne demokracije narediti naše breme “totalitarizma” zanimivo” in “kako prodati svojo različnost”, se je bolj smiselno osredotočiti na nekaj drugega. Kot je mogoče sklepati iz citiranih odzivov in kot na podlagi slednjih ugotavlja tudi Slavoj Žižek približno leto kasneje v svojem znanem besedilu Ideologija, cinizem, punk, pri ‘Plakatni aferi’ v nobenem primeru ni šlo za problematičnost samega dejstva, da so si ‘umetniški punkerji’ s svojo akcijo sploh dovolili kritizirati oblast. Niti ne povsem za problematičnost tega, kako so to sploh storili, temveč nekaj deloma drugega. Slavoj tako piše: “Če pustimo ob strani, koliko si Mestna konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva res želi “ostro” in “brezkompromisno” kritiko družbenih pojavov, ostane temeljno dejstvo, da obeh teh stališč ne moti sama kritičnost, marveč predvsem pozicija “otopelosti”, “razosebljanja”, od koder se izreka ta kritika: namesto da bi na prodoren, duhovit, ironičen način, z osvobajajočo refleksijo pokazala protislovja in negativne plati naše družbe, ponuja Laibach individue, ki tako rekoč “kot stroji” deklamirajo priučene totalitarne obrazce. Z eno besedo, namesto živega duha ponuja mrtvo črko.”

Nekoliko daljši uvod v tem konkretnem primeru služi razgrnitvi neke druge umetniške intervencije v okvirih bojda drugačneha političnega sistema. V predvolilnem obdobju februarja leta 2012 dva mlada, obetajoča srbska dramaturga in dramska pisca, Maja Pelević in Milan Marković, pričneta svojo umetniško intervencijo z devetdnevnim procesom sistematičnega včlanjevanja v sedem ključnih srbskih političnih strank. Umetnika dobrih poslovnih biografij, se v relativno kratkem času uspeta infiltrirati v praktično vse stankarske odseke za kulturo. Glede na to, da gre – kot rečeno – za obdobje predvolilnih kampanj, se od novo-včlanjenih odprtih rok pričakuje doprinos k političnem programu partikularne stranke. Vzporedno pa se takoj prično procesi trgovanja s strateškimi položaji znotraj kulturne sfere, ki bi jih umetnika morebiti lahko zasedla v primeru ugodnega volilnega izida. V zameno za sunkovito izboljšanje poslovnega položaja, sta umetnika skratka povabljena, da predstavita svoje poglede na kulturno politiko, stranko in ideologijo, taktike političnega marketinga in podobno. V tem procesu pa si – podobno kot slaba tri desetletja pred tem Novi kolektivizem – privoščita podtik. Predložita v vseh strankah odlično sprejeto besedilo o taktikah političnega marketinga, na podlagi formulacije katerega eden od strankarskih akterjev celo pride do sklepa, da ta “kaže na povsem ozaveščena vloge angažiranih ljudi v okvirih angažirane kulture”, in da sta umetnika nedvomno kompetentna človeka iz branže, ki hkrati ciljata na dobrobit državljanov in družbene skupnosti.”

Podtaknjeni tekst je, kot je mogoče sklepati, podobnega izvora kot v prvem umetniškem primeru. Gre za tekstualizirani govor Josepha Goebbelsa, ministra za propagando Tretjega rajha z naslovom ‘Znanje in propaganda’ iz leta 1928. Glede na obdobje torej še nekoliko mehko-fašističnega. Pri sta umetnika namesto vizualnih simbolov, kot v primeru Novega kolektivizma, zamenjata besedne. Besedo ‘propaganda’ recimo s časovnemu kontekstu prikladnejšim ‘politični marketing’. ‘Nacionalsocializem’ s poljubni stranki odgovarjajočim izrazom, bodisi ‘liberalna demokracija’, zgolj ‘demokracija’ ali pač ‘socializem’. Last but not least: namesto Hitlerjevega imena v predloženo besedilo seveda vstavita ustrezajoče ime vodje posamezne stranke. Svojo dvomesečno politično kariero Pelević in Marković zvesto dokumentirata, si shranjujeta in snemata znotraj-strankarske komunikacije, svojo intervencijo pa simbolno zaključita z javnim branjem na podlagi dokumentacije skomponiranega dramskega teksta z naslovom ‘Oni živijo’. Za razliko od prve, razen odzivov stanovskih kolegov, ki odmevajo prvenstveno v okvirih ‘relativno avtonomne’ kulturno-umetniške sfere, intervencija scer ini doživela pretiranega zgražanja širše zainteresirane javnosti. V končni fazi je zgolj nekoliko podregnila v eno bolj znanih javnih skrivnosti.

Če se v tej navezavi nekoliko dotaknem same delovne metodologije ‘subverzivnih umetnikov’: taktike Neue Slowenische Kunst sredi 80-tih je nedvomno mogoče najbolj ustrezno opisati kar z katero izmed točk njihovega Konventa. Tretja, morda najbolj znana, tako izpostavi, da je “vsaka umetnost podvržena politični manipulaciji, razen tiste, ki govori z jezikom te iste manipulacije”. Podobno bi bilo kajpada mogoče legitimirati tudi intervencijo, ki sta si jo privoščila srbska dramaturga, četudi recimo Marković v enem od intervjujev ‘nevarno’ spajanje umetnosti in politike, oziroma ideologije pojasni takole: “Kultura v Srbiji je privedena do takšne točke, da se z njo več enostavno ne moremo ukvarjati. Upravniki so nastavljeni s strani političnih strank, proračun zanjo je praktično neobstoječi, vsa velika kulturna prizorišča pa so tik pred zaprtjem. Glede na to, da smo izgubili prostor za scenske umetnosti, smo torej poskušali prostor političnih strank izkoristiti za to isto dejavnost.”

Tako na podlagi odziva na podtika besedila Pelević in Marković, kot tudi odzivov na intervencij Neue Slowenische Kunst iz 80-tih, je mogoče povleči sklep, da sama angažiranost vsaj načeloma ni tisto, kar bi utegnilo predstavljati ključni ‘problem’. Ravno nasprotno, vsaj na deklarativni ravni tako Socialistična zveza delovnega ljudstva, kot citirana pripadnica ene od srbskih političnih strank pozdravljajo kritičnost, refleksivnost in angažiranost mladih umetnikov. Ni potrebno posebej izpostavljati, da so seveda izjave tega tipa če ne že eksplicitno, pa vsaj podtalno in v samem jedru cinične. In relacijo umetnosti ter ideologije v omenjanem besedilu recimo s cinizmom zapleta tudi Žižek, ki poskuša rekonstruirati temeljno strategijo kontrakulture, oziroma punka: “punk pomeni /…/ prav specifino strategijo, katere namen je subvertirati cinično delovanje ideologije”, pri čemer je “reakcija na punk del samega punka”. Žižek je tukaj natančen: ne gre toliko za nekakšno razkrivanje ali refleksijo, ki bi se recimo odvijala kot klasično dodajanje konkretne pomenske vsebine predmetnosti umetniškega dela skozi proces recepcije, temveč dobesedno – sprevrnitev.

Če bi skratka naj Neue Slowenische Kunst s ‘Plakatno afero’ leta 1987 razkrila totalitarno srž jugoslovanske realsocialistične oblasti, bi lahko rekli, da sta srbska dramaturga zelo blizu razbijanju fantazme o prelomu s totalitarno oblastjo ob integraciji v ‘normalnost’ zahodnih liberalnih demokracij. Sodobna umetnost se po treh desetletjih še vedno poslužuje sorodnih taktik; citira in podtika, četudi zavzema nekoliko drugačno relacijo do ideologije in ‘totalitarizma’ oblasti. Srhljivo sorodna pa je tudi ideološka baza domnevno radikalno drugačnih političnih sistemov. Žižkova projekcija fiktivnega dialoga med s samoupravno ideologijo legitimirano državno-partijsko birokracijo in individuumom, v katerem slednji prvi očita, da mu ni prinesla sreče in blagostanjarecimo rezultira v cinični odgovor birokracije, ki ga je danes mogoče srečati skorajda na vsakem koraku. “Sreče ti ne morem dati jaz, srečo si moraš priboriti sam!” Kar se tiče umetnosti, ideologije in cinizma, pa parafrizajoč Brechta še zaključi: “Kaj je uboga subkulturna obscenost proti obscenosti same oblasti! Kaj je uboga avantgardna “provokacija” proti provokaciji, ki jo realizira oblast! Koliko več cinizma in obscenosti je v eni sami politični deklaraciji kot v vseh “radikalnih” subkulturnih nastopih skupaj! Koliko več posmeha, distance do “etične resnosti in zavzetosti!” je v utemeljitvi navadnega birokratskega sklepa kot v avantgardnem posmehovanju in oponašanju “resnobe” “uradnega” govora! Veliki Punker, cinični “izobčenec”, ki se ne pusti “ujeti v igro”, je sama Oblast.”