Samo nebo je nad nami

 

Fuzbal, ah ta fuzbal. Spremlja me že od malega; to sem povedal že ničkolikokrat in povedal bom še enkrat. Zapolnil je večino mojega prostega časa, vse do zadnjega kotička, pa najsi je to bilo na stadionu, udobni zofi pred ekranom in seveda s kopačkami na igrišču. 

Rad tečem za žogo, obožujem zabijati gole. Do zdaj sem se vedno s ponosom boril za grb na prsih in za barve kluba. Skozi tekme, pa ni važno, ali sem igral ali sedel na klopi za rezerve, sem odraščal. Od majhnega precej nespretnega dečka s sanjami o profesionalni karieri do mladega moškega, kateremu se sanje otroških dni zdijo le meglen utrinek v daljavi. 

Zdaj, ko imam sedemnajst let, se sprašujem, ali so te sanje še vedno dovoljene? Vsak »normalen« človek bi rekel: »Ne, nimaš šans.« Verjetnost, da bi taka izjava držala, se nevarno približuje polnim stotim odstotkom. A tisti promil upanja še vedno nekje tli. Jamie Vardy bi se zagotovo strinjal. Njemu je uspelo. 

Dnevne sanje so mi zdaj že onemogočene, kaj pa nočne? Skrite želje, po preživljanju na najzabavnejši način. Žoga, kopačke in grb. Glasna pesem iz grl navijačev polno zapolnjenega stadiona. In jaz tam, v šprintu, držeč roke visoko v zrak. In mreža, ki se je pred sekundo stresla. Uf, kako hitro te lahko že misel zanese. In že sanjarim za računalnikom in ne na trening igrišču, kjer bi se mučil s finto, ki mi nikakor ne »rata«. V tisočem poskusu pa rata! In to počno najboljši. Nič kaj novo odkritje: najboljši so najvztrajnejši. 

Novoletna zaobljuba: vrniti se na nogometne zelenice. Od oktobra (doslej moj poslednji trening) sem se zredil – in to pošteno. Kondicije praktično več nimam, zadiham že ko hodim po strmih stopnicah tretje. »Ni kul stari, ni kul stari,« si pravim.  

In pogovarjam se z bodočim klubom, do konca meseca je še osemnajst dni. Pol mesca, da uredim dokumente. 

***

NOGOMETNEMU KLUBU MIKLAVŽ:

Ko sta se ločila starša, se mi je življenje obrnilo na glavo. Nov kraj, nova šola, nepoznani obrazi in fant, ki je obseden z nogometom. Igrišče-njiva pa preko ceste, par deset korakov stran. 

Ekipa je prvo leto navduševala. Bil sem med mlajšimi, posledično je bila manjša tudi minutaža in poškodba kolena, ki me je zabremzala v razvoju. A smo se izkazali vsi kot ekipa, vsak je prispeval svoj delež. Tisto leto smo miklavški čmrlji odleteli v nebo. SAMO NEBO JE NAD NAMI. Slogan kluba, ki smo ga nato ponosno natisnili na hrbtno stran majice, sprednjo stran pa je krasil napis: Prvaki U-14, 2011/12. Majico imam še zdaj, hranil jo bom do konca svojih dni. Resda nam je spodletelokvalificirati se v prvo ligo; premočno je bilo Krško, ki dan danes kroji vrhove prvih slovenskih otroških in mladostniških lig. Izkušnja je ostala, spomin in ponos sta večna. 

Naslednjo sezono sem igral eno ključnejših vlog v ekipi, žal smo bili le za točko drugi. Uspehov prve sezone nisem nikoli ponovil, vendar so tudi naslednja leta bila več kot zadovoljiva. Med drugim smo se kvalificirali v drugo slovensko kadetsko in mladinsko ligo, v njej tudi ostali, zdaj pa je klub na varnih pozicijah in se s trdno voljo vzpenja proti vrhu. 

Zame je zmanjkalo prostora. Žal. Najprej sem bil prizadet in jezen, nato pa sem razmislil s trezno glavo. Grem naprej, novim uspehom naproti, vedno pa bom ponosen na leta v rumeno-črnem dresu. 

Hvala Miklavž! Čmrlji povzpnite se še višje in se vidimo.