admin

Lepota. Čistost. Izraz. Pristnost. Golota. Maska. Resnica. Intima, intima, intima … svetobolje. Ja. Poezija. Kao, pesniki se ne smejimo. Kot je rekel tudi Dejan Koban, ob koncu devetnajstih Mladih rim v Mariboru. Seveda za kontra efekt. Na koncu smo se vsi smejali. Do neke meje, je poezija res to – čustvenost. Resnost. In iz tega se, valda, ne moreš delati norca. Je pa to samo ena drobcena ploščica mozaika. Ker ja. Lahko se delaš norca. Lahko se smejiš. Lahko se poserješ na papir in bralcem v usta. Lahko pa, ja, spustiš solzo. 

Karkoli. Samo, da izhaja iz tebe? Ne vem. Mogoče. Vsak pesnik ima pač svoj način. Poznam ljudi, ki si v pesmih želijo resnico in neponarejenost, nekateri pa čisto nalašč odlepijo vsakdanjo faco ter lažejo. Pretvarjajo. Saj, konec koncev, to vse izhaja iz tebe, ne? Karkoli v življenju narediš, narediš, ker je nekaj na tebe vplivalo in je zdaj v tebi? Ja. Filozofija. Mogoče pa ni tako. Nimam niti namena ugotoviti.

Vem pa, da je meni poezija čisto res nekaj drugačnega kot kakršnokoli drugo pisanje. Ker je tak’ hudo spontana. Ker je tak’ hudo nerazumljiva. Ne gre. Ne morem je razumeti do konca. In to je tista pika na i, smetana na vrhu torte ali pranje zob po prekrokani noči. Sam pri pisanju pesmi, za razliko od pisanja na primer tega teksta, ne razmišljam preveč. Ne. Pride ideja, ki jo poknem na papir. Saj verjetno tukaj tiči tudi razlog, da so moje pesmi dokaj kratke. Ker enostavno napišem vedno tak’, iz prve. Brez tuhtanja, kaj pa naj zdaj napišem. Ne. Če se ustavi, je pesmi konec. In poezije nikoli ne tipkam. Vedno pišem. S svinčnikom, kulijem, nalivnim peresom, barvico … Kar je kar simbolično, ne?

Nazadnje me je zelo butnila ugotovitev, da je pisati poezijo fejst zabavno. Pa naj gre za žalostno ali veselo pesem. Ko je mala sestrica, sedmi razred, pisala pesmi za nek natečaj, sem se ji pridružil. In sem pisal z njo, na isto temo, kot je morala ona. O kolesu. V, ne vem, pol urce je nastalo približno deset pesmi. Vsaka različna. Vsaka posebna. Poezija je igra. In pisala sva jo brat in sestra med katerima je skoraj deset let razlike. Poezija je za vsakogar.

Je pa res, da me zadnje čase poezija kot taka več ne butne. Ne. Žal. In res pogrešam ta občutek. Ko prebereš neko pesem, ko jo prebiraš znova in znova in si tako fasciniran, da misliš, da tista Pesem, z veliko, razloži vse. Vso filozofijo tega sveta. Zato se zdaj težko poistovetim s pesniki na recitacijah. Tako kot včeraj na Mladih rimah. Kar ne pomeni, da so pesmi slabe. Še zdaleč ne. Preprosto sem se v poplavi vse te poezije izgubil. Ne odkrijem nič novega. 

Ampak iščem, iščem … da me spet zadane. Saj mogoče sem si jo čisto sam skril. Ker sem se pognal v prozno pisanje. Ki je res ful drugačno, točno zaradi tega, kar sem zgoraj napisal za poezijo. Pri poeziji pade ideja in napišem. Pri prozi pa mora za skoraj vsak stavek pasti nova ideja. Da. Je težje. Ampak v tem je ta čar, ki ga poezija nima. In res se ne zmorem odločiti, kaj je boljše. Ne zmorem in nočem. Ni boljšega. Pisanje je pisanje. Klišejsko razgališ pa se tu in tam.

Kolikokrat sem že zmrzovala na avtobusni, gnjavila naokrog za prevoz, prišla eno uro pred poukom v šolo ali nisem šla na kako zabavo, ker je bilo preveč komplikacij s prevozi in razmišljala… Kak bi b’lo carsko met vozniškega! Pa seveda avto. In denar za bencin. Potem bi lahko poslala te preklete avtobusarje v tri krasne in se lepo sama peljala. Vstala bi se lahko uro pozneje, ne bi zamudila polovice vsakega sestanka in ne bi rabila čakati pet ur na prekleti avtobus.

Večina deklet ima točne načrte za to, koliko otrok bodo imela, kako jim bo ime, kako jih bodo oblačila, kako bodo izgledala na svoj poročni dan in ostale kozlarije. Jaz pa vem, kako bo izgledala notranjost mojega avtomobila. Do potankosti. Avto bo tako ali tako totalna kripa. Starejši od mojih staršev, brez klime, ročno odpiranje in zapiranje oken, pa na dvajset minut mi bo crknil. Več časa bom jaz potiskala njega okrog kot pa on mene. 

Ampak sem vseeno do ušes zaljubljena že v samo idejo. Na vzratnem ogledalcu bi imela obešenega micenega okostnjaka, iz zvočnikov bi na ves glas igral težki metal, poleti bi ga vozila v samem spodnjem perilu pri odprtem oknu, na zadnjem sedežu bi se mi naprej slinil in sopihal s svojo smrdljivo sapo neki orjaški pes.

Ampak daleč najbolj pa mi je všeč ideja o svobodi, ki bi jo s tem pridobila. Ker če živiš dva kilometra, dva ovinka levo, pa tri desno Bogu za hrbtom, je zelo težko priti kamorkoli sam. Točno moraš imeti naštudiran vozni red, če zamudiš kateri bus, imaš naslednjega čez dve uri in pol, pa nikamor ne moreš it’ po deseti zvečer. Torej, če slučajno kliče tvoja najboljša prijateljica iz mesta eno minuto po deseti uri in ti pravi, da umira, lahko pač greš peš in jo en teden pozneje, ko končno prideš do nje, pokriješ z belo rjuho. Če pa imaš avto in denar za nafto, pa se lahko sredi noči odtihotapiš iz hiše in se odpelješ v Amsterdam, če se ti zahoče.

Pa sploh si ne rabim kupiti avta. Če imam izpit, lahko preprosto kupim skuter. Sicer bi pokvarila vsako moško fantazijo o babi na motorju/skuterju. Ker ko slišiš, da neka baba vozi motor, si predstavljaš Megan Fox v odrezanih kavbojkah, ko si v počasnem posnetku snema čelado z glave in ji lasje popolno padejo iz čelade in zaplapolajo okrog njenega obraza. Namesto tega pa dobite mene v treh jaknah in petnajstih parih hlač s kupom dreka tam, kjer so bili prej lasje. Aja… pa z zmletimi slušalkami pod čelado. Brez glasbe ne grem nikamor, pa če me tovornjak zaradi tega povozi.

Seveda pa so slabe strani za oboje. Če bi imela skuter, bi bila prisiljena imeti še celotno opremo in ne bi smela nikoli nikamor, ker bi mi foter gnjavil glede varnosti. Pa bi imel prav, ker bi se zaletela v najbližjo steno, še preden bi ga vžgala.

Če pa bi imela avto, bi starša kmalu pogruntala, da lahko gresta ven brez da bi se napil samo eden od njiju, ker bi imela mene za osebnega šoferja. Pa še vsi moji prijatelji. Vedno bi me vabili s seboj ven, le napiti se nebi smela, ker bi morala vozit.

Zato bom raje počakala na to, da bom slavna in bogata in takrat najela osebnega šoferja, ki bo vozil mojo petindvajsetletno kripo z okostnjačkom na ogledalcu. Jap. Z avtobusom se bom torej vozila do konca življenja.

*Naslov povzet po skladi skupine The Beatles; prevod: Vozi(m) moj avto

Drvel je po cesti krepko nad omejitvami v naseljih. Vedel je, da sedaj nima več česa izgubiti. Vse mu je postalo jasno. Roke so z vso močjo držale volan in ga le lahno premikale, ko je vozil po avtocesti. Prehiteval je avte enega za drugim. Oči so bile nekoliko zamišljeno pritrjene na sivo sled pred njim. Skozi okno so zaradi hitrosti podobe ograje, dreves in drugih avtov bile razpotegnjene in kakor velika razvlečena črta. Ne, sedaj ne bo upočasnjeval in igral po pravilih. To je predobro počel predolgo časa.

Ustavil se je na drugi strani ceste nekaj metrov pred njeno hišo. Ugasnil je luči. Povečal je glasnost radia. I Put a Spell on You od Nine Simone [opomba mentorja: v originalu pa Howlin Wolf, bila v predstavi Alica]. Pogledal je k hiši kjer je stanovala in si z vžigalico prižgal cigareto. S krožnimi gibi ročaja je odprl okno in jo ravnodušno vrgel na tla. Zaprl je okno. Glavo je lahno naslonil na sedež. Z očmi se je zazrl v njeno okno in močno potegnil cigareto. 

Okno je osvetljevala bleda svetloba. Na obrazu se mu je narisal širok nasmeh. Pogledal je predse in naredil še par zaporednih kratkih dimov. Pogledal je v sedaj temno siv strop starega avtomobila in delal dimne obročke. »I put a spell on you because you are mine …« Kako mu je prijala ta Nina Simone. Zapel je z njo. Na ves glas. Smeje. Po volanu je začel udarjati v ritmu glasbe. Glava se je gibala levo in desno in sledila toku užitka ob glasbi. »And I don’t care if you don’t want me …« Pustil si je, da se je pesem končala.

Segel je na desno stran in iz prednjega predala vzel zadnje pismo. 23.5.2013, London.  Za nekaj sekund ga je samo gledal. Še zadnjič je potegnil cigareto in jo ugasnil – na pismu. Na njegovem imenu. Takoj mu je postalo žal. S hitrostjo ga je odprl in ponovno prebral.

»Tebi.

Skoraj cel dan mi je že dolgčas. Dela danes ni veliko. Zato ti pišem. Kako ironično, kajne? Še ko bi si lahko odpočila od pisanja, pišem. Ampak pišem tebi. Saj sva se nazadnje slišala pred tremi tedni. Popila sem že tri skodelice zelenega čaja in odštevam minute, da bo ura pet, da lahko grem domov. Ashley me vabi na pijačo v pub, a nisem ravno pri volji. Utrujena sem in slabo se počutim. Spet eden tistih dni, ko je nekoliko huje. Saj veš. Zdaj bi raje s tabo spila tisti sladki muškat v tistem baru v megleni svetlobi. 

Nič ne pišeš. Imaš gužvo? Spet delaš nadure, ker ‘nekdo mora’?  Mi še vedno tako očitaš? Napiši mi nekaj. Karkoli. 

P.S. Jack je danes spet zamudil na sestanek. Za razliko od prejšnjega meseca, ko je imel oblečeno eno zeleno in eno rdečo nogavico, je danes imel obe črni in, sodeč po njegovih besedah, ni bilo spet naporne noči v pubu. Cel kolektiv mu je smeje zaploskal. Res vedno poskrbi, da sestanki niso suhoparni. Včasih se sprašujem, če tega ne dela namerno. 

Piši.

Tvoja.«

Hotel ga je zmečkati, a si je hitro premislil. To niso bili srečni časi, a bila je – ona. Zdaj, v hladni jesenski noči, je po tolikem času spet bil tukaj. In ona. Ni mogel oprostiti sebi, še manj pa njej. Povedala mu je šele, ko je odpotovala v London. Po dveh mesecih, v enem prejšnjih pisem. 

Še enkrat je pogledal pismo, ki ga je držal v rokah in nato njeno okno, v katerem je spet bila svetloba. Zdramil se je. S sunkom je odprl vrata avta in tekel proti njeni hiši. Pozvonil je dvakrat. Brez odgovora. Nato še dvakrat. Rahlo je odstrla zaveso nekaj metrov stran od vhodnih vrat in pokukala skozi okno. Ko ga je zagledala, je spustila zaveso in se nekoliko umirila, čeprav ji je srce razbijalo in ji je adrenalin prežemal celotno telo. Velika svetlo rjava kuverta je bila mokra od njenega potu. Počasi je odprla vrata.

Njun pogled je bil dolg in iskren in poln žalosti in bolečine in nekega pričakovanja.

»Klical me je doktor,« je rekla počasi in nezaupno nadaljevala, »in naj bi imel nove rezultate. Zato kuverta.« Gledal jo je v prestrašene oči in jo ljubeznivo prijel za roko. 

Nasmehnil se je. »Obleci se. Vabim te na najin sladki muškat v najin bar. Pod megleno svetlobo.«

Danes sem potrt. Pod menoj polomljene letve, pred menoj prazen list, nad menoj polna luna. Vse troje mi onemogoča spanec. Noči so temnejše kot kadarkoli navkljub polnemu mesecu, osamljen sem. Misel, tečnobna kot muha, pa mi nenehno brni, tam na sredi poti med zavestijo in vakuumom. Tavam; telesno ves prebolel. Tavam; duša me boli. In srce. Vse je šlo nekam. Nekam nazaj, kamor čas naj ne bi potoval. Nimam moči, da bi prenehal misliti o preteklosti. Postajam težak, ki se več ne znajde na obličju Zemlje. Bo sploh kdaj tega konec? Ali bom našel energijo in moč, da zabijem letve, da se list napolni z dušo in ljubeznijo? Kdaj bo grozno belo oko nad menoj začelo crkavati? 

***

Bila sta še dva tedna pred božičem, jaz pa sem kipel od samozavesti. Soba je bila tista ta stara v zelenem. Vedno sem pravil, da me zelena živcira, dejansko pa me je napajala z navdihom, željo po življenju in mladostjo. Imel sem majavo mizo, ki se je tresla, ko si začel pisati. Tolikokrat prekleta, a na koncu vzljubljena. In čečkal sem po njej. Nenehno sem mamo, ki me neizmerno ljubi, s tem spravljal ob pamet. A zavedal se tega nisem. In imel sem zložljivo zofo, ki je služila kot postelja. Nobenih lesenih letev, zgolj hladno železo in poskočne fedre. Bila je nekoliko trša, kar mi je prijalo. Na njej sem pregledal na tisoče ur filmskih uspešnic, prebiral zbirke fantazijskih novel in se na njej tudi zapletel v prve spolne podvige. 

Pisatelj bom, sem sanjal. Sprejet na delavnico kreativnega pisanja. Še vedno sem bil v oblakih. Tam zgoraj, tik pod luno. Mislil sem, da sem vse, bil sem pa nič. Aroganten, preveč samozavesten, misleč, da sem velik jebač. Kje pa! Rekel sem, da bom izdal knjigo, ta pa se je pisala sama. Rad sem izpostavil, da sem pisatelj, napisal sem tekst, včasih dva na teden. Malo resnice, malo laži, delil po socialnih omrežjih, dobil tistih par bogih lajkov in kakšno pohvalo v zasebnem sporočilu. Zakaj pišem? Da bom slaven in bogat, ko bom svoje delo prodal kot cenena kurba hollywoodskim producentom. Da bi dobil veliko deklet, ker znam pravilno obračati besede. Pozabljal pa sem na začetke. Na zlomljeno srce in hlipajočo dušo, ki je zelo slabo in slovnično nepravilno izpisala prvi sestavek. Ker sva končala z edino punco, ki sem ji v življenju rekel, da jo ljubim. Leto in pol kasneje pa sem se začel nasmihati dekletu iz prvega letnika. Danes, mesec in pol kasneje, sem zaradi nje zopet potrt.

*** 

Zadnji vikend pred božičem sem odšel k očetu. Kot ponavadi sva jedla sva nezdravo. Vikendi v Kamnici me pogosto sprostijo, nemalokrat pa me tudi povsem spravijo iz tirnic. Oče namreč nima wi-fija, mobilni podatki pa so počasnejši od polža. Kar naenkrat sem odsekan od virtualnega sveta, znajdem se v preteklosti, v naravi. 

Hiša, v kateri sem živel od rojstva, graba, senca in oče, kateremu premalokrat povem, kako močno ga imam rad in da je praktično moj edini vzor, edini guru, ki me vodi skozi življenje s svojimi nasveti. Pozabim na vse, skupaj pa gledava smučarske skoke in nogomet. On Prevca, jaz Messija. Pa mi pravi, da naj tudi na roko kdaj kaj napišem. Najprej nimam volje, menim, da vzame preveč časa, pa še neučinkovito je; napake se popravljajo težje. Zvečer, ko pa mi skozi podstrešno okno sije polna luna pa vzamem list papirja in kuli. 

Pred mano se pojavi njena pojava. Ne vem, zakaj. Niti imena ne poznam, zgolj nasmehnem se ji, ko jo srečam. Ona pa me pogleda, kot da me bo ubila. Toliko besed in lepotnih presežnikov sem imel za napisat, na listu pa ni pristal niti en. Poskusil sem, pa se mi ni zdelo dovolj popolno in izpiljeno. Ne. Raje sem šel natipkat’ napol fikcionalni tekst: »Eks za eks, ker sem svinja pijana.«

Doma me je čakalo presenečenje. Nič več majavih omar in pisalnih miz. Niti odtenka travniško zelene, kavča/postelje pa več nisem videl. Naj se sliši še tako bizarno, a takrat je v meni nekaj preskočilo. Ni odšla zgolj moja soba, odšla je moja mladost, ves ego in napuh, skrit med starimi vzglavniki, se je razpršil. Iskal sem ga, našel ga več nisem. In postelja, velika za dve osebi, s prekletimi lesenimi letvami je odražala novega mene. Bolj modrega, vendar brez tiste igrivosti in tistega navdiha. Priznam, da sem mislil zajokati. Mami sem se zahvalil, duh pa mi je besnel. Čemu je to storila? 

***

Sonce je še vedno vzhajalo na vzhodu in zahajalo na zahodu, luna pa se je ponovno polnila. Novo leto je bilo mimo, hvala vsem (ne)obstoječim bogom. Jaz pa sem se, ko sem utrujen prišel iz šole, vrgel na posteljo. Škrc. Zaškropotalo je in vedel sem, da bom najebal. Nikomur nisem povedal, slišal jih nisem jaz, čutil pa je moj hrbet, iz dneva v dan, vsak dan, bolj boleč. 

Prav na tej polomljeni postelji pa se je zgodilo nekaj, kar je v oči povrnilo podobo starega življenja. Pisala mi je prijateljica punce, kateri sem se nasmihal že ta lep čas. Najprej sploh nisem vedel, kako ji je ime. Zdaj pa… »Ti si njej ful všeč,« mi je napisala. »Jutri v šoli jo moraš povabiti ven.« 

Najprej sem mislil, da sanjam. Potem sem prebral še vse skozi, dobil sem dovolj dokazov. Moralo bi biti res. Kaj pa imam za izgubiti?. Stari ego se je vrnil. Spet jaz, nasmejan in včasih celo hiperaktiven fant, ki pove vse, kar se znajde na koncu dolgega jezika. 

***

Polna luna v noči iz nedelja na ponedeljek. Spal sem malo, bil sem skorajda že zaljubljen, v glavi pa se mi je vrtel tisti film iz prihodnosti: KAJ BO, KO BO. Srce mi je razbijalo in težko sem požiral slino, ko sem stopil, do nje. Nasmejala se mi je, jaz pa sem mislil, da sem ji res všeč. Izmenjala sva telefonski številki. Sprva sem težko verjel, da bi se punca, kot je ona, zanimala zame. Pa sem začel verjeti in spet sem si začel ustvarjati utvare. 

Kličem prvič – brez odgovora. Situacija se ponovi drugič, tretjič in četrtič. Petič se javi prijateljica: »Lahko prosim nehaš klicat, ker je tukaj s fantom!« »Kaj?« vprašam ves v šoku, vedoč kaj se dogaja, a še vedno sem iskal izmišljeno resnico. »Pa kaj ti si tupast? Samo malo smo se pohecale! Pusti jo zdaj pri miru.« Prekinil sem. Znašel sem se na dnu temnega oceana. V grlu sem imel cmok, pekoča bolečina pa mi je razžirala prsi. Hotel sem celo zajokati, pa mi oči tega niso dopustile. Suhe, ne želeče se navlažiti za kaj takšnega. 

Skril sem se pod toplo odejo in razmišljal. O ljudjeh, ki sem jih prizadel. Puncam, ki sem jim zlomil srce. Lažeh, ki sem jih izrekel starejšim. Ne, tega nočem več. Stari jaz bo umrl. Naivnež prekleti. Nikoli ne bom milijonar. Nikoli ne bom slaven. Resnične ljubezni pa ne vem, če bom čutil. Vedno znova, kot osel grem na isti led. 

List papirja pa me je čakal na novi pisalni mizi. Nedotaknjen. Sedel sem ob okno, kjer sem v soju crkajoče mesečine zapisal: KAKO ŽIVETI. Ko bom doživel neprijetno izkušnjo, jo bom zapisal [po možnosti z vejicami, op. m.]. In probal živeti drugače. obratno. 

Zamenjal sem bombico v nalivniku in na prazen list zapisal prvo točko:

1. NE IGRAJ SE S ČUSTVI

Dobrih petdeset kilometrov ali slaba ura vožnje me loči od mojega doma. Tam, v dolini, na drugi strani Boča. Tam, kjer Sotla deli Slovenijo in Hrvaško. Tam, kjer je stari zdraviliški kraj. Tam je Rogaška Slatina. Moj doma.  

Ko pridem domov, se pogled z okna ustavi na osnovni šoli in me spomni na moje otroštvo. Na plan pridejo nepozabni spomini na čas, ko smo se kot otroci še znali igrati zuanj. Ko so nas starši težje spravili noter kot ven. Takrat se je plezanje po drevesih vsem zdelo popolnoma normalno in potolčeni udi nič nenavadnega. In ko smo ob igranju nogometa, košarke in med dvema ognjema imeli še dodatno disciplino – lovljenje in pobirarnje žog iz bližnjega potoka. 

Pa tekmovanja med »blokarji«. Uf. Pri nas so se moči vedno merile na igrišču. Ne s pestmi, ampak z žogo. Bodisi nogomet bodisi košarka. In po tekmi smo bili vedno prijatelji. Res je bilo fajn. Življenje v blokovskem naselju je dobro vplivalo name. Ob dejstvu, da sem imela vedno družbo vrstnikov, je bilo moje otroštvo res lepo. Čeprav danes komaj na prste ene roke preštejem, koliko od teh vrstnikov še stanuje tukaj.

Zdaj že več kot deset let živim v Mariboru. Bilo je nemalo priložnosti, da bi se lahko vrnila domov. Tja, v Rogaško. Pa se nisem. V Rogaški pogrešam tisto nekaj, kar trenutno lahko najdem samo v Mariboru. Neizmeren občutek domačnosti. To ne pomeni, da nisem rada v Rogaški. Sploh ne. Tam imam starše in brata. Zelo smo povezani in radi se družimo, kar je pri nas že skoraj redkost. Pa vendar, ko se sprehajam po Rogaški, imam občutek, da se turisti in hotelski gosti pri nas počutijo bolj domače kot pa jaz. 

Večkrat srečam koga, ki reče: »Tam pri vas je pa lepo.« Ali pa: »Lepi so tisti kraji.« Se strinjam. Tega nisem in ne bom nikoli zanikala. Rogaška je zelo lep kraj in zasluži si vse tiste nagrade in priznanja za najlepši (evropski) turistični kraj. Mnogi so očarani nad hoteli in prekrasnim centralnim parkom. A name vse to nima več kakšnega posebnega vpliva. Morda zato, ker sem notranjost hotelov spoznala že kot otrok. Ker sta bila starša zaposlena v zdravilišču, sva z bratom hodila v njihov vrtec. Seveda je bil v hotelu. V hotelsko kuhinjo je bilo vedno dobro zaviti, saj so imele prijazne kuharice vedno kakšno sladkarijo na zalogi. Lovljenje po dolgih hotelskih hodnikih je tudi bilo pravo doživetje, vožnja z dvigalom pa itak pravi luksuz. Tudi mala šola je bila v starem Beograjskem domu. Tam, kjer je danes Vila Golf. Ja, hotele sem prerasla že kot otrok. Centralni park pa mi ne daje posebnega zadoščenja. Že hoja po travi je prepovedana, kaj šele, da bi ležala na njej. Pa vožnja s kolesom po parku tudi ne pride v poštev. Cel kup nekakšnih omejitev. Rogaška je turistični kraj in to je občutiti na vsakem koraku. 

Rogaška ima v bistvu vse, kar ima tudi Maribor. Kulturne vsebine na visokem nivoju, odlične zdravstvene storitve, smučišče na obrobju mesta. V Rogaški sicer dihamo s košarkarji, a elita ni nič manj strastna navijaška skupina kot viole. Vendar se nikjer v Rogaški ne počutim tako sproščeno kot takrat, ko se v Mariboru sprehodim po Lentu. Kava ni enakega okusa tu in tam. Morda doma pogrešam tudi občutek zasebnosti in svobode. Skoraj vsak pozna mene ali pa moje domače. Kar je tako ali tako isto. V glavnem, nič ne ostane skrito. V Mariboru je ravno nasprotno, pa čeprav me tudi tam pozna ogromno ljudi. 

Rada se vračam domov, a še raje imam tistih petdeset kilometrov, ki me vodijo nazaj v toti moj Maribor. Rogaška bo vedno kraj mojega otroštva in odraščanja, a Maribor je mesto, kjer sem odrasla. Maribor. Moj dom.

Razumel sem se z obema stranema, ki se med sabo nista, in potem ene in druge prepričeval, zakaj je dobro, da smo skupaj. Poslušal, kako se kritizirajo, kimal, vse razumel in se strinjal in potem, če sem dobil priložnost, povedal še drugo plat. Vsak ima svoj prav. Vedno sta dve strani. Ena in edina objektivna resnica nikoli ne obstaja. Bolj ali manj uspešno mi je uspelo ljudi povezovati in širiti medsebojno razumevanje, spoštovanje, strpnost. 

V tem sem nekako užival. To je zame pomenilo biti dober človek in delati pravo stvar. Imeti smisel in pomen. To sem počel iskreno in v najboljši veri. Verjel sem, da s tem delam spremembe, kar mi je dajalo občutek pozitivnega vplivanja na svet. Veliko bolj kot hoditi na volitve ali se kakorkoli drugače angažirati. Za to sem pač rojen, sem mislil. Ne mediacija, to je že preveč spolitiziran pojem, ampak nekakšno neformalno povezovanje. 

Ampak od tega ne gre živeti. Pa ne samo to, od tega človek resnično ne more imeti nič materialnega, razen duševnega zadovoljstva in spoštovanja ljudi, ki to prepoznajo in cenijo. To so moji osebni zmagovalci. In imam jih veliko. Včasih jih ne znam videti, kaj šele, da bi jim znal pokazat, kako jih cenim. A zelo močno vem, kdo so, in to so tudi ljudje zaradi katerih vem, da sem.

Ideale o povezovanju sem nekoliko izgubil. Začel sem se namreč spraševati, če sem še kaj drugega kot presek želja drugih. Kdo sem torej jaz? Kaj so moje želje? Ali sem tu samo zato, da izpolnjujem in povezujem ideale drugih?

Ko se to sprašuješ šele v tridesetih, potem veš, da si dvajseta zafural. Zamudil si čas, ko bi se moral profilirati in točno vedeti, kaj je tvoj cilj. Seveda pusti ves ta neformalno povezovalni angažma izjemno širino, a zaposlili te v teh časih za to povezovanje nikoli ne bodo. Še na vsakem resnem razgovoru za delo sem pred zaposlovalci pustil mlačen vtis. 

Seveda, kdo bi le plačeval tisoč evrov (bruto) za nekoga, ki se trudi razumeti in povezovati ene in druge, zaveznike in nasprotnike, vladne – nevladne, prijazne – hudobne (takšni itak ne obstajajo), sposobne in tiste manj, srečne – nesrečne, prodajalce – kupce. Ne, nobenemu podjetju ali organizaciji ne dajem občutka, da bi lahko s tem konkretno pripomogel k njihovi viziji. „Zresni se, Rene, danes je potrebno slediti resnim in konkretnim ciljem, ne pa tej kvazi anarhistični ideologiji.“

Prostora, kjer ni potrebno biti za in proti, ni potrebno iskati zaveznikov in nasprotnikov, katerih vsebina bi me hkrati iskreno zanimala ter mi zagotavljala plačilo od katerega bi lahko živel, mi je v Mariboru zmanjkalo. In ker nič nisem, ne morem poskušati niti drugje. Maribor je zato vse, kar imam. Moja edina utesnojoča sadomazohistična realnost. 

Hvala bogu za program javnih del, ki me je zaposloval lani. Noben drug zaposlitveni program ne bi mogel bolje sovpadati z mojim poslanstvom. Vendar kaj zdaj, ko ga je konec? Tako brezupnim primerom bi morali omogočati zaposlitev v programu javnih del za nedoločen čas…

Za ta portal pišem, da vas zatožim. Zatožim bralcem portala, torej vam samim. Pa ste vi, kot je vedno v teh primerih, še najmanj krivi. Kakor socialne stiske poskušajo reševati ljudje brez kapitala in najbolj iskrenemisli govorijo tisti, ki jih označujemo za čudake, tudi svet lahko resnično spremenijo le tisti, ki za to nikoli ne dobijo priložnosti, in tako tudi žalostne zgodbe berejo le tisti, ki si to najmanj zaslužijo. Velja tudi obratno. 

Nekateri konci se spišejo sami. Ta se ni. Lahko bi končal s Portugalcem Danijem, ki me obišče ta vikend in je eden tistih, zaradi katerega imam obvezo, da ostanem takšen kot sem (bil), lahko bi napisal oglas za iskanje službe, ali pa končal z Udarnikom. Ali pa s citatom kolega, ki bi mu lahko oporekal marsikaj, nikakor pa ne življenjske modrosti: „Stari, deset ljudi se niti to, kam bo šlo na pijačo, ne more zmenit’ med sabo“. 

Na tem koncu Maribora nimamo ravno dosti kafičev. Iz glave se spomnim tri ali štiri. Enega, v katerega v nedeljo po maši zahajajo upokojenci. Zraven njega je kafič, v katerega smo včasih hodile vsako nedeljo – ampak po kosilu – s kolegicami na kavo. Enega, ki je že tako oddaljen, da ga skoraj ne štejem kot pobreškega, in še enega, ki je veljal za največji pajzl. Kjer je foter ob nedeljah, ko smo se vračali iz obiskov, samo ustavil avto in hitro skočil po čike. Mama se je vedno bunila, kakšen pajzl da je to, beznica, mi pa smo se celi naveličani presedali na zadnjih zicih, ko smo poslušali njene monologe. 

Ko sem bila že malo starejša, me je peljal v ta pajzl na kavo, ampak tudi takrat mami tega raje nisva povedala. Vedno sva sedela na terasi, on je ugotavljal, v katero smer piha veter, da dima ne bo nosilo proti meni, se po vetru še presedel in končno prižgal čik. To je bilo včasih.

Zdaj pa se nečak podi okoli, kriči in se noče in noče oblečt, jaz pa ga priganjam: “Pridi, bomo šli na kavico!” In upam, da ga bo to spodbudilo, da se končno neha dret. Utihne in reče: “Ja, pa tenis mi bo dal liziko.” Kak tenis, razmišljam, ko mu končno tlačim roko v majico. Kdo uči dvoletnika igrat tenis, ni za to še malo prehitro? 

“Denis?” končno ugotovim, kaj mi hoče povedat. 

“Ja, stric Tenis mi bo dal liziko!” naenkrat veselo zakriči in problemov z oblačenjem več ni. 

Evo, stric Tenis, pobreški fenomen. Ker ga ne smeš poklicat’ kelnar, on je gospod natakar, kar vejo že dvetniki. Če želiš račun, zanj prosiš z »lahko samo malo zmotim, lepo prosim« in potem zrecitiraš še tisto ”samo račun bi rad, oprosti da te motim” on pa medtem deli lizike tamalim, čeprav so mame rekle, da ne sme. Ne samo to, še dve jim da. Tisti natakar, ki mi je, ko sem prvič prišla tja na kavo, tako šokiral, saj si nisem predstavljala, da dejansko obstaja služba, kjer si lahko tako nesramen. In od takrat dalje se z gospodom natakarjem super razumeva. Dejstvo, da sva oba rada noro nesramna, verjetno nima nič s tem. Sploh ne.

Počasi se je začelo, da na pijačo več nisi hodil ti v mesto, ampak so se vsi ostali navadili hoditi sem. Rojstnih dni več nisi praznoval doma, ampak si preprosto rezerviral mizo tu. V nedeljo zjutraj si se privlekel s sončnimi očali na nosu in naročil največji kozarec vode in cedevite, natakar se ti je pa smejal, kako grozno zgledaš. Ob včerih si šlukal pivo in ga odganjal ven iz tvoje debate, v katero se je vključil vedno, ko je šel mimo mize. Potem pa se ti je na njegovih komentarjih od smeha zataknilo pivo v grlu, da si ga pošpukal po mizi. 

Pa ni vsa ta skulirana atmosfera samo od njega – ni Bianco samo Denis. 

Pajzl, nad katerim je mama vihala nos, so pač obrnili v takšen plac, kamor mama zdaj hodi s prijateljicami na pijačo. Kamor nečaka pelješ na spenjeno mleko in igrala. Kjer zvečer ob špricerjih s kolegi igraš Človek ne jezi se, dokler se skoraj na smrt ne skregamo. Kjer mularija igra šah, včasih kdo dvigne pokrov na klavirju in kaj zaigra. Skozi vse dogajanje pa ponavadi odmeva Denisov smeh. 

Tu si zapil vse – rojstvo, smrt, staranje, vzpone in padce. Prostor, kjer se počutiš že skoraj kot doma, pa ne samo zato, ker se wi-fi avtomatsko poveže. Ker je Nini ratalo temu prostoru dat’ nek neotipljiv in neopisljiv čar. Ker še nihče ni prišel v Biancota [ja, tako ga sklanjamo na Pobrežju] in rekel: ”Kak je tu bedno.” Ker smo v Biancotu vsi kul.

Z gručo najstnikov se gnetem na hodniku in zdolgočaseno gledam predse, ko priskaklja do mene ena sošolka. »Alo, pridi z mano na en čik!« reče in me odvleče proti stopnicam. Z rahlim nasmehom ji poslušno sledim. Morala bi biti nejevoljna, ker me vleče naokrog, kot da sem kakšnen vozek, ampak v resnici nimam nič proti. Želela sem si ga že ves dan, ona pa je edina kadilka v razredu, ki mi je dovolj všeč, da sem pripravljena z njo it’ ven, ko je tam -29 stopinj. 

Spotikam se po stopnicah, ko ji poskušam slediti po stopnicah,  slalomiram med vsemi dijaki, ki se mrtvo vlačijo eden za drugim naslednji duhamorni uri naproti. Pomaham dežurnim sošolkam v akvariju podobni sobici ob vratih in planem ven, kjer me povozi val ledeno mrzlega zraka in mi leden veter pihne vse lase naravnost v oči in usta. Obe se v trenutku tesno zavijeva v svoje jakne in preklinjava nad hladom.

Stopiva mimo šole in malo naprej do točke, kjer se kadilci zbiramo med odmori in prešpricanimi urami. Pol mi jih gre pošteno na živce, par pa mi jih je všeč. Seveda je bila v tistem trenutku le nadležna polovica tam, drugi pa so očitno poslušno sedeli v razredih. Na srečo sošolka stopi mimo njih in se usede na rob velikanskega piskra za rože, kjer je vedno več ugasnjenih cigaret kot pa dejanskih rož. Z roko pobrska po žepu in najde svojo škatlico, si vzame enega ven in ga takoj prižge. Še jaz pobrskam po svojem našopanem žepu in končno najdem še svojo zmahano škatlico. Vidim, da imam le še tri. Hm, kmalu bo treba po nove. Vedno ravno ob tem času pomislim, da bi nehala. Cigareti so prekleto dragi in mi gredo še posebej na živce, ko pomislim, da toliko plačujem za jebeni zrak.

Enega potegnem ven, si ga vtaknem med ustnice in pospravim škatlico. Prste sem imela že popolnoma odrevenele od ledenega vetra, ki mi je bičal vso telo. Brskam po žepu za vžigalnikom, a ga ne najdem nikjer. Tečna ven povlečem škatlico čikov, jo potisnem sošolki v roke in spet pobrskam po žepu. Labela, šminka, ključi, odpadli delčki z obeska za ključe, žvake, kup drobiža… »Kdo mi je špet špiždo prekleti farašajk?!« se zaderem s čikom v ustih. Sošolka se zasmeji in mi potisne čike nazaj v žep. Potem pobrska po svojem in mi pomoli svoj rezervni vžigalnik. Prisežem, da za vžigalnike porabim več denarja kot za cigarete. Besna ga sprejmem in si poskušam prižgat čik, a nisem več čutila prstov. Proseče jo pogledam in ji pomolim svoj poslinjen čik. »Mi ga prižgeš, prosim?« zavije z očmi, mi da svojega in si prižge mojega. Ona je moja samooklicana učiteljica kajenja, ker kadi že celo večnost, jaz pa šele par mesecev.

Končno globoko v pljuča vdihnem rahlo sladkast dim in ga počasi pihnem v zrak. Sošolka začne pripovedovat o tem, kako je bila v gledališču prejšnji vikend. Nisem se dosti zanimala za to, kar je govorila. Pihala sem dim naokrog in razmišljala o tem, da bi se mogla naučiti delati okrogle oblačke. To bi blo tak kul, sem pomislila, potem pa je mojo pozornost pritegnil sošolkin smeh. Ona se rada smeji vsemu, najraje pa svojim šalam. 

»Čaki, kaj si rekla?« vprašam. Nekoliko nejevoljno me pogleda in reče: »Poslušaj, pa boš vedela, pizda.« Zavijem z očmi. Kaj naj, če imam obupno koncentracijo. Vsi mi kar naprej gnjavijo, da nikoli ne poslušam. »Pa govori bolj razločno. Kak naj karkoli slišim, če momljaš nekaj v svoj faking nos samo.« 

Zdaj je ona zavila z očmi, a se je predala in ponovila stavek. To ja, zmaga! Tokrat se potrudim prisluhnit. Kot vedno, ko kadim, se mi začnejo roke sunkovito tresti in rahlo se mi začne vrtet. »Govorila sem, kako so tam sedeži tesno skupaj postavljeni, pa kak sem mogla enkrat neki babici pred seboj krožnega stisnit, da sem lahko prekrižala noge.« Sedaj se še jaz zasmejim, njej pa očitno ni bilo več smešno. Da bi nehala bit’ tečna, začnem govoriti neke neumnosti, ona pa se začne smejati. Hehe, na mene pa res nihče ne more ostati jezen.

Trepetajoči, obe zmaličiva svoje čike in stečeva do šole. Šprintava po stopnicah in zadihani planeva v učilnico, kjer pa je že bila profesorica. In to ne ena od tistih, ki jim je vseeno, kdaj se tam pojavimo. Ta je pa je tak’ tečna, da raje z drisko obtičim na pogrebu zraven staršev umrlega, kot da gledam njen kisel obraz celo uro. Nadenem si svoj najslajši obraz in se tako zelo iskreno opravičim, da imam skoraj solze v očeh od obžalovanja svojega obupnega dejanja. Nekaj časa zamišljeno gleda vame in tehta, če bi nama dala neupravičene ali ne. Potem še bolj tečno pogleda in se obrne nazaj proti računalniku. S sošolko se zmagovalno našobiva in stopiva vsaka do svoje klopi.

Dve bedni uri pozneje sošolka spet priskaklja do mene in že namerava odpreti usta, ko jo prekinem, še preden me odvleče proti stopnicam. »No way. Vleči ven nekoga drugega, meni so prej prekleti žnodri zamrznili v nosu, pa sem si spulila vse dlake ven iz nosa. Se sploh zavedaš, kak to boli?« Zarežala se je in me čvrsto zgrabila za roko. »Ne bodi taka jokica, Urša. Ti grema še mimogrede kupit ene v trafiko,« in sva že bili pri vratih. Prisiljena sem dovoliti, da me potegne ven iz tople šole in zunaj umrem od srčne kapi. Ona takoj prižge en čik meni, potem pa še enega zase. Zato ji nekoliko odpustim, a vseeno preklinjam vso pot do trafike, ko brskam za drobižem.

Na poti še srečava nekaj profesorjev, ki naju očitajoče gledajo. Ob njihovih pogledih le skomigneva z rameni in nadaljujeva s prebijanjem skozi leden veter. Poskušala sem ji pojasniti, da jih tako ne potrebujem, ker imamo sedaj prakso, kjer ne morem kadit, doma pa tak ne. Pa ji je vseeno. Zato kar naenkrat obstanem pri trafiki in izjecljam svojo željo. Saj ne, da bi bila živčna, le marlboro mi gre vedno težko z jezika. Seveda zahteva mojo osebno. Proseče jo pogledam, ker spet nisem čutila prstov in se mi zares ni ljubilo brskati po svoji orjaški denarnici. Odgovori mi s ciničnim pogledom in vem, da nimam izbire. Ko pol ure pozneje pregleda mojo osebno, mi končno izroči čike in se zareži. »Oprosti, ampak zgledaš mi za trinajst, pa sem mogla zahtevat osebno.« Jebemti mater, stara, pomislim. Ti tudi zgledaš za osemdeset, pa ti ne mečem hojic in vozičkov na pult. Namesto tega se kislo nasmehnem, rečem nekaj neumnega in besno pogledam sošolko, ki se mi reži. Nato spet stečeva do šole, kjer si odtaliva kosti.  

Ob koncu pouka ravno stopam proti avtobusni, ko se mi zazdi, da se nekdo dere moje ime. Snamem slušalke in pogledam naokrog. Ko najdem vir kričanja mojega imena, tečno zavijem z očmi. Nadležne sošolke s čiki v rokah se mi derejo, naj se jim pridružim. Hvala, raje si vžigalico ugasnem v očesu. Zato se obrnem in si nadenem slušalke nazaj na njihovo prejšnje mesto. 

Pridem domov, si umijem zobe, si pošteno umijem roke in s parfumom posprejam lase. Potem pogledam v ogledalo in pomislim, če je dim tega res vreden.