Sam s sabo. Brez mleka.

 

Poleg vseh stvari, ki jih je po mnenju družbe sprejemljivo delati sam, torej drkati, jokati in plačevati, si si ti izbral še to, da boš hodil sam na kavo. Ajej, Luka. Zakaj? V čem je fora sam sedeti za mizo in piti kavo? Aja, verjetno greš sam, da tam spoznaš nove ljudi? Se preko mize zazreš puncam v oči, kot odgovor na njihov smehljaj? To je to, ne?

Jebeštrga. Ne, ni. Pač grem rad sam na kavo. Pa punco imam, mimogrede. Spoznavam nove ljudi? Niti ne. Opazujem že, pogovarjam pa se redko. Kaj druga kot »kavo z mlekom, hvala« in »račun, prosim« ponavadi ne izustim. Sedim in opazujem, kako se folk šeta levo-desno mimo. Samo gledam, včasih celo razmišljam o njihovih življenjskih zgodbah, vendar redko. Pijem tisto kavico … ponavadi z mlekom. Zdaj, zadnje čase, sem sicer naročeval vedno več brez mleka, ker jo doma itak skoz pijem brez. In brez sladkorja. 

Ampak, zanimivo, v baru sem vedno naročeval kavo z mlekom. Verjetno zato, ker ima skoraj vsaka natakarica, pardon, tudi natakar, da ne bom koga oziroma katere užalil, svoje pojmovanje espresa, ristreta, kapučina, bele kave, podaljšane , xy vrst črnega zlata … in se mi ne da potem razlagat, kaj sem v bistvu sploh želel. Kava z mlekom pa je povsod kava z mlekom. No. Dokler ne pridemo do Primorske. 

Saj nima veze … pijem torej to kavico, sam, in … kaj pa delam? Pojma nimam. Srkam, opazujem in ramišljam. Da. Razmišljam. O čem? Kaj te vem. O vsem. Človek je pač sam s sabo in razmišlja o vsem mogočem. Večkrat o tem, kak’ bom napisal nek tekst. Ali pesem. Ali pa kako bomo z bendom naredili nek ornk koncert. Vedno o nekih stvareh, ki se v mislih narišejo spontano in o katerih v družbi ne bi razmišljal, ker je tam prostor samo za besede. Saj kdo pa še je dandanes rad v tišini?

Redkokdo sploh zna biti sam s sabo. Sam s sabo in da ti ni dolgčas. Sam sem začel o tem razmišljati po ogledu filma V divjino (Into the wild), pred nekaj leti. Ne vem, če res, a morda sem takrat začel hoditi sam na kavico. Ker mi je biti sam s sabo postalo očarljivo in sam s sabo sem preživel nekaj najlepših trenutkov svojega življenja, lepše kot z marsikatero družbo. Pa to ne pomeni, da sem neki samotni jezdec, ker se po drugi strani neverjetno rad družim, z družbo spijem kak kozarček ali poklepetam. Vendar potrebujem ta čas za sebe, malo drugačen čas za sebe, kot pa je tisti doma, v sobi. Tisto je kurac od ovce proti temu, da si sam na kavici, zunaj, pri minus treh stopinjah, in umirjeno, v miru s celim svetom, opazuješ, kreiraš, načrtuješ, zaključuješ prehojene, odpiraš nove poti … in naposled dojameš, da življenje ni samo drkanje, jokanje in plačevanje v samoti, ter obratno, seks, smejanje in naročevanje v družbi. Ne. Lahko drkaš, jočeš in plačuješ z družbo, ter seksaš, se smejiš in naročuješ sam. Zdaj pa probajte seksat sami s sabo. Bauman-out.

 

Sveti trije dnevi

 

Božič. Praznik, ki ga filmi predstavljajo kot najlepši čas življenja, kot čas miru, ljubezni;  takrat, ko se ti vse, kar si (si) želel, izpolni. Seveda je to popolno sranje. Vsi vemo, da je to čisto navaden praznik, ko se ne zgodi čisto nič magičnega, le televizija in radio nenehno kričita vate, da sovražiš svoje bližnje, če ne sprazniš svojega računa za stvari, za katere jim bo popolnoma vseeno. V vsakem božičnem filmu se vedno izpolnijo čisto vse želje, vedno sneži, vse je lepo in bleščeče, vsi so srečni do konca svojih dni. Bruh. In tako izgleda resničen božič (vsaj pri meni):

  1. Dan: 23.12.

Vsa zardela gledam film, ki ga je bila profesorica prisiljena predvajati med zadnjo uro pouka in pogledujem na uro. Kdaj bo že konec tega mučenja? Če bi jaz lahko izbirala, bi dala gor kaj zelo krvavega, ker pa so izbirale voditeljice razreda, so s cviljenjem in tuljenjem in piskanjem izbrale film Hot Mike. In smo gledali kup nagih tipov, ki se zvijajo na odru. Juuhuuuu!

Ko je bilo ure končno konec, sem zdirjala v mesto. Kupiti sem morala čisto vsa darila. Za starša, brata in tri sošolke. V redu. Vzamem si trenutek, da se fizično in psihično pripravim na stres, računanje, prerivanje, borbo z malimi punčkami za zadnjo bleščečo darilno vrečico in vse drugo pričakovano za danes. Nadenem si anti christmas song protektors aka slušalke in si navijem svojo najbolj sovražno pesem na ves glas. Prispem do »the root of all evil« [opomba mentorja: legla zla], aka Europarka.  Globoko vdihnem in z zlo slutnjo vstopim. Seveda je bilo popolnoma našopano z ljudmi, ki so nosili naokrog fine bonbonjere, otroške igrače, darilne vrečke in zaboje tablet za živce. Potopim se v množico in se jim pridružim v paničnem brskanju in iskanju idej. Po polurnem iskanju po različnih trgovinah obupam in nagrabim kup krame v Müllerju. Potem stojim več dni v vrsti za blagajno in še dvajset minut pred blagajno, ker se je baje etiketa za neko kulico, ki sem jo nameravala kupiti, izgubila. Zato sem bila zanjo prisiljena zapraviti svoj zadnji drobiž, namesto da bi jo plačala s kartico skupaj s preostalim sranjem. 

Končno se izmozgana, brez denarja in otežena z velikansko vrečko odpravim še proti Bukvarni, kjer sem upala, da bom našla kakšno dobro zgodovinsko knjigo za sošolko. Po poti iščem bankomate, a ne najdem niti enega. Zato grem mimo Bukvarne in hodim naprej v iskanju izvirčka desetakov in ostalih bankovcev. Predme stopi en tip, ki ga poznam. Ni me videl in ne vem, če bi ga pozdravila ali ne. Ne, saj bo že šel drugam. Bilo bi zelo čudno, če bi ubožca napadla od zadaj; verjetno bi ga še kap. Poleg tega meri dva metra osemdeset, jaz pa nisem s seboj prinesla nobene pručice ali megafona, da bi me lahko slišal pri mojih ubogih stošesdesetih centimetrih. Zato ga nehote zalezujem in čakam, kdaj bo že zavil kamorkoli. Da ne bi bilo tako zelo čudno, pogledam v tla. Ko pogledam nazaj gor, je izginil! 

Oh, hvala orjaški luknji v tleh, ki ga je požrla! Pa še bankomat zagledam malo pred seboj. Aleluja! Stopim do njega in zagledam tistega tipa. Počakam kak meter stran in pomislim, da me bo zagotovo videl, ko bo šel nazaj in več ne bo tak kripi. Pa me ni! Zato sem nadaljevala z nenamernim zalezovanjem še po dvigu zadnjega centa s svojega računa pa do Bukvarne in do police, kjer sem iskala knjigo za sošolko. Še podobno knjigo je iskal! Počutila sem se že zelo neprijetno in sem želela kriče zbežati, a je knjiga tehtala več od mene, zato sem se lahko le zadihana vlekla pa cesti. Končno sem se ga znebila in se sesedla na avtobus za domov, kjer sem morala eno darilo še narediti in napisati vsa posvetila.

  1. Dan: 24.12.

Znebim se vseh daril za sošolke, nazaj pa dobim enega. Druga so bila pozabljena v nekih avtih, še niso prispela na dom ali kaj drugega. A za eno darilo pa sem dobila namig – nekaj, kar nujno potrebujem. Takoj sem vprašala, kje za vraga mi bo našla tipa. Odgovori, da je nekaj drugega. Pomislim. »Mesni burek?« vprašam kmalu. Tudi na to odkima. Ko naštejem vse stvari, ki jih potrebujem, mi ona pove, da so ličila. Jebemti mater, Ema. To je kot bi mi dala papirnato vrečko čez glavo in rekla, da še nikoli nisem bila lepša.  Pridem domov in takoj dobim kup opravil, da mi slučajno ne bi bil dolgčas.

S tal praskam neko zasušeno sranje, ki mi ga ne uspe dol spraviti s krpo za tla. Nama z bratom je bilo ukazano, da počistiva hišo do večera, ko se vrne iz službe naša mati. Zato sedaj brišem tla in s škripanjem zob poskušam preglasiti prekleti radio. Čim bližje, ko smo božiču, tem bolj nas posiljujejo s to prekleto božično glasbo. Razpored programa je izgledal približno tako: One direction-reklame-božična pesem-napovednik-božična pesem- HELO FROM THE OTHER SIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIDE- božična pesem, reklame-božična pesem. 

Na vsaki postaji je isto. Ne morem jim ubežati. Upajoče prižgem tv in nastavim na Radio Rock, ker ne vleče do Maribora, zato lahko poslušam le po televiziji. Zato ga ne morem poslušati skoraj nikoli, ker očetu gre na živce slaba kvaliteta zvoka pri televiziji. Previdno dam čisto na tiho in oprezam za kakšnimi sovražnimi opazkami iz sosednje sobe, kjer oče sedi za računalnikom. Ko ničesar ne zaznam, dam še čisto malo bolj na glas in uživam v pomanjkanju besedila o Božičku in ostalega sranja. 

Za trenutek prekinejo glasbo za to, da povejo, da bodo igrali božične pesmi takrat, ko bo Božiček vozil čoperja. Potem pa dajo neko hard rock pesem gor. S solzami sreče se jim ganjena šepetaje zahvalim, ko se foter končno spomni zadret iz svoje sobe: »Bi že vgasnila to prekleto piskanje, jebemti!« Neeeeeeeeeeeeeeee!!! Obupano se poskušam rešiti: »Če pa po radiu predvajajo le božične pesmi, slušalk pa mi tudi ne dovoliš nosit doma!« 

Pojamram in upam, da mi bo v tem primeru izjemoma dovolil slušalke, če že ne Radia Rock.  Odgovori: »Pa ne poslušaj ničesar, zakaj bi mogla imet neko glasbo zraven.« Nikoli! V mislih ga preklejem na vse možne načine in ponovno prižgem radio. S svojim dretjem zbudiva mačka, ki se spomni, da bi mi lahko malo tečnaril, ko sem že tam. Zato je tisto, kar moram potem prenašati med delom približno podobno temu: Reklame-mieeeewww-božična-mieeeeeeewwwww-pesem-moww-napove-mijewwewew-dnik-božična pesem- is it to late-mjaw-to say soooooooryyy- božična pesem-reklame-mieww. 

Besna končam z brisanjem tal, brcnem mačka v steno in poskušam zbežati v svojo sobo, ko se foter spet zadere iz svoje sobe: »Lahko še kuhinjo počistiš, prosim?« Pogoltnem svojo jezo in se lotim še tega. Med delom se mi neprestano okrog nog smuka maček in me nadira, kot da poskuša iz mene izgnati demona. Nasujem mu več hrane, kot on tehta, a mi še vedno gnjavi. Ko se ga dokončno naveličam, ga dvignem, odnesem do posodice s hrano, odložim pred njo in rečem:»Jej!« 

Bebavo me pogleda in reče:»Mow.« Namenim mu pogled, ki ga sicer hranim za ljudi iz Amnesty Internationala, ko me poskušajo napasti s vsemi infirmacijami o tem, zakaj bi rešla svet vsega hudega, ča bi jim dala številko svojega bančnega računa. Zato je utihnil in poslušno začel jesti. Seveda dobim še tisoč opravkov, ko pa me nehajo nadlegovati, pa je že večerja, potem pa darila. Od babice sem dobila zobne ščetke, zobno pasto, milo in svečo, ki diši po milu. »Darilo s sporočilom,« se smejeta starša. »Čudovito, ker je tudi vajino takšno,« jima odgovorim in pomignem proti čokoladnemu pujsu, ki sta ga dobila. Tečno me pogledata, jaz pa se zarežim in rečem:»Saj ne.« Saj se jima morem prilizovat, da me bosta pustila iti ven za silvestrovo.  Ko je že pozno in se spravljamo spat, nekdo zunaj odvrže zelo glasno petardo in oba psa se naslikata na moji postelji.

 

  1. Dan: 25.12.

Zbudim se prilepljena na steno s čudovitim razgledom na pasjo rit tik pred svojim obrazom. Naženem pse iz svoje sobe in izbljuvam kepo dlake. Moj plan za božič je poležavanje na postelji v svoji puhasti termo pižami, gledanje fimov na telefonu, šopanje s čokolado, kratek odmor na kavču v dnevni sobi, namenjen kvazi družabnosti, potem pa nadaljevanje z ležanjem, čokolado, filmi in puhasto pižamo. Ampak seveda vso čokolado pojem že do desetih zjutraj in sem se prisiljena odvleci do kuhinje, da poiščem potico in sladko smetano. Tam je star del družine aka starša že ves živ in aktiven. Zabodeno me pogledata in vprašata, kaj delam še vedno v pižami. Odgovorim, da so počitnice in da kršim svoja pravila že s tem, da sem sploh budna. Očitno sta mnenja, da je to šala, saj se zasmejita in takoj ukažeta, naj se oblečem in pomagam pri ponovnem čiščenju hiše in pripravljanjem finega kosila za celo družino, ki pride ob treh. »Zakaj pridejo tako zgodaj?« tečno vprašam. Mati odgovorijo: »Zato, da bojo prej šli.« Hm. Zdi se smiselno, zato ne oporekam. Kljub temu mi družinsko kosilo popolnoma pokvari sanjski načrt.

In tako izkoristim dan za brisanje prahu, česanje živali, da so še te bolj fine, lupljenje mikroskopskega česna in druge nadležne neumnosti. Sovražim to, da se vedno pretvarjamo, da smo vsi fini in polikani in da se še naš jebeni maček dere v latinščini, če ni pod pritiskom. Končno se uspem zapret v sobo in si poveznit slušalke na glavo. Čez petnajst minut pa pride k meni mati in naznani, da so prispeli stari ljudje in dva bratranca in da jih moram pozdravit in se delat vljudno. Zato preživim še preostanek dneva tako, da se režim značilno nesmešnim starčevskim šalam in se zahvaljujem za doma pečene kekse, ki bi jih rada dala psom, pa baje ne smem. 

Ko vsi grejo, je božiča končno konec. Na njegov obstoj opominjajo le kup umazane posode, smreka, po kateri ima maček neznansko željo scat, in ga moramo kar naprej odganjat, ovojni papir po mizi, tleh in kavču ter nova budilka v moji sobi, ki jo je moj bratec nastavil za ob pol petih zjutraj, jaz pa je ne znam izklopit.  Vsa srečna, da sem preživela in da je naslednji komaj čez eno leto, se vržem na kavč, v mojem naročju pa se spet pojavijo vse živali naše hiše, še bratec se vsede zraven. Zato se ne morem premaknit, na radiu pa zavrtijo pesem I wish every day was like christmas.

 

Ógnjemet

 

Deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dve, ena. Srečno novo leto. 

Tako je množica ljudi na Trgu Leona Štuklja pozdravila leto 2016. Sledila so neskončna evforija, veseli vzkliki, objemi, poljubi, voščila. Stala sem v množici ljudi in k sebi prisrčno stisnila prijateljico, s katero sva proslavljali silvestrsko noč. Nekje v ozadju so se v nebo pognale svetleče palice, ki so razsvetlile nebo. Ni jih bilo veliko in skoraj sem že bila razočarana nad letošnjo ponudbo ognjenih palic, ko sem zaslišala glasno bobnenje z druge strani. Ognjemet. 

Veličasten kot že dolgo ne. Kljub zoprnemu mrazu sem, tako kot številni drugi, zrla v nebo. Oči so mi žarele enako kot svetleče oblike, ki so se risale na nebu. Ja, to je bil final countdown starega leta, ki se je umaknilo novemu. Svetilo se je z vseh strani. Visoke stavbe, ki so rahlo zakrivale pogled nad svetlobno čarovnijo, so svoja okna nastavile kot ogledalo, da smo lahko ognjemet spremljali v njihovem odsevu. Bilo je prekrasno. Čudovito. Neponovljivo. Ognjemet je trajal in trajal. In bil je lep. Bolj ko se je bližal koncu, bolj intenziven je bil. Bolj razgreta je bila tudi množica ljudi, ki je navdušeno ploskala igri svetlobe na nebu. Ko se je ognjemet končal, sem čutila rahlo žalost. No ja, saj ne more trajati do naslednjega silvestrovega, ne?

Še dobro, da se je na odru zamenjala glasbena skupina in pritegnila mojo pozornost. Ja, Cela ulica nori. Pa kaj ulica, mesto. Kingstoni so bili kar prava izbira za nastop na novega leta dan. Prepustila sem se poletnim hitom in pri tem ugotovila, da pravzaprav poznam vsa besedila. In ni bilo pomembno, koliko posluha imam za glasbo. Med svoje avtorske komade so spretno vnašali dele pesmi svetovnih glasbenih izvajalcev. Vmes so nenehno testirali jakost naših glasilk in na trenutke se mi je zdelo, da so moje že čisto pri koncu. Zlahka sem si predstavljala, kako je na absolventsekm izletu, čeprav tam nisem nikoli bila. In če je Mini bikini hit poletja, potem je puhovka bit zime. Nisem ostala do konca koncerta. Po uri in pol poplesovanja in prepevanja mi je bilo dovolj tega, da so me ljudje nenehno polivali, se zaletavali, rinili in nemalokrat pohodili. 

Prizorišče novoletnega praznovanja sem tako zapustila z mešanimi občutki. Premražena navzven, pregreta odznoter, navdušena nad ognjemetom, oglušela od glasbe, razmišljajoča o pričakovanjih, hrepeneča po topli postelji. Vse to in še kaj me je poleg prijateljice spremljalo na poti do doma. Govorili nisva kaj dosti, saj nama je v ušesih odmevalo. Zrak je bil izven množice še bolj hladen in je kakor nož rezal po goli koži. Če kaj, potem je novo leto postreglo z nizkimi temperaturami. 

Praznovanje starega in novega leta je bilo tokrat spet po mojem okusu. Vem, da bo takšno tudi leto, ki se je začelo. Brez novoletnih obljub in brez velikih pričakovanj. Srečno, čudovito in kreativno.

 

Imunitativna izdremavanja

 

Tamara je bila tista, s katero sva v polurnih odmorih hitele do Rotovške knjižnice. In se potem med preozkimi policami preglasno pogovarjali: ”Si že brala to?” 

“Ne, si ti?” in si sposojali na kupe knjig, ki sva jih potem menjavali. Včasih me je dobesedno prisilila, da moram knjigo, ki ji je bila še posebej všeč, prebrati še jaz. Med poukom sva menjavali knjige, po pouku pa sva izmenično srkali vodko iz flaše, ki sva jo imeli shranjeno v šolski omarici. 

Popolnoma normalni najstnici. 

Spet drugič sem ji knjigo prinesla in jo silila k branju jaz. “O čem se pa gre?” in sem ji naložila celotno zgodbo, izmišljeno, itak. Slabo lažem in samo čakala sem, kdaj bo rekla, naj neham srat in povem, o čem (se) gre knjiga v resnici. Pa ni in potem mi je popoldan pisala smse v stilu: “Ženska je končno našla tipa svojega življenja, samo kdaj se pa začnejo zmaji in dinozavri?”

Tisto jutro sem se zaradi lastnih idiotskih sanj zbudila z nasmeškom na obrazu. Včasih samega sebe presenetiš tako, da si ne moreš verjeti. Včasih se presenetiš, ker tako super zajebeš, ampak tisto jutro sem bila malo ponosna. In vedela sem, da nihče drug ne bo razumel mojega navdušenja nad sanjami boljše kot Tamara. Sanje so čudne stvari, ki jih nikoli popolnoma ne razumeš niti sam. Kaj šele, ko poizkusiš dogajanje, ki se ti takoj, ko padeš ven iz tistega stanja zaspanosti, začne zdeti totalno nenormalno in absurdno, opisati nekomu drugemu. Ne vem zakaj, ampak Tamara je vedno imela posluh za nebuloze, ki jih spravi skupaj moja podzavest, ko mene ni zraven.

Priletim v razred, vržem torbo na mizo in začnem: ”Veš kaj sem sanjala danes?”

“No, daj povej.” 

“Pol se niti več ne spomnim. Vem samo, da sem v sanjah napisala knjigo.”

“In? Kako knjigo? O čem se je šla? So bli kaki zmaji not’?”

“Joj, no! Ne vem, o čem se je šla, ampak pazi, naslov je bil, pazi, Imunitativna izdremavanja.”

Tamara pade v smeh in reče: “Okej, kaj to sploh kaj pomeni? Haha, če kdaj napišeš knjigo mora definitivno imeti taki naslov! ”

Naslednje dni namesto poslušanja profesorjev premetavava besede in jim iščeva pomen. Besede, ki jih ne zna razložiti niti Google, niti Knjiga sanj, niti midve sami. Se nama pa na jeziku tako fino zarolajo. Razmišljava, kakšna vsebina bi bila primerna takšnemu pompoznemu naslovu iz totalno nesmiselnih besed, ki imajo nekje v moji glavi vseeno tako znan pomen in se mi obenem zdijo tako domače. Razmišljava, a ne prideva preveč daleč. Čez nekaj časa se spet posvetiva razlagi profesorjev, čečkanju po robovih zvezkov in prikritemu pisanju smsov pod mizo.

Sanje utonejo v pozabo, vsebina se izgubi, ostanejo pa besede, ki jih je Tamara takrat med dolgočasno uro psihologije z modro kulico napisala na mojo radirko. 

Imunitativna izdremavanja, katerih vsebina se mi še danes niti približno ne sanja. 

 

Ali sem res zaželen v njenem življenju?

 

Ljubezen je čudna stvar. Je bolezen, ki te doleti nehote, brez pravega razloga. Kako vpliva na posameznika, pa je odvisno predvsem od njega oz. njegove simpatije. Redko od česarkoli drugega. Menim, da če si fant in punca, ki sta v resni zvezi, zaupata, ne more noben drug nanju vplivati. 

Dandanes vstopiti v stik s kakšno punco ni ne vem kako velik problem. So pa bili časi, ko so fantu »stari« določili s katero se more poročiti in imeti otroke. Groza. Sploh si ne predstavljam kaj bi naredil v takem primeru. Sprva bi »izbranko« najverjetneje hotel videti na lastne oči. Kasneje oceniti, ali je v redu ali ne. Če je, je tako ali tako super, če pa ne pa se podati v duhovniške vode. No, če bi bilo tako lahko bi to vsi počeli, ampak v časih določeni pač niso imeli druge izbire in so se pač sprijaznili s tem, da bodo preostanek življenja prebili z osebo, katero so mu izbrali starši.

V današnjih časih tega več ni. Veliko pa pri nekaterih vpliva tudi mnenje tašče o (bodočih) zetih oz snahah. Kar se mi zdi nadvse brez veze, saj si si osebo izbral sam in ne tašča. Poleg slednjih primerov pa se (vsaj moja generacija) ukvarja s precej hujšimi problemi. Pomanjkanje komunikacije. To se dogaja kronično že od »prihoda« pametnih telefonov. Pri večini parov opažam, da niveč tistih pravih pristnih odnosov kot jih je bilov časih, ko še pametnih telefonov ni bilo. Ker sem star 17 let, ne morem vedeti, ali je res bilo tako ali drugače, ampak mi je vsaj iz svojega spektra o takšnih zadevah pripovedoval oče.

Prejšnji teden se mi je z očetom v nakupovalnem središču Europark zgodila zanimiva dogodivščina.  Ja, s »fotrom«, in ni me sram z njim, kot nekaterim, hoditi po Europarku. Skratka, zagledava par, ki sedi v restavraciji za mizo in vsak na svojem telefonu. Nakar se oče oglasi: » Vidiš, Junior, tega v naših cajtih ni blo. Rejši bi jo primo kam drugam, ko pa drži to kanto in črčka po njej.« Nisem imel kaj odvrnit, saj sem v podobnih situacijah (pa ne samo pri zmenkih) več ali manj enak. Torej kaj se je zgodilo z nami. Z generacijo Z? Dobro vprašanje. 

Imam srečo, da sem preživel otroštvo z dejanskimi in ne virtualnimi izkušnjami, zato vsaj približno vem, kako se obnašati z punco, ki ti je po še možnosti všeč. Ura je bila 21:42. Bil sem veni z prijatelji od katerih se poslovim zaradi osebe, ki mi je noč obrnila na glavo. Odpravil sem se do Planeta Tuš. Tam se je odvijal največji dijaški žur v mestu. Brez karte sem šel tja, ker sem jo pozabil doma. Za osebo, ki jo sploh ne poznaš, daš deset evrov. Nenavadno. Povrh tega plačaš  še pijačo. Še bolj nenavadno. 

Tu ni več besed za tako nevsakdanji primer, saj ni ravno pogost pojav, da ti punca prvi večer, ko jo spoznaš, plača praktično vse. Kar je najpomembneje, pa je to, da sem spoznal dekle, s katero se lahko pogovarjaš o kateri koli zadevi, čeprav sva v tistem drugem, virtualnem stiku, kratek čas. V to diskoteko zagotovo ne bi zašel po lastni volji, razen če ne bi bil že zmenjen, da se tam dobim z že omenjeno neimenovano punco. 

Med plesom in pogovorom sem se hitro navezal nanjo, zato sem jo v sredo povabil kar k sebi domov. Hm… bilo je lepo. Pa kaj lepo super je bilo. Ker se je zaradi mene pripeljala trinajst kilometrov daleč smatram, da sem ji tudi jaz vsaj malo simpatičen. 

Lepo pa se je zbuditi sleherno jutro in pogledati na telefon ter zagledati poleg vseh obvestil in novic še sporočilo ljubljene osebe. Na vprašanje iz naslova nisem odgovoril. Saj nanj dejansko še ne morem. Bom pa to lahko storil v bližnji prihodnosti. Ali sem zaželen v njenem življenju? To bomo še videli. Zaenkrat kaže vse prej kot slabo.  

 

deTerminirani? Šleka pac!

 

Bolj(e) kot z besedami se da igrati le še s telesom. Ampak kaj, ko je danes življenje tako (pre)redko igra v tistem najbolj primarnem, osnovnem, elementarnem smislu. Danes so igre, ki se jih igramo mi, ki smo, dame in gospodje, spoštovana Komisija, kolektivno perverzne, abotne, rigidne, fašistoidne. Igre sadizma & cinizma. Povedano drugače, velike pizde smo. Hude velike pizde. Mi da smo razgledani, odprti, svobodomiselni? Ja pa ja. Kdaj drugič. Kaj smo? Nasprotniki kulture, kreativnosti, volje. Če nekdo izstopa? Takoj po buči, marš, tam ti je mesto, tam… Spodaj. Tam doli. Tam… V povprečju. Ker šele, ko vsi vzljubimo povprečje, smo vsi nadpovprečni. Brutalno, ne?

 

Družba ni seštevek, ni vsota življenjskih potencialov posameznika. Pa če še tako mislimo in upamo, da je. Nak. Ni. Družba podzavestno, nevedoč, groteskno želi… Diktaturo kolektivno slabega okusa. Tukaj in zdaj smo večna komisija, ki ocenjuje vse in vsakogar. Talenti? Talenti so na naši vrvici. Povodec našega prostega časa. Svoboda? Prodali smo jo – zastonj. In nato pritisnili oni gumb. Lajk. Všečkamo sami sebe, vladavina e-narcisizma, demokracija brezmejne človeške neumnosti. 


 

Fotografija: Miha Sagadin

 

In še in še in še bi lahko pisal v tej smeri. Ni ne konca in ne kraja absurdu, ki ga fenomenalno zmiga in lucidno skriči inderdisciplinarni performans deTerminirani mariborskega Centra plesa. Pokaže, da družba res ni suma summarum posameznega telesa. Ne. Družba danes odšteva. Eci, peci, pec… Ti ja, ti ne. To počnemo. Smo večna komisija; kot v polurni predstavi četrti gledališki zid več kot uspešno prebija Rene Puhar [avtor teksta, perfomans]. Želeli ste? Poslušajte! To je novodobni Pokaži kaj znaš.

Tlesk prstov in hop. Zdaj boste igrali po mojih notah. Nihče ni svoboden, niti volja ne. Ker se naše volje izključujejo. Moja volja je, da si tebe podredim. Spone, lisice, vrv. Šment, še peskovnik, v katerem se uvodoma igrata igralsko v nulo predana Amy Kennedy in nadsposobno prepričljivi Jure Masten, ni več igrišče. Peskovnik je tam, kjer se vse začne. Družba Aldousa Huxleya ali Georgea Orwella, če hočete. Tu se začne deliti. To je moje, to je tvoje. Peskovnik kot najboljša uvodna ura sociologije našega časa in prostora. Mogoče je pesek res naš, za nas in od nas, ampak jaz moram imeti več peska kot ti. Šleka pac!


Fotografija: Nives Brelih


A to je le uvodni absurd. Premišljeni, dodelani in gibčno superiorni štirje plesni liki pridejo na oder, na sceno, ki jo je Puhar aka Veliki lutkar že vnaprej sam postavil. In nato ugasnil luč. Princ teme je postavil sceno v nekem relativnem vrstnem redu. Kaj naredijo liki? Sami izberejo svojo trpko usodo. Najhujša od vseh? Nuša Solar! Vzame gumijaste opeke in si sama sezida zid. Je to kreativnost štirih sten, v katerih nismo zmožni komunicirati niti s stenami? Grozljivo! 

Nadalje se Ana Germ [koncept, koreografija] prepusti sponam, špagi, nitkam, obešenjaški vrvi. Ne, to ni gumitvist, čeprav bi v nekem drugem, bolj harmoničnem času lahko bil. Lik Germove morda celo verjame, da je otroško iskriv, iskren in nedolžen. Nak. Ni. Veliki lutkar ji določa koreografijo, jo razteguje, jo vlači in ji kreira življenje s škarjami. Saj res… Ne režemo raje usode drugih kot lastno? Še psi imajo več svobode! Brutalen dogodek v mestu Gogi, ki sreča Čakajoč Godota, le da ta lik ne čaka in je utesnjena klavstrofobija, kjer Vladimir nima Estragona, Estragon pa ne Vladimirja. To je svet, v katerem se ne čaka, temveč umira.


 

Fotografija: Miha Sagadin

 

Pa saj… Četudi dobiš svobodo, kot jo razume lik Mastena, za kaj jo porabiš? Za zijanje v špegl! Koreografska poosebitev tajkunov, bankirjev in vseh ostalih jebivetrov, ki v ogledalu ne vidijo le spektakla, marveč celoten svet, narejen po lastnih zgrešenih iluzijah. Masten lik tako nadgradi, pleše in ima derbi s špeglom, da se zdi, kot da gledamo novodobno režijo Slika Doriana Graya, le da ta lik nikoli ne bo videl tiste prave, postarane, znucane, mozoljaste slike, ki umira na podstrešju. Svet je lep, ker je lepo ogledalo? Fuj, fej in marš. Narcisi ne umirajo, čeravno so grobarji sveta.

In potem je tu lik, s katerim se najbolj od vseh poigrava Kennedyjeva, izstopajača kreacija našega časa. Njena igra je skorajda filmska. Je nek novi lik za Gremo mi po svoje 3. Nedolžno verjame, resnično verjame, da obstajajo igra, sreča, prosti čas. Nak! Ne! Ne! Ne! Ne razume, ne dojame, ne vidi. Kako strašna slepota je človeka, ne? 

Predstava deTerminirani je polurni šus direkt v čelo zato, ker Puhar obrne tisti samovšečni špegl proti nam. Ono, evo vam, poglejte se, kaki ste, kaj vidite, spoštovana komisija? Vsakič, ko reče ta “spoštovana komisija”, sem se počutil kot da sem jaz v komisiji nedeljskih Talentov na Pop TV, ampak da prozorno vidim, kako narobe je vse skupaj, kako je nujno treba pokazati nekoga, ki ne zna, pa misli, da je v tem svoboden (seveda ni), pa v tem vseeno prekleto uživam?! Ni to… Grozno? Zato je dramaturgija Andreje Kopač skupaj s kostumi Suzane Rengeo za žile rezat dobra. Ker je njihov uporniški ples, ko nekako pomislijo, hej, mogoče pa lahko skupaj spizdimo Velikemu lutkarju, dajmo se mu upret. Kennedyjeva v oblekici, ki deluje tako nežno in vsakodnevno. Masten v srajci, ki bi jo oblekel vsak v želji po boljši službi. Nismo to… Mi? 


 

Fotografija: Nives Brelih

 

Smo. Le da mi se niti upreti ne skušamo. Oni so se. Svobodna volja posameznika. Kaj je že to? Svoboda? Ni to… Nekaj iz 19. stoletja? Svobodo itak začutiš takrat, ko je nimaš. In jaz sem jo v amfiteatru II. gimnazije ne samo začutil. Focn mi je prilimala v tistem momentu, ko je bil Puhar vse v enem. Gandalf, Oz, Darth Vader, Master of Puppets. Ja, po glavi mi je šel štikl Metallice. Da ne bo pomote, glasba Sergiu Moga je bila točno takšna, kot je interdisciplinarni presežek potrebuje. Ampak razmišljal sem o tistem komadu Metallice. Ker pač. Ja. Lutkarstvo. Ali lutke vedo, da so lutke? In če to vejo, ali v tem sado-mazo morda celo uživajo?

Morda je sklepni del z videom zahodnega sveta [in tudi Maribora] ter hip-hop komadom [Murat & Jose, če se prav spomnim] skorajda za nekaj odtenkov preveč nazoren, direkten, pedagoški, razlagalen. Saj smo bolj ali manj dojeli ali nismo? Smo! Najbolj v tistem delu, ko je Puhar bil Veliki lutkar in je žvižgal, tleskal, ploskal in na koncu zakričal, ker je za vsako ceno želel uničiti Silo kreativnosti in duha vsakega posameznika. Dolgo so se upirali, se šli lepa Anka kolo vozi, se gibali in živeli. Ne. Kreacija je smrt našega časa. Potunkajmo vse, kar izstopa. Bodimo povprečje, ker je biti kretensko nerazgledani kavč tako svobodno. Jap. Svoboda je zaslon na dotik, ker smo lahko vsi enaki. To je demokracija. Mobitel v roki, štala v glavi. 

Ne bi si mislil, da mi lahko relativno abstraktna plesna predstava hrakne v ksiht, me prepričljivo, mravljinčasto in učinkovito opomni na moralo, etiko, vrednote, norme in to. V času, ko v kulturi tako manjka resne, kreativne, glasne angažiranosti, revolucionarnosti in upora, je deTerminirani približno takšen šus kot obisk Terminatorja na ulicah Los Angelesa. Kdo je Terminator tokrat? Hm. Vprašanje. Veliki lutkar se še bolj kot svoje moči zaveda nemoči kreativnega kvarteta. In to je tisto, kar te potolče, sesuje, uniči in prilima na zic, da je težko rečt kolegu Puharju po predstavi, da je bila ta res dobra. Kako, za vraga, dobra, če pa smo pravkar dobili špegl, v katerega nihče noče, ne zna, ne upa pogledat? Ampak ni v tem hec? Saj pa to radi gledamo. Igro prestolov in to. Kolji, samo kolji. Lepši so junaki, bolj jih kolji. Rdeča poroka, ne?

Zato… Je deTerminirani nekaj, kar bi bilo zlasti za srednješolce skorajda tako učinkovito kot borba Katniss Everdeen v Igrah lakote. O, ja. Čeprav je baje to bila zadnja izvedba predstave, ki je nastajala precej dolgo, vseeno upam, da se še kdaj zgodi. Zakaj? Ker špegl pač ne laže!



 

#Ofsajd 18: 11 napovedi! 22 felerjev?


Dragi Ofsajdi, drage Ofsajdke! Srečnega, zdravega in žogobrcarskega!

Kot smo lani (na)povedali: z ofsajd zankami življenja PLTS nadaljujemo takoj v novem letu 2016! In v tem letu, ko odštevamo 54 dni do nadaljevanja PLTS, nas čaka… Še in še. Toliko, da sta se Jaša in Rene sprehodila skozi enajst napovedi.

Kdo bo novi trener Olimpije. Kdo bo prvi/naslednji prestopil iz Maribora. Kdo bo prvak 25 edicije PLTS. Kdo bo zastopal Slovenijo v Evropi. Lokalni izzivi. Bo povprečni obisk rastel ali padel. Kdo bo zamenjal največ trenerjev. Kdo bo prvi strelec lige. Kdo bo izpadel iz 1. SNL. Kdo se bo uvrstil v 1. SNL in kdo v 2. SNL. Ter… Bo Srečko Katanec ostal selektor do konca (koledarskega) leta 2016.

Uf. Aja! Joj, bi skoraj bil pozabil! Če Katanec slučajno odpeketa, boste izvedeli ime našega Bokija Batineeee, ki smo ga dali na naslovno fotko podcasta, ker se je tako zamislil sredi oddaje [vrh te oddaje, gotovo]! O, ja. Ali pa ob kaki drugi konkretno veliki priložnosti. Aja, pa še nekaj manjših vprašanj smo dali, čisto tako. Da vidimo, kdo se bo veselil nagrade Vidoviti Boki.

Zahvalili smo se MMC RTV Slovenija oziroma Slavku Jeriču, da nas je izbral za Podcast leta 2015! Hvala v imenu Reneja Puharja [nič več ni Fabijan Cipot, odslej le še Doktor nogometa], Jaše Lorenčiča [Vrhunski nogometaš] in Bokija Batine [Bom Bat]! Hvala!

P.S. Zeblo nas je zelo tokrat, a nas je grela ljubezen do nogometa. Iiiii.

***
RUMENI KARTON: Uredništvo Ekipe [bolj za hec kot zares] ker nisva sodelovala v izboru za naj nogometaša [eni so pa odklonili!] 😀

RDEČI KARTON: Olimpija, ker še ni javila imena novega trenerja in nismo imeli štofa za oddajo! Mislite tudi na nas!

HEROJI KROGA: Jan Oblak (naj nogometaš 2015), Andraž Šporar (naj mladi nogometaš 2015) & Matjaž Kek (naj trener 2015)

***
#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 nawww.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformiwww.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.com


#Ofsajd 17: Top & Flop


Rene in Jaša sta izbrala najboljši jesenski enajsterici: top 11 in flop 11. Zakaj? Zato. Upali smo sicer, da bomo tokrat gostili Marijana Pušnika, ampak bomo nanj računali marca, vseeno pa smo se mu zahvalili in vrnili pozdrave.

In potem? Ja, nič. VZela sva telefon in začela rolati številke. Najprej Slavca in njegovih sodelavcev. Pa potem naših gostov: Janez Borovnica, Simon Maljevac, Primož Cirman & Andrej Miljković. Naslednjič gotovo še koga, pripravili pa bomo še boljšo igro asociacij, čeravno je bila že ta prekleto dobra.

Ekipa Ofsajda vam želi pestro silvestrovo in obilo fuzbalskih ter drugih užitkov v 2016. Če se pa znajdete v ofsajdu, upamo, da vas ne bo tiščalo lulat tako fejst, kot je v tej oddaji Reneja in Jašana. Ker so prazniki, tokrat ni ne rumenega ne rdečega kartona.

***
RUMENI KARTON: /

RDEČI KARTON: /

HEROJI KROGA: Viole Maribor za dobrodelnost
***
#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 nawww.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformiwww.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.com

podcastplts


3.januar2016#adminblog


Pismo ustvarjalcem spletnega portala Maribor is the Future. 

Spoštovani ustvarjalci spletnega portala Maribor is the Future, lepo pozdravljeni. Za uspešen skok v novo leto je treba najprej razčistit s starim… Tole je kratek povzetek produkcije portala v 2015 in nekaj zamisli in napotkov za 2016.

Portal je v delu od 12. aprila; online in normalno dostopen obiskovalcem je od 14.5.2015; v tem času je imel 29,435 različnih obiskovalcev, ki so pregledali 91,675 različnih strani in napovedi eventov. 36% obiskovalcev se na stran redno vrača; povprečno so na strani 2 minuti in pri enem obisku pregledajo 3 različne strani. Najbolj obiskane podstrani so napovednik, blogi in fotoblogi. Portal je trenutno sestavljen iz 1775 različnih podstrani, velika večina od tega so napovedi dogodkov. Prilagam podroben spisek vseh, prav tako prilagam res podrobno statistiko za obdobje od 14.maja 2015 do 2. januarja 2016. Če koga zanimajo stati še bolj podrobno naj mi piše, mu skreiram dostop do popolnega vpogleda ali željenih sekcij. Na hitro… imamo dober obisk, z julijskih povprečnih 50 rednih uporabnikov smo prišli na 250 v nekaj mesecih, del publike je skratka že privzel dnevno preverjanje dogodkov. Kot je razvidno iz krivulje in statistik je Izjemen vpliv na obisk imel blog Rekreacija, zelo dobro so obiskani tudi ostali blogi in fotoblog. Kar govori, da ljudje tu okoli iščejo vsebino in ne le napovedi. Demografski podatki pravijo, da nas najbolj obiskuje starostna skupina med 25 – 34 letom, največ obiska je iz Maribora in Ljubljane, 40% gleda portal na mobilni platformi, imamo nekaj več obiskovalk, kot obiskovalcev, večina jih pride na stran s socialnih omrežij. Osebno sem zadovoljen z obiskom, bo pa le-ta zelo poskočil, ko vpišemo še vladne ustvarjalce in naredimo cel sistem spletnega obveščanja.                      

V portal je trenutno vpisanih 85 organizacij in posameznikov s področja kulture ali urbanih servisov. Vsi imate izdelane osnovne predstavitvene podstrani, http://www.novimaribor.com/ustvarjalci/ ;  workflov trenutno poteka tako, da se vsi dogodki, ki prispejo na email naslov novimaribor@gmail.com , objavljeni še isti dan, ostale najdem na vaših straneh in facebook objavah. Zadnje čase dogodke vpisujejo tudi marljivi ljudje v Pekarni Magdelenske mreže, Centru plesa in Rajzefiberju. Trenutno so objave večinoma kopirane z vaših spletnih strani oz facebook postov; te ki pridejo na mail so objavljene dosledno tako, kot ste jih oblikovali. Pri objavah lahko uporabimo lahko vse spletne servise, youtube, vimeo, pinterest, soundcloud in kar je še teh servisev. Lahko naredimo res dobroin polinkano predstavitev dogodka, odvisno, koliko pozornosti pač vložite v dostavo podatkov. Dogodki bodo januarja prerazvrščeni, dodanih bo nekaj novih kategorij dogodkov, sama stran z napovedjo dogodkov bo postala še malce bolj pregledna in nazorna. Vzporedno s portalom obstaja tudi facebook stran Maribor is the Future – https://www.facebook.com/novimaribor/  in twitter kanal Maribor is the Future – https://twitter.com/novimaribor . Ta dnevno objavljata vse nove dogodke, ki se vpišejo v portal. Facebook stran ima trenutno 1985 sledilcev, povprečno objavo na njej potisne do 900 ljudi, če je kakrokoli deljena ali lajkana, pa se ji doseg hipoma poveča na par tisoč. 

Menim, da osnovno poslanstvo portala – obveščanje mariborske publike o kulturnih dogodkih v mestu in okolici – dobro in dosledno deluje že od avgusta naprej. Feedback je večinoma izjemno pozitiven in spodbuden. Fotoblogi so se uveljavili, imajo že stalno publiko in naročnike; v 2016bodo bolj pogosti, k sodelovanju vabimo še več fotografov. Prav tako so na voljo vsem vam ustvarjalcem, da preko njih pokažete svojo produkcijo ali evente. 

Blogi so mišljeni kot dodatno mesto, kjer lahko kot ustvaralec kaj poveste o sebi ali svojem razmišljanju ob delovanju v Mariboru pa i šire. Vabilo še vedno velja, objave, kot lahko opazite na strani pa so odvisne od volje, časa in zmožnosti avtorjev. Ne pritiskamo… Od marca naprej bo dodana tudi splošna blog sekcija o dogajanju v mestu. Tako boste lahko aktualne zapise objavili, ne da bi vam zato odpiral poseben blog. Pripravljam tudi posebne predstavitvene strani za festivale v mestu; v prihodnje bo mogoče narediti res dobro multimedijsko predstavitev za nekajdnevne festivale, z vklopljenimi vsemi socialnimi kanali in live streamingom dogodkov, kar na portalu samem. razmišljamo tudi o pravem editiranem dnevnem blogerskem kanalu, ki bi dejansko kazal dnevno dogajanje v Mariboru preko neklasične besede in slike. Vse to pa je odvisno od načrta financiranja za vnaprej… 

Le-ta buri prazne duhove nekaterih zadnje čase. Če odmislimo mešalce megle so facti bruti takšni… s prostovoljno članarino za leto 2015 nam je uspelo zbrati točno 321,50 evrov. To je dovolj, da zakupim letni paket gostovanja na sqarespace, brez trgovine. Ta bo verjeto delovala preko MyBigCommerce ali Shopify in bo obremenjevala samo zainteresirane. Stran tehnično torej lahko obstaja, moramo pa sistematizirati proces objav in distribucije eventov po omrežjih. Kolegij nevladnih organizacij, ki je bil pobudnik portala, sem prosil, da bi okoli portala naštudiral kakšno vrsto združenja/organizacije/zadruge ki bi omogočala portalu, da bi se prijavljal na občinske in državne projekte, komercializacijo spletnih dejavnosti ter izdajo računov. V regionalnem razvoljnem načrtu do 2020 so za tak portal predvidena občinska sredstva. Oblikovanje NVO zadruge se je izkazalo za prezahtevno operacijo za tako kratek čas, projekt razvijanja portala za ta sredstva je zato prijavil MKC Maribor, ki je za to dobil dovoljenje občine in kolegija vladnih kulturnih organizacij v mestu. Preko MKC Maribor smo portal prijavili tudi na evropski razpis Creative Europe, kjer je del širšega kulturnega projekta. To sta trenutno realni možnosti za financiranje portala v 2016, rezultat obeh bo znan marca oz. aprila. Če bo portalu izostalo financiranje, bomo verjetno prisiljeni vzpostaviti neke vrste mesečni pavšal za uporabo, vklopiti reklame, iskati komercialnega mecena, se bolj zanesti na aktivizem peterice, ki bo vnašala dogodke… ali kaj podobnega. Moja ponudba, da se z nevladne strani ustanovi neko poslovno telo, ki provajda in tudi trži digitalne storitve portala v komercialni sferi, še vedno stoji; k participaciji vabim vse vas, ne le kolegij. Sam nimam časa za to, bi pa kak team treh res motiviranih ljudi lahko to fural čisto spodobno v mestu kot je Maribor…   Bodo pa v vsakem primeru že od sredine januarja naprej v portalu tudi napovedi dogodkov javnih zavodov, namero o sodelovanju so podpisali vsi direktorji JZ. Tega sem zelo vesel, obiskovalcu bomo lahko ponudili popoln pregled nad kulturnim dogajanjem v mestu, najmanjšim med vami pa večjo prepoznavnost in širši doseg potencialne publike. Ter seveda smiseln sistem članarine, če propade projektno financiranje. Vsekakor pa se bo komaj z urejenim financiranjem portal razširil in prav pokazal nastavke za moderne digitalne servise. Upam, da nam z naknadno komercializacijo uspe narediti sistem uredništva in plačanega dnevnega blogerskega poročanja. Imamo kar nekaj načrtov, več o tem marca, ko bodo te finančne stvari bolj jasne. 

Naj na tem mestu omenim izjemno dober primer, kako vam lahko portal tudi finančno pomaga pri vaših projektih. Gre za blog OR refleksija, ustvarjalke Petre Kapš, ki ji ustvarjanje bloga podpira Mestna občina Maribor, preko uspešne prijave kulturnega projekta za 2015. Drug primer dobrega vzajemnega sodelovanja je blog (Re)Kreacija. Ta je mladim piscem na tečaju MKC Maribor omogočil večjo branost, portalu večjo prepoznavnost med široko publiko, le tej pa je v preko 100 blogih, dal zanimiv literaren vpogled v dogajanje v mestu. Osebno se mi zdi možnost, da reflektiramo dogodke v besedi in sliki in to kvalitetno dajemo v presojo ljudem, ki obiskujejo te dogodke, še bolj pomembna kot napovedovanje dogodkov. 

Prosil bi vas, da v januarju pregledate svojo predstavitveno stran na portalu, mi pošljete kakšne dodatne fotografije, tekste, update, linke do kakšnih vaših predstavitev, da jih vnesem in tako pripravim vašo prezentacijo za 2016. Stran bo januarja mestoma offline, verjetno večinoma ponoči, ker bom updatal in konkretno spreminjal nekatere dele, bo pa že februarja v polnem pogonu z vpisanimi skoraj vsemi kulturnimi dogodki v mestu. Pripravljam tudi skupno e-trgovino, za konkreten preizkus sistema. Če mislite, da bi lahko kaj prodajali preko portala ( lahko tudi digitalne produkte! ) se mi prosim čimprej javite, predviden zagon shopa je sredi februarja.

Za sklep… mislim, da smo na dobri poti, da dobimo vsemestni kulturni portal s presežkom. Upam, da uredimo financiranje in deležno strukturo do marca, potem pa s polno paro na ustvarjanje vsebine! Prosim vas, da k projektu povabite kreativne prijatelje in organizacije, ki bi spadali zraven, pa jih niste zasledili med ustvarjalci… spremljajte nas na facebooku in twitteru, sharajte vsaj poste o vaši produkciji…preberite kak blog…. ali kaj napišite!  🙂

Veselo, kreativno in blagodejnega povezovanja polno leto 2016 vam želim, trudili se bomo, da bo digitalno nadvse zabavno!

Lep pozdrav!