admin

Stopil je, kreator, na oder in začel postavljati. Neko srednje veliko posodo, te šolške smrdljive gobe za brisanje table, iz katerih je nastalo obzidje, vrvi-gumice, kakorkoli že, sliko na stojalu, ki se je kasneje izkazala za ogledalo. Malo sem malo tja. Vse je lepo zložil, pripravil, iz posode vsul pesek. Na koncu pa se je zicnil na stol v prvi vrsti, med nas, publiko oziroma komisijo. Vse to pod močno svetlobo, da nisem vedel, če je to že tisti začetek ali samo … začetek. In bom še pol ure čakal, da pridejo na oder neki plesalci in nekaj plešejo, kar se mi je itak zdelo malo tak-tak.

Na ples pač nikoli nisem gledal kot na neko umetnost. Prej kot šport. Morda zaradi naših talentov na POP TV, kjer so mi plesne skupine vedno šle na živce, ker so vsi skupaj le skakali in švicali.

»Hej, kje pa so zdaj neki super-duper, ful-kul elegantni gibi, ki jih ne more narediti kar vsak?« sem se spraševal.

Ni jih. Ampak saj sčasoma sem si prišel gor, da tudi v večini tekstov ni nekih super-duper besed, ki jih ne bi mogel napisati vsak pa so lahko fenomenalni. In so umetnost. In enaka fora s slikami. Pa fotografijami, glasbo in tako dalje. Ja, sem si prišel gor. Ampak vseeno se nisem navduševal nad plesom. Pravzaprav sem ga pozabil. Nisem ga spremljal, nikoli gledal, enostavno prešaltal.

Ko pa so v soboto, ko so se ugasnile luči in je Rene Puhar nevidno sedel na svojem sedežu, plesalci začeli plesati – Ana Germ. Jure Masten. Nuša Solar. Amy Anne Kennedy – sem prvič ugotovil, kako pomirjujoč in navdahnjen in pomenski in in in ne vem kaj vse je lahko ples. Saj se ne spoznam na ples in tukaj sploh ne gre za to, kako perfektno odplesane so bile nekatere figure. A-a. Bilo je pač lepo. Dalo je nekaj. Za čutit, razmišljat. Brez kakršnekoli pretiranosti. Le gibi teles. Majhni, veliki, nežni, sunkoviti. Ki so pasali skupaj. In so tako preprosto prikazali, kako se s telesi opredeljujemo. Določamo za nekaj. Vse skupaj pa je res sedlo s tekstom Reneja Puharja, ki je po nekaj minutah odmaknjenosti vstal in stopil med plesalce, njegove kreacije. Jih nadzoroval in nas na tako resničen, skorajda grotesken način, povlekel v center dogajanja. Vmes pa še komad Nikolovskega, Sanju sm, ki se je predvajal med videoprojekcijo. Da dobiš vmes tisti mir, ko razmisliš o nekih stvareh, ki se te na tak ali drugačen tičejo. Bum, bum, bum. Luka. Ples je lahko tista stvar! Ki ti nekaj da. Zato – hvala deTERMINIRANIM.

Jap. V super-duper, ful-kul performansu so nas zasanjali. Nam postavili ogledalo. Spustili ali pripeli na vrv. In pokazali, da ne rabimo biti za zidom iz smrdljivih šolskih gob.

Sedaj že petnajst minut strmim v računalnik in se trudim spraviti svoje zdolgočasene možgane v akcijo. Poskušam jih pripraviti do tega, da se spomnijo česa dobrega za opis igre, ki smo jo obiskali. Ampak kako za vraga opišeš meglo? Rečeš, da je bela? 

Točno to težavo imam jaz, ko sedaj sedim za računalnikom in poskušam nekaj spraviti skupaj. Opisati moram nekaj neopisljivega. Opisati moram popolno zmedo. Iz bele barve moram napisati članek.

Jaz predstave namreč nisem razumela. Nimam pojma, o čem je govorila. Sledila sem vsebini, gibanju, govorjenju, glasbi… vse se je zdelo smiselno in dovolj razumljivo, ampak sem očitno zabita kot motka, ker so baje vsi drugi razumeli.

Vem, da je bil eden prizor tako zelo epski, da me je od navdušenja skoraj vrglo s stola. Pripovedovalec (Rene) po tem, ko v tišini postavi par naključnih stvari na oder, stopi do svojega stola med občinstvom in sede. Potem mirno dvigne roko, jo za trenutek podrži v zraku… in tleskne s prsti. In v trenutku je vse zavito v popolno temo. Bilo je tako zelo temno, da verjetno še prižgane luči ne bi videli. Ne vem niti, zakaj me je tisti trenutek tako zelo navdušil, a sem se, v tistem enem trenutku popolne teme režala na vsa usta. Na nek način je bil prav mogočen, pa čeprav se mi ne sanja, zakaj. Res pa je, da je bil Rene v tisti predstavi nekako kot Bog, zato je verjetno povezano s tem.

In potem postane za odtenek svetleje in na oder začnejo eden za drugim počasi prihajati plesalci. In delati neke stvari. In potem se Rene vrne na oder in začne govoriti neke stvari. Vem, da sem za en čisto droben trenutek razumela vsako posamezno stvar, ki jo je rekel, a je povedal toliko stavkov, ki so se mi zdeli tako močni, da bi potrebovala za vsakega posebej par minut za razmislek, si narediti zapiske in jih potem povezati, da bi jih lahko dejansko razumela.

Zato se je moj do konca naspidirani um preprosto ustavil in v moji glavi se je pojavil beli šum. Po predstavi sem se počutila kot po noči, prepolni alkohola. Noči, ko veš, da se je nekaj dogajalo in se spomniš par odlomkov, ampak jih preprosto ne moreš povezati s tistim, kar ti drugi pripovedujejo, da se je zgodilo. Pa (še) glava me je bolela. 

In tako, dame in gospodje, opišeš meglo. En kup ničesar in par predmetov, ki jih skozi meglo vseeno vidiš.

Če bi tistikrat vedela, da »samo par šusov si popravim, pa bo« nikoli ni pomenilo nič drugega kot samo nepotrebno odlašanje, bi se verjetno lažje sprijaznila. Ne bi imela takšne s(i)le, da se moram končno moram v plesno šolo. Latinskoameriški plesi zahtevajo partnerja, jaz pa nisem mogla naumiti nikogar drugega kakor Klemna. Imel je ritem in užival je v plesu. Ko sem ga v začetku srednje šole vprašala, če bi z mano plesal latinskoameriške plese, je bil takoj za. A na koncu se je izkazalo, da je raje ostal zvest svoji -harmoniki.

V času priprav na valeto sem si vbila v glavo, da hočem plesat. Uživala sem nenormalno, še posebej, ko smo plesali jive, ki je podoben svingu, le da je hitrejši in zahteva močno gibanje bokov. Domov sem prihajala nabita s pozitivno energijo in nenormalno dobrim filingom. To je to! To hočem. Po Klemnovi zavrnitvi sem poklicala na plesno šolo in rekla, naj mi oni najdejo partnerja. Dala sem jim podatke o starosti, višini in teži in nato čakala. In čakala. In čakala. Dokler nisem čakala tako dolgo, da sem že skoraj pozabila. Hip-hop delavnica na šoli pred valeto mi ni ustrezala, zato sem šla samo parkrat. Plesna skupina, ki jo je učiteljica zasnovala v tretjem razredu, je bila super, ampak nikoli nisem bila prepričana, kaj dejansko plešem. 

Vso energijo, ki sem jo premogla, pa sem morala nekako spraviti iz sebe. Zato se je pač zgodilo, da sem prvi dve leti gimnazije po intervalih učenja nabijala Green Day in njihov American Idiot album. To je bilo učenje-nabijanje-učenje-nabijanje-učenje-nabijanje. Mama je bila precej prizanesljiva in me je razumela, a včasih se je zgodilo, da je potrkala na vrata in zaspana skoraj rotila, naj zmanjšam nabijanje in petje, ker jo začenja boleti glava. Ko so se Green Day pridružili še Marilyn Manson, In Flames ter Within Temptation, sem malo znižala povprečno glasnost. No, razen pri Within Temptation, ker je to le simfonični metal in zato malo bolj mehek. Občasno sem si še vedno zavrtela set CD-jev z rock’n’rollom in plesala praktično po celi bajti. Na faksu sem spet poskušala plesati in se dokončno prepričala, da hip-hop ni za mene.

Zdaj, pri svojih štiriindvajsetih pa sem se našla v jazz baletu. Od treningov (še) nisem pobegnila, kar je dober indikator za naprej. Mogoče je k temu prispeval tudi prvi nastop.

V sobi, kjer smo čakale na nastop, je bilo kot v filmu. Dolga miza in nad njo ogledala z bučkastimi lučmi rumene barve. Na mizi pa kaos: nahrbtniki, obleke, vrečke z dodatno obleko, make-up, bonboni in enormni ajdovo-čokoladni keksi, ki jih je spekla ena izmed plesalk. 

Ker je bila naša tema Noč čarovnic, smo se v njih tudi morale preleviti. Topirale smo si lase in z lakom zasmradile celotni prostor, v katerem je bila še druga skupina plesalcev. Po petih minutah smo ugotovile, da so nam frizure razpadle in začele smo znova. In nato še črne ustnice. Črna maska in bela obleka. Nato še vaja določenih plesnih gibov in raztegovanje. Šale in smeh. Nervozno kukanje skozi majhno lino, kjer smo imele vpogled na celotno predstavo. »Kateri so na vrsti zdaj? Kdaj smo me? Jooooj, malo še, pa gremo! Tak ne vemo, malo še bi mogle vadit. Še kaka dva tedna. Eh, saj pa vemo. Saj smo vad’le. Tri mesece!«

Če smo se na generalki na odru tresle kot šiba na vodi, bile neskordinirane in po vrhu še nekoliko zmedene, je nastop pred dejansko publiko bil fenomenalen. 

Ne vem zakaj, ampak ko sem stopila na oder, sem se pomirila. Za rjuho, ki jo je držalo par plesalk, sem se samo nasmejala, ker sem vedela, da sem na to čakala toliko let. Od osnovne šole. Soji luči so se prižgali in oči so bile uperjene samo v nas. Občutek je bil naravnost nadnaraven. Tri minute so v resnici bile kot tri sekunde. 

Proti koncu nastopa, ko sem stala čisto pred publiko, sem opazila še dva profesorja iz faksa, kako sta se spogledala in z glavo v pozdrav mignila proti meni, ko sta me zagledala. Nasmejala sem se, a skoraj pozabila plesati. »Bravo, Maša! Nehaj in pleši, ne bulji v ljudi!« sem se zdramila in hitro nadaljevala s plesom. Ko smo potem prišle iz odra, sem se morala nasmejati sama sebi.

In najboljši del pri celotnem nastopu? Bučen aplavz in pogled na nabito polno dvorano. Trenutek, ki si ga vtisneš za vedno. Takrat sem se zavedla, da moja uboga boleča in modro-rumeno-vijolično-rdeče-črna kolena niso bila zaman.

*Besedilo prikazuje trpljenje mladega človeka. Prekomerno pitje alkohola lahko močno škoduje vašemu zdravju.

*Dogodek je opisan po TOTALNO resničnih dogodkih. 

***
»Danes nabral si bom želodec poln omame in čakal, čakal, da objame me. Odšla je ženska, za njo žalujem, namest solza tolažbo potrebujem.« – ADI SMOLAR, Eks na eks

To besedilo, znanega slovenskega kantavtorja [Adija Smolarja, op. u.] mi je v glavi, kot pokvarjena plošča, odmevalo in odmevalo. Alkohol sem videl kot edino rešitev. Bil sem na dnu. Ja, odšla je ženska – ne ženska, punčka. Star sem bil tam šestnajst let, mulo, ki se še ni nikoli napil. »Močan sem,« sem si pravil. Nič ni zaleglo, nič ni umirilo pekoče notranje bolečine.

Poklical sem prijatelja. Ni mi bil ravno v pomoč. Jecljal je do onemoglosti. Cenil sem, da mi je hotel pomagati, a kaj on ve. Kako lahko človek, kot je on, pozna moje trpljenje. S svojo babnico je že tri leta, srečna sta. S svojim poljubljanjem v javnosti tečna. Mi je pa tistega popoldneva le dal nasvet, ki se mi je zdel koristen. »Napij se ga. Pomagalo bo,« je dejal. Skomignil sem z rameni. Kaj pa imam za izgubiti.

Napaka številka ena.

»Potikam se iz oštarije v oštarijo, jih tolk je, da od hoje noge me bolijo. Pa kaj, če bom zapil kar celo plačo, kaj mi bo dnar, jaz rabim dans pijačo.«

Spominjam se, da je bil december. A topel – v nasprotju z navado. Mene pa je mrazilo, da sem se tresel. Sošolec me je čakal v kleti. Bil je leto starejši, po zaliscih, bradi in čeljusti pa so mu poganjale že kar močne kocine. Cepnil je prvi letnik. Kar želim povedati je to, da so mu prodajali alkohol, ne da bi moral pokazati osebno ali kak drug osebni dokument.  

»Prvo boma pivo!« 

Prišlo je hladno laško. Grenko, neokusno, zaradi njega in zaradi hrepenečega občutka po tem, da bi bil odrasel sem požiral. Na koncu sem posrkal še peno. 

»Dobro ti to gre,« je rekel. 

Preden sem uspel odgovoriti, že je pred mano bilo drugo pivo. 

»Totiga pa na eks.« 

Napaka številka dve. 

Močno se mi je rignilo, slika pa se mi je za hip zameglila, nadme se je spravila vrtoglavica. Ona se mi je prikazala v mislih lepša kot kadarkoli. Svetleči zlati lasje, svetlo modre, kot od boginje oči, neverjetna guza in top šit joški. Iz žepa sem potegnil telefon v želji, da ji napišem sms, četudi sem vedel, da je zablokirala mojo številko. »Čas je da grema drugam, tukaj postaja depresivno,« je pomežiknil leto dni starejši sošolec. 

»Nimam dovolj d’narja, da bi hodo naokoli,« sem ga hotel prepričati. 

»Naj ti to ne bo problem,« me je razvedril, » komot založim za tebe. Da pozabiš na tisto kurbico, da končno enkrat uživaš kot ta pravi Štajerc’.«  

»En liter, dva litra, trije litri, pir in žganje. Eks za ex ljubico, za ljubezen in za stare sanje.«

V naslednjem lokalu sva pila vino. Na moj račun je tistih dvajset evrov, kaj sta mi jih dala ta stara, hitro pošlo. Bil sem majav in svinjsko se mi je rigalo. Vedno bolj sem mislil nanjo in na slabost, pekel, ki se mi je delal na obeh straneh želodca. Rekel sem, da moram na zrak, sošolec, ki je med tem našel svoje stare prijatelje, se je ponudil, da me pospremi. Bil je praktično moja edina opora, figura starejšega brata. 

Hodila sva po mariborskih ulicah. Bile so že adventno okrašene. Lepo je letos, je pravil. Medtem mi je v usta zlival vodo. Navadno vodo, da me ne bi zmanjkalo. »Rdeče lučke, letos. Kot božičkov plašč.« 

»Kot menstruacija…« sem zajeclal. Takoj sem vedel, kako butasto se je slišalo. 

»Kaj bluziš stari?« 

»Mah. Veš, mislila sva fukat. Pa je rekla zadnji hip, da ne more, da se ji ne zdi spodobno, med tem tednom. Jaz sem taki nesrečnež. Sanjal sem o tem.« 

»Kaj še nikoli nisi?« Kaj naj rečem? Se mu naj zlažem. Pijan sem, vedel bo , da se lažem. Ne bom sam sebe motal v neskončno kito laži. 

»Ne, nisem.« Mislim, da sem takrat pordečel v obraz, kot tiste lučke nad nama. Morda je bilo zgolj zaradi mraza. 

Napaka, številka tri. 

»Bova midva to popravla’,« je rekel. »Pripravi se na nepozabno noč. V žep moje črne najki bunde, mi je potisnil kondom. Zvrtelo se mi je. Nisem peder sem hotel rečt. »Kaj me te tak gledaš. V strip klub grema. Kurbice top kvalitete. Boš že kako zašmekal.«

»Ves svet vrti, vrti se kot za stavo,srce nabija mi alkohol v glavo. A čutim, da v meni raste sila, ne, ne žalost, ne boš me danes zvila.«

Bila sva tam. Prvič sem bil v taki ‘ustanovi’. Tik preden sva vstopila sem se nekoliko streznil.Pamet mi je pravila. Ne delaj tega človek. Ne delaj tega, če imaš v sebi kanček ljubezni, do sebe in do teh ukrajinskih punc. 

Saj, najprej me niso želeli spustiti noter, pa je prijatelj s svojim spretnim in tekočim jezikom nekako uspel. Sedela sva v salonu, do naju je prišla luštna, ampak preveč našminkana kelnarca. »Želita m[a]lada fanta,« je vprašala. 

»Hm, dva konjaka,« je rekel prijatelj, kar je nakazal še s prsti. »Z vodo.« 

Sam sem bil osredotočen v rit neke močnejše plesalke ob drogu. Cel prostor je bil omamičen. V zraku je smrdelo po cigaretnem dimu in spremi. Vonjave, ob katerih ti gre na bruhanje. 

Prispel je konjak. Požrl sem ga. In takoj zatem še drugega. 

Napaka,  številka štiri.

»Popolni temi se približujem, le kje je ona, pijano se sprašujem. Morda na Dunaju, morda v Parizu? Oj delirij moj, vsaj ti si blizu.«

Od tam naprej se noči spominjam zgolj v odlomkih. Vem, da sem jokal na sošolčevih kolenih, vem, da sem njej napisal po facebooku, kako jo ljubim, čeprav je cipa. Vem, da sem hodil po sredi ceste, po belih črticah, da bi dokazal, da nisem pijan. 

Bil sem. Bil sem koma. Ampak takrat bruhal še nisem. Vsakih pet minut me je moral pospremiti scat, enkrat sem baje hotel urinirati po nič hudega sluteči starki, ki se je odločila za polnočni decembrski sprehod. Slaba odločitev, baba, kje ti je pamet ostala. Hotel sem k njej domov. Ni bila daleč. Verjetno spi, sem najprej pomislil. Al’ pa opravlja svojo službo. Smejal sem se svoji ne smešni šali. 

Prav dobro pa se spominjam kako sem imel težave z lastnimi smrklji. Kar ni hotelo nehati curljati iz nosa. 

»Ko sem pijan, ne žalujem ne, ko sem pijan žensk ne potrebujem, ne ne. Utopim v želodcu svojo rano,mi je vseeno, vseeno kaj bo z mano.«

Pojma nimam, če sem želel k njej ali domov. Časovnica spomina se vrne ob dveh zjutraj, na ledeni, kamniti klopci ob kužnem znamenju. Bolela me je glava, bilo mi je grozovito slabo. Prijatelja pa nikjer več. 

Sam sebi sem se gnusil, hkrati pa sem tudi bil ponosen. Ponosen, da tolko nesem – za prvič. Nekoga drugega bi zdaj že črpali. Postavil sem se na noge. Občutno prehitro, tal mi je zmanjkalo, pristal sem na zadnjici. Poskusil sem še enkrat. Ho-ruk. In v cik-cakastem koraku, sem pesačil proti domu. 

Napaka, številka pet. 

Pozitiven rezultat sem držal tja do Slomškovega spomenika. V rokah je ponosno držal svojo škofovsko palico, jaz pa sem mislil, da me pozdravlja. »Pozdrav,« sem rekel in mu pomahal. Odracljal sem, do njegovih nog, kamor sem se potem vrgel, kot da bi bil žakelj krompirja. 

»Veš dober človek, jaz sem tudi dober. V srcu,« sem bluzil. »Te zanima zgodba. Pustolovščina. Odisejada. Štajerska. Vse ti bom povedal dedi. Od začetka. Ko sem videl njen prelesten smehljaj. Pa do razavaline. To kaj sem zaj. Obsojal me boš, vem, ampak to je pokora. Nočem v pekel prijatelj. 

In tako sem govoril. Vmes sem bruhnil, ampak delo mi je dobro. Tudi pri srcu mi je bilo topleje. Nekomu, ki posluša, sem se moral izpovedat. To mi je manjkalo. Na koncu sem bruhnil še enkrat, potem pa zaprl oči za sekundo, da odpočijem veke. Zmanjkalo me je. Zbudil sem se ob prvem svitu svetlobe. 

Po glavi se mi je podil en drug Adijev verz. 

Svinja pijana…

Fuzbal, ah ta fuzbal. Spremlja me že od malega; to sem povedal že ničkolikokrat in povedal bom še enkrat. Zapolnil je večino mojega prostega časa, vse do zadnjega kotička, pa najsi je to bilo na stadionu, udobni zofi pred ekranom in seveda s kopačkami na igrišču. 

Rad tečem za žogo, obožujem zabijati gole. Do zdaj sem se vedno s ponosom boril za grb na prsih in za barve kluba. Skozi tekme, pa ni važno, ali sem igral ali sedel na klopi za rezerve, sem odraščal. Od majhnega precej nespretnega dečka s sanjami o profesionalni karieri do mladega moškega, kateremu se sanje otroških dni zdijo le meglen utrinek v daljavi. 

Zdaj, ko imam sedemnajst let, se sprašujem, ali so te sanje še vedno dovoljene? Vsak »normalen« človek bi rekel: »Ne, nimaš šans.« Verjetnost, da bi taka izjava držala, se nevarno približuje polnim stotim odstotkom. A tisti promil upanja še vedno nekje tli. Jamie Vardy bi se zagotovo strinjal. Njemu je uspelo. 

Dnevne sanje so mi zdaj že onemogočene, kaj pa nočne? Skrite želje, po preživljanju na najzabavnejši način. Žoga, kopačke in grb. Glasna pesem iz grl navijačev polno zapolnjenega stadiona. In jaz tam, v šprintu, držeč roke visoko v zrak. In mreža, ki se je pred sekundo stresla. Uf, kako hitro te lahko že misel zanese. In že sanjarim za računalnikom in ne na trening igrišču, kjer bi se mučil s finto, ki mi nikakor ne »rata«. V tisočem poskusu pa rata! In to počno najboljši. Nič kaj novo odkritje: najboljši so najvztrajnejši. 

Novoletna zaobljuba: vrniti se na nogometne zelenice. Od oktobra (doslej moj poslednji trening) sem se zredil – in to pošteno. Kondicije praktično več nimam, zadiham že ko hodim po strmih stopnicah tretje. »Ni kul stari, ni kul stari,« si pravim.  

In pogovarjam se z bodočim klubom, do konca meseca je še osemnajst dni. Pol mesca, da uredim dokumente. 

***

NOGOMETNEMU KLUBU MIKLAVŽ:

Ko sta se ločila starša, se mi je življenje obrnilo na glavo. Nov kraj, nova šola, nepoznani obrazi in fant, ki je obseden z nogometom. Igrišče-njiva pa preko ceste, par deset korakov stran. 

Ekipa je prvo leto navduševala. Bil sem med mlajšimi, posledično je bila manjša tudi minutaža in poškodba kolena, ki me je zabremzala v razvoju. A smo se izkazali vsi kot ekipa, vsak je prispeval svoj delež. Tisto leto smo miklavški čmrlji odleteli v nebo. SAMO NEBO JE NAD NAMI. Slogan kluba, ki smo ga nato ponosno natisnili na hrbtno stran majice, sprednjo stran pa je krasil napis: Prvaki U-14, 2011/12. Majico imam še zdaj, hranil jo bom do konca svojih dni. Resda nam je spodletelokvalificirati se v prvo ligo; premočno je bilo Krško, ki dan danes kroji vrhove prvih slovenskih otroških in mladostniških lig. Izkušnja je ostala, spomin in ponos sta večna. 

Naslednjo sezono sem igral eno ključnejših vlog v ekipi, žal smo bili le za točko drugi. Uspehov prve sezone nisem nikoli ponovil, vendar so tudi naslednja leta bila več kot zadovoljiva. Med drugim smo se kvalificirali v drugo slovensko kadetsko in mladinsko ligo, v njej tudi ostali, zdaj pa je klub na varnih pozicijah in se s trdno voljo vzpenja proti vrhu. 

Zame je zmanjkalo prostora. Žal. Najprej sem bil prizadet in jezen, nato pa sem razmislil s trezno glavo. Grem naprej, novim uspehom naproti, vedno pa bom ponosen na leta v rumeno-črnem dresu. 

Hvala Miklavž! Čmrlji povzpnite se še višje in se vidimo. 

Kaj imajo skupnega opeka, vrvi, pesek in ogledalo? Na prvi pogled ne kaj dosti. V predstavi deTerminirani pa so to glavni elementi, s katerimi Stvarnik (Rene Puhar) determinira svoje štiri kreacije. Postavi jih v podrejen položaj in suvereno nadzira vsak njihov gib. Vsaka njegova poteza je do potankosti dodelana in popolnoma usklajena z gibi njegovih kreacij. V teh kreacijah bi vsak zlahka našel odsev svojega, tako ali drugače nadzorovanega življenja. 

Življenje v nepopolni celoti znotaj treh vogalov in pol predstavlja Nuša Solar. Z nobenim gibom ne preseže nevidnih zidov. Kljub navidezno majhnemu prostoru nam njeno gibanje daje upanje, da se morda lahko osvobodimo nadzora skozi tisto manjkajočo polovico vogala. Ampak ne. Stvarnik gleda, nadzoruje, kreira. Je kot veliki brat. Njegovemu pogledu nič ne uide. Iz tega je moč razbrati, da se bomo ljudje raje uklonili Stvarniku, kot pa pokukali na drugo stran opečnate stene.

Sistem je tisti, ki nas veže in ne pusti naprej, kljub naši neizmerni želji po svobodi. Znajdemo se obdani z vezmi naših lastnih strahov in bojazni, da se nikoli ne bomo osvobodili iz okov Stvarnika. In vendar nas Ana Germ popolnoma očara z igro vrvi in daje občutek, da bi se jih zlahka znebila, če bi bila močnejša in ne sama. 

Amy Anne Kennedy v svoji kreaciji ni sama, pa vendar ne more ubežati sistemu. Kar je moje, ni tvoje. In kar je vaše, ne more biti naše. In če ste njihovi, ne morete biti naši. Tako bi opisala zgodbo, ki nam jo je skozi igro s peskom zelo nazorno prikazala izvrstna Amy Anne Kennedy. Lahko se zgodi, da je moje tudi tvoje in naše -vaše. Ne morete pa biti naši, a hkrati njihovi. Ker tak je pač sistem, draga komisija. 

Edino moško kreacijo uprizarja Jure Masten. Njegova samovšečnost in zagledanost vase jasno prikazuje, kakšen odnos imamo ljudje drug do drugega. Na zunaj delujemo zainteresirani za življenje drugih, v resnici pa nas to ne zanima kaj dosti. In tak je sistem, draga komisija. 

Igra plesalcev nas vodi iz ene situacije v drugo. Vse situacije pa ustvarja in nadzoruje Stvarnik. V določeni točki igre se pojavi majhna razpoka v času, ki omogoči kreacijam, da ustvarjajo po svoje. Stvarnik tako daje majhen vpogled v to, kar bi lahko bili, pa nismo. Ker tak je pač sistem, draga komisija.

In če je Stvarnik sistem, ki nadzoruje vsak gib in če je (smo) komisija ljudstvo, ki bolj ali manj zainteresirano in nemo spremlja gibanje kreacij, potem je težko pričakovati, da se bo karkoli resnično spremenilo. Štiri kreacije niso dovolj, da bi se lahko uprle Stvarniku. In svobode ne bomo dobili, če se zanjo ne bomo borili. Krvaveli. Jokali. Živeli. 

Predstava je primerna tako za poznavalce plesa in glasbe ter umetnosti nasploh, kakor tudi za tiste, ki nam je to popolna neznanka. Starostne omejitve ni. To je predstava, ki v vsakem prizoru kaže, kako trenutno živimo. Determinirano svobodno.

Maribor. Ultimativno mesto idej, ki se nikoli ne uresničijo. Vsi bi, ampak le malo se zgodi. In če se nisi rodil v milijone, lažje razumeš problem. Vse stane in nič ni zastonj. Če nimaš lastnih sredstev, jih ne boš dobil niti nikjer drugje. Vsi, ki ustvarjajo dogajanje v tem mestu, delajo to s skromnimi budžeti, ki jih raztegnejo v neskončnost, še večkrat pa sami prispevajo, da lahko oživi nekaj, v kar verjamejo. In potem se veliki možje na občini trepljajo po prsih in medijem razlagajo, kaj vse so storili. Kot da so mesto oni sami. Včasih pomislim, kakšno mesto bi bil Maribor, če bi veliki možje denar namenjali tistemu, kar nas v mestu še vedno najbolj pritegne, potegne ven iz stanovanj in privabi na ulice – kultura.

Čeprav nam mesto z zapiranjem kino dvoran, krajšanjem festivalov, krčenjem sredstev celo knjižnjicam in nenehnim odpiranjem novih in novih nakupovalnih centrov sporoča, naj spremenimo miselnost. Naj raje kopičimo materialne dobrine kot življenjske izkušnje. Naj napolnimo praznine, ki nastajajo, ko se odtujimo s prijatelji, spremo z najbližjimi in zapadamo v depresijo zaradi nezadovoljnosti v življenju, s stvarmi. Naj se skrijemo med te stvari, naj pozabimo na dušo in razmišljanje in se prepričamo, da je edino, kar velja, materialno. Daj blagajničarki v roke plastično kartico in srečen odtovori domov kupe in kupe vrečk. Vedno bolj prestrašeni eden drugega se bojimo biti prizadeti, kritizirani in nerazumljeni, se raje izogibamo pristnim interakcijam, apatija in miselnost, da nikoli ne bo nič bolje, pa počasi požirata meščane in mesto.

Ampak tisti, ki se še upajo, ki še ustvarjajo in še verjamejo, s svojimi performansi prebodejo Maribor kot utrinek nočno nebo. In tiste, ki se znajdejo tam, napolnijo s svežo energijo, da so potem veseli, ker so tu doma in je to njihovo mesto in so taki ljudje njegovi someščani.

Determinirani dopuščajo mnogo prostora za lastno interpretacijo posameznika. Vsak vidi, kar rabi, in odnese od predstave, kar potrebuje. In v igri besed, vsaj jaz, pač neizmerno uživam. Ker je v vsakem navidez še tako nesmiselnem stavku mogoče najti toliko smisla. Ker je vse res, ker nič ni laž in ker se vse tako lepo poklopi. Determinirani v lastni nedeterminiranosti. Revni in bogati, debeli in suhi, vsi smo tako različni, a v bistvu vedno enaki. 

Pa sem se že skoraj sprijaznila, da umetnosti nikoli ne bom dorasla, da bo gledališče zame vedno prostor živčnega presedanja in gledanja na uro. Dokler te končno nekaj ne potegne vase, ko se ti zazdi, da zdaj kapiraš vso vesolje in poznaš smisel sveta. In ta filing je skoraj otipljiv, kot da si odkril še eno plast življenja, se potopil še globje v sebe in ugotovil, da v življenju mora biti še kaj drug(eg)a kot vzorci, ki jih nenehno ponavljamo. Nedeterminirani.

*če je naslov v angleščini, ga prevajamo. Vse, kar potrebuješ, je manj.

Determiniran. Resno? Eh, zakaj bi bil? Zakaj pa ne bi bil? Biti determiniran dandanes je problem. V primeru, če si opredeljen za določeno stvar te ljudje, ki to vidijo iz drugega spektra, gledajo malo postrani.  Ne glede na to, ali imaš prav ali ne. Pri pouku filozofije smo se učili, da nobeno mnenje ni napačno. Vsa so enakovredna. Tega veliko število ljudi ne ve ali pa nočejo vedeti in uveljavljati samo svojo voljo. 

Vsaj meni je slednje dobro znano, dejansko gre za zgodbe vsakdana. Tipični primer so sošolci, ki se venomer pričkajo kdo je boljši nogometaš Messi ali Ronaldo. Postrežem pa vedno z enakim odgovorom: »Pa dajte no, saj nismo v šestem razredu osnovne šole, oba sta edinstvena. Ne moraš ju primerjati med seboj. Bodimo ponosni, da ju imamo sploh možnost gledati. Uživajmo dokler še imamo ta privilegij.«

Opredeljenost pa terja tudi ceno omejenosti. Zagovarjati moraš le tisto, za kar misliš, da je (po tvoje) prav. Ampak samo po tvoje. Priznam, da sem včasih enak, ne pa vedno. Na trenutke nanese pogovor tudi na kakšno situacijo, pri kateri je veliko lažje igrati nevtralca kot npr. pri politiki, o kateri nimam blage veze. Za razliko od slednje raje berem in tudi zaidem v gledališče. Pred kratkim sem to tudi storil, razen da nisem sedel v SNG- ju Maribor s starši, temveč v amfiteatru II. gimnazije Maribor z (re)kreativci. Ampak ne z vsemi: en ni utegnil priti na predstavo, drugi pa je igral glavno vlogo na odru – Rene Puhar. 

Človek premore toliko talentov, ki jih po navadi niti trije skupaj ne spravijo. Da bi bila mera polna, je še za svoje vlogo napisal tekst. Če sem povsem iskren, priznam, da pomena besede determiniran, pred ogledom predstave nisem poznal?. Začetek je bil sila čuden oz. nenavaden, vsebina pa za moje pojme rahlo nerazumljiva, scena, koreografija in performans pa fantastični. Ampak kaki faktor sem jaz, da bo ocenjeval Renejevo predstavo?. Sem zgolj eden izmed gledalcev, ki je izrazil svoje mnenje o dogodku, ki nima bog ve kakšne verodostojnosti. Ampak stvari so navsezadnje takšne, kakršne se zdijo vsakemu posamezniku posebej.