*Besedilo prikazuje trpljenje mladega človeka. Prekomerno pitje alkohola lahko močno škoduje vašemu zdravju.
*Dogodek je opisan po TOTALNO resničnih dogodkih.
***
»Danes nabral si bom želodec poln omame in čakal, čakal, da objame me. Odšla je ženska, za njo žalujem, namest solza tolažbo potrebujem.« – ADI SMOLAR, Eks na eks
To besedilo, znanega slovenskega kantavtorja [Adija Smolarja, op. u.] mi je v glavi, kot pokvarjena plošča, odmevalo in odmevalo. Alkohol sem videl kot edino rešitev. Bil sem na dnu. Ja, odšla je ženska – ne ženska, punčka. Star sem bil tam šestnajst let, mulo, ki se še ni nikoli napil. »Močan sem,« sem si pravil. Nič ni zaleglo, nič ni umirilo pekoče notranje bolečine.
Poklical sem prijatelja. Ni mi bil ravno v pomoč. Jecljal je do onemoglosti. Cenil sem, da mi je hotel pomagati, a kaj on ve. Kako lahko človek, kot je on, pozna moje trpljenje. S svojo babnico je že tri leta, srečna sta. S svojim poljubljanjem v javnosti tečna. Mi je pa tistega popoldneva le dal nasvet, ki se mi je zdel koristen. »Napij se ga. Pomagalo bo,« je dejal. Skomignil sem z rameni. Kaj pa imam za izgubiti.
Napaka številka ena.
»Potikam se iz oštarije v oštarijo, jih tolk je, da od hoje noge me bolijo. Pa kaj, če bom zapil kar celo plačo, kaj mi bo dnar, jaz rabim dans pijačo.«
Spominjam se, da je bil december. A topel – v nasprotju z navado. Mene pa je mrazilo, da sem se tresel. Sošolec me je čakal v kleti. Bil je leto starejši, po zaliscih, bradi in čeljusti pa so mu poganjale že kar močne kocine. Cepnil je prvi letnik. Kar želim povedati je to, da so mu prodajali alkohol, ne da bi moral pokazati osebno ali kak drug osebni dokument.
»Prvo boma pivo!«
Prišlo je hladno laško. Grenko, neokusno, zaradi njega in zaradi hrepenečega občutka po tem, da bi bil odrasel sem požiral. Na koncu sem posrkal še peno.
»Dobro ti to gre,« je rekel.
Preden sem uspel odgovoriti, že je pred mano bilo drugo pivo.
»Totiga pa na eks.«
Napaka številka dve.
Močno se mi je rignilo, slika pa se mi je za hip zameglila, nadme se je spravila vrtoglavica. Ona se mi je prikazala v mislih lepša kot kadarkoli. Svetleči zlati lasje, svetlo modre, kot od boginje oči, neverjetna guza in top šit joški. Iz žepa sem potegnil telefon v želji, da ji napišem sms, četudi sem vedel, da je zablokirala mojo številko. »Čas je da grema drugam, tukaj postaja depresivno,« je pomežiknil leto dni starejši sošolec.
»Nimam dovolj d’narja, da bi hodo naokoli,« sem ga hotel prepričati.
»Naj ti to ne bo problem,« me je razvedril, » komot založim za tebe. Da pozabiš na tisto kurbico, da končno enkrat uživaš kot ta pravi Štajerc’.«
»En liter, dva litra, trije litri, pir in žganje. Eks za ex ljubico, za ljubezen in za stare sanje.«
V naslednjem lokalu sva pila vino. Na moj račun je tistih dvajset evrov, kaj sta mi jih dala ta stara, hitro pošlo. Bil sem majav in svinjsko se mi je rigalo. Vedno bolj sem mislil nanjo in na slabost, pekel, ki se mi je delal na obeh straneh želodca. Rekel sem, da moram na zrak, sošolec, ki je med tem našel svoje stare prijatelje, se je ponudil, da me pospremi. Bil je praktično moja edina opora, figura starejšega brata.
Hodila sva po mariborskih ulicah. Bile so že adventno okrašene. Lepo je letos, je pravil. Medtem mi je v usta zlival vodo. Navadno vodo, da me ne bi zmanjkalo. »Rdeče lučke, letos. Kot božičkov plašč.«
»Kot menstruacija…« sem zajeclal. Takoj sem vedel, kako butasto se je slišalo.
»Kaj bluziš stari?«
»Mah. Veš, mislila sva fukat. Pa je rekla zadnji hip, da ne more, da se ji ne zdi spodobno, med tem tednom. Jaz sem taki nesrečnež. Sanjal sem o tem.«
»Kaj še nikoli nisi?« Kaj naj rečem? Se mu naj zlažem. Pijan sem, vedel bo , da se lažem. Ne bom sam sebe motal v neskončno kito laži.
»Ne, nisem.« Mislim, da sem takrat pordečel v obraz, kot tiste lučke nad nama. Morda je bilo zgolj zaradi mraza.
Napaka, številka tri.
»Bova midva to popravla’,« je rekel. »Pripravi se na nepozabno noč. V žep moje črne najki bunde, mi je potisnil kondom. Zvrtelo se mi je. Nisem peder sem hotel rečt. »Kaj me te tak gledaš. V strip klub grema. Kurbice top kvalitete. Boš že kako zašmekal.«
»Ves svet vrti, vrti se kot za stavo,srce nabija mi alkohol v glavo. A čutim, da v meni raste sila, ne, ne žalost, ne boš me danes zvila.«
Bila sva tam. Prvič sem bil v taki ‘ustanovi’. Tik preden sva vstopila sem se nekoliko streznil.Pamet mi je pravila. Ne delaj tega človek. Ne delaj tega, če imaš v sebi kanček ljubezni, do sebe in do teh ukrajinskih punc.
Saj, najprej me niso želeli spustiti noter, pa je prijatelj s svojim spretnim in tekočim jezikom nekako uspel. Sedela sva v salonu, do naju je prišla luštna, ampak preveč našminkana kelnarca. »Želita m[a]lada fanta,« je vprašala.
»Hm, dva konjaka,« je rekel prijatelj, kar je nakazal še s prsti. »Z vodo.«
Sam sem bil osredotočen v rit neke močnejše plesalke ob drogu. Cel prostor je bil omamičen. V zraku je smrdelo po cigaretnem dimu in spremi. Vonjave, ob katerih ti gre na bruhanje.
Prispel je konjak. Požrl sem ga. In takoj zatem še drugega.
Napaka, številka štiri.
»Popolni temi se približujem, le kje je ona, pijano se sprašujem. Morda na Dunaju, morda v Parizu? Oj delirij moj, vsaj ti si blizu.«
Od tam naprej se noči spominjam zgolj v odlomkih. Vem, da sem jokal na sošolčevih kolenih, vem, da sem njej napisal po facebooku, kako jo ljubim, čeprav je cipa. Vem, da sem hodil po sredi ceste, po belih črticah, da bi dokazal, da nisem pijan.
Bil sem. Bil sem koma. Ampak takrat bruhal še nisem. Vsakih pet minut me je moral pospremiti scat, enkrat sem baje hotel urinirati po nič hudega sluteči starki, ki se je odločila za polnočni decembrski sprehod. Slaba odločitev, baba, kje ti je pamet ostala. Hotel sem k njej domov. Ni bila daleč. Verjetno spi, sem najprej pomislil. Al’ pa opravlja svojo službo. Smejal sem se svoji ne smešni šali.
Prav dobro pa se spominjam kako sem imel težave z lastnimi smrklji. Kar ni hotelo nehati curljati iz nosa.
»Ko sem pijan, ne žalujem ne, ko sem pijan žensk ne potrebujem, ne ne. Utopim v želodcu svojo rano,mi je vseeno, vseeno kaj bo z mano.«
Pojma nimam, če sem želel k njej ali domov. Časovnica spomina se vrne ob dveh zjutraj, na ledeni, kamniti klopci ob kužnem znamenju. Bolela me je glava, bilo mi je grozovito slabo. Prijatelja pa nikjer več.
Sam sebi sem se gnusil, hkrati pa sem tudi bil ponosen. Ponosen, da tolko nesem – za prvič. Nekoga drugega bi zdaj že črpali. Postavil sem se na noge. Občutno prehitro, tal mi je zmanjkalo, pristal sem na zadnjici. Poskusil sem še enkrat. Ho-ruk. In v cik-cakastem koraku, sem pesačil proti domu.
Napaka, številka pet.
Pozitiven rezultat sem držal tja do Slomškovega spomenika. V rokah je ponosno držal svojo škofovsko palico, jaz pa sem mislil, da me pozdravlja. »Pozdrav,« sem rekel in mu pomahal. Odracljal sem, do njegovih nog, kamor sem se potem vrgel, kot da bi bil žakelj krompirja.
»Veš dober človek, jaz sem tudi dober. V srcu,« sem bluzil. »Te zanima zgodba. Pustolovščina. Odisejada. Štajerska. Vse ti bom povedal dedi. Od začetka. Ko sem videl njen prelesten smehljaj. Pa do razavaline. To kaj sem zaj. Obsojal me boš, vem, ampak to je pokora. Nočem v pekel prijatelj.
In tako sem govoril. Vmes sem bruhnil, ampak delo mi je dobro. Tudi pri srcu mi je bilo topleje. Nekomu, ki posluša, sem se moral izpovedat. To mi je manjkalo. Na koncu sem bruhnil še enkrat, potem pa zaprl oči za sekundo, da odpočijem veke. Zmanjkalo me je. Zbudil sem se ob prvem svitu svetlobe.
Po glavi se mi je podil en drug Adijev verz.
Svinja pijana…
