Bolj(e) kot z besedami se da igrati le še s telesom. Ampak kaj, ko je danes življenje tako (pre)redko igra v tistem najbolj primarnem, osnovnem, elementarnem smislu. Danes so igre, ki se jih igramo mi, ki smo, dame in gospodje, spoštovana Komisija, kolektivno perverzne, abotne, rigidne, fašistoidne. Igre sadizma & cinizma. Povedano drugače, velike pizde smo. Hude velike pizde. Mi da smo razgledani, odprti, svobodomiselni? Ja pa ja. Kdaj drugič. Kaj smo? Nasprotniki kulture, kreativnosti, volje. Če nekdo izstopa? Takoj po buči, marš, tam ti je mesto, tam… Spodaj. Tam doli. Tam… V povprečju. Ker šele, ko vsi vzljubimo povprečje, smo vsi nadpovprečni. Brutalno, ne?
Družba ni seštevek, ni vsota življenjskih potencialov posameznika. Pa če še tako mislimo in upamo, da je. Nak. Ni. Družba podzavestno, nevedoč, groteskno želi… Diktaturo kolektivno slabega okusa. Tukaj in zdaj smo večna komisija, ki ocenjuje vse in vsakogar. Talenti? Talenti so na naši vrvici. Povodec našega prostega časa. Svoboda? Prodali smo jo – zastonj. In nato pritisnili oni gumb. Lajk. Všečkamo sami sebe, vladavina e-narcisizma, demokracija brezmejne človeške neumnosti.
In še in še in še bi lahko pisal v tej smeri. Ni ne konca in ne kraja absurdu, ki ga fenomenalno zmiga in lucidno skriči inderdisciplinarni performans deTerminirani mariborskega Centra plesa. Pokaže, da družba res ni suma summarum posameznega telesa. Ne. Družba danes odšteva. Eci, peci, pec… Ti ja, ti ne. To počnemo. Smo večna komisija; kot v polurni predstavi četrti gledališki zid več kot uspešno prebija Rene Puhar [avtor teksta, perfomans]. Želeli ste? Poslušajte! To je novodobni Pokaži kaj znaš.
Tlesk prstov in hop. Zdaj boste igrali po mojih notah. Nihče ni svoboden, niti volja ne. Ker se naše volje izključujejo. Moja volja je, da si tebe podredim. Spone, lisice, vrv. Šment, še peskovnik, v katerem se uvodoma igrata igralsko v nulo predana Amy Kennedy in nadsposobno prepričljivi Jure Masten, ni več igrišče. Peskovnik je tam, kjer se vse začne. Družba Aldousa Huxleya ali Georgea Orwella, če hočete. Tu se začne deliti. To je moje, to je tvoje. Peskovnik kot najboljša uvodna ura sociologije našega časa in prostora. Mogoče je pesek res naš, za nas in od nas, ampak jaz moram imeti več peska kot ti. Šleka pac!
A to je le uvodni absurd. Premišljeni, dodelani in gibčno superiorni štirje plesni liki pridejo na oder, na sceno, ki jo je Puhar aka Veliki lutkar že vnaprej sam postavil. In nato ugasnil luč. Princ teme je postavil sceno v nekem relativnem vrstnem redu. Kaj naredijo liki? Sami izberejo svojo trpko usodo. Najhujša od vseh? Nuša Solar! Vzame gumijaste opeke in si sama sezida zid. Je to kreativnost štirih sten, v katerih nismo zmožni komunicirati niti s stenami? Grozljivo!
Nadalje se Ana Germ [koncept, koreografija] prepusti sponam, špagi, nitkam, obešenjaški vrvi. Ne, to ni gumitvist, čeprav bi v nekem drugem, bolj harmoničnem času lahko bil. Lik Germove morda celo verjame, da je otroško iskriv, iskren in nedolžen. Nak. Ni. Veliki lutkar ji določa koreografijo, jo razteguje, jo vlači in ji kreira življenje s škarjami. Saj res… Ne režemo raje usode drugih kot lastno? Še psi imajo več svobode! Brutalen dogodek v mestu Gogi, ki sreča Čakajoč Godota, le da ta lik ne čaka in je utesnjena klavstrofobija, kjer Vladimir nima Estragona, Estragon pa ne Vladimirja. To je svet, v katerem se ne čaka, temveč umira.
Pa saj… Četudi dobiš svobodo, kot jo razume lik Mastena, za kaj jo porabiš? Za zijanje v špegl! Koreografska poosebitev tajkunov, bankirjev in vseh ostalih jebivetrov, ki v ogledalu ne vidijo le spektakla, marveč celoten svet, narejen po lastnih zgrešenih iluzijah. Masten lik tako nadgradi, pleše in ima derbi s špeglom, da se zdi, kot da gledamo novodobno režijo Slika Doriana Graya, le da ta lik nikoli ne bo videl tiste prave, postarane, znucane, mozoljaste slike, ki umira na podstrešju. Svet je lep, ker je lepo ogledalo? Fuj, fej in marš. Narcisi ne umirajo, čeravno so grobarji sveta.
In potem je tu lik, s katerim se najbolj od vseh poigrava Kennedyjeva, izstopajača kreacija našega časa. Njena igra je skorajda filmska. Je nek novi lik za Gremo mi po svoje 3. Nedolžno verjame, resnično verjame, da obstajajo igra, sreča, prosti čas. Nak! Ne! Ne! Ne! Ne razume, ne dojame, ne vidi. Kako strašna slepota je človeka, ne?
Predstava deTerminirani je polurni šus direkt v čelo zato, ker Puhar obrne tisti samovšečni špegl proti nam. Ono, evo vam, poglejte se, kaki ste, kaj vidite, spoštovana komisija? Vsakič, ko reče ta “spoštovana komisija”, sem se počutil kot da sem jaz v komisiji nedeljskih Talentov na Pop TV, ampak da prozorno vidim, kako narobe je vse skupaj, kako je nujno treba pokazati nekoga, ki ne zna, pa misli, da je v tem svoboden (seveda ni), pa v tem vseeno prekleto uživam?! Ni to… Grozno? Zato je dramaturgija Andreje Kopač skupaj s kostumi Suzane Rengeo za žile rezat dobra. Ker je njihov uporniški ples, ko nekako pomislijo, hej, mogoče pa lahko skupaj spizdimo Velikemu lutkarju, dajmo se mu upret. Kennedyjeva v oblekici, ki deluje tako nežno in vsakodnevno. Masten v srajci, ki bi jo oblekel vsak v želji po boljši službi. Nismo to… Mi?
Smo. Le da mi se niti upreti ne skušamo. Oni so se. Svobodna volja posameznika. Kaj je že to? Svoboda? Ni to… Nekaj iz 19. stoletja? Svobodo itak začutiš takrat, ko je nimaš. In jaz sem jo v amfiteatru II. gimnazije ne samo začutil. Focn mi je prilimala v tistem momentu, ko je bil Puhar vse v enem. Gandalf, Oz, Darth Vader, Master of Puppets. Ja, po glavi mi je šel štikl Metallice. Da ne bo pomote, glasba Sergiu Moga je bila točno takšna, kot je interdisciplinarni presežek potrebuje. Ampak razmišljal sem o tistem komadu Metallice. Ker pač. Ja. Lutkarstvo. Ali lutke vedo, da so lutke? In če to vejo, ali v tem sado-mazo morda celo uživajo?
Morda je sklepni del z videom zahodnega sveta [in tudi Maribora] ter hip-hop komadom [Murat & Jose, če se prav spomnim] skorajda za nekaj odtenkov preveč nazoren, direkten, pedagoški, razlagalen. Saj smo bolj ali manj dojeli ali nismo? Smo! Najbolj v tistem delu, ko je Puhar bil Veliki lutkar in je žvižgal, tleskal, ploskal in na koncu zakričal, ker je za vsako ceno želel uničiti Silo kreativnosti in duha vsakega posameznika. Dolgo so se upirali, se šli lepa Anka kolo vozi, se gibali in živeli. Ne. Kreacija je smrt našega časa. Potunkajmo vse, kar izstopa. Bodimo povprečje, ker je biti kretensko nerazgledani kavč tako svobodno. Jap. Svoboda je zaslon na dotik, ker smo lahko vsi enaki. To je demokracija. Mobitel v roki, štala v glavi.
Ne bi si mislil, da mi lahko relativno abstraktna plesna predstava hrakne v ksiht, me prepričljivo, mravljinčasto in učinkovito opomni na moralo, etiko, vrednote, norme in to. V času, ko v kulturi tako manjka resne, kreativne, glasne angažiranosti, revolucionarnosti in upora, je deTerminirani približno takšen šus kot obisk Terminatorja na ulicah Los Angelesa. Kdo je Terminator tokrat? Hm. Vprašanje. Veliki lutkar se še bolj kot svoje moči zaveda nemoči kreativnega kvarteta. In to je tisto, kar te potolče, sesuje, uniči in prilima na zic, da je težko rečt kolegu Puharju po predstavi, da je bila ta res dobra. Kako, za vraga, dobra, če pa smo pravkar dobili špegl, v katerega nihče noče, ne zna, ne upa pogledat? Ampak ni v tem hec? Saj pa to radi gledamo. Igro prestolov in to. Kolji, samo kolji. Lepši so junaki, bolj jih kolji. Rdeča poroka, ne?
Zato… Je deTerminirani nekaj, kar bi bilo zlasti za srednješolce skorajda tako učinkovito kot borba Katniss Everdeen v Igrah lakote. O, ja. Čeprav je baje to bila zadnja izvedba predstave, ki je nastajala precej dolgo, vseeno upam, da se še kdaj zgodi. Zakaj? Ker špegl pač ne laže!
