admin

Sem človek, ki ima to nenavadno črto, da neizmerno uživam v družbi ljudi. Ljudje, če sem iskrena, so tisti, ki me vedno znova napolnijo z novo energijo in mi dajejo zagon za naprej. Pa naj bo to čisto nenaden in kratek pogovor z znanim človekom, ki ga srečam sprehajajoča se po ulici, vse do razpotja najinih poti. Vedno popularne kave in pijače, ki jih nikoli ni dovolj. Zgolj pogovor s prijateljico po telefonu, ki vedno traja vsaj dobre pol ure. In zabave, rojstni dnevi, small talki – karkoli že pač, samo da so ljudje.

Sem človek, ki ima to nenavadno črto, da neizmerno uživam v družbi brez ljudi. Sama. Ni ga boljšega občutka, kot da po napornem dnevu zvečer vržem torbo na posteljo, z naglico sezujem čevlje in nastavim vodo za čaj. Sama sebi. Čaj za eno. Ni ga boljšega občutka, ko sedim v postelji in imam maraton kriminalne serije Criminal Minds (Zločinski um) pozno v noč z vrečko čipsa v rokah. In kava zgodaj zjutraj, na balkonu, ko je vse še tiho in vsi spijo in se voha samo svež zrak in sveže kuhana kava. V kavarni solo in družba knjige? Terna!

A Čaj za eno izven cone varnosti in »zabubanosti«majhne študentske sobice dobi nove razsežnosti. Človek dobi krila. Je sam s seboj. Ni nenehno opredeljen s tem, kaj si misli oseba zraven njega, kako čuti, zakaj tako čuti, kako se počuti, kot se to zgodi, ko smo v družbi še dodatnega osebka. Fokus se spremeni iz mene in v meni na dodatni osebek. Na nek način smo v tem primeru tudi obremenjeni – a ne sami s sabo, ampak s tem drugim. Kar je, seveda, popolnoma okej in celo pričakovano, če se ne družimo sami. 

Precej egocentrično deluje, če človek, s katerim se pogovarjaš, nenehno govori samo in izključno samo o sebi. Da je naredil to in ono, šel tja in tja, doživel to in ono, končno spregledal o tem in onem. In potem na koncu, če ostane kaj časa in se nikomur od vaju ne mudi, vpraša, kako pa kaj ti in tvoje življenje. Zato fokus na drugega človeka – Da. Z veliko.

Ljudje, kot družabna in družbena bitja pa še vseeno vidimo fenomen v tem, če nekdo stopi v restavracijo in sede za mizo – sam. Zakaj nam je to tako tuje? In… ali nam je res? Ali ne pridemo vsi enkrat do točke, ko rečemo, da je dovolj in se raje napotimo nekam sami in počnemo to, kar nam v danem trenutku najbolj ugaja? Zakaj torej nečimrn pogled na osebo, ki se je odločila, da kosilo pojé sama s sabo?

Sama sem velikokrat šla sama na kosilo, kar počnem še danes. Včasih se zgodi, da res ni človeka, ki bi v določenem delu dneva imel čas se mi pridružiti, ampak če se to zgodi, vzamem to kot pozitivno. Včasih se zgodi, da grem sama na kosilo, brez da bi koga povabila zraven. Lahko se umirim, misli se počasi kristalizirajo. Gledam dedka, ki sedi par metrov nasproti mene in počne isto. Pogledam ga in opazim, kako uživa v vsakem majhnem grižljaju sladice. Razgledam se čez celoten prostor in opazim milijon podrobnosti in malenkosti, ki jih sicer ne bi. Za nameček naročim kozarec rdečega, da sta hrana in trenutek še bolj ovekovečena. Mmmm, popolnost samote.

Nemalokrat opazim tudi, da dve osebi kosilo raje preživita ob brskanju po socialnih omrežjih in tipkanju sms sporočil. Nemajhno število kav mine ob buljenju v telefon in kakšni besedi tu in tam, če katera izmed oseb opazi kaj zanimivega. Tako sta dve punci preživeli kavo v Trustu. Več kot ena ura buljenja predse in kakšna beseda tu in tam. Nato račun in razpotje poti. Bolje to, kot pa sam?

Samota je nekaj, kar rabimo vsi, pa če si to še tako težko priznamo. Če to znamo sprejeti in jo pokazati tudi navzven brez predsodkov, toliko bolje. 

Najprej vdih in izdih.

Vabim te na Čaj za eno/enega.

Kdaj resničnost postane (še bolj) resnična? Če bi me kdo vprašal par dni nazaj, bi se ravnodušno nasmejala in ga čudno pogledala. Kakšna resničnost? Saj živim, obstajam, se zavedam. 

Občutek je bil točno tak kot na vlaku smrti. Najprej samo navdušenje in rahel adrenalin zaradi pričakovanja. Ob priklenitvi na stol pa globok vdih, pozitivna nestrpnost in golo pričakovanje. Ob zatemnitvi in takojšnjemu prižigu luči na odru ob začetku predstave pa nekontroliran zdrs v nepričakovano pričakovanost.

Predstava deTerminirani je terminirala naš čas za dobrih 30 minut. Paradoksalno sožitje gibanja štirih predanih teles, kaos družbe na platnu in nenadzorovana moč besed. Na koncu še (na videz) navaden človek, ki v temi sedeč vse ogleduje, opazuje in ocenjuje – Komisija.

Začelo se je na začetku – s pisateljem, ki je ustvaril svoje like, z govorcem, ki nagovarja publiko in njegove največje privržence, z ustvarjalcem, kiz grobimi prijemi nenehno poustvarja svoje kreacije in diktatorjem, ki kontrolira življenja. Stvarnik, če hočete. Bog. Da, prvovrsten Rene Puhar je bil vse v enem in hkrati. Hladen in tankočuten do svojih kreacij, ki so kakor v zaporu ždele vsaka v svojem prostoru. Sarkastično prizanesljiv nam, komisiji in vedno z dobro mero hladne resnice, ki nam je ves čas bolščala v oči. 

Njena neusmiljenost je bila kreacija tako nežna in dobrodušna. Igrivo in nedolžno poigravanje s peskom jo je gnalo skozi spomine iz otroštva in ji vlivalo neusahnjeno upanje in iskanje ljudi v boljšem jutri. Za vedno izgubljena v sanjskem. Ni čutila niti grobosti peska, le njegovo mehkobo. Igranje z neznancem je bilo nezaupljivo, nekoliko prestrašeno – vse do dotika rok in pogleda v oči. Zdaj si zaupava – kako malo je potrebno, da se navežemo en na drugega. Iskrivost in sreča – vse do delitve na eno in drugo stran. To je tvoje, to je moje. Tu je črta. Do sem ti je dovoljeno.  Ločnica– lahko sem prijazna, a obstaja limit. Takrat odidi in me pusti v sanjskem. Amy Anne Kennedy je igro, kjer soji luči vedno dodajo svojo težo, naredila otročje lahko. 

Kreacija, ki je okrog sebe postavila zidove, ker živi v strahu. Ko stopi ven, se ozre po hodniku. Edina realnost so raje postali zidovi in njena ujetost. Nezaupljivo tipanje sten in ples trpljenja ter nemočiv osamljenosti. Brez stika s kakršnokoli dušo. Bojimo se neznanega. Zato raje bodimo sami? Ali gre zgolj za cono konformizma? Raje doma in na kavču, kot da odkrivamo svet. Lahko se spotaknemo in pademo. Ali je to vse, kar premore človek 21. stoletja? Nova zvrst kreativnosti 21. stoletja? Nuša Solar tako prepričljiva v svoji samosti.

»/…/ KAJ VERJAMETE?  V VSE DVOMITE! TO SO MOJE KREACIJE, DRAGA KOMISIJA! TO SO VAŠE KREACIJE! VSE SKOZI POTUJEJO, MIRUJEJO – NAPREJ, NAZAJ. IN SPET! IN SPET! IN SPET! OMEJENO V NEOMEJENEM ČASU!« 

Lepotica, ki ne prenese svojega pogleda v ogledalu in ki ji hrana zaustavlja apetit. Njena popolnost je nepopolna, privezana na vrvi in zvezana z njihovo črnino, ki ji ne more ubežati. Izvrstna Ana Germ se bori in vleče vrvi, a ne pride nikamor. Vrvi so ji postale domače. Ujetost v lastni ujetosti. Napenja vse mišice in daje vse od sebe, da se reši črnine. 

Uspešnež, ki je (za)gledan vase. Matematični genij. Bogat in dobrodelen. Ogledalo je srce njegovega življenja. Ogleduje se znova in znova, a njegovi prijatelji vidijo nasprotni odsev. Vse imaš! Vse! Pa ne vidiš! Gledaš in ne vidiš! Ne uvidiš. Imaš in ne znaš ceniti! Tragedija vseh tragedij. Špegl in buljenje v lasten ksiht, ki dan za dnem ostaja enak. To. Tako čutno zaigrano, da te skoraj posrka v lasten odsev – Jure Masten.

A realnost ne prizanaša. Niti njihov Stvarnik. Naš Stvarnik. Se še vedno ne vidite? Kje ste? Plavate v nenehnem razmišljanju v obvladljivem kaosu dogajanja? Ja, potem se še enkrat poglejte.

Ogledalo se obrne. Naravnost h kopiranim originalom, kvazi kreacijam. K nam. H Komisiji. BAM!

Ultimativni korak, ki predstavi doda piko na i. Radostno in z užitkom privošči udarec. Močan. Vrtoglavo hiter. Udari nas nepripravljene.

Edina božajoča realnost se zdi kaos družbe z njenim rapidnim gibanjem. Pohvale za slovenski komad Nikolovskega (Sanju sm). Video spne v celoto, vendar napram predstavi nam na pladnju ponudi vse odgovore. Naslednjič morda alternativa? Mirko – Moj manifest?

»/…/ DIKTIRANJE S KONTRADIKTORNOSTJO! Realne v domišljiji. Uživajoče v trpljenju. KREACIJE! V TEJ POPOLNI NEPOPOLNOSTI JIH RAZPOREJAM TAKO, DA SE RAZPOREJAJO SAME. Iščejo mir v nemiru. Srečo v nesreči.«

In na koncu škarje, vrv, butanje ob tla, silovito sikanje, povečevanje jakosti glasu – nadzor. Vklop in izklop. »On demand.« Komaj se uprejo, že padejo. Na tleh, skrušeni in utrujeni, se skušajo pobrati. Počasi, kot da bi bili zlomljeni in bi ob vsakem premiku začutili bolečino in zato ponovno padli. Po svoje jo so. Izraženo tudi s preprosto kratko vinsko rdečo oblekco s čistimi linijami – sanjaško; dolgo belo majico, ki prikazuje predajo med štirimi stenami, a z nekaj črnimi črtami, ki pomenijo ostrino in ščepec poguma za vstop na hodnik; ovito v črnino in bež torzom s prepletenimi črnimi črtami, ki se podajo k vrvem in sovpadajo z ujetostjo; belo srajco, bahaško razprto in črnimi hlačami za eleganco. V nulo, Suzana Rengeo!

Bahaški, sanjaški, ujeti, privezani – naša svoboda se giblje v omejenosti socialnega okvirja. V okvirju Stvarnika. Ko je predstave konec, se kot lutke mlahavo spustimo v poklon. Z odtisi okvirja in izžeti, pa vendar srečni, ker smo našli vsaj košček sebe ali nekaj kar smo si vzeli za svoje. 

Že Shakespeare je zapisal: »Ves svet je oder in moški in ženske zgolj igralci: nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge.«

Predstava z moralnim mačkom. Predstava, ki prav zato zasluži večje priznanje in pozornost. Na kakšnem večjem odru in, predvsem, z več Komisije.

Nekoč mi je moder mož dejal, da je uporabljati besedo »Jaz« –  egoistično. Seveda sem se najprej zasmejal in rekel, da kvasi bedarije in je nebulozen. Skratka, pogledal sem ga naravnost v oči in trikrat izrekel: »Jaz, jaz, jaz.« Njemu je bilo vseeno, saj je bil, kot sem že omenil, moder mož. A njegove besede mi kasneje niso dale spati, ta enostavna in mnogokrat uporabljena beseda Jaz, pa je nenehno poskakovala v center vrtinca mojih misli. 

Kdo sem jaz? Ne, vprašal se bom samo – kdo sem? Brez tistega zares povsem nepotrebnega jaza. Kaj sem? Kdo sem? Kaj je moj namen na tem svetu? 

Vsak se kdaj vpraša ta vprašanja. Povsem upravičeno in normalno za inteligentno bitje, kot bi naj bil človek? Meni potem priteče misel ali sploh sem, to kar mislim, da sem, ali pa sem samo iluzija, sanje spečega velikana. Ta morda sanja lucidno, mi – inteligentna bitja, ki se kličemo ljudje – pa samo lutke, katere premika(jo) prosto po Prešernu. Ne,odvrnil mi boš , razvili smo se iz opic, boš rekel. Šli bomo daleč pod zemljo, skozi prepletene korenine Darwinovega Linnejevega drevesa, do skupnega prednika. Iz njega, tega ničceličarja smo nastali, boš rekel. In zdaj nastopi famozna beseda. Vprašal bom, od kod je prišel on. Hočem povedati, da so pričkanja glede našega izvora zgodbe, katerih resnic ne bomo spoznali, pa naj se postavljamo na glavo. Tudi naš stvarnik je moral imeti stvarnika, stvarnik tega pa svojega. Graf nesmisla je tako neskončen, a tam ko bo neskončnosti konec, se bo ta stikal z začetkom. 

In če je življenje sklenjen krog, ima vse smisel. Mi, z našimi dejanji, imamo smisel. Vsak ima svojo misijo. Misijo, katere namen je prepleskati svet z lepoto, za kar štejem vsako pojavo, naj se za njo skriva poskočnost, veselje in pozitiva ali mrak, negativizem in smrt. Balans je potreben. Brez enega ni drugega. 

Pogosto opazujem ljudi, preučujem njihova čustva. Najprej so veseli, potem pa se nasmeh začne prelivati z zmedo, kar pa pripelje do žalosti. Tako naprej, tako nazaj. Polčetrta milijarda ljudi ima dober dan. Jutri, naslednji mesec, čez leto pa bo obratno. Usodi je nemogoče ubežati.

Poskušal sem, se upiral in iskal pozitivo. Pa ni šlo. Bil sem na dnu, dnevi so bili črni kot v najtemnejšem rogu. Včasih sem se skril pod toplino volnate koce, se tresel in jokal. Sram me je bilo. Hotel sem preveč, želel sem si, da me svetel svet posrka vase. Želje so bile pobožne, nemogoče. Zakaj? Spraševal sem stvarnika, boga, kakorkoli ga že kdo poimenuje. Ne krščanskega, ne muslimanskega, to so pravljice za lažjo interpetacijo, vendar sem vedel, da nekdo more biti. Nekdo z odgovori. Seveda mi ni odgovoril. On je zvezda. On je Veliki Brat v zvezdniški izvedbi. 

In tukaj pridemo na začetek. Postal sem JAZ, ne da bi to besedo izrekel. Dejanja govorijo svoje. Če želiš poiskati odgovore, se boš za to prekleto potrudil. Ne boš rekel JAZ TEGA NE MOREM. Ne, samo ZMOREM. Jaz je samo tisti, ki nas sanja. On si lahko to privošči, mi si tega ne smemo, saj popravni izpiti obstajajo le v šolskem sistemu. 

Sem umetnik z dušo. Filozof. Športni entuziast. Sem človek, ki stoji za svojimi dejanji v neskončnosti neskončnega vesolja. Sem lik v sanjah velikana. Sem potomec skupnega prednika. Sem stvaritev velikega stvarnika. Sem Peter Donko in to je moje zmedeno mišljenje. 

Plesna predstava (de)terminirani je predstava nas samih. Na eni strani gledalcev, a na drugi zrcalo nas samih. Kdo smo in kaj smo, to nam je določil kreator. Bog. Buda. Kreativist. Katerikoli, ki ga častimo kot boga. Tudi usoda. Veliki brat. Kdorkoli. Od pamtiveka naprej.

Štiri bitja, štiri pregrade, štiri omejenosti, štirje elementi. Zidaki, vrvica, ogledalo, pesek sop tisti, ki jih omejujejo. Meje, zamejitve. Zategnjen pas in iznakaženo telo. Še huje – prikovane misli, usmerjanje in določanje. Od majhnih krajev do velemest. Zgodbe nas samih znajo biti prekleto enake. Boleče in stisnjene. Le ko se kreator odloči, da te spusti – si varen, varna. A to pod njegovim nadzorom.

In zraven je komisija, ki pridno določa in odbira, kaj je prav, kaj moteče. Hujša selekcija kot jo je odkril in dokazoval Darwin. A ko se zazremo še globlje, vidimo, da to ni le zgodba v zgodbi, ampak da so to življenja v življenjih.

Vse je eno samo gibanje, hitenje. Ustvarjanje sveta. In ko se znajdemo sredi tega, živimo. Ali zgolj použivamo doživljaje. Se zavedamo? Smo dojemljivi? Si upamo strgati z vrvice in pobegniti tradicionalnim vzorcem? Se pogledati v ogledalo in si odpeti Beatiful?* Smo pripravljeni izstopiti iz okvirjev balasta, ki ga proizvajajo resničnosti šovi in zapovedujejo naša življenja? Smo namesto tega sposobni reči ne in v roke vzeti pesem, roman? Koliko je v nas sosedov, komisije, ki določa, kaj spet je naš sosed kupil in bi radi imeli tudi mi? 

Predstava nam ponuja ravno to. Skozi gibanje, ples, tisti prvinski nagon, ki me je najbolj očaral v Umazanih plesih – obeh – pa čeprav mi je v prvem Patrick Swayze očarljiv in božanski in me v drugim očara Kuba in pesem Represent Cuba, da bi še tudi jaz v dvojini postala kraljica plesa. In tukaj ples ni le užitek, odraščanje in borba proti konservativnemu fotru – je delo in koreografija, ki ga imajo nastopajoči za petami. In v celotnem telesu. In kreator – s svojim govorom, besedno igro neštetih dvojnosti. Razmerij in nerazmerij. Odnosov – prepletenih in začrtanih.

In nato še komisija, ki s(m)o gledalci. Kaj pa če smo ravno v obratnem položaju? In nas ocenjujejo plesalci. Našo togost, mirnost, ki jo zahteva sistem. Smo res svobodni? Ali pravzaprav determinirani, določeni, kot so že več kot stoletje nazaj odkrili psihologi, ko je psihologija vse bolj postajala znanost in so pisatelji želeli biti tudi znanstveniki?

Da, predstava me je navdušila. Tudi skozi prapočela sem se sprehajala. Štiri temeljne elemente – vodo, zrak, zemljo in ogenj. Skozi vse podobe in metafore me je popeljal tudi glasbeni izbor, razni svetlobni efekti, posnetki. Besede. Glasba. In gibanje. Občutek zaznavanja časa in zavedanje življenja – da smo lahko kreatorji sami sebi, a na nas preži, da nas lahko nekdo kar hitro priklene. In to verjetno ne bog – ampak sila, ki nas vleče ali pritiska. Naprej. Nazaj. Navzdol. In nas determinira. 

Za. Globoko. Za vse. Ne samo, ker je zraven Rene Puhar, sodelavničar, pač pa zato, ker so res dobri.