admin

Poleg vseh stvari, ki jih je po mnenju družbe sprejemljivo delati sam, torej drkati, jokati in plačevati, si si ti izbral še to, da boš hodil sam na kavo. Ajej, Luka. Zakaj? V čem je fora sam sedeti za mizo in piti kavo? Aja, verjetno greš sam, da tam spoznaš nove ljudi? Se preko mize zazreš puncam v oči, kot odgovor na njihov smehljaj? To je to, ne?

Jebeštrga. Ne, ni. Pač grem rad sam na kavo. Pa punco imam, mimogrede. Spoznavam nove ljudi? Niti ne. Opazujem že, pogovarjam pa se redko. Kaj druga kot »kavo z mlekom, hvala« in »račun, prosim« ponavadi ne izustim. Sedim in opazujem, kako se folk šeta levo-desno mimo. Samo gledam, včasih celo razmišljam o njihovih življenjskih zgodbah, vendar redko. Pijem tisto kavico … ponavadi z mlekom. Zdaj, zadnje čase, sem sicer naročeval vedno več brez mleka, ker jo doma itak skoz pijem brez. In brez sladkorja. 

Ampak, zanimivo, v baru sem vedno naročeval kavo z mlekom. Verjetno zato, ker ima skoraj vsaka natakarica, pardon, tudi natakar, da ne bom koga oziroma katere užalil, svoje pojmovanje espresa, ristreta, kapučina, bele kave, podaljšane , xy vrst črnega zlata … in se mi ne da potem razlagat, kaj sem v bistvu sploh želel. Kava z mlekom pa je povsod kava z mlekom. No. Dokler ne pridemo do Primorske. 

Saj nima veze … pijem torej to kavico, sam, in … kaj pa delam? Pojma nimam. Srkam, opazujem in ramišljam. Da. Razmišljam. O čem? Kaj te vem. O vsem. Človek je pač sam s sabo in razmišlja o vsem mogočem. Večkrat o tem, kak’ bom napisal nek tekst. Ali pesem. Ali pa kako bomo z bendom naredili nek ornk koncert. Vedno o nekih stvareh, ki se v mislih narišejo spontano in o katerih v družbi ne bi razmišljal, ker je tam prostor samo za besede. Saj kdo pa še je dandanes rad v tišini?

Redkokdo sploh zna biti sam s sabo. Sam s sabo in da ti ni dolgčas. Sam sem začel o tem razmišljati po ogledu filma V divjino (Into the wild), pred nekaj leti. Ne vem, če res, a morda sem takrat začel hoditi sam na kavico. Ker mi je biti sam s sabo postalo očarljivo in sam s sabo sem preživel nekaj najlepših trenutkov svojega življenja, lepše kot z marsikatero družbo. Pa to ne pomeni, da sem neki samotni jezdec, ker se po drugi strani neverjetno rad družim, z družbo spijem kak kozarček ali poklepetam. Vendar potrebujem ta čas za sebe, malo drugačen čas za sebe, kot pa je tisti doma, v sobi. Tisto je kurac od ovce proti temu, da si sam na kavici, zunaj, pri minus treh stopinjah, in umirjeno, v miru s celim svetom, opazuješ, kreiraš, načrtuješ, zaključuješ prehojene, odpiraš nove poti … in naposled dojameš, da življenje ni samo drkanje, jokanje in plačevanje v samoti, ter obratno, seks, smejanje in naročevanje v družbi. Ne. Lahko drkaš, jočeš in plačuješ z družbo, ter seksaš, se smejiš in naročuješ sam. Zdaj pa probajte seksat sami s sabo. Bauman-out.

Božič. Praznik, ki ga filmi predstavljajo kot najlepši čas življenja, kot čas miru, ljubezni;  takrat, ko se ti vse, kar si (si) želel, izpolni. Seveda je to popolno sranje. Vsi vemo, da je to čisto navaden praznik, ko se ne zgodi čisto nič magičnega, le televizija in radio nenehno kričita vate, da sovražiš svoje bližnje, če ne sprazniš svojega računa za stvari, za katere jim bo popolnoma vseeno. V vsakem božičnem filmu se vedno izpolnijo čisto vse želje, vedno sneži, vse je lepo in bleščeče, vsi so srečni do konca svojih dni. Bruh. In tako izgleda resničen božič (vsaj pri meni):

1. Dan: 23.12.

Vsa zardela gledam film, ki ga je bila profesorica prisiljena predvajati med zadnjo uro pouka in pogledujem na uro. Kdaj bo že konec tega mučenja? Če bi jaz lahko izbirala, bi dala gor kaj zelo krvavega, ker pa so izbirale voditeljice razreda, so s cviljenjem in tuljenjem in piskanjem izbrale film Hot Mike. In smo gledali kup nagih tipov, ki se zvijajo na odru. Juuhuuuu!

Ko je bilo ure končno konec, sem zdirjala v mesto. Kupiti sem morala čisto vsa darila. Za starša, brata in tri sošolke. V redu. Vzamem si trenutek, da se fizično in psihično pripravim na stres, računanje, prerivanje, borbo z malimi punčkami za zadnjo bleščečo darilno vrečico in vse drugo pričakovano za danes. Nadenem si anti christmas song protektors aka slušalke in si navijem svojo najbolj sovražno pesem na ves glas. Prispem do »the root of all evil« [opomba mentorja: legla zla], aka Europarka.  Globoko vdihnem in z zlo slutnjo vstopim. Seveda je bilo popolnoma našopano z ljudmi, ki so nosili naokrog fine bonbonjere, otroške igrače, darilne vrečke in zaboje tablet za živce. Potopim se v množico in se jim pridružim v paničnem brskanju in iskanju idej. Po polurnem iskanju po različnih trgovinah obupam in nagrabim kup krame v Müllerju. Potem stojim več dni v vrsti za blagajno in še dvajset minut pred blagajno, ker se je baje etiketa za neko kulico, ki sem jo nameravala kupiti, izgubila. Zato sem bila zanjo prisiljena zapraviti svoj zadnji drobiž, namesto da bi jo plačala s kartico skupaj s preostalim sranjem. 

Končno se izmozgana, brez denarja in otežena z velikansko vrečko odpravim še proti Bukvarni, kjer sem upala, da bom našla kakšno dobro zgodovinsko knjigo za sošolko. Po poti iščem bankomate, a ne najdem niti enega. Zato grem mimo Bukvarne in hodim naprej v iskanju izvirčka desetakov in ostalih bankovcev. Predme stopi en tip, ki ga poznam. Ni me videl in ne vem, če bi ga pozdravila ali ne. Ne, saj bo že šel drugam. Bilo bi zelo čudno, če bi ubožca napadla od zadaj; verjetno bi ga še kap. Poleg tega meri dva metra osemdeset, jaz pa nisem s seboj prinesla nobene pručice ali megafona, da bi me lahko slišal pri mojih ubogih stošesdesetih centimetrih. Zato ga nehote zalezujem in čakam, kdaj bo že zavil kamorkoli. Da ne bi bilo tako zelo čudno, pogledam v tla. Ko pogledam nazaj gor, je izginil! 

Oh, hvala orjaški luknji v tleh, ki ga je požrla! Pa še bankomat zagledam malo pred seboj. Aleluja! Stopim do njega in zagledam tistega tipa. Počakam kak meter stran in pomislim, da me bo zagotovo videl, ko bo šel nazaj in več ne bo tak kripi. Pa me ni! Zato sem nadaljevala z nenamernim zalezovanjem še po dvigu zadnjega centa s svojega računa pa do Bukvarne in do police, kjer sem iskala knjigo za sošolko. Še podobno knjigo je iskal! Počutila sem se že zelo neprijetno in sem želela kriče zbežati, a je knjiga tehtala več od mene, zato sem se lahko le zadihana vlekla pa cesti. Končno sem se ga znebila in se sesedla na avtobus za domov, kjer sem morala eno darilo še narediti in napisati vsa posvetila.

1. Dan: 24.12.

Znebim se vseh daril za sošolke, nazaj pa dobim enega. Druga so bila pozabljena v nekih avtih, še niso prispela na dom ali kaj drugega. A za eno darilo pa sem dobila namig – nekaj, kar nujno potrebujem. Takoj sem vprašala, kje za vraga mi bo našla tipa. Odgovori, da je nekaj drugega. Pomislim. »Mesni burek?« vprašam kmalu. Tudi na to odkima. Ko naštejem vse stvari, ki jih potrebujem, mi ona pove, da so ličila. Jebemti mater, Ema. To je kot bi mi dala papirnato vrečko čez glavo in rekla, da še nikoli nisem bila lepša.  Pridem domov in takoj dobim kup opravil, da mi slučajno ne bi bil dolgčas.

S tal praskam neko zasušeno sranje, ki mi ga ne uspe dol spraviti s krpo za tla. Nama z bratom je bilo ukazano, da počistiva hišo do večera, ko se vrne iz službe naša mati. Zato sedaj brišem tla in s škripanjem zob poskušam preglasiti prekleti radio. Čim bližje, ko smo božiču, tem bolj nas posiljujejo s to prekleto božično glasbo. Razpored programa je izgledal približno tako: One direction-reklame-božična pesem-napovednik-božična pesem- HELO FROM THE OTHER SIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIDE- božična pesem, reklame-božična pesem. 

Na vsaki postaji je isto. Ne morem jim ubežati. Upajoče prižgem tv in nastavim na Radio Rock, ker ne vleče do Maribora, zato lahko poslušam le po televiziji. Zato ga ne morem poslušati skoraj nikoli, ker očetu gre na živce slaba kvaliteta zvoka pri televiziji. Previdno dam čisto na tiho in oprezam za kakšnimi sovražnimi opazkami iz sosednje sobe, kjer oče sedi za računalnikom. Ko ničesar ne zaznam, dam še čisto malo bolj na glas in uživam v pomanjkanju besedila o Božičku in ostalega sranja. 

Za trenutek prekinejo glasbo za to, da povejo, da bodo igrali božične pesmi takrat, ko bo Božiček vozil čoperja. Potem pa dajo neko hard rock pesem gor. S solzami sreče se jim ganjena šepetaje zahvalim, ko se foter končno spomni zadret iz svoje sobe: »Bi že vgasnila to prekleto piskanje, jebemti!« Neeeeeeeeeeeeeeee!!! Obupano se poskušam rešiti: »Če pa po radiu predvajajo le božične pesmi, slušalk pa mi tudi ne dovoliš nosit doma!« 

Pojamram in upam, da mi bo v tem primeru izjemoma dovolil slušalke, če že ne Radia Rock.  Odgovori: »Pa ne poslušaj ničesar, zakaj bi mogla imet neko glasbo zraven.« Nikoli! V mislih ga preklejem na vse možne načine in ponovno prižgem radio. S svojim dretjem zbudiva mačka, ki se spomni, da bi mi lahko malo tečnaril, ko sem že tam. Zato je tisto, kar moram potem prenašati med delom približno podobno temu: Reklame-mieeeewww-božična-mieeeeeeewwwww-pesem-moww-napove-mijewwewew-dnik-božična pesem- is it to late-mjaw-to say soooooooryyy- božična pesem-reklame-mieww. 

Besna končam z brisanjem tal, brcnem mačka v steno in poskušam zbežati v svojo sobo, ko se foter spet zadere iz svoje sobe: »Lahko še kuhinjo počistiš, prosim?« Pogoltnem svojo jezo in se lotim še tega. Med delom se mi neprestano okrog nog smuka maček in me nadira, kot da poskuša iz mene izgnati demona. Nasujem mu več hrane, kot on tehta, a mi še vedno gnjavi. Ko se ga dokončno naveličam, ga dvignem, odnesem do posodice s hrano, odložim pred njo in rečem:»Jej!« 

Bebavo me pogleda in reče:»Mow.« Namenim mu pogled, ki ga sicer hranim za ljudi iz Amnesty Internationala, ko me poskušajo napasti s vsemi infirmacijami o tem, zakaj bi rešla svet vsega hudega, ča bi jim dala številko svojega bančnega računa. Zato je utihnil in poslušno začel jesti. Seveda dobim še tisoč opravkov, ko pa me nehajo nadlegovati, pa je že večerja, potem pa darila. Od babice sem dobila zobne ščetke, zobno pasto, milo in svečo, ki diši po milu. »Darilo s sporočilom,« se smejeta starša. »Čudovito, ker je tudi vajino takšno,« jima odgovorim in pomignem proti čokoladnemu pujsu, ki sta ga dobila. Tečno me pogledata, jaz pa se zarežim in rečem:»Saj ne.« Saj se jima morem prilizovat, da me bosta pustila iti ven za silvestrovo.  Ko je že pozno in se spravljamo spat, nekdo zunaj odvrže zelo glasno petardo in oba psa se naslikata na moji postelji.

1. Dan: 25.12.

Zbudim se prilepljena na steno s čudovitim razgledom na pasjo rit tik pred svojim obrazom. Naženem pse iz svoje sobe in izbljuvam kepo dlake. Moj plan za božič je poležavanje na postelji v svoji puhasti termo pižami, gledanje fimov na telefonu, šopanje s čokolado, kratek odmor na kavču v dnevni sobi, namenjen kvazi družabnosti, potem pa nadaljevanje z ležanjem, čokolado, filmi in puhasto pižamo. Ampak seveda vso čokolado pojem že do desetih zjutraj in sem se prisiljena odvleci do kuhinje, da poiščem potico in sladko smetano. Tam je star del družine aka starša že ves živ in aktiven. Zabodeno me pogledata in vprašata, kaj delam še vedno v pižami. Odgovorim, da so počitnice in da kršim svoja pravila že s tem, da sem sploh budna. Očitno sta mnenja, da je to šala, saj se zasmejita in takoj ukažeta, naj se oblečem in pomagam pri ponovnem čiščenju hiše in pripravljanjem finega kosila za celo družino, ki pride ob treh. »Zakaj pridejo tako zgodaj?« tečno vprašam. Mati odgovorijo: »Zato, da bojo prej šli.« Hm. Zdi se smiselno, zato ne oporekam. Kljub temu mi družinsko kosilo popolnoma pokvari sanjski načrt.

In tako izkoristim dan za brisanje prahu, česanje živali, da so še te bolj fine, lupljenje mikroskopskega česna in druge nadležne neumnosti. Sovražim to, da se vedno pretvarjamo, da smo vsi fini in polikani in da se še naš jebeni maček dere v latinščini, če ni pod pritiskom. Končno se uspem zapret v sobo in si poveznit slušalke na glavo. Čez petnajst minut pa pride k meni mati in naznani, da so prispeli stari ljudje in dva bratranca in da jih moram pozdravit in se delat vljudno. Zato preživim še preostanek dneva tako, da se režim značilno nesmešnim starčevskim šalam in se zahvaljujem za doma pečene kekse, ki bi jih rada dala psom, pa baje ne smem. 

Ko vsi grejo, je božiča končno konec. Na njegov obstoj opominjajo le kup umazane posode, smreka, po kateri ima maček neznansko željo scat, in ga moramo kar naprej odganjat, ovojni papir po mizi, tleh in kavču ter nova budilka v moji sobi, ki jo je moj bratec nastavil za ob pol petih zjutraj, jaz pa je ne znam izklopit.  Vsa srečna, da sem preživela in da je naslednji komaj čez eno leto, se vržem na kavč, v mojem naročju pa se spet pojavijo vse živali naše hiše, še bratec se vsede zraven. Zato se ne morem premaknit, na radiu pa zavrtijo pesem I wish every day was like christmas.

Deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dve, ena. Srečno novo leto. 

Tako je množica ljudi na Trgu Leona Štuklja pozdravila leto 2016. Sledila so neskončna evforija, veseli vzkliki, objemi, poljubi, voščila. Stala sem v množici ljudi in k sebi prisrčno stisnila prijateljico, s katero sva proslavljali silvestrsko noč. Nekje v ozadju so se v nebo pognale svetleče palice, ki so razsvetlile nebo. Ni jih bilo veliko in skoraj sem že bila razočarana nad letošnjo ponudbo ognjenih palic, ko sem zaslišala glasno bobnenje z druge strani. Ognjemet. 

Veličasten kot že dolgo ne. Kljub zoprnemu mrazu sem, tako kot številni drugi, zrla v nebo. Oči so mi žarele enako kot svetleče oblike, ki so se risale na nebu. Ja, to je bil final countdown starega leta, ki se je umaknilo novemu. Svetilo se je z vseh strani. Visoke stavbe, ki so rahlo zakrivale pogled nad svetlobno čarovnijo, so svoja okna nastavile kot ogledalo, da smo lahko ognjemet spremljali v njihovem odsevu. Bilo je prekrasno. Čudovito. Neponovljivo. Ognjemet je trajal in trajal. In bil je lep. Bolj ko se je bližal koncu, bolj intenziven je bil. Bolj razgreta je bila tudi množica ljudi, ki je navdušeno ploskala igri svetlobe na nebu. Ko se je ognjemet končal, sem čutila rahlo žalost. No ja, saj ne more trajati do naslednjega silvestrovega, ne?

Še dobro, da se je na odru zamenjala glasbena skupina in pritegnila mojo pozornost. Ja, Cela ulica nori. Pa kaj ulica, mesto. Kingstoni so bili kar prava izbira za nastop na novega leta dan. Prepustila sem se poletnim hitom in pri tem ugotovila, da pravzaprav poznam vsa besedila. In ni bilo pomembno, koliko posluha imam za glasbo. Med svoje avtorske komade so spretno vnašali dele pesmi svetovnih glasbenih izvajalcev. Vmes so nenehno testirali jakost naših glasilk in na trenutke se mi je zdelo, da so moje že čisto pri koncu. Zlahka sem si predstavljala, kako je na absolventsekm izletu, čeprav tam nisem nikoli bila. In če je Mini bikini hit poletja, potem je puhovka bit zime. Nisem ostala do konca koncerta. Po uri in pol poplesovanja in prepevanja mi je bilo dovolj tega, da so me ljudje nenehno polivali, se zaletavali, rinili in nemalokrat pohodili. 

Prizorišče novoletnega praznovanja sem tako zapustila z mešanimi občutki. Premražena navzven, pregreta odznoter, navdušena nad ognjemetom, oglušela od glasbe, razmišljajoča o pričakovanjih, hrepeneča po topli postelji. Vse to in še kaj me je poleg prijateljice spremljalo na poti do doma. Govorili nisva kaj dosti, saj nama je v ušesih odmevalo. Zrak je bil izven množice še bolj hladen in je kakor nož rezal po goli koži. Če kaj, potem je novo leto postreglo z nizkimi temperaturami. 

Praznovanje starega in novega leta je bilo tokrat spet po mojem okusu. Vem, da bo takšno tudi leto, ki se je začelo. Brez novoletnih obljub in brez velikih pričakovanj. Srečno, čudovito in kreativno.

Tamara je bila tista, s katero sva v polurnih odmorih hitele do Rotovške knjižnice. In se potem med preozkimi policami preglasno pogovarjali: ”Si že brala to?” 

“Ne, si ti?” in si sposojali na kupe knjig, ki sva jih potem menjavali. Včasih me je dobesedno prisilila, da moram knjigo, ki ji je bila še posebej všeč, prebrati še jaz. Med poukom sva menjavali knjige, po pouku pa sva izmenično srkali vodko iz flaše, ki sva jo imeli shranjeno v šolski omarici. 

Popolnoma normalni najstnici. 

Spet drugič sem ji knjigo prinesla in jo silila k branju jaz. “O čem se pa gre?” in sem ji naložila celotno zgodbo, izmišljeno, itak. Slabo lažem in samo čakala sem, kdaj bo rekla, naj neham srat in povem, o čem (se) gre knjiga v resnici. Pa ni in potem mi je popoldan pisala smse v stilu: “Ženska je končno našla tipa svojega življenja, samo kdaj se pa začnejo zmaji in dinozavri?”

Tisto jutro sem se zaradi lastnih idiotskih sanj zbudila z nasmeškom na obrazu. Včasih samega sebe presenetiš tako, da si ne moreš verjeti. Včasih se presenetiš, ker tako super zajebeš, ampak tisto jutro sem bila malo ponosna. In vedela sem, da nihče drug ne bo razumel mojega navdušenja nad sanjami boljše kot Tamara. Sanje so čudne stvari, ki jih nikoli popolnoma ne razumeš niti sam. Kaj šele, ko poizkusiš dogajanje, ki se ti takoj, ko padeš ven iz tistega stanja zaspanosti, začne zdeti totalno nenormalno in absurdno, opisati nekomu drugemu. Ne vem zakaj, ampak Tamara je vedno imela posluh za nebuloze, ki jih spravi skupaj moja podzavest, ko mene ni zraven.

Priletim v razred, vržem torbo na mizo in začnem: ”Veš kaj sem sanjala danes?”

“No, daj povej.” 

“Pol se niti več ne spomnim. Vem samo, da sem v sanjah napisala knjigo.”

“In? Kako knjigo? O čem se je šla? So bli kaki zmaji not’?”

“Joj, no! Ne vem, o čem se je šla, ampak pazi, naslov je bil, pazi, Imunitativna izdremavanja.”

Tamara pade v smeh in reče: “Okej, kaj to sploh kaj pomeni? Haha, če kdaj napišeš knjigo mora definitivno imeti taki naslov! ”

Naslednje dni namesto poslušanja profesorjev premetavava besede in jim iščeva pomen. Besede, ki jih ne zna razložiti niti Google, niti Knjiga sanj, niti midve sami. Se nama pa na jeziku tako fino zarolajo. Razmišljava, kakšna vsebina bi bila primerna takšnemu pompoznemu naslovu iz totalno nesmiselnih besed, ki imajo nekje v moji glavi vseeno tako znan pomen in se mi obenem zdijo tako domače. Razmišljava, a ne prideva preveč daleč. Čez nekaj časa se spet posvetiva razlagi profesorjev, čečkanju po robovih zvezkov in prikritemu pisanju smsov pod mizo.

Sanje utonejo v pozabo, vsebina se izgubi, ostanejo pa besede, ki jih je Tamara takrat med dolgočasno uro psihologije z modro kulico napisala na mojo radirko. 

Imunitativna izdremavanja, katerih vsebina se mi še danes niti približno ne sanja. 

Ljubezen je čudna stvar. Je bolezen, ki te doleti nehote, brez pravega razloga. Kako vpliva na posameznika, pa je odvisno predvsem od njega oz. njegove simpatije. Redko od česarkoli drugega. Menim, da če si fant in punca, ki sta v resni zvezi, zaupata, ne more noben drug nanju vplivati. 

Dandanes vstopiti v stik s kakšno punco ni ne vem kako velik problem. So pa bili časi, ko so fantu »stari« določili s katero se more poročiti in imeti otroke. Groza. Sploh si ne predstavljam kaj bi naredil v takem primeru. Sprva bi »izbranko« najverjetneje hotel videti na lastne oči. Kasneje oceniti, ali je v redu ali ne. Če je, je tako ali tako super, če pa ne pa se podati v duhovniške vode. No, če bi bilo tako lahko bi to vsi počeli, ampak v časih določeni pač niso imeli druge izbire in so se pač sprijaznili s tem, da bodo preostanek življenja prebili z osebo, katero so mu izbrali starši.

V današnjih časih tega več ni. Veliko pa pri nekaterih vpliva tudi mnenje tašče o (bodočih) zetih oz snahah. Kar se mi zdi nadvse brez veze, saj si si osebo izbral sam in ne tašča. Poleg slednjih primerov pa se (vsaj moja generacija) ukvarja s precej hujšimi problemi. Pomanjkanje komunikacije. To se dogaja kronično že od »prihoda« pametnih telefonov. Pri večini parov opažam, da niveč tistih pravih pristnih odnosov kot jih je bilov časih, ko še pametnih telefonov ni bilo. Ker sem star 17 let, ne morem vedeti, ali je res bilo tako ali drugače, ampak mi je vsaj iz svojega spektra o takšnih zadevah pripovedoval oče.

Prejšnji teden se mi je z očetom v nakupovalnem središču Europark zgodila zanimiva dogodivščina.  Ja, s »fotrom«, in ni me sram z njim, kot nekaterim, hoditi po Europarku. Skratka, zagledava par, ki sedi v restavraciji za mizo in vsak na svojem telefonu. Nakar se oče oglasi: » Vidiš, Junior, tega v naših cajtih ni blo. Rejši bi jo primo kam drugam, ko pa drži to kanto in črčka po njej.« Nisem imel kaj odvrnit, saj sem v podobnih situacijah (pa ne samo pri zmenkih) več ali manj enak. Torej kaj se je zgodilo z nami. Z generacijo Z? Dobro vprašanje. 

Imam srečo, da sem preživel otroštvo z dejanskimi in ne virtualnimi izkušnjami, zato vsaj približno vem, kako se obnašati z punco, ki ti je po še možnosti všeč. Ura je bila 21:42. Bil sem veni z prijatelji od katerih se poslovim zaradi osebe, ki mi je noč obrnila na glavo. Odpravil sem se do Planeta Tuš. Tam se je odvijal največji dijaški žur v mestu. Brez karte sem šel tja, ker sem jo pozabil doma. Za osebo, ki jo sploh ne poznaš, daš deset evrov. Nenavadno. Povrh tega plačaš  še pijačo. Še bolj nenavadno. 

Tu ni več besed za tako nevsakdanji primer, saj ni ravno pogost pojav, da ti punca prvi večer, ko jo spoznaš, plača praktično vse. Kar je najpomembneje, pa je to, da sem spoznal dekle, s katero se lahko pogovarjaš o kateri koli zadevi, čeprav sva v tistem drugem, virtualnem stiku, kratek čas. V to diskoteko zagotovo ne bi zašel po lastni volji, razen če ne bi bil že zmenjen, da se tam dobim z že omenjeno neimenovano punco. 

Med plesom in pogovorom sem se hitro navezal nanjo, zato sem jo v sredo povabil kar k sebi domov. Hm… bilo je lepo. Pa kaj lepo super je bilo. Ker se je zaradi mene pripeljala trinajst kilometrov daleč smatram, da sem ji tudi jaz vsaj malo simpatičen. 

Lepo pa se je zbuditi sleherno jutro in pogledati na telefon ter zagledati poleg vseh obvestil in novic še sporočilo ljubljene osebe. Na vprašanje iz naslova nisem odgovoril. Saj nanj dejansko še ne morem. Bom pa to lahko storil v bližnji prihodnosti. Ali sem zaželen v njenem življenju? To bomo še videli. Zaenkrat kaže vse prej kot slabo.