blog

Zvočni posnetek besedila (prebrano na radio aporee, 13. februar 2016) poslušajte tukaj:

Tihota samosti fotografij Ivana Dvoršaka ni spokojna. Je in ni tiha. 

Razstavo I1I uvaja Klic (1963). Obraz ženske, mehko ovit v črnino, z v klic odpirajočimi se usti, razpirajočimi globoko tȇmo. Klic je izoliran, pogled nam vleče v usta, kaos črnine. Brezno ust spomni na nekaj, kar je veliko starejše kot kodificirana narava govorice, kot fotografija in njena podoba. Evocira trajajoče, ne podvrženo hipu, slutimo ponavljajoče in manifestirajoče se v neskončnih različicah. Kreativni potencial glasu. Lahko se le strinjamo z označbo Klavdija Slubana – fotografija Klic je ikona. 

    Klic, krik, hrup, šum so manifestacije univerzalne zvočnosti, ne vežejo se na posamezno kulturo, ne na čas, ne na prostor. Klic je starejši kot govorica, je vāk (sanskrt) – govorica ljudi in živali pa tudi neživih reči: kamen za stiskanje, boben. Je glas, ki vpije, veka, zaklinja; je glas telesa v stanju, ko nadzor popusti.

    Ta izjemna brezčasna podoba, obraz klica, dvignjen nad časovne in prostorske referenčne koordinate, glasen svetilnik na začetku razstave, je postavljena v levo stran razstaviščne sobe – lunarno. Prav takšna je tudi svetloba podobe, mesečeva, izjemno mehka, srebrnkasto osvetljena pokrajina obraza. V vse nadaljnje, temotne in tihotne poti fotografij vnaša glas, ki je odsoten. Ekho, njen klic še vedno odmeva, slišimo ga med zidovi in od dežja mokrimi pločniki, v kotu, po cestah, med garažami, industrijskimi dimniki in cerkvenimi zvoniki, pod mostovi.

Ivan Dvoršak je hodil po vedno istih poteh, bival v istih sobah, deloval v istih prostorih. S fotografijo je ustvaril vrhunsko bivanjsko kozmologijo, red vsakdana, z ostrino in neizprosno resnostjo občutenja ter mojstrsko sintakso podobe. Vizualna poezija par excellence.

Razstavljene fotografije ne pripovedujejo zgodb v smislu sprožanja narativnega toka, razcvetanja domišljije, ogledovanja specifične pripovedi zasebne oblike bivanja. Segajo globlje, tja, kjer se podobe premikajo počasneje, brez brutalnosti, brez sunka, veliko bolj eksistencialno in neizbežno. Ne prestopijo v polje romantičnega zrenja preteklosti ali prihodnosti. Bivanjsko občutje je izostreno do skrajnega roba. Podobe se z resnostjo poglabljajo v svet ter iz in v njega vznikajo kot individualizirane estetske pojavnosti.  

    Opus določa sprejemanje sveta, takšnega kot je. Svet je obujen v posamezno, v umetniško izkustvo. Fotografije odmaknjene zrejo v drobce sveta, vedno v čas in prostor, takšen kot je in ko je. Maribor Tabor, Melje, primestje, in pa rob narave in urbanega okolja, ki še danes specifično določa mesto. A hkrati je “razgled” fotografij neverjetno ambivalenten in nedoločljiv, dosledno vpisane sledi časa in prostora odločno presegajo krajevne specifike. Lokalni označevalci prevzamejo vlogo kompozicije vizualnega polja. Zdi se, da hodimo po več mestih in različnih časih. V postopku fotografiranja slutimo odziv na kairós, pravi čas in kraj. Mentalna dimenzija je v času fotografij prisotna v ozadju. 

Ob fotografijah pomislimo na estetiko (in etiko) zena, japonsko strogost v doseganju presežnega v robustni vsakdanjosti. Tudi sence in motna, difuzna svetloba ter polifonija Dvoršakovih temin prispeva k plodni interpretaciji opusa skozi zenovsko tradicijo. Optika in občutenje za red stvari sta izbrani in postavljeni tako, da podpirata senco, kontemplativno občutje ter stanje duha. Ob tem je nujno opozoriti, da senčna temina tako fotografij Dvoršaka kot osenčeni svet stare Japonske ni negativen, hladen, ampak nasprotno, je toplina oglja, je predrojstvena tema. 

    V Dvoršakovih delih sledimo različnim idejam temine (in motnosti). Uporablja jo kot okvir in kot zastor, skozi katerega je v stanje sveta investiral razpoloženje individualne osebnosti. Tema odpira pogled vsakokratnega gledalca, vleče vase, vzporedno vzpostavlja polje komunikacije, zrcali gledalčevo razpoloženje in aktivira mentalno polje. 

Motnost izvabi občutek intimnosti, tihotnosti. Paradoks Dvoršakovih fotografij, ki so same po sebi seveda povsem brez konkretno zaznavne slušne dimenzije, je v njihovi zvočnosti. Zvočnosti fotografijso tukaj v podobnem razmerju kot obravnava svetlob – temina je tista, ki jih objema in podpira. Tako tudi zvočnosti, ki so lahko povsem tihe, a natančno artikulirane, podpira tihota samosti. Temina, tako kot tišina, ko je otresena strahu in nelagodja, razpira bližino, intimnost, globino. Klic je vedno nekomu namenjen. Hrepeni po odzivu. Vmes je stanje tišine.

V tihoti samosti je plast napetosti, ki jo v podobe mestnega, urbanega in naravnega okolja vnaša dinamika diagonal, vertikal in horizontal. Vertikale stremijo navzgor, vnašajo nemir, napetost v okoliško temino in senco. Kot postane stičišče. 

Ko neki prizor, ki je povsem očiten in razumljiv, izvzamemo in običajnega, pričakovanega reda stvari in ga motrimo samega na sebi, se izkaže kot nepričakovano pomenljiv. Vogal (1970), tik po dežju, moker pločnik in suh drobec asfalta globoko v kotu med dvema stenama. Fotografija, ogoljena vsega odvečnega, radikalna gesta poezije stvari, navdihujoče polivalentna. Mokra tla, tekstura betona in asfalta ter njuno medsebojno zrcaljenje v gledalcu prebudi spomin telesa. Dež, asfalt, gramoz ustvarjajo specifično zvočnost. Od dežja mokra cestišča, luže, megla s prefinjeno vlažnostjo površin so stalnice Dvoršakove fotografske artikulacije in prav te imajo ob poudarjeni likovni vlogi tudi auralno. Telesni spomin prevzema aktivno vlogo v zaznavi teh fotografij. Analogije med tišino, zvokom, samostjo in svetom so v Vogalu zgoščene v trenutek, ki traja. Fotografija je vrhunec vizualne poezije, podoba se nepremično premika med znakom, naključjem (kairós) in redom sveta, stvarnostjo.

Trajajoči trenutek, usidran v gibki nadčasovnosti, triptih Divan (1972). Pogled, ki v treh kadrih zaobjame kot prostora. Divan je avtoportret, eden najradikalnejših v umetnosti sploh. Tudi telo portretiranca je nevidno, prisotno le v sledeh, ki so se nalagale, v gubah, kot so se oblikovale na odeji in rjuhi. Zatilje glave je na steni pustilo senco, odtis, ki je veliko globlji kot bi bil enkraten odtis telesa, spogleduje se z večnostjo. Električno stikalo na prvem delu triptiha nekako optimistično napoveduje žarnico na koncu kabla. Vendar žarnice ni. Na koncu žice je le še eno stikalo. Izgled in pozicija drugega stikala, ki je ovito okrog stola in nameščeno ravno tako, da bi lahko osvetljevalo glavo na ležišču, bolj spominja na prazen nosilec za žarnico kot stikalo. Na mestu bleščanja žareče žarnice pa je suspenz, in odtis. Žarnica bi senco uničila. 

Triptih Trak (1975), prav tako izjemna umetnina vizualne poezije v fotografiji. Specifična estetika in postopki govorijo o odnosu do sveta, ki se razteza v najmanjše podrobnosti vsakodnevnega življenja. Ponovi se splet znaka, naključja in stvarnosti. Referenčno polje se razširja na v času sodoben land art, ki je aktualiziran povsem avtorsko. Plastičen trak, ki ga je najverjetneje veter razporedil po v brazde urejenem polju. Horizont sveta Dvoršakovih fotografij drsi po izmikajočem se robu ruralnega in urbanega. 

Z diptihom Soba (1981) se Dvoršakov opus počasi prekine, in konča, brez konca. Soba vpelje drugačen, nov red enigmatičnosti, ki je veliko bolj dinamičen. Razmerje med stolom in rožo, dvema oknoma, odstrtim in z zaveso zastrtim ambientom, notranjščino in zunanjostjo, ostrino in motnostjo aktivira poligon pogleda. Interpretativno je diptih, kar je tudi ena ključnih značilnosti Dvoršakovih fotografij, nadvse odprt. Aluzivna figura monstere, njena antropomorfna, ženska, ljubko gibka linija in statičen stol z odloženim oblačilom, jopico sta osrednja akterja statično gibajoče podobe – odnos med njima je skoraj haptičen. Z odsotnostjo človeka uspe fotograf izluščiti bistvo stvari, stanja, razpoloženja, odnosa. Dvoršak premakne pogled – ustvari novo dimenzijo spoja pogleda in razpoloženja. 

I1I Razstava Ivan Dvoršak, Umetnostna galerija Maribor, 9. oktober 2015 – 8. februar 2016. / http://www.ugm.si/razstave/razstava/n/ivan-dvorsak-fotograf-in-graficni-oblikovalec-2722/

Ko se duša naguba Metke Kavčič

 

Golota, ki jo osvetljuje luč ali katere zglajeno meso se lesketa v družbenem prostoru, ni gola. Vse, kar odlaga svojo obliko, je usmerjeno h goloti. V nasprotju s tem pa vse, kar se razkazuje, postaja jasnejše, zahteva pogled, se kaže, izkazuje voljo po pojavljanju, ki je nasprotje golote ali vsaj nasprotje razgaljanja tega, kar skrivamo. 

Pascal Quignard, Skrivno življenje.

 

Ko se duša naguba Metke Kavčič, razstavljena v Baročnem dvorcu Novo Celje (28. maj – 30. avgust 2005), je gledalca vodila po scenografsko premišljeni poti med kiparsko utelešenimi postanki: impozantno kovinsko čipko na stropu stopnišča dvorca, lebdečim kovinskim prtom s primaknjenim stolom v svečani dvorani, v bron odlitimi kosi ženskega telesa in spodnjega perila v sobanah, odlitkom čevljev na robu praga na hodniku. Pot je imela svoj konec – ženski torzo, lebdeče-viseče »razpelo«, ki je vrnitev in začetno obiskovalčevo izkušnjo osvetlilo z določnejšo, temnejšo lučjo. Pomikanje med ambientom senc in stropno razsvetljenimi polji postavitve je pozornost gledalca premišljeno usmerjalo k obdajajočemu okolju, k drugačnosti dvornih soban, specifičnosti razstavne izkušnje, k zidovom, ki so bili videti kot svojevrstne časovne tapiserije preteklosti z luščečimi se plastmi obarvanih sten, kažoč notranjost. 

Sodobnost in bližnja preteklost je baročnemu dvorcu odvzela pričakovano identiteto – interjer, notranjost, okrasje, tapiserije, štukature, poslikave, skulpture – gubo. Dosledno je posegla v njeno kontinuiteto in jo dobesedno izravnala. V času funkcionalne rabe neskončno naguban in ovit je danes ogoljena lupina. Kot značilno za slovensko mentaliteto in organizacijo družbenega življenja so bili prostori dvorca v prvi polovici preteklega stoletja namenjeni bolnišnični oskrbi. Danes je sled polpretekle dejavnosti odstranjena. Ostal je pas sinje modrega opleska na zidovih soban, nekje v višini človeka, kar je prepoznavna značilnost, ki priča o aktivnostih in tako ali drugače zaprtih klientih. Odstranitev fizičnih sledi pretekle dejavnosti je v dvorcu Novo Celje zelo natančna. 

Gilles Deleuze piše, da »problem ni v tem, kako zaključiti gubo, ampak, kako jo nadaljevati, kako naj gre skozi strop, jo potegniti v neskončnost. Kajti guba ne učinkuje samo na vse materiale, ki tako postanejo materiali izraza, sledeč različnim lestvicam, hitrostim in vektorjem (gore in vode, papirji, blago, živa tkiva, možgani), ampak določi in pokaže Formo, iz nje naredi formo izraza, Gestaltung, genetski element ali neskončno linijo prevoja, krivuljo z eno samo spremenljivko«. Metka Kavčič ponudi ustrezno rešitev problema nadaljevanja prekinjene gube, pri čemer je prekinitev zareza, ki je močno posegla v kontinuum časa in prostora. Materialna in nematerialna guba je skupna os umetničinega cikla Ko se duša naguba in lokacije razstavljanja. Z razstavo je vzpostavila začasno možnost nadaljevanja, predvsem pa pozornost usmerila na tanek rob, natančneje prevoj med telesnostjo in duš(ev)nostjo.

V bron odlito perilo je polno gub. Kovinski prt ima štiri precizno nameščene in poravnane viseče gube, stropna čipka vsebuje sledi prevojev niti in je guba par excellence. Umetničina interpretacija gube ima nekaj zveze z nalaganjem, kopičenjem življenjskih izkušenj. Gube na kosih spodnjega perila pripovedujejo o njihovi rabi, so sled morfologije teles. Guba je znak trajajočega stika telesa in tkanine, je preoblikovanje teksture, raztegovanje in krčenje, kamor življenje umesti draperijo časa. Cunjasto je nekaj, kar je (bilo) intimno in obrabljeno, je skrajno blizu, a tudi na robu, da bo kmalu zavržno. Gube izven materije so skrivališča spomina, zavetje samosti, razširitev prostora za nadaljevanje življenja.

Dvojna podstat, značilna za razstavljeni cikel, niha med intimnim in družbenim. V bron odliti kosi spodnjega perila so pripadali umetnici, detajl čipke je del vzorca prta, ki naj bi ga dvajset idrijskih klekljaric ustvarjalo za točno določeno posameznico, za prvo damo Jugoslavije Jovanko Broz. Slednja te mojstrovine nikoli ni prejela v dar. Hkrati pa pomene črpajo iz pripadanja določenemu tipu industrije in oblačilne kulture, ki sta žensko spodnje perilo vzpostavila v razmerju do seksualnosti in ekonomije spolov. S premestitvijo spodnjega perila, tkanin, ki so telesu najbližja, v potrošniško infrastrukturo želje, je bil ustvarjen način participacije v podružabljanju bližine in telesnosti, nečesa, kar izrašča iz dotika in pogleda ne potrebuje. Zastavljena dvojnost in nihanje med specifičnim – intimnim – vedno tragičnim, kolikor je približevanje smrti dojeto kot trpljenje človeka, in družbenim – splošnim – vedno strukturiranim z odmislekom smrti, med obojim ustvarja presenetljivo dinamiko. Obrača namreč ekonomsko in hierarhično vodeno logiko hotenja, izkustva ter odzivanje posameznika.

V zgodovinski perspektivi pojava in rabe čipke ob navezavi na vzporednice med čipkasto tkanino in ženskim spodnjim perilom izpostavljam dejstvo, da je prvoten naročnik čipkastih, ročno vezenih, pletenih tkanin in obrob, ob seveda elitnih posvetnih slojih družbe, bila Cerkev. Eden največjih naročnikov čipke po Evropi je bilo cerkveno gospostvo. Mašniška moda, dekoracija cerkva je brez bogatih čipkastih obrob in dragocenih vezenin nepredstavljiva. Čipka je v cerkveni rabi običajno zunanja, očem vidna. Ima vlogo dekoracije, je simbol izbranosti; sodeluje pri ustvarjanju razpoloženja vzvišenega ter večvrednosti. Industrializacija s strojnimi načini izdelave in uporabo sintetičnih vlaken je prevzela koncept manipulacije in za(s)vojevanja posameznikovega pogleda ter učinkovanje prenesla v optiko seksualizacije ženskega telesa, v njegovo pretvorbo v polje želje in potrošnje. Čipka prevzame funkcijo v izgradnji pogleda, ki objektivizira goloto. Slednja se, kot spomni Pascal Quignard v uvodu besedila, pogledu odmika prav zaradi tega, ker prekine z družbenim, potrebuje le bližino in dotik. Čipka opremlja žensko telo z nečim, kar je prvotno služilo za zapeljevanje pogleda vernika. Zdaj ima opraviti s potrošnikom v prefinjeni konstrukciji vsakodnevnosti. Čipka vedno zapeljuje pogled, lovi ga v vodeno strukturacijo odkritega in zakritega.

Čipka je v celoti kombinacija v vzorec urejenega variiranja prevojev. Za izdelavo stropne čipke je umetnica na valjano pločevino preslikala površino detajla Jovankinega prta. Postopek preslikavanja s projekcijo in sorazmernim raztezanjem velikosti dimenzij ji je zagotovil vizualno prepričljivo identičnost, ki je osredotočena na optično raven izdelka.

Kot rečeno, ima stropna čipka konkreten izvor in pomenljivo zgodbo, čeravno je umetnica posebej ne izpostavlja in dela ni opremila z določnim narativom. Referenčni prt stropne čipke je veličasten primer kolektivnega dela. Skupaj naj bi ga ustvarjalo dvajset oseb. Delo z nitjo ima vpisan grški izraz eiro, ki ob izrekanju pomeni tudi zaporedje, niz. Z vijugami, prevoji in variacijami krivulje se začetni niz kompleksno razrašča. Nezveznost niti bi uničila kontinuiteto, prekinila bi v vzorec urejeno praznino. Tapiserija pogled pritegne s teksturo, čipka s prefinjeno alternacijo praznih in polnih prostorov. V nasprotju s kolektivnim pristopom pri izdelavi prta je stropno čipko umetnica izdelala sama – z varilnim aparatom, z ognjem in vročino je v kovino izžigala vzorec. Delo s kovino tradicionalno sodi v okvir moških opravil, umetnica pa zatečeno perspektivo dvojno obrne in kritiško ost usmeri v samoumevnost uveljavljenih stereotipov delitve dela. Čipka kot filigranski postopek, premeščen v arhitekturno – stavbno perspektivo, je nosilec razgradnje uveljavljenih načinov. Na označeno delitev dela se lahko ozremo tudi z vidika koncepta moške in ženske umetnosti, v katerega Metka Kavčič z varjenjem poseže zelo radikalno, fizično, blizu bodyartističnim praksam. V nadaljevanju pa dinamiko še preseže in nadgradi, ko z delom v bronu, za kar uporablja vosek, odtise telesa in tkanine vnese prvine naključja in na novo vzpostavlja haptične vidike razmerja med kovino in telesnostjo, kožo. Radikalno pa spreobrača tudi splošne predstave, zgrajene okrog dinamike žensko moško, vsaj s posredno obravnavo masovnih, velikih konstrukcij tako v umetnost kot v industriji in rokodelstvu ter miniaturnim ročnim delom, kar se je izrabljalo za razločevanje glede na binarno opredeljen spol.

Kiparsko delo Metke Kavčič gradi na nasprotujočih si silnicah lebdenja in težnosti, kože in kovine. Umetničin Jovankin prt je brez stika s tlemi, je tudi brez telesa, ki bi ga prekrival, je brez mize. Lebdi visoko nad ljudmi, vpet je v arhitekturo prostora. Prav tako kot čipka je tudi prt v svečani dvorani brez telesa, ki bi ga prekrival, je brez mize, lebdi v prostoru. V primerjavi s čipko na stropu je občutek levitacije izrazitejši. Ob njem je le en stol. Zdi se kot nekakšno osvetljeno kiparsko tihožitje, odsev preteklosti, ujet v času. Razgalja tradicionalistično predstavo pogrnjene mize kot simbola družinske varnosti, stanovitnosti, skupnosti. A v tej podobi ni mize, ni osi, je samo še prt, ki je ohranil telo mize. Prt se zdi čvrsto v prostoru, čeravno nas njegova logika opominja, da je najverjetneje privid, fantazma brez časa. Druga asociativna konotacija stola ob lebdečem kovinskem prtu je predstava umetniškega ustvarjanja, podoba samosti, ter privzdignjeno, od družbenih norm distancirano stanje. 

Stol in prt odpirata pripoved o ročnih opravilih, aktivnostih, običajno povezanih z vlogo ženske. Določa ga monotono ponavljanje gibov rok in prstov. Za obravnavano tematiko je pomembna dinamika med ročnim delom, obdanim z vsakodnevnim življenjem, in mentalnimi prostori, ki se razraščajo vmes med opravljanjem tovrstnih opravil in ustvarjajo potencialnost vzporednih, notranjih miselnih krajin. Tudi ta prt je umetnica ustvarila z varilnim aparatom, kjer morajo biti prti in roke še posebej, ob očeh, zaščiteni, skriti pred ognjem in vročino. Dihotomija v izboru delovnih postopkov se vrti sredi skrajnostmi, ki bi za rezultate dela, ob približanju, bili uničujoči. Na tej točki zaslutimo umetničino kritiško občutljivost do še vedno vzpostavljenih segregacij patriarhalne družbe, ki ji je sodobnost dodan še korporativni vidik.

Z odvzemom mize umetnica prt osvobodi neposredne navezave na mizo, na uporabnost, funkcionalnost, in ga prav zaradi poudarjene levitacije zbliža s tkanino, s površino, ki prekriva, skriva telo, goloto kože in organov. Prt, razprostrt čez obraz, je znak neprisotnosti življenja in prisotnosti smrti. Funkcija prta v zahodni kulturi je pr(i)ekrivanje. Vezen prt je znak posebne, izredne priložnost: rojstvo, poroka, smrt.

Odliti kosi intimnega ženskega perila so v razmerju s praznino, z odsotnim telesom, ki je pred tem evidentno bilo prisotno. Ustvarjeni so po meri umetnice. Z voskom prepojeni kosi oblačil, odliti v bron, učinkujejo s starodavnostjo odtisa in dotika kože, intimnostjo konkretnih umetničinih stvari, ki so istočasno zaznamovani kotpotrošni material, ki je z utelesitvijo v bronu premeščeno v stabilno in trajanje, telesijo draperijo življenjskih izkustev, razpoloženj, stanj. 

Premišljeno umeščeni v prostor so se bronasti kosi perila zdeli kot svojstvene postaje. Način postavitve je odprl več možnih branj. Umetnica je v pogovorih omenjala odlaganje, odlaganje oblačil v smislu razdajanje sebe samega, kot razpiranje ranljivosti: rokavica v predalu, čevlji na robu praga med hodnikom in sobano, spodnjice na počivalniku, kombineža na podstavku, prav tako nedrček in pas za nogavice, nogavice na stolu in tleh. Na koncu je pogled obvisel na viseči gmoti mesa in cunj v bronu, na »razpelu«, kot pravi umetnica, v zatemnjenem stranskem krožnem stopnišču. Na fascinantnem lebdeče-visečem torzu, od pasu navzdol obdanem z ovojem čipkaste, v bron odlite draperije. Dramatičen prizor izjemno sugestivnega naboja, končna postaja križevega pota, je bila uvedena s svetlobno redukcijo in ob umestitvi na stranski hodnik z razločitvijo od drugih del.

V slovenskem prostoru viseče »žensko« razpelo berem kot radikalno feministično gesto. V praksi Metke Kavčič jo opredeljujejo obravnavane teme, tj. družbenost vlog, delitev dejavnosti po spolu, radikalizacija ustvarjalnih postopkov. Na tej točki feministični diskurz še zaostri in ga prestavi v sfere cerkvene in teološke institucije.

Metka Kavčič je začetne, rahlo erotične, napol raz(od)krite prizore kiparskih postavitev pripeljala do konca z ženskim razpelom razgaljenih prsi in trebuha. Tisto, kar je perilo prej obdajalo, je obviselo v zasenčeni temini hodnika, med nebom in zemljo, svet(l)ost telesnega, čudovito ganljiv spoj ranljivosti in moči, utelešena ognjena guba. »A s tem, ko se [guba] diferencira, se razteza na obe strani: guba se diferencira v gube, ki se vibajo v notranjost in ki izstopajo v zunanjost ter se artikulirajo tudi kot zgoraj in spodaj. Pregibi v materiji s pridržkom zunanjosti, gube v duši s pridržkom zaključenosti«.

*** Prva objava besedila v reviji Likovne besede, št. 102, zima 2015. http://www.likovnebesede.org/

NAJDALJŠI INTERVJU Z JURIJEM DREVENŠKOM, KI GA BOSTE (ITAK!) PREBRALI DO KONCA. IN POTEM PRIŠLI NA PREDSTAVO PESEM ZA ENO DREVO.

JAŠA LORENČIČ

Ne ve. Majke mi. Ne ve. Res ne ve, kaj je to, kar bo v torek in sredo [19. in 20. januarja 2016] predstavil v mariborskem Salonu uporabnih umetnosti. Ni kabaret. Ni gledališče. Ni perfomans. Ni koncert. Ni… Ni… Ni… Ma. Zdaj si pa predstavljajte: jaz sem prišel pa na intervju, da bi vse zvedel o njegovi predstavi. In vam nato povedal vse o predstavi. Da bi se vi prizibali v Salon.

Pa saj. Niti, bojda, nisem prišel na ta intervju, ki ga boste zdaj prebrali. Ker intervju je bil zmenjen ob desetih zvečer. Jaz sem prišel baje na vaje. Ampak to v bistvu niso bile vaje. Vse, kar sem videl, je bila črna kitara, na katero bo Jurij Drevenšek brenkal. Ne. To ni štart njegove solo glasbene kariere. Čeprav… Ni pomembno. Pa videl sem čistopis, čisto malo, čisto s kontra strani, kar ne znam prebrat. 

Dame in gospodje, niti jaz nimam pojma, kaj je tisto, kar bo Drevenšek predstavil v predstavi/dogodku/nastopu/______ (vstavi po potrebi) Pesem za eno Drevo. Ja, Drevo je z veliko. Kako se naglasi, boste zvedeli malo nižje. Vam pa moram še v uvodu povedat, da sem gledališki analfabet in da sem videl tudi sceno nastopa in izvedel Jurijev prastari vzdevek. 

Ne bi vam pa smel povedat, da sva se v Piafu – midva, stara znanca, ki sta se spoznala v drugi vrsti na Štuku na Magnificovem koncertu 22. septembra 2000 [tisti večer so prvo slovensko olimpijsko zlato pobasali Iztok Čop in Luka Špik ter Rajmond Debevec] – še eno uro menila samo in izključno o fuzbalu. Jure je še vedno tisti Mariborčan, ki si je vedno želel nazaj v Maribor, posluša raje Blur kot Oasis, lapa nazaj in, nekje vmes, še igra v SNG Maribor. Ampak to je solo produkcija. To je. Ali ni. Jurij Drevenšek.

Kdo je večja zvezda v napovedi tvoje predstave: Heinrich Böll ali tvoja bivša punca?
»V tem primeru ziher bivša punca! Ampak to je samo trigger, ni to predstava o bivši punci. Klovnovi pogledi je pa itak knjiga o bivših. Glavni lik doma sedi in broke pati, ker ga je draga pustila.«

Ni to zgodba najine generacije?

»Absolutno, le da ko glavni lik Hans vidi smisel v nesmiselnem, mu vsi ostali rečejo ‘alo, če boš pa to naredil, si nafukal! In ne samo to: odjebal boš, odžagali te bomo, propadel boš samo še bolj, ti je jasno?’ Kaj pa on sporoči njim? Da v tistem trenutku, ko se obrneš sam k sebi, zmotiš kolesje družbe. Si zob, ki zašteka pogon. In, e, tako sem jaz združil vse skupaj in zato predstava ni zgodba ne o meni ne o Hansu. Je presek in ni presek. Štekaš?«

Niti malo.

»Glej, vsi imamo izkušnje z bivšimi in pa, kot se temu reče, z mobingom pametnih šefov pametnih sistemov. Kdo te nima pametnega šefa, ki ga pri svojih 30. letih končno vidiš za to, kar v bistvu je? Pri 30. letih se ti zato danes zgodi dvoje…«

Prvič: spegla se nam…?

»To! Ali se ti spegla ali pa se boš lotil nečesa povsem novega in boš to dejansko tudi naredil. Jaz sem vzel v roke kitaro, ti si genialno zaštartal neko svojo stvar…«

Jurij, ampak midva sva kreativca: kitara, podcast, oder, tekst. Kaj pa ostali, ki jim kreativa ni ventil?
»Zapijejo se?«

Naredijo otroka?

»Ja, kar je še huje, če pomislim na otroke. Nisem eden tistih, ki govorijo in nakladajo in tumbajo ‘kaj sem jaz vse hotel’. In kako so vsi drugi bili samo ovira. No, o tem govori predstava. O mojih željah in reakcijah, ki nastanejo, ko se postavim za svojo željo. Pa da ne bo pomote, jaz nisem Jimi Hendrix.«

Čakaj, (ni)si ravno ti Jimi Hendrix SNG Maribor? 

»Ha? Kdo to pravi?«

Sar(it)a.

»Haha, ampak Sara me še ni slišala igrati kitare. Problem je, ker se prehitro definiramo. Idi v kafič in kaj boš naprej slišal? Folk, ki se ne more odločiti, ali bo kavo ali čaj. Noro!«

Če se dotakneva knjige in jo premakneva v realnost. Böll je rezal v krščanstvo in nacizem. Kaj je (tvoj) nacizem danes?
»Enoumje. To je moj nacizem; kritika predstava pa se tiče sistema. Ne bi rad šel na dolgo in široko v debato o zadnjem referendumu, ampak saj si videl, kako so liberalci na veliko razlagali, kako so oni sami po sebi zelo sprejemljivi in, še huje, kako drugi za razliko od njih pač niso sprejemljivi, hkrati pa niso niti za trenutek sprejeli drugače mislečih. Filmčke limajo na YouTube in govorijo ‘haha, glejte kaki so!!!’ Preveč težimo k enaki miselnosti. Če si v teatru, moraš biti liberalec? Fuj! Ne! Živimo v času, ko se počutim, kot da se vsi režimo in s prstom kažemo na sošolca Robija v 6.c: ‘Haha, ti si pa na socialni!’ Bolno. Zato kot posameznik danes družbo najbolj ogrožaš s tem, da si.«

Pa celo to bi še šlo, če ne bi vladala ta nesposobnost, da bi sami sebi – v državi s toliko samomori – lahko rekli, da smo idioti. Kaj šele, da bi se temu nasmejali. 

»In to bo druga poanta predstave. Ustvarjam v gledališču, ki je zaprt sistem, zato zelo redko čutim, da bi uspel prebiti in neposredno komunicirati z okolico, kaj šele s publiko v dvorani. Če pa si takoj zapremo četrto steno! Do konca. Vi sedete, mi pridemo na oder. Luči se ugasnejo in vsi morate biti tiho in potem se v najboljšem primeru šuntante po predstavi, če je karkoli, kar ni bilo ravno najboljše. Pa še to je redko.«

So danes (pre)dolgi aplavzi [in rože] po predstavah v teatru samoumevni?

»Absolutno predolgi! Jaz želim pa kontra. Nočem se zapreti – že res, imam oporne točke, kantavtorske komade, razmisleke, velik del pa si puščam odprt. Zakaj? Ravno zaradi publike! Ker bi rad, da se publika odzove in se lahko zgodi komunikacija. Pizda, ne bom postavil te klasične rampe, mimo katere publika ne more. Ne bom vas posiljeval.«

Če je publika tako spužvasta, kako potem sicer zveš kot član ansambla v SNG, da je neka predstava – slaba?

»Predstave sicer vselej vidim iz lastnih oči. Sicer pa saj so odzivi, toda neznanec XY ti jih bo vedno povedal po ovinkih.«

Da bi kdo sredi predstave vstal in šel…

»Tega ni. Če že, grejo med dejanji, če jih je več. Enkrat mi je en režiser, ko smo delali predstavo, ki je bila bolj za nas igralce kot za publiko, ki predstave seveda ni razumela, mi pa smo pritiskali, da bi predstava bila vseeno občinstvu malo bližje, rekel: ‘Stari, glej. Če narišeš sliko in jo obesiš v galeriji, jo obiskovalec pogleda. In če mu ni všeč, bo šel dalje. Ali bo stal 5 minut pred sliko in bo prišel nekdo in smajlije gor risal, da bo slika bolj všečna?’ Mislim, da je imel po svoje prav.«

Kakšen »pripomoček« je kitara?
»Zajeban.«

Sem mislil, da je prej osvobajajoč.

»Pa saj… Je in ni. S kitaro imam posebno zgodbo.«

Da slišim. Ziher si se naučil akorde, šel do prve bejbe in ti je rekla – ne?

»Nikoli, res nikoli nisem pecal s kitaro.«

Uf, Jure, potem pa ziher res, res, reeeees slabo igraš.

»Hahaha. Ne. Finta je bila v tem, da sem imel v razredu sošolca Jerneja Bervarja, ki…«

Ne rabiš niti nadaljevat’. Ko sva šla midva s fotrom po kitaro k Sašotu v Hartmana, je Bervar tam peglal Satrianija ali nekaj takega. Šprudlanje da se ti skegla. In je foter rekel »sine, če boš tak igral, super, če ne, neseva kitaro nazaj.« 

»Zdaj si pa predstavljaj, da je ravno on tvoj sošolec! Kot da si fuzbaler in je Zlatan Ibrahimović tvoj sošolec! Pa saj sem končal nižjo glasbeno šolo, ampak kitara se mi je tako zamerila, da sem jo odložil, čeprav so me vabili na srednjo. Kar je ratalo Bervarju, ta pripravljenost vaditi sedem, osem ur na dan, meni ni.«

Kdaj si se sprijaznil z dejstvom, da ne boš rock zvezda?

»Em… Lani? (smeh). Pa nisem se še čisto odločil, sprijaznil in to.«

Sprašujem zato, ker so vsi, ki so igrali kitaro v glasbeni šoli, inštrument odložili, ne da bi znali sploh prijet osnovni E-dur akord. Zakaj si jo potem spet vzel v roke?

»Vidiš, jaz isto! Kitaro sem prijel nazaj spet, ko sem vrnil kar velik denar tej isti bivši punci, ker sem prišel po neki reklami do lepega denarja in sem srečal Igorja Bračiča iz Slon & Sadež, ki je prodajal svojo epiphonko, ki se mi je ful dopadla. Dal mi je še feršterker in sem vse skupaj nabavil, začel žagat in gremo. Ampak jaz sem lahko brenkal samo po prazni e struni. Čisto dovolj, da sem kreativno buljil v steno.«

Aha. Ti si torej tudi v skupini Štiri stene?
»Jaaaa! Štiri stene je najboljši band na svetu, ker imaš vedno razprodano in vedno so vsi navdušeni! Stari, to je band!«

Kaj pa drugi bandi?

»Saj sem bil v dveh, ampak se nikoli nisem počutil kot del teh bandov. En od teh je razpadel celo na koncertu.«

Čakaj, čakaj. Dejansko med špilom?

»Ja! Pred koncertom smo si šele izmislili ime, da so nas na Prvi gimnaziji sploh lahko napovedali. Ob petih popoldan smo nastopali, ob štirih smo bili totalno živčni: bobnar je palčke pozabil, jaz sem bil tako hudo živčen, da si niti kitare nisem znal dati na glas in je nekdo iz publike prišel in mi zavrtel gumb. Pevec je pozabil tekst, da sem mu jaz v uho pel. Zato smo se med koncertom gledali, vedoč, da je to to. Edinstvena izkušnja.«

Je danes težje postati top gledališki igralec ali Tomi Meglič?
»Če bi se tega lotil jaz, bi bilo težje postati Tomi. Zato me zanima, kako predstaviti pesem, čeprav jaz jo lahko skrijem, ker niti ne vem, ali je osebna izpoved ali ne.«

Pesem za eno drevó je predstava, v kateri…

»(prekine) Čakaj, si res rekel drevó? Ne. To je pesem za eno Drévo! Ozki e in velika začetnica! To je moj vzdevek… Kaj res nisi vedel?«

Pizda, me je kar malo sram, ker te že dolgo poznam.

»Ja, to je moj vzdevek. Štekaš zdaj? Sam sebi prirejam žur na predstavi. E, kot si ti lepo začel: to je band Štiri stene – live! Hahahaha, pa res, najboljša definicija! Skratka, ja. To bodo pesmi, ki… Glej, jaz nikoli pri tabornikih, kjer je ono, kitara, saj veš, no, jaz nikoli nisem igral kitare ob ognju in to. Noben frend me ni slišal igrati kitare. Sem skriti kitaroholik, kot da sam žlempam v nekem skritem kotu. Kitara niti ni moja terapija, že zato ne, ker bo na nastopu neizogibno, da bo kak ton švoh zvenel. Imam pa novo kitaro, ha!«

To je to?

»Ja, to je to [črna yamaha, elektroakustična, op. a.]. Prodal pa mi jo je tip, ki je takrat sedel s Saro v Salonu. Sem že tisto vzel kot neko znamenje. Če to ni naključje, potem res ne vem, kaj je.«

Jure, kaj je naša naloga na predstavi?

»Vaša?«

Ja, gledalci in to. Naj pijemo čim tišje?

»Neeeee! Ravno to ne, to je moje navodilo osebju. Da ne bi kje prenehali nositi pijačo in to. Naj! Hvala bogu! Pijte, moja želja je bila, da bi še kadili, pa saj vem, zakon in to. Rad bi, da se doživi delček variet cabaret, doživljanje tistega, ko imaš možnost rečt ‘Drevenšek, ti si tako zanič / daj totega še enkrat’. Zato sem imel vaje povsem sam. Zanimal me bo primarni odziv, že zato, ker nisem glasbenik. Biti Tomi Meglič… Je zafukano, veš? Sfural je stvar do konca in zdaj vidim, kako je, ko si na začetku. Naloga gledalca, skratka, kaj pa vem. Bit’. Gledalca bi prosil, da – je. Naj ima odnos, kakršen koli že, samo naj ga ima. Lahko se predstava konča tudi po petnajstih minutah ali pol ure ali pa po poldrugi uri. Ne vem.«

Scenarij imaš?

»Ni impro, če me to sprašuješ. Joj ne. Imam oporne točke, osnovni tekst, ki pa se sproti daljša.«

Je rock ultimativno glumaštvo?

»Pizda, jaz imam rock’n’roll res rad, blizu mi je šminkerski način, čeprav v bistvu ni šminkeraj. Rock leti, druge izbire nima, se pa zaveda svoje forme, v katero se mora zapakirat. Mislim, da bo rock’n’roll vedno odgovor, ampak ne tako kot se nekateri afnajo in igrajo morrisone in hendrixe. To je najdlje od rock’n’rolla.«

Kako sta nate vplivali smrti Lemmyja Kilmistra in Davida Bowieja?

»Lemmyja čisto nič, ker nikoli nisem poslušal Motörhead, Bowieja pa zelo, ker sem si tako hudo želel na njegov koncert. Njegovo smrt sem zato vrednotil iz lastnega egoizma ‘o, šit, Bowie je mrtev, jaz ne morem na koncert’. Bowie mi je dolžen špil, stari!«

Pri Bowieju se je ob novici o njegovi smrti socialnim omrežjem strgalo. Kaj pa je danes – razen smrti – še presenečenje? Je res to presenečenje, pričakovanje, ko na rock koncertu pride band na oder in vsi vzamejo telefone ven? Okej, v gledališču je to prepovedano…

»Pa glih tak šklocajo, tudi v teatru in, ja, s flešom, ki zasveti čez celo dvorano. Sam tega pojava, da skušaš ujeti trenutek, nisem razumel, saj sem bil sam vedno razočaran nad sliko. Z objektivom se filinga hoje po Hagii Sofiji ali Big Benu ne da zajeti. Pričakovanje se danes dobi z nepredvidljivim in s pogumom. Zakaj? Ker lahko na socialnem omrežju objaviš vse od svojega počutja do virtualnega alter-ega. Zdaj, ko delam predstavo samega sebe s samim sabo, mi je to zeeeelo rajcig. Ker se igraš s tem, da je nekaj super, nekaj pa čisto mimo.«

Niti enega odziva še nimaš?

»Ne. Sprašujejo me ‘čuj, Jure, kaj je to, kar maš devetnajstega in dvajsetega?’ Hotel sem, da je vse moje. Če bi že ti, ki se ne ukvarjaš aktivno z gledališčem, gledal vaje, bi že ta tvoj pogled vplival na predstavo. Kaj šele vsi tisti, ki so del gledališče scene. Sam. To je ideja. V torek bom stopil pred ljudi in… Prevzel odgovornost zase.«

Kako režiser Jurij Drevenšek vidi igralca Jurija Drevenška?

»Ga ima kar rad, pismo, ko pa se fant enkrat sprosti, ga je težko držati na vajetih. V plus-minus odnosu sva/sta. Režiser je pa vsekakor bolj len kot igralec. To pa. Uf.«

Po žanru je predstava… Pridi in vidi?

»Ne. Kot si rekel: koncert Štirih sten live.«

Dobro, daj, nekaj bolj konkretnega vseeno morava povedati… Recimo tisto, kar piše na plakatu…

»Stari, tisto je tizer.«

Ampak če gledališče nima ne tizerjev ne trailerjev. Zakaj v bistvu ne?

»Ker je gledališče stara mama, ki misli, da ne more komunicirati z zunanjim svetom na moderni način. Ko pa to naposled vsiljeno počne, dela to ipično in histerično.«

Je gledališče tiran do gledalcev?
»Ja, velikokrat. So stvari, ki danes ne prebijejo niti rampe v dvorani, kaj šele kam dlje.« 

Pa saj… Slovenci imamo nasploh težave z razvedrilom. Za silvestrovo je samo nacionalka nazdravljala, druge televizije so raje zasukale 512-ič ene-te-iste filme. Ne poznamo late night talk šovov.

»Saj smo enega imeli, pa se je zgodilo, da je en voditelj prearoganten do vseh, kar pa vsaj meni ni zabavno gledat. Ne bom gledal, kako je nekdo nad mano, sorry, ne bi, hvala.«

Saj tudi v Odmevih imajo eni težave s tem.

»Ja, točno to, prvo vprašanje v Odmevih je v bistvu ‘kdo si pa ti?’ Pri razvedrilu je logika preprosta: težavo z razvedrilom imaš takrat, ko se ne znaš nasmejat samemu sebi. Kot naciji se nam to na žalost vidi, pa pazi, nikoli nisem želel postati ‘Slovenci smo pa taki-in-onaki’. Namesto da bi bili ponosni na našo majhnost in se kitili z njo, jo dol tiščimo in se je sramujemo. Islandci so mega ponosni, da jih je tristo jurjev. Mi pa bi radi bili Američani, ampak ne bi, ker nimamo radi sladkega kruha, Nemci, pa se nam ne da trdo delat, Balkanci pa… No, to pa smo, samo nočemo priznati, da smo.«

Greva že nevarno proti jamranju. Pa nisi jamrač, vsaj meni se ne zdiš.

»Se ti zdi narobe. Pizda, jaz veliko jamram, stari gunđolo in pičkaril čez sistem. Stalno lapam nazaj. Ampak moraš lapat nazaj! To sem razmišljal, ko sem delal predstavo: enkrat samkrat sem na tem planetu. Nisem Hindujec, če se bom v naslednjem življenju zbudil kot neki bedni kamen, jebiga, se pač bom in si bom rekel, jebiga, kaj pa nisi verjel v to. Lapaj nazaj, povej svoje mnenje! Slovenci znamo povedati samo tisto, česar ni. Kako je to fejst narobe! Ti si bil car, ko si Milovanoviću povedal, alo, ne, narobe, slabi ste. In si jih fasal.«

Relativno, ja. 

»Problem je, ker ne znamo niti pohvalit. Okej, ti znaš, ampak govorim širše.«

Izjema v tem kotenkstu je Zlatko Zahovič. Njemu lahko tudi spodrsne. Tudi večkrat. 

»Upam, da res vem, zakaj je on takšen, kakršen je. Zato ker je šel mlad v Beograd, pa sam dobro veš, kakšen je Beograd. Skuliran. Potem je šel pa takoj zatem na Portugalsko. In kasneje vmes še v Španijo. Tudi čisto skuliran folk. V kritičnih letih, ko je začel štrleti s povprečja, ni poslušal ‘kak je pa stari tebi lahko!’. Kje pa. Pri nas pa ravno to dobivamo v ksiht. Tudi sam sem jih poslušal ‘kak je pa tebi lahko, si bil sprejet na akademijo’. Pa halo?! Saj nimam nobenega v familiji, ki bi ga zanimala kultura – okej, štiri leta starejša sestra, ampak kaj te ma ona vpliva?!«

Čakaj, zakaj si pa bil sprejet? Si se slekel?
»Odgovoril bi z: ha? (dolgi smeh) Ne, nisem se slekel. Saj potem ti rečejo, da si pa neprilagojen, kar Adi Smolar zelo lepo poje v svoji pesmi.«

Fitzgerald v Velikem Gatsbyju pravi, da v Ameriki ni drugih dejanj (second acts). Ne velja potem takem v Sloveniji, kjer se izstopajoče takoj tišči dol, da sploh ni dejanj (no acts)?

»Totalno res! Logika Američanov – pa nisem bil nikoli v ZDA, sodim pač po podobi filmov in vsega tega pompa – je, ko pride tip v romantični komediji domov in reče, ajmo, draga, dobil sem šiht v Dallasu, gremo, prejšnji teden sem zvedel. In spokajo in grejo, srečno živijo v Dallasu, dokler ne pride sranje. Šele takrat, ko se za nekaj odločijo, pride sranje. Kaj pa mi? Kdo se te pri nas seli?«

Jure, halo, čakaj, izi! Ti si se – kot jaz – priselil iz Ljubljane nazaj v Maribor!

»In sem maaaaaaarsikaj slišal na ta račun.«

Kaj?
»Najprej to, da sem si itak vedno želel spakirat nazaj v Maribor. Saj potem jih vprašaš, če so kdaj bili dalj časa v Mariboru, pa ne pomaga…«

Meni se je podobno dogajalo, pa sem se trudil z Ljubljano, kolikor je šlo, ostajal za vikende, hodil na tržnico, bla bla bla. Pa sem take potem slišal. Hud dis je to.

»Prehud in tudi to bo v predstavi, ker je tudi Hans v knjigi iz Bönna, ki je zdaj – to je zelo velikopotezna primerjava – morda podoben Mariboru v tem pogledu, da mu je fajn vržt kamenček od koderkoli.«

Itak. Ker Maribor zaluča največjo skalo nazaj. 

»Jaaaaa! Vsi agresivni, še posebej v očeh drugih. Logike novega začetka pri nas, skratka, ni. Vse, kar probaš, mora ratat! Mora! Pri čemer ne sme ratat preveč, ne premalo, ne sme zmotit okolice, ki si pod nobeno točko razno ne sme rečt ‘to me pa moti!’. E, poglej Bowieja. Enim študentom je enkrat v govoru na podelitvi diplom povedal: ‘Če te srbi, igraj [If it itches, you’ve gotta play!]’. Ja, lahko padeš na zobe in se razbiješ. Ampak špilaj. Samo špilaj.«

Kdaj si jih v življenju doslej najbolj fasal na gobec?

»Od ene druge bivše, ki mi je rekla ‘nikoli ne poslušaš druge, govoriš samo o sebi’. Kar me je sesulo do dna duše, zato sem šel do ene druge bivše…«

Težko tebi, koliko bivših.

»Ne, ne, nisem tako mislil (smeh). No, šel sem še do te druge bivše, ji to povedal in mi je rekla ‘pa saj je imela prav’. Bum! Kaki šus na gobec.«

In potem si šel k psihoterapevtu?

»Ne, ne zaradi tega (smeh). Drugi šus na gobec pa sem dobil, ko sem si sferderbal koleno pri ponesrečenem poskusu dribljanja pri fuzbalu. Jaz sem ga nadriblal z edino finto, ki jo znam, on je zamudil, me brcnil, zavrtelo me je in gotovo. Šus je bil, ker sem izpadel iz vseh predstav. Tri dni pred premiero in te menjajo? Veš, kaj ti naredi z egom? Napisal sem protestna pisma o človeški duši, pa jih hvala bogu nisem razposlal. In ne, ne bi šlo niti z vozičkom, ker je imela ena predstava klanec.«

Še dobro, da si Cankar ni noge zlomil.

»Še dobro (smeh).«

Če se vrnem k temu, kar bi ti rekla ta bivša punca…

»… recimo ji…?«

Tamara.

»Neee!«

Kaj je dejansko Tamara?

»Ne, ne, meni bi bilo ime Tamara, če bi se rodil kot punčka.«

Meni pa Katarina.

»Katarina? Hm. Zanimivo.«

Čakaj, pol se je motila, saj pa glej, kako te zanima moje življenje.

»Hahahha, dobra.«

No, želel sem vprašat, omenit, da je v bistvu imela prav. Saj na tej neke vrste prima vista predstavi, boš ti govoril o sebi, mi bomo pa samo poslušali – in pili?

»Hahaha, kaki tvist! Želim si, da mi publika pove vse. Ampak ne da rata debatni krožek, joj, samo to ne.«

Če pa je ravno to problem naših okroglih miz, predstav, literarnih večerov, tiskovnih konferenc. Ko pade vprašanje, ali ima kdo kaj za vprašat, nihče ne dvigne roke.

»Jap, poznam.«

No, potem pa se vedno, ampak veeeeeeeedno najde neki tip, ki bi se potem kičkal s kakim govorcem in imel z njim dialog, ki se ne tiče niti teme niti nič. In se ne neha.

»Ja, ja, jaaaa! To sem lani izkusil v Salonu, ko so imeli študenti psihologije neki referat in se je našel tip, ki jim je šel nazaj razlagat, da v realnem življenju pa že ni tak.«

Ampak ni to – punk?

»Ne, ni punk, Jaša. To je… Ne vem, niti nočem vedet, kaj je. Problem je tisto, kar si rekel najprej. Da najprej nihče nič ne vpraša, kar bi razumel, če ne bi bili ljudje nagnjeni k temu, da je naše mnenje samo po sebi relevantno.«

Torej ti, igralec/režiser, ne moreš gledalcem nastaviti niti špegla več? Morda okno?

»Eh, kje, bi se skozi fuknili, haha. Glej, edini odgovor na to, da dobiš vprašanja in z njimi komunikacijo, je iskrenost. Da se opredeliš, da nisi ravnodušen. To. To pritegne.«

Saj. Samo potem eskalira v komentarje in pripadajoče pluse in minuse na spletnih forumih.

»Uf, tega pa ne delam. Ne stiskam lajkov. Socialna omrežja striktno uporabljam za ego promocijo svojega dela. Meni je bilo lažje nalimat plakat sredi mesta kot isti plakat objaviti na facebooku.«

Ha?

»Pa sem imel slab občutek, ko sem limal plakat, ono, kot da delam nekaj narobe. Nalimal sem ga na bivšo Pando na Ulici 10. oktobra ali kaj je že. Na tablo, kjer sem tudi sicer pisal s kredami non-stop.«

Neee! Ti si tisto pisal?

»Nika in jaz, ja. ‘Tu sem jo!’ in take stvari sva pisala.«

Ne morem verjet! Vidva?

»Ampak sva nehala, ker ni bilo nekega odziva ali pa ga nisva zasledila. Zdaj boš vprašal, zakaj sva to počela… Ker je bila lani res ful kriza, dol je vleklo, ena sama depresija, zato sva pisala taka sporočila, zajebantska, mestna, pozitivna.«

Lani ni bilo depresije.

»Ne?! In to – ti?«

Pusti mene, lani je bila ja liga prvakov!

»Hahahaha! Pusti ligo prvakov. No, skratka, živo sem se počutil, ko sem lepil plakat za predstavo, facebook pa… Ne kužim ga. Če nekaj povem v živo, pride s tem tudi moja neverbalna komunikacija. Videl boš, če lažem ali kaj takega. Na facebooku pa se moje besede prepustijo neki splošni presoji in ker je v meni nekaj Slovenca, se bojim, da če se bom pohvalil s čim, jih bom dobil nazaj, ono, kdo pa da mislim, da sem.«

Prejšnji vikend sem kulturno podkovane tipe iz Ljubljane peljal po Mariboru, med drugim tudi v Salon uporabnih umetnosti. In so bili navdušeni, rekli so, kot da to ni Maribor.

»Pazi, pa sem jaz najprej rekel, da ne bi tam nastopal, ker plac ni narejen za predstavo, ker je kot medij v prvi vrsti kavarna, plac z možnostjo koncerta. Gledališka predstava ne zdrži, zgoraj še mogoče, spodaj pa… Ne moreš biti Hamlet, zadaj pa se osemnajstka pelje v Pekre.

Hahaha! Ti tudi tam non-stop opaziš, kam gre bus, ko se mimo pelje?

»Ja! Ampak Hamlet ne gre v Pekre, stari. No, smo se dogovorili, zaprosil sem le za tepih. Imel bom barski stolček, na katerem bom sedel in pel v mikrofon. Saj vem, da to rahlo napeljuje na kantavtorstvo, ampak jaz nisem Zoran Predin, ki bi sedel na Jurčkov oder in naredil dolg uvod v ‘ta komad je pa nastal, ko sem …’.«

Ali pa zelo fejst lažeš. In bo to tvoj preboj na glasbeno sceno.

»Pa si me dobo! Ha! Seveda! In na vrata se bom postavil, tam vmes, in vam cedeje prodajal, hinavsko, da ne boste mogli mimo, ne da vam ne bi bilo ob tem nerodno. Haha. Ne, resno, samega sebe bom dal na test, ob tem pa bi rad nagovoril čim več tistih, ki ne hodijo v gledališče. Želim si – slehernike. Predstavo bom igral tudi v Ljubljani, predvsem pa predstava nikoli ne bo ista.«

Koliko bi si Jurij Drevenšek od ena do pet zvezdic dal za to predstavo?

»Za vaje bi igralcu dal trojko, za to, kar bi lahko dobil od njega, bi mu dal štirkico. Na koncu pa čista petka!«

Živimo pa itak v času, ko je vse tri od pet.

»Ker je vse dobro in nič slabo. Ko sem si stotič rekel, da lahko spušim, je to bil push. Pa mi je Luka Cimprič napisal pridem, ampak alo, pazi, da se ne boš pol fsral!’ Ker nisem vedel, kam cilja, mi je sam pojasnil. ‘Da ne boš kot Slovenija proti Švici. Vodijo 2:0, potem pa si je samo en rekel, samo da ne bomo spušili’. In končalo se je, kot vemo, z zmago Švice 3:2.«

Kriv pa, prosto po selektorju Katancu, sodnik, ker nam ni dosodil penala.

»Naj razlaga, ampak ravno to je ta želja po mediokriteti. Katanca itak moti, da ima zdaj najboljšo reprezentanco, ki smo jo kadarkoli imeli. Cimrpo mi je recimo tudi rekel, da se Zlatan ne sprašuje pred tekmo, ali bo dal gol. Ne. Zabije ga. Dras, bum! Pa nisem jaz Zlatan Ibrahimović, nisem killer. Moraš pa imeti vsaj zaupanje, ki ga jaz zdaj moram imet, zdaj ni poti nazaj. Odločil pa sem se, da ne bom ugajal. In tu bi dal Juriju-igralcu ena od pet, ker je skušal biti na silo vljuden, simpatičen, pribljubljen. Jebeš prostitualno vljudnost.«

Znamo Slovenci užalit?

»Ne, znamo samo prizadet. In to fejst. Mi kritiko enačimo s ‘ti si idiot, kreten, nič od nič’.« 

Bis bo?

»Bis bo nastop kot tak. Bolje kot/če bo, več bo.«

Kitara pa bo ostala cela?

»Sigurno, bila je predraga (smeh).«

Bolj(e) kot z besedami se da igrati le še s telesom. Ampak kaj, ko je danes življenje tako (pre)redko igra v tistem najbolj primarnem, osnovnem, elementarnem smislu. Danes so igre, ki se jih igramo mi, ki smo, dame in gospodje, spoštovana Komisija, kolektivno perverzne, abotne, rigidne, fašistoidne. Igre sadizma & cinizma. Povedano drugače, velike pizde smo. Hude velike pizde. Mi da smo razgledani, odprti, svobodomiselni? Ja pa ja. Kdaj drugič. Kaj smo? Nasprotniki kulture, kreativnosti, volje. Če nekdo izstopa? Takoj po buči, marš, tam ti je mesto, tam… Spodaj. Tam doli. Tam… V povprečju. Ker šele, ko vsi vzljubimo povprečje, smo vsi nadpovprečni. Brutalno, ne?

 

Družba ni seštevek, ni vsota življenjskih potencialov posameznika. Pa če še tako mislimo in upamo, da je. Nak. Ni. Družba podzavestno, nevedoč, groteskno želi… Diktaturo kolektivno slabega okusa. Tukaj in zdaj smo večna komisija, ki ocenjuje vse in vsakogar. Talenti? Talenti so na naši vrvici. Povodec našega prostega časa. Svoboda? Prodali smo jo – zastonj. In nato pritisnili oni gumb. Lajk. Všečkamo sami sebe, vladavina e-narcisizma, demokracija brezmejne človeške neumnosti. 

In še in še in še bi lahko pisal v tej smeri. Ni ne konca in ne kraja absurdu, ki ga fenomenalno zmiga in lucidno skriči inderdisciplinarni performans deTerminirani mariborskega Centra plesa. Pokaže, da družba res ni suma summarum posameznega telesa. Ne. Družba danes odšteva. Eci, peci, pec… Ti ja, ti ne. To počnemo. Smo večna komisija; kot v polurni predstavi četrti gledališki zid več kot uspešno prebija Rene Puhar [avtor teksta, perfomans]. Želeli ste? Poslušajte! To je novodobni Pokaži kaj znaš.

Tlesk prstov in hop. Zdaj boste igrali po mojih notah. Nihče ni svoboden, niti volja ne. Ker se naše volje izključujejo. Moja volja je, da si tebe podredim. Spone, lisice, vrv. Šment, še peskovnik, v katerem se uvodoma igrata igralsko v nulo predana Amy Kennedy in nadsposobno prepričljivi Jure Masten, ni več igrišče. Peskovnik je tam, kjer se vse začne. Družba Aldousa Huxleya ali Georgea Orwella, če hočete. Tu se začne deliti. To je moje, to je tvoje. Peskovnik kot najboljša uvodna ura sociologije našega časa in prostora. Mogoče je pesek res naš, za nas in od nas, ampak jaz moram imeti več peska kot ti. Šleka pac!

A to je le uvodni absurd. Premišljeni, dodelani in gibčno superiorni štirje plesni liki pridejo na oder, na sceno, ki jo je Puhar aka Veliki lutkar že vnaprej sam postavil. In nato ugasnil luč. Princ teme je postavil sceno v nekem relativnem vrstnem redu. Kaj naredijo liki? Sami izberejo svojo trpko usodo. Najhujša od vseh? Nuša Solar! Vzame gumijaste opeke in si sama sezida zid. Je to kreativnost štirih sten, v katerih nismo zmožni komunicirati niti s stenami? Grozljivo! 

Nadalje se Ana Germ [koncept, koreografija] prepusti sponam, špagi, nitkam, obešenjaški vrvi. Ne, to ni gumitvist, čeprav bi v nekem drugem, bolj harmoničnem času lahko bil. Lik Germove morda celo verjame, da je otroško iskriv, iskren in nedolžen. Nak. Ni. Veliki lutkar ji določa koreografijo, jo razteguje, jo vlači in ji kreira življenje s škarjami. Saj res… Ne režemo raje usode drugih kot lastno? Še psi imajo več svobode! Brutalen dogodek v mestu Gogi, ki sreča Čakajoč Godota, le da ta lik ne čaka in je utesnjena klavstrofobija, kjer Vladimir nima Estragona, Estragon pa ne Vladimirja. To je svet, v katerem se ne čaka, temveč umira.

Pa saj… Četudi dobiš svobodo, kot jo razume lik Mastena, za kaj jo porabiš? Za zijanje v špegl! Koreografska poosebitev tajkunov, bankirjev in vseh ostalih jebivetrov, ki v ogledalu ne vidijo le spektakla, marveč celoten svet, narejen po lastnih zgrešenih iluzijah. Masten lik tako nadgradi, pleše in ima derbi s špeglom, da se zdi, kot da gledamo novodobno režijo Slika Doriana Graya, le da ta lik nikoli ne bo videl tiste prave, postarane, znucane, mozoljaste slike, ki umira na podstrešju. Svet je lep, ker je lepo ogledalo? Fuj, fej in marš. Narcisi ne umirajo, čeravno so grobarji sveta.

In potem je tu lik, s katerim se najbolj od vseh poigrava Kennedyjeva, izstopajača kreacija našega časa. Njena igra je skorajda filmska. Je nek novi lik za Gremo mi po svoje 3. Nedolžno verjame, resnično verjame, da obstajajo igra, sreča, prosti čas. Nak! Ne! Ne! Ne! Ne razume, ne dojame, ne vidi. Kako strašna slepota je človeka, ne? 

Predstava deTerminirani je polurni šus direkt v čelo zato, ker Puhar obrne tisti samovšečni špegl proti nam. Ono, evo vam, poglejte se, kaki ste, kaj vidite, spoštovana komisija? Vsakič, ko reče ta “spoštovana komisija”, sem se počutil kot da sem jaz v komisiji nedeljskih Talentov na Pop TV, ampak da prozorno vidim, kako narobe je vse skupaj, kako je nujno treba pokazati nekoga, ki ne zna, pa misli, da je v tem svoboden (seveda ni), pa v tem vseeno prekleto uživam?! Ni to… Grozno? Zato je dramaturgija Andreje Kopač skupaj s kostumi Suzane Rengeo za žile rezat dobra. Ker je njihov uporniški ples, ko nekako pomislijo, hej, mogoče pa lahko skupaj spizdimo Velikemu lutkarju, dajmo se mu upret. Kennedyjeva v oblekici, ki deluje tako nežno in vsakodnevno. Masten v srajci, ki bi jo oblekel vsak v želji po boljši službi. Nismo to… Mi? 

Smo. Le da mi se niti upreti ne skušamo. Oni so se. Svobodna volja posameznika. Kaj je že to? Svoboda? Ni to… Nekaj iz 19. stoletja? Svobodo itak začutiš takrat, ko je nimaš. In jaz sem jo v amfiteatru II. gimnazije ne samo začutil. Focn mi je prilimala v tistem momentu, ko je bil Puhar vse v enem. Gandalf, Oz, Darth Vader, Master of Puppets. Ja, po glavi mi je šel štikl Metallice. Da ne bo pomote, glasba Sergiu Moga je bila točno takšna, kot je interdisciplinarni presežek potrebuje. Ampak razmišljal sem o tistem komadu Metallice. Ker pač. Ja. Lutkarstvo. Ali lutke vedo, da so lutke? In če to vejo, ali v tem sado-mazo morda celo uživajo?

Morda je sklepni del z videom zahodnega sveta [in tudi Maribora] ter hip-hop komadom [Murat & Jose, če se prav spomnim] skorajda za nekaj odtenkov preveč nazoren, direkten, pedagoški, razlagalen. Saj smo bolj ali manj dojeli ali nismo? Smo! Najbolj v tistem delu, ko je Puhar bil Veliki lutkar in je žvižgal, tleskal, ploskal in na koncu zakričal, ker je za vsako ceno želel uničiti Silo kreativnosti in duha vsakega posameznika. Dolgo so se upirali, se šli lepa Anka kolo vozi, se gibali in živeli. Ne. Kreacija je smrt našega časa. Potunkajmo vse, kar izstopa. Bodimo povprečje, ker je biti kretensko nerazgledani kavč tako svobodno. Jap. Svoboda je zaslon na dotik, ker smo lahko vsi enaki. To je demokracija. Mobitel v roki, štala v glavi. 

Ne bi si mislil, da mi lahko relativno abstraktna plesna predstava hrakne v ksiht, me prepričljivo, mravljinčasto in učinkovito opomni na moralo, etiko, vrednote, norme in to. V času, ko v kulturi tako manjka resne, kreativne, glasne angažiranosti, revolucionarnosti in upora, je deTerminirani približno takšen šus kot obisk Terminatorja na ulicah Los Angelesa. Kdo je Terminator tokrat? Hm. Vprašanje. Veliki lutkar se še bolj kot svoje moči zaveda nemoči kreativnega kvarteta. In to je tisto, kar te potolče, sesuje, uniči in prilima na zic, da je težko rečt kolegu Puharju po predstavi, da je bila ta res dobra. Kako, za vraga, dobra, če pa smo pravkar dobili špegl, v katerega nihče noče, ne zna, ne upa pogledat? Ampak ni v tem hec? Saj pa to radi gledamo. Igro prestolov in to. Kolji, samo kolji. Lepši so junaki, bolj jih kolji. Rdeča poroka, ne?

Zato… Je deTerminirani nekaj, kar bi bilo zlasti za srednješolce skorajda tako učinkovito kot borba Katniss Everdeen v Igrah lakote. O, ja. Čeprav je baje to bila zadnja izvedba predstave, ki je nastajala precej dolgo, vseeno upam, da se še kdaj zgodi. Zakaj? Ker špegl pač ne laže!

Članek na Urbani.si – http://urbani.si/2016/01/10/determinirani-sleka-pac/