Dobrih petdeset kilometrov ali slaba ura vožnje me loči od mojega doma. Tam, v dolini, na drugi strani Boča. Tam, kjer Sotla deli Slovenijo in Hrvaško. Tam, kjer je stari zdraviliški kraj. Tam je Rogaška Slatina. Moj doma.
Ko pridem domov, se pogled z okna ustavi na osnovni šoli in me spomni na moje otroštvo. Na plan pridejo nepozabni spomini na čas, ko smo se kot otroci še znali igrati zuanj. Ko so nas starši težje spravili noter kot ven. Takrat se je plezanje po drevesih vsem zdelo popolnoma normalno in potolčeni udi nič nenavadnega. In ko smo ob igranju nogometa, košarke in med dvema ognjema imeli še dodatno disciplino – lovljenje in pobirarnje žog iz bližnjega potoka.
Pa tekmovanja med »blokarji«. Uf. Pri nas so se moči vedno merile na igrišču. Ne s pestmi, ampak z žogo. Bodisi nogomet bodisi košarka. In po tekmi smo bili vedno prijatelji. Res je bilo fajn. Življenje v blokovskem naselju je dobro vplivalo name. Ob dejstvu, da sem imela vedno družbo vrstnikov, je bilo moje otroštvo res lepo. Čeprav danes komaj na prste ene roke preštejem, koliko od teh vrstnikov še stanuje tukaj.
Zdaj že več kot deset let živim v Mariboru. Bilo je nemalo priložnosti, da bi se lahko vrnila domov. Tja, v Rogaško. Pa se nisem. V Rogaški pogrešam tisto nekaj, kar trenutno lahko najdem samo v Mariboru. Neizmeren občutek domačnosti. To ne pomeni, da nisem rada v Rogaški. Sploh ne. Tam imam starše in brata. Zelo smo povezani in radi se družimo, kar je pri nas že skoraj redkost. Pa vendar, ko se sprehajam po Rogaški, imam občutek, da se turisti in hotelski gosti pri nas počutijo bolj domače kot pa jaz.
Večkrat srečam koga, ki reče: »Tam pri vas je pa lepo.« Ali pa: »Lepi so tisti kraji.« Se strinjam. Tega nisem in ne bom nikoli zanikala. Rogaška je zelo lep kraj in zasluži si vse tiste nagrade in priznanja za najlepši (evropski) turistični kraj. Mnogi so očarani nad hoteli in prekrasnim centralnim parkom. A name vse to nima več kakšnega posebnega vpliva. Morda zato, ker sem notranjost hotelov spoznala že kot otrok. Ker sta bila starša zaposlena v zdravilišču, sva z bratom hodila v njihov vrtec. Seveda je bil v hotelu. V hotelsko kuhinjo je bilo vedno dobro zaviti, saj so imele prijazne kuharice vedno kakšno sladkarijo na zalogi. Lovljenje po dolgih hotelskih hodnikih je tudi bilo pravo doživetje, vožnja z dvigalom pa itak pravi luksuz. Tudi mala šola je bila v starem Beograjskem domu. Tam, kjer je danes Vila Golf. Ja, hotele sem prerasla že kot otrok. Centralni park pa mi ne daje posebnega zadoščenja. Že hoja po travi je prepovedana, kaj šele, da bi ležala na njej. Pa vožnja s kolesom po parku tudi ne pride v poštev. Cel kup nekakšnih omejitev. Rogaška je turistični kraj in to je občutiti na vsakem koraku.
Rogaška ima v bistvu vse, kar ima tudi Maribor. Kulturne vsebine na visokem nivoju, odlične zdravstvene storitve, smučišče na obrobju mesta. V Rogaški sicer dihamo s košarkarji, a elita ni nič manj strastna navijaška skupina kot viole. Vendar se nikjer v Rogaški ne počutim tako sproščeno kot takrat, ko se v Mariboru sprehodim po Lentu. Kava ni enakega okusa tu in tam. Morda doma pogrešam tudi občutek zasebnosti in svobode. Skoraj vsak pozna mene ali pa moje domače. Kar je tako ali tako isto. V glavnem, nič ne ostane skrito. V Mariboru je ravno nasprotno, pa čeprav me tudi tam pozna ogromno ljudi.
Rada se vračam domov, a še raje imam tistih petdeset kilometrov, ki me vodijo nazaj v toti moj Maribor. Rogaška bo vedno kraj mojega otroštva in odraščanja, a Maribor je mesto, kjer sem odrasla. Maribor. Moj dom.
