admin

Britof. To je moja tema. Kaj za vraga naj napišem na to temo? Moja teta je sicer rekla, da je tema kot nalašč zame, ker sem baje morbidna. Menila sem, da je to le fina beseda za emota, zato temu nisem mogla dosti oporekati, ker to trdi preprosto preveč ljudi. In kot emo naj bi torej najbrž spadala na pokopališče zaradi morečega vzdušja, ki tej vrsti ljudi prija. Potem pa sem pogledala v slovar, kjer je pisalo, da to pomeni šibkega, občutljivega in bolehnega človeka.  Zato je torej mislila, da bo tema popolna zame, ker bom tako ali tako kmalu pokopana tam in se ob pisanju o tem počutim domačno ali kaj.

Ker pa kljub domačnosti nisem ‘mela pojma, kaj bi napisala, sem se spravila tja. Takoj ko sem prispela, sem ugotovila, da sem očitno res emo, ker mi je bilo dejansko vzdušje zelo všeč. Bilo je hladno, tiho, sivi oblaki so viseli na nebu in grozili, da me bojo poscali, jaz pa valda nisem mela dežnika. Imela sem dve uri časa, da najdem navdih, saj sem en avtobus že zamudila. Ko sem hodila naokrog deset minut, mi je kljub temu postalo nekoliko neugodno, saj sem vsepovsod videla križe, Marije, angelce in celo orjaški kip Jezusa, ki je eno roko spipal dol s križa le zato, da si je lahko brisal solze, ki jih je točil za preminulim pod njim. 

Saj me vera ne moti, a se kot ateistka počutim, kot da skrunim zemljo, ki je namenjena čaščenju, če že samo stopim nanjo. Pa še enkrat sem umrla od smeha, ko je babica prebrala v časopisu, da je umrl neki pogrebni delavec. Ne glede na ironijo me to, da sem se smejala ob smrti nekoga, dela slabega človeka. Neprestano sem pogledovala čez ramo, da me slučajno ne lovi kakšen župnik z lesenim kolom in čebrom posvečene vode v rokah.

Ko se nekajkrat prepričam, da me nihče ne namerava uničiti, se nekaj časa sproščeno sprehajam po pokopališču, dokler ne vidim, da proti meni počasi hodi procesija žalujočih ljudi za krsto.  Poskušam se jim izogniti, pa se je zdelo, da so se vsakič obrnili v isto smer kot jaz. Lahko bi preprosto počakala nekje ob strani, da gredo mimo mene, ampak bi se glede na mojo srečo ziher en od nosačev spotalknil ob stopalo nekega človeka, ki ga niso pokopali dovolj globoko, in vrgel truplo iz krste naravnost meni v naročje.

Zato sem zbežala. Ko sem se jih končno znebila, sem se ponovno začela sprehajati med grobovi. Utrujena sem se kmalu sesedla naplesnivo klopco pred enim grobom in si ga ogledala. Vse na njem se je zdelo, da žaluje. Kamen je spran, zemlja je ugreznjena, rože so suhe, še plastične rože so izgledale, kot da bodo ravnokar umrle. Neki Franc je tu pokopan že skoraj sto let. Razgledam se še okoli, ko kar naenkrat slišim praskanje. Trznem in se obrnem nazaj proti grobu. Praskanje postane še glasnejše. Planem pokonci. Pizda, Franc se bo izkopal! Pograbim svojo torbo in zbežim še dlje med grobove.

Ugotovila sem, da očitne razlike v stanovanjih revnih in bogatih neobstajajo le za žive, temveč tudi za mrtve. Sedaj sem namreč hodila po finem predmestju grobov, katerih okolica je bila popolnoma urejena, namesto nagrobnih kamnov pa so imeli palače. Še ptiči so očitno raje srali po grobovih tistih revnejših (ali pa tistih, ki imajo favš sorodnike), saj so se kamni lasketali brez enega samega ptičjega dreka. Na revnejšem in favš območju pa je čisto drugače. Na enem spomeniku sem celo videla obvestilo, naj se sorodniki zglasijo kajpavemkje. Bila sem zgrožena, saj sem ugotovila, da nisem jaz tista, ki skrunim ta sveti kraj. Zakaj niso kar izkopali ubožca in mu nabili na čelo žebelj, na katerega bi obesili listek z napisom: Plačajte prekleto položnico!

Dvajset minut pred avtobusom pogledam okrog sebe in ugotovim, da sem toliko bežala naokrog, da sedaj nimam pojma, kje sem. Bila sem do konca izgubljena. Šit, od kod sem prišla? Ko sem deset minut že izgubljeno begala med grobovi, pa se mi je še vedno zdelo, kot da sem na istem kraju kot na začetku, sem se sprijaznila. No, saj nekako ni primernejšega prostora za to, da se od izmučenosti, lakote in žeje sesedem in umrem po nekaj dneh iskanja izhoda.

V Mariboru mrgoli kafičev, gostiln in drugih alternativ, kjer lahko naročiš kavo. Nekaj je takih lokacij, ki jih enostavno preferiraš in ko te nekdo vpraša, kam bi šel na kavo, vedno poimenuješ isti plac. Ker je tam pač neverjetno prijeten ambient, dobra glasba, udobni sedež, najboljša kava ali najboljši kelnar. 

Ampak včasih najdeš plac, v katerega zaideš vedno, ko imaš možnost – s to razliko, da se priložnost ne pojavi ravno dostikrat. To je tisti plac, v katerem imaš, ko vanj stopiš, občutek, kot da si tukaj vsako jutro pred službo, da lažje zaštartaš dan, in potem še nujno po službi, da ga lažje zaključiš. Da se predramiš, imaš zjutraj sam rani zajtrk, ki si ga kupil nekje v bližnji pekarni, in kratko kavo, ki ti steče direkt v žilo; zvečer s prijatelji, da potisneš delo na stran in ujameš tiste trenutke sreče, ki jih z njimi tako pogrešaš.

To je tisti plac, kamor smo, sicer precej redko, zahajali v srednji šoli, ko smo se s preveč vrečkami utrujeni napotili na železniško postajo, ker je skoraj celodnevni šoping vedno bil velik zalogaj. In vedno smo prišli malo pred odhodom vlaka, da je ostalo še nekaj časa za postajanje. 

Odhod v Maribor je bil dogodek. Takrat smo vedeli, da sigurno ne bomo žulili sendviča s poliko in majonezo, ampak burger meni v McDonaldsu z razredčeno kokakolo in umetno jabolčno pito s preveč želatine, ki bi nam jo babica sigurno prepovedala. 

Sicer je vedno prijetno in prav nostalgično opazovati vlake, kako prihajajo in odhajajo en za drugim, poslušati najave po zvočniku o njihovih prihodih in odhodih in opazovati ljudi, ki ustvarjajo nepretrgan tok vrveža, ki je za železniške postaje tako značilen. 

Vendar pa je tistih parkrat po šopingu v Mariboru, v majhnem kafiču na prvem peronu železniške postaje, bilo najslajše. Majhen, prijeten, topel in dišeč po kavi in z njenim nepretrganim zvokom mletja v aparatu. V bistvu ni bilo pomembno kaj si pil – čaj, kavo, kakav, sok s smetano – bil si tam. Bil je tisti filing, kot če po napornem večurnem smučanju sedeš v kočo in naročiš čaj. Čutiš, da si se sprostil in končno dobil tisti neverjetno dober občutek po dolgi aktivnosti. To je pravzaprav tisto, na kar si najbolj čakal.

Danes se tam znajdem pogosteje kot nekoč, a še vedno redko, saj pot z vlakom, čeprav jo naravnost obožujem, redko pride v poštev. Prevoz z avtom je najpogostejši. Vedno, ampak res vedno, če imam dovolj časa, ob četrtkih pozno zvečer, preden zadnji vlak odpelje protiJV, sedem v Pendolino bar. Čeprav utrujena od celotnega dneva pešačenja po mestu in treningu, po katerem vedno bolijo mišice, najdem čas za kavo. Podaljšano.

Ker je kava tako zelo slajša s postrežbo z nasmehom; s postrežbo, kjer je kava vljudno servirana in ne hitro zabrisana na mizo, ker je gužva; ker kavo piješ za 60 centov in si potem še nekaj časa vesel, da dejansko tukaj, kjer plačaš eno kavo, za enak znesek dobiš dve; ker slišiš pogovore kelnarjev z gosti in obratno. Ker je majhno, zabačeno, ampak taaaakoooo zelo prija. In povrhu še z mehkimi rdečimi usnjenimi sedeži, da bi se človek kar na licu mesta zleknil in preprosto zadremal.

To je tisti plac, kjer se najdejo vsi ljudje in vse generacije, ker je del bara samo njihov. To je tisti plac, kjer študentje v grupi ponavljajo snov za izpit in pridejo na pivo po njem. To je plac, kjer srednješolcidelajo selfije in jih postajo na fejsbuk; to je plac, kjer pred in po službi prideš na šalico črnega zlata ali kratkega, da je naslednji dan lažji; to je plac, kjer zaposleni na železnici pridejo na kratki odmor ali odmor pred ponovnim odhodom na vlak. 

To je bar, nekje v zavetju mističnih vlakov – ker veš, da si z zgodbo vanj stopil in se ob odhodu napotil v novo. To je bar, kratka vmesna postaja, ampak ne ena izmed mnogih.

Nemalo sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da kratica PPT ni tako poznana, ko sem si morda mislila. Kako da ne? Med poplavo kratic, ki jih dandanes uporabljamo. Ob vseh teh LOL-ih, BRB-jih, OMG-jih bi pa res pričakovala, da PPT ne bo taka neznaka. Ampak je. Bi še lahko razumela, če bi se o tem pogovarjala s starejšo populacijo in ne s pripadniki generacije Y. 

Kaj torej je kratica PPT? 

Stric Google v svojem prvem zadetku zapiše, da je PPT kratica za PowerPoint, Microsoftov program za predstavitve. Gre torej za format datoteke za pripravo predstavitev. Naj omenim še, da je Google našel približno 21.000 zadetkov, ki se navezujejo na kratico ppt. Vendar je tudi stric Google najprej pomislil na Microsoftov program. Enako kot če bi za Wordove dokumente uporabljali kratico doc namesto Word. Ali pa xls namesto Excel. Lahko bi, a se ni »prijelo«. Ok. Zdaj predvidevam, da smo si na jasnem, kaj je ppt. 

Zakaj se mi zdi samoumevno, da bi vsaj moji vrstniki morali poznati to kratico? Ker sem prepričana, da so se najmanj enkrat v življenju že srečali z njo. Seveda je takoj vsem jasno, ko povem, kaj kratica dejansko pomeni. Da gre za PowerPoint predstavitev. Moji kolegi s faksa bi zagotovo vedeli o čem govorim. Ker toliko ppt-jev, kot smo jih morali mi pripraviti v času študija, ne vem, če jih bomo še kdaj. In tudi na faksu so profesorji često uporabljali kratico ppt in nam je bilo vsem kristalno jasno, kaj mislijo s tem. 

Verjetno je od fakultete do fakultete odvisno, ali so študenti delali takšne predstavitve ali ne. Ekonomisti zagotovo prednjačimo v tem. Za 90 odstotkov predmetov na faksu sem morala poleg seminarske naloge pripraviti še predstavitev. Pozor! Ppt predstavitev. Ne samo ppt. Tudi za zagovor diplome. 

Včasih sem jih prav sanjala. Črke ppt namreč. In to v vseh tistih različnih pisavah, ki jih program omogoča. Če dodam še barve in predloge, sem pa itak zmagala. Ne rečem, da ppt-ji niso uporabni. Seveda, če jih znaš pravilno uporabljati. Toda pri pisanju teh predstavitev obstaja kup pravil. Napisanih in nenapisanih. Ves čas moraš misliti na občinstvo oz. gledati na predstavitev skozi njihove oči. Cela znanost. V tem je point PowerPoint-a. Kratko in jedrnato. Kot ppt. 

Ja. Ves čas pišem ppt. Tudi ko razmišljam, mislim na ppt in skoraj nikoli na PowerPoint predstavitev. To se tak’ čudno sliši. Pa dolgo je. Če že ravno živim v dobi kratic, si bom pa tudi jaz dovolila kakšno uporabiti. Seveda ppt oz. PowerPoint predstavitev ni edini program za pripravo predstavitev. V zadnjem času se klasičnim ppt-jem ob bok postavlja Prezi. In ne. Prezi ni nobena kratica. Je ime programa, ki pri pripravljanju prestavitve dopušča še več domišljije in igre. Morda to pomeni konec kratice ppt. 

Naj odloči generacija Z. 

Odprem temnozelena vrata s pozlačenim ročajem in vstopim. Majhen zvonček nad vrati naznani moj prihod. Hkrati oznani tudi, da se je tukaj ustavil čas. Kot običajno se skozi udobno pritličje sprehodim do zavitih stopnic, ki vodijo nadstropje višje. S pogledom premerim prostor in upam, da je moj najljubši kotiček še prost. Ob pogledu na mizico s tremi stoli ob kovinski ograji si oddahnem. Ja. Še je prost. Sedem in zadiham. Zdaj se je res ustavil čas. 

Na mizici leži lična zgibanka, v kateri je dolg seznam takšnih in drugačnih čajev. Črnih, zelenih, sadnih, zeliščnih in aromatiziranih. Ne vem, katerega bi izbrala. V ožji izbor sta prišla dišeči ingver in limonina travica. Ali pa bi morda raje kar kavo? Ah, ne. Tukaj se spodobi piti čaj. Naročim ingverjevega, kot ponavadi. 

Kotiček ob ograji mi omogoča pogled na dogajanje v pritličju in previdno hojo ljudi po zavitih stopnicah. V pritličju je kot v mravljišču. Sploh v tistem delu, kjer pripravljajo čaj in ostale tople napitke. Pridne mravljice hitijo sem in tja, da bi čim prej ugodile gostom. Tudi pred mano se kmalu pojavi majhen pladenj s čajnikom, mini stekleno skodelico in peščeno uro. Zraven pa še stara porcelanasta skodelica z neujemajočim se krožničkom. Marsikomu bi se zdelo kičasto, ampak ni. Odlično se ujema z ambientom. Ravno ta starinski pridih me vedno znova in znova vabi sem. Naveličana sem tega, da mora biti v lokalih vse novo in moderno.  

Prepustim se toku svojih mislih in pitju čaja. Mislim o vsem, a hkrati o ničemer. Poslušam umirjeno glasbo, ki boža mojo zasanjano dušo. Toplo mi je. Uživam. Živim. Nenadoma se mi zazdi, da me nekdo opazuje. Saj ga poznate. Tisti občutek, ko veste, da nekdo strmi v vas, tudi če ga ne gledate. Počasi se ozrem na levo, kjer je moj občutek najmočnejši. In res. Vame strmijo temne oči. Nasmehnem se in po glavi počohljam zlato prinašalko, ki me z gobčkom nežno drega v roko. Proseč izraz na njenem obrazu mi daje vedeti, da si pasja dama nekaj želi. K nama pristopi starejša osivela gospa in počasi prime vrvico zlate prinašalke. »Ah, to je prava blontna ciganka. Samo za piškote prosi,« reče gospa in skupaj s psičko stopi nazaj do svoje mize. Ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnila. A piškota ji nisem dala, ker ga nisem imela. 

Nadaljevala sem s sproščenim pitjem čaja in s kotičkom očesa opazovala zlato prinašalko, ki se je spet podala na obhod k mizam. Tokrat k mlademu fantu, ki je svoj piškot brez zadržkov razdelil na dva dela. Zase in zanjo. Zdaj vem, zakaj vsake toliko časa pridem sem. Miren in prijeten ambient ter družba. Sem pridem, ko začnem pogrešati svojega mačjega štirinožca. Sicer je tukaj običajno pasja družba, pa vedno se najde kakšen pes, ki si želi pozornosti. Cartljanje živali je pač poseben občutek, ki ga lastniki živali zelo dobro poznamo in hitro pogrešamo. 

Spijem svoj čaj ter se po zavitih stopnicah odpravim v pritličje. Plačam in se odpravim proti temnozelenim vratom. Globoko vdihnem in izdihnem. Odprem vrata in stopim na ulico. Ja, spet sem tam, kjer čas neprestano hiti dalje. 

To je bil en tistih petkov, ko je povsod na polno dogajalo. Na Trgu Leona Štuklja se je začela 52. Zlata lisica s Trash Candy in Happy Ol’McWeasel. V Sathmotu Grunge Party Show s Pearl Jam in Soundgarden tribute bandi. V Kavarnici Rokaj Crossroads odštekani. V Kaosu pa mariborski Lipstick Stain. In to je samo iz te, alter rock scene. Verjetno se je še marsikje marsikaj zgodilo. Mi oziroma jaz pa sem prvo zavil na Koroško in šel do Viktorja. Tam bi naj, ko bi prišel še Krajnc, nekaj spili, potem pa levo, desno proti Kaosu, kjer bi bili kako urco, nato pa proti centru v Satchmota, kjer bi bili do konca, nato pa … no, do sem je bil načrt nekak’ sestavljen. Uresničil pa se ni niti na prvi točki: da nekaj spijemo pri Viktorju. Ah.

»Viktor, lahko pridem že zdaj do tebe?« (Urni kazalec je priskakljal do deset čez sedem, mi pa smo bili zmenjeno ob petnajst do osem.)

»Ja, lahko. Ampak ne bomo pili pri meni, ker je cimer ostal tukaj in se mora učit in … ja.«

Vse to je povedal v rahlo polomljeni slovenščini, ker je iz Makedonije, vendar se je v teh nekaj mesecih življenja pri nas v Mariboru res lepo naučil slovenskega jezika. Ne vem zakaj, ampak imel sem potrebo, da to pojasnim. Če bom v tekstu kasneje slučajno še kdaj uporabljal njegove besede.

»Dobro, zmenjeno. Pridem, pa bomo že videli kako, kaj in kam.«

»Dobro, vidimo se.«

Pa sem šel, nič kaj posebej razočaran, ker sploh nisem želel preveč pit. Itak pa sem vedel, da se bomo nekje že imeli fajn. Glavna je družba, alo.

Čakala sva, jaz in Viktor, poslušala bende iz Bitole. Zraven je bil tudi ta cimer, ki nam je »uničil« načrt. Sedel je za svojo pisalno mizo in ni zgledalo, da bi ga kakorkoli motila. Dokler ni zazvonil telefon, je to trajalo. Neka »tu-tu-ru-tu« polifonična melodija je zvibrirala Viktorjev telefon. Krajnc kliče. Dobro. Greva dol. Zdaj pa moramo skupaj sestaviti nov načrt. Hmmm. Kaj bomo šli kam kupit kaj za pit ali bomo pili notri?

»Ja gremo te nekaj kupit, do koncerta še je tak eno uro, potem pa bomo še notri.«

Dobro. To je to. Pa smo šli v Klaseka oziroma zdaj Mercator na Koroški. Liter rdečega in šesterček pira. Čisto dovolj bo, ker ne bomo pretiravali. Kupimo in gremo tja na tiste stopnice blizu Kaosa. Tiste, ki gredo potem gor do Roomazea. Čičamo in pijemo. Ampak malo. Z Viktorom vsak en pir, Krajnc dva deci vina. Ker nas svinjsko zebe vse skupaj skrijemo za steber in gremo v Kaosa. Tam naročimo vsak svoj pir in čakamo. Pa čakamo, čakamo. Ob devetih bi naj začeli, ura je bila že kar lepo preko. In je Krajnc poklical pevko. Pa mu je rekla, da začnejo komaj ob enajstih. Dobro. Uf. Kaj bomo zdaj? Tam, v Satchmotu pa se začne ob desetih. Ja nič.

»Bomo tukaj. Smo že naročili.« So bile besede Viktorja in tega smo se držali.

Pa udarili par rund biljarda, midva s Krajncem proti Viktorju, za katerega sem vedel, da je v tej igri odličen. In naju je itak napokal. Dvakrat, trikrat. Ne vem. Vmes so se v Kaosu tudi stepli. Pravzaprav je šlo samo za en udarec z zaletom, ki je drugega takoj spravil na tla. Bum. Kot deska. Pa dobro, mi smo nadaljevali s partijo biljarda, ker je tam okoli tak’ takoj bilo dvajset ljudi, ki so želeli pomagat.

Potem smo v glavnem kar uživali na koncertu, ki je bil super. Žalostno je edino to, da se folk vedno najbolj napali med priredbami. Če se prav spomnim, so Lipstick Stain igrali eno – Heart-Shaped Box od Nirvane. In valda, publiki je takrat najbolj dogajalo. Ampak da ne bom delal kakšne škode sami energiji na koncertu…. Energija je bila cel čas visoko, visoko.

Po koncertu pa … žalost. Ne bom povedal zakaj. Ne bom razlagal, kaj vse se je dogajalo. Je pa prišlo do tega, da sva dva lovila enega, ki je želel nekam pobegniti, ko sva ga pa dobila, pa smo dolgo, dolgo v solzah, objemih, smehu, jezi; v pristnih, čisto iskrenih občutkih, razpravljali o vsem. Na Gosposvetski. Ob litru rdečega namiznega. Mercatorjevega. In kako je to prijalo. Ne samo takrat. Še včeraj, danes, jutri. Enkrat pač moraš dat’ svoje občutke ven. Čeprav misliš, da imaš vedno nekje osebo, ki ji lahko vse poveš, se to redko zares zgodi. In takrat se je. Ja, verjetno tudi zaradi tega, ker smo bili opiti. Ampak vseeno. To je bila terapija! Vsem. Tistemu z največjimi problemi in nama, ki sva poslušala in dodala svoje. Zaradi tega nam je naslednji dan na vajah tudi takoj uspelo narediti novi komad. Ker smo se izpraznili, dali ven vse (Jaz, Viktor in Krajnc smo skupaj v bendu). In ja. Večer že od samega začetka ni šel po začrtani poti. Ampak glej ga zlomka. Bil je en boljših!

Redko se zgodi, da človek kupi vstopnico za predstavo, kjer režija, scenarij in igranje izhajajo iz zgolj in samo enega človeka. Še bolj redko se zgodi, da te predstave pred premiero ne bi videl popolnoma nihče drug, kakor igralec sam. Da človek stopi na oder in čisto prvič odigra, kar pač odigra.

To ni bilo gledališče, kjer si ogledaš Jevgenij Onjegina; ni bil kino, kamor greš pogledat Fifty Shades of Grey; niti stand up komedija Tadeja Toša. To je bila… surova igra.

Jurij Drevenšek je na svoj oder prinesel sebe in svojo kitaro, ki jo je bojda zadnjič resneje igral leta 97′, ko je zmagal na mariborski Kitarijadi s Smolarjevo Bog ne daj, da bi crknu televizor. Zraven je prišušljal še par zelenih popisanih listov, na katerih, predvidevam, so bile zapisane smernice za predstavo. Frajer, sem si mislila. Da stopiš pred publiko z nekaj čačkami in kitaro, ki je nisi igral že… predolgo.

Pa nič zato. Salon uporabnih umetnosti je bil poln ljudi, ki smo v pričakovanju čakali na performans. Kaj bo zdaj nastalo? Kaj bo naredil? Kaj bo zapel? Bo povedal kakšno šalo? Če smo kaj pričakovali, smo pričakovali… nekaj. Še sami nismo vedeli kaj. In v tem je bil čar. Edina meglena iztočnica je bil naslov: Pesem za eno Drevo. Z veliko in z ostrivcem na e – Drévo (kar je, mimogrede, tudi njegov vzdevek).

Človek, ki se v vsakdanjem življenju potika po odrih Drame SNG Maribor, je sedaj svojo dramo prikazal na nedramatičen, a izjemno luciden način. Bil je javni uslužbenec; bil je fant in bil je sin; navadni prekarec. Bil je pevec, ki svoja čustva izliva tudi s petjem, da bi določene besede bolj zazvenele v naših ušesih; bil je kantavtor ne le svojih pesmi, ampak tudi svojega življenja. Ni bil eden izmed tistih, ki slepo glodajo samo knjige in ne vidijo preko njihovih robov; ni bil še en študent z diplomo, ki tako, po sistemu, poišče službo in… in… in… saj vemo. Ne, on ne bo tarnal celo leto o sistemu in slepo delal, kaj delal, garal in na koncu kot pes na kost čakal na dva tedna dopusta in o tem razlagal še dva meseca. 

Jurij Drevenšek je bil – surov. Surov v svoji igri, v svoji spontanosti, v svoji pristnosti. V svojem prikazovanju življenjskega. Surov v rapidnem in močnem brenkanju na kitaro, kjer so se napele žile na vratu in v surovosti skrile ustnice, da so izgledale kot dve tanki črti. 

Sedela sem na stolu in srkala espresso. Med predstavo sem zagledala velika okna in skozi okna ljudi, ki tako hitijo. In nešteto luči avtomobilov. In rdeči avtobus, ki mi je za trenutek, pa ne vem zakaj, dal občutek, da sem nekje v osrčju Londona. Tu in tam se je kdo hipoma zazrl v prostor. 

In tukaj smo bili mi – za štirimi stenami. Mirni in sproščeni, zavedajoč se še enkrat realnosti, ki nam je glasno pela. 

Kam bežijo, sem se spraševala, ali vedo kam so namenjeni? Ali vedo, da so ujetniki sistema? Ali jim je to všeč? Ali samo slepo hodijo? In zakaj to mesto? Zakaj Maribor? Ali te mesto po nekaj letih nehote postara? Ali morda postane staro samo mesto? Biti sistem, v sistemu, ali zgolj biti bitko na svoj originalen in na videz obskuren način? Levo ali desno? Gor ali dol? Ali sploh kam?

Zdelo se mi je, da sem znova spoznala Maribor – pa čeprav mi je tako prekleto znan. Že šesto leto se sprehajam po tako znanih ulicah. Vozni red petnajstke in trojke na Gosposvetski znam skoraj na pamet. Najbolj poceni in vseeno okusno kavo dobim v zabačenem lokalu na železniški postaji, ki je vseeno tako prijeten na nek čuden način.

Očitno nikoli ne (z)veš dovolj o mestu. In nenazadnje, o sebi.

Sedela sem na stolu in srkala espresso.

Rinem se. Prerivam v prvo vrsto, da končno pridem do tiste kovinske ograje, ki so jo postavili že prej, zavedajoč se, da bo tokrat res hudo in napeto. Rinem proti prvi vrsti, tja, kjer so najbolj goreči, kjer je meja med ljudstvom in močjo najtanjša.

Vedno huje je, vedno bolj napeto. Ljudje na moji strani ograje vedno bolj glasni, preglašajo eden drugega. Nekaj v zraku, nekaj je danes v človeških očeh. V vsakem gibu zaznaš, da so ljudje nekaj začutili in da se agresivna energija nazadržno prenaša. Policaji na drugi strani nervozno stopicljajo in tudi v njihovih očeh vidiš. 

Vidiš, da se zavedajo in da se tudi pri njih nekaj stopnjuje. Rinem in rinem naprej proti skupini najbolj ekstremnih in napadalnih. Kjer petarde najbolj pokajo, kjer huronsko doni že zdaj. Rinem in v meni raste želja, da bi se nekaj zgodilo, da bi nekaj začutil, da bi se za nekaj boril, da bi za nekaj trpel, da bi o tem dnevu lahko enkrat nekomu pripovedoval. Približujem se mestu, kjer protestniki ruvajo kovinsko ograjo, jo zdaj že preskakujejo, brcajo proti policajem, mečejo granitne kocke in se derejo: »Gotov si, Gotof si. Pičke. Kaj je pičke. Pičke policajske.«

Zdaj je priložnost, da se ta življenjski dolgcajt konča. Da se konča ta občutek neizkoriščenosti človeškega potenciala, da se konča represija nad življenjem, ki se jo gremo sami nad seboj in da se končno nekaj zgodi in spremeni. In da bo konec občutka življenja brez pomena, nemoči, nesmisla. Tokrat se mogoče res za nekaj borimo. To je prava vojna. Postajalo je huje in huje, zdaj smo izruvali že lep kos ograje, se začeli pretepat in jaz bil sem vmes. 

Na glavo sem si dal kapuco. Tako. Zdaj se je začelo zares. Policaji začnejo pretepati s pendreki, zato se v parku skrijem za drevo, ko se naenkrat za mano na popolnoma nepričakovani strani – od tam, kjer so prej bili protestniki, pojavi polno oborožen policaj s psom. Presenečeno pogledam, saj je prišel iz naše strani. Ustrašim se ga, ampak se on mene še bolj, zato dvigne rokavico. Vidim njegove prestrašene oči in takoj za tem nešteto kapljic, kako se približujejo mojim očem in postajajo večje in večje, dokler niso postale večje od oči samih. 

Začutil sem, da me je nekaj zadelo. Od pljuska številnih malih kapljic so me zabolele oči. Nič več ne vidim. Ampak čutim, čutim, borim se. Borim se za nekaj. Za revolucijo. Bolečina postaja vse hujša. Postane mi slabo. Padem po tleh.

Pekočina v očeh postaja nevzdržna. Oslepel bom. To je to. Prekleti policaj, od kod se je pojavil. Sploh ve, kaj je naredil? Pa ravno meni, ki si tega najmanj zaslužim. Ki sploh nisem nič hotel. Le bil sem ob nepravem času ne nepravem mestu. Je bilo za to vredno oslepeti?! 

»Prokleti peder!« se derem, kolikor gre. Ampak me več noben ne sliši. Postaja bolj in bolj glasno. Začutim neznosen pritisk v glavo, dobim občutek, da bo eksplodirala, zato nepremično ležim na tleh, saj je tako še najbolj vzdržno. Okrog sebe slišim paniko. Slišim ljudi, ki padajo po tleh, pendreke, špreje, slišim pobesnele policijske pse z nagobčniki, nebrzdane policaje, slišim helikopter. Pekočina v očeh in pritisk v glavi postajata neznosna in se začenjata seliti po celotnem telesu. Postane mi slabo, grozno slabo. Postane mi vse skupaj tako, kot se lahko človek počuti samo tik pred smrtjo. Bolečina se je zdaj začela mešati še s slabostjo in strahom, da bom tam v parku pred Prvo umrl. Žal mi je, da sem se sploh pojavil tukaj. Kaj mi je tega treba bilo. Ne, radarji tega niso vredni. Derem se »aaaaa. Na pomoč, pomagajte, umrl bom!« Če bi lahko vstal, bi na slepo tekel, tekel in samo nekam tekel, vendar se ne morem več niti premakniti, slabost in pekočina sta se zdaj preselili še v noge. 

Maribor, 26. november 2012. 

Po dolgih minutah neskončnih muk, plazenja po tleh, slinjenja in zapikovanja nohtov v hladno zemljo, saj je to bilo edino, kar sem sploh lahko premikal, me očitno nekdo vidi ali sliši. Prime me pod rame in začne vleči po tleh. Noge mi bingljajo in se odbijajo od tal, kot da niso moje. Čutim jih, a nimam moči, da bi jih premaknil. Čutim, da ima moj veliki rešitelj stas redarja. Slava mu. Med vlečenjem me pokliče po imenu: »Si v redu, Puhar? Si v redu?« 

Komaj spustim nek glas. »Kaj je b’lo?« vpraša. Dobim ravno toliko moči, da se začnem dret: »Aaaaa, proklete pizde, pizda jim materna, svinje, spizdite, gotof si!« On me še vleče in vleče, dokler končno ne začutim, da pasji lajež postaja nekoliko manj glasen, tudi zvok helikopterja več ne rezonira tako po mojem telesu. Reče mi še enkrat „Puhar, si vredu?“ 

»Ja, aaaaa, boli, ko svinja, v oči sem dobil solzilec, direktno v oči, v curku mi je špricnilo, slabo mi je! Pizde policajske, jebem jim mater! Gotof je!« Posede me na tla pred vhodom v Vinag – to sem videl šele kakšne pol ure kasneje, ko sem prvič narahlo priprl oči – in mi reče: »Tu si varen,« nato pa steče naprej.