Kolikokrat sem že zmrzovala na avtobusni, gnjavila naokrog za prevoz, prišla eno uro pred poukom v šolo ali nisem šla na kako zabavo, ker je bilo preveč komplikacij s prevozi in razmišljala… Kak bi b’lo carsko met vozniškega! Pa seveda avto. In denar za bencin. Potem bi lahko poslala te preklete avtobusarje v tri krasne in se lepo sama peljala. Vstala bi se lahko uro pozneje, ne bi zamudila polovice vsakega sestanka in ne bi rabila čakati pet ur na prekleti avtobus.
Večina deklet ima točne načrte za to, koliko otrok bodo imela, kako jim bo ime, kako jih bodo oblačila, kako bodo izgledala na svoj poročni dan in ostale kozlarije. Jaz pa vem, kako bo izgledala notranjost mojega avtomobila. Do potankosti. Avto bo tako ali tako totalna kripa. Starejši od mojih staršev, brez klime, ročno odpiranje in zapiranje oken, pa na dvajset minut mi bo crknil. Več časa bom jaz potiskala njega okrog kot pa on mene.
Ampak sem vseeno do ušes zaljubljena že v samo idejo. Na vzratnem ogledalcu bi imela obešenega micenega okostnjaka, iz zvočnikov bi na ves glas igral težki metal, poleti bi ga vozila v samem spodnjem perilu pri odprtem oknu, na zadnjem sedežu bi se mi naprej slinil in sopihal s svojo smrdljivo sapo neki orjaški pes.
Ampak daleč najbolj pa mi je všeč ideja o svobodi, ki bi jo s tem pridobila. Ker če živiš dva kilometra, dva ovinka levo, pa tri desno Bogu za hrbtom, je zelo težko priti kamorkoli sam. Točno moraš imeti naštudiran vozni red, če zamudiš kateri bus, imaš naslednjega čez dve uri in pol, pa nikamor ne moreš it’ po deseti zvečer. Torej, če slučajno kliče tvoja najboljša prijateljica iz mesta eno minuto po deseti uri in ti pravi, da umira, lahko pač greš peš in jo en teden pozneje, ko končno prideš do nje, pokriješ z belo rjuho. Če pa imaš avto in denar za nafto, pa se lahko sredi noči odtihotapiš iz hiše in se odpelješ v Amsterdam, če se ti zahoče.
Pa sploh si ne rabim kupiti avta. Če imam izpit, lahko preprosto kupim skuter. Sicer bi pokvarila vsako moško fantazijo o babi na motorju/skuterju. Ker ko slišiš, da neka baba vozi motor, si predstavljaš Megan Fox v odrezanih kavbojkah, ko si v počasnem posnetku snema čelado z glave in ji lasje popolno padejo iz čelade in zaplapolajo okrog njenega obraza. Namesto tega pa dobite mene v treh jaknah in petnajstih parih hlač s kupom dreka tam, kjer so bili prej lasje. Aja… pa z zmletimi slušalkami pod čelado. Brez glasbe ne grem nikamor, pa če me tovornjak zaradi tega povozi.
Seveda pa so slabe strani za oboje. Če bi imela skuter, bi bila prisiljena imeti še celotno opremo in ne bi smela nikoli nikamor, ker bi mi foter gnjavil glede varnosti. Pa bi imel prav, ker bi se zaletela v najbližjo steno, še preden bi ga vžgala.
Če pa bi imela avto, bi starša kmalu pogruntala, da lahko gresta ven brez da bi se napil samo eden od njiju, ker bi imela mene za osebnega šoferja. Pa še vsi moji prijatelji. Vedno bi me vabili s seboj ven, le napiti se nebi smela, ker bi morala vozit.
Zato bom raje počakala na to, da bom slavna in bogata in takrat najela osebnega šoferja, ki bo vozil mojo petindvajsetletno kripo z okostnjačkom na ogledalcu. Jap. Z avtobusom se bom torej vozila do konca življenja.
*Naslov povzet po skladi skupine The Beatles; prevod: Vozi(m) moj avto
