rekreacija

Priznam. Nogomet. Beseda, nad katero nisem bila nikoli navdušena. Prevzela me je tu in tam kakšna tekma, ki je Slovenijo poslala v nogometne sanje. In dala vedeti, da so srčnost, predanost in entuziazem mnogo več v primerjavi z državnim proračunom, ki svojim športnikom ne more omogočiti takšnega zaslužka kot tujina. Tu in tam me nagovarjajo še »nogometne glasbene himne«, ki v času svetovnih prvenstev polnijo ušesa. V tistem času se mi bolj zapleše kot zadiši, da bi gledala in živčkala pred zasloni. Bobni, ustvarjanje ritma, boki. Give me freedom, give me fire, give me reason, take me higher …

In sedaj Ronaldo. Natančneje Cristiano Ronaldo. Nogometaš, ki se tako z lahkoto lahko poigrava tako na igrišču kot v življenju. Kot da bi poplesaval, na trenutke spodrsnil, a vedno stisnil zobe in v svojem ritmu vztrajal naprej. Nogomet se ti lahko zazdi lep in zanimiv. 

Zgodba o uspešnem in priljubljenem športnem junaku te najpomembnejše postranske stvari na svetu me je postavila pred zvito vprašanje – ali ni neke posebne lepote v gibanju, preproste filozofije življenja o vzponih in padcih, ki te umesti v enega svetovno znanih osebnosti prikazana na preprost in ganljiv trenutek ravno v nogometu, ki mi sicer povsem tuj? 

Priznam. O Ronaldu vem »dosti malo«. Še manj o nogometu. A v filmu me je življenjska zgodba prevzela in navdahnila. Klišejsko, naivno? Ne, kajti deček iz povsem običajnega – žalostnega – socialnega statusa Portugalcev se je s trudom in predanostjo lahko uvrstil med najboljše nogometaše. In srčne. Kaj je z njegovimi (ne)razmerji in kaj z resničnim ozadjem, je seveda druga plat. Ko sem ob koncu poletja trepetala ob Amy Winehouse, je bila scena drugačna. Krhko dekletce in en kup demonov, glavna pa sta bila predvsem oče in partner. Otožnost in bes, zakaj se lahko to zgodi spet nekomu pri 27. letih. In tukaj nasprotno – mlad moški, ki nastopa v različnih vlogah, ne samo športni. Sin, brat, oče. Pa tudi obratno. Tudi on je trpel zaradi očeta. Njegovega alkoholizma. O njegova podoba v jedilnici, v tipičnem slikarskem slogu, še vedno spremlja Ronaldovo življenje, ki se v tej vlogi želi bolj izkazati, ne glede na ozadje in preteklost.

Ronaldovi iskrenost in navezanost na družino, ki ju film prikazuje, sta nalezljivi. Seveda gre za dokumentarni film o eni izmed vodilnih imen športa, to je res. Ampak zavzetost, skrb za sina, odnos z družino, so eni izmed ključnih točk, ki so prevzele še tako nepoznavalko, da o stvareh lahko rečem – lepota je tudi v gibanju, skupnem vzdušju trepeta – zmag in porazov. V trudu in predanosti športne ekipe, navijačev in družine, ki dihajo skupaj. Tudi ko spodleti. In biti del take ekipe zahteva od tebe mnogo več – da postaneš ikona nogometa kot Ronaldo – je potrebno sploh verjeti, da zmoreš. Ne samo da boš. In zasnova, da lahko rasteš in se razvijaš. Si individuum, a vedno del družbe, ki jo sestavljaš v harmonijo. In to bi lahko bila večna zgodba za jutri. Za vsakega izmed nas, seveda.

»Živim sanje, iz katerih se nikdar nočem zbuditi!« – Cristiano Ronaldo

***
Težko razumem takšen življenjski slog. To je daleč stran od mojega sveta. Prestižni avtomobili, nočitev v hotelu s šestimi zvezdicami, milijonske pogodbe, več tisoč evrov vredna garderoba in več deset tisoč evrov vreden nakit. Zmenkarije s top modeli, zabave z zvezdniki iz celega sveta, kave z legendami. Le kako naj se poistovetim z nekom, ki živi sanje mnogih?

Ronaldo je ikona, ki je še tako skeptične prepričal o svoji vrhunskosti. Odrekel se je svojemu življenju in ga popolnoma podredil svojim sanjam. Na dolgi, naporni poti, si ni dovolil spodrsljajev. Nič ni prepustil naključju, temveč treningu. Legenda Anekdota pravi, da naj bi vsakič po rednem treningu, še uro ali dve vadil proste strele. Carlo Ancelotti, nekdanji trener madridskega Reala je za Daily Mail povedal: »Resnično, je največji profesionalec, s katerim sem kdajkoli delal. Ogledal sem si njegov dokumentarni film. Bil je dober, toda ni prikazal vsega njegovega profesionalizma.«

Vaja, predanost, visoka motiviranost, ljubezen do igre in popolnoma prilagojen življenjski slog s časoma prinašata rezultate. Tako je že kot 12-letni otrok odšel v Lizbono k Sportingu, z osemnajstimi pa na drugo stran drugi konec Evrope, k Manchester Unitedu, kjer je sodeloval s svojim »nogometnim očetom« (sir) Alexom Fergusonom. Pridno je treniral, se odrekal užitkom in vse prilagodil nogometu. Na koncu se je obrestovalo. Postal je eden najboljših nogometašev na svetu in se že zdaj zapisal med nogometne legende.

Toda sčasoma je ugotovil, da je lahko več kot samo nogometaš. Lahko je modna ikona, prodajati pa zmore tudi simulatorje trebušnih mišic, Herbio izdelke, lastno linijo spodnjega perila ipd. Ustvarjati je začel milijone izven igrišča, obenem pa ni izgubljal forme na igrišču. V nenehnem boju z argentinskim čudežnim dečkom Lionelom Messijem je podiral in še podira klubske rekorde. 

Švedski superzvezdnik Zlatan Ibrahimović je pred leti takole odgovoril na vprašanje, kdo je boljši, Messi ali Ronaldo: »Messi je naraven, Ronaldo pa je trendovski izdelek.« Kar še kako drži, saj je Ronaldo iz enega najboljših napadalcev prerasel v marketinško znamko. Ob milijonih, ki se letno stekajo na njegov račun, pa je nekako – po mojem mnenju – pozabil na ljudi. 

Kot medijsko izpostavljen zvezdnik ima moč, da opozori na stiske ljudi in zanje nekaj tudi naredi. Donira kakšen milijon za izgradnjo šol, bolnišnic ali institucij, ki na terenu skrbijo za pomoči potrebne. Ronaldo izhaja iz revne družine, kjer ob žal že preminulemu ‘zapitem’ očetu in zmedeni materi (ki brez sramu razglaša, da je bil nenačrtovan otrok, pa čeprav ji je ta le-ta dal vse, kar potrebuje), nikoli ni občutil družinske topline. Kar bi moral biti vzrok, da bi takšnim otrokom tudi sam pomagal. 

Dober primer takšnega altruističnega nogometnega zvezdništva je nekdanji Chelseajev napadalec Didier Drogba. Prihaja iz velemesta Abidjan, od boga pozabljene Slonokoščene Obale. Dosegel je vse, kar veliki nogometaši lahko dosežejo, a ni pozabil od kod prihaja. V rojstnem kraju je postavil številne šole, bolnišnice ter doniral milijone pomoči potrebnim. 

Ronaldo pač ni tak. Čeprav je zgradil imperij okoli svoje blagovne znamke, je nekako pozabil na to ‘od kod prihaja’. Zaspal je v svoji subrealnosti in se predal užitkom, ki mu jih prinaša življenje, imenovano CR7. Toda nekega dne se bo »moral« zbuditi [nekega dne bo potrkala resnica/ se bo moral pogledali v ogledalo]. Leta profesionalne kariere se mu bodo iztekla, naslovnice bodo polne novih nogometnih asov in postal bo samo častni gost večine fuzbalerskih dogodkov. Takrat se bo moral soočiti s tistim fantom, ki ga je skril pod Armanijevo obleko, in mogoče bo takrat uvidel, da je deliti z drugim veliko večji užitek kot si je kadarkoli predstavljal da bo. No, vsaj upajmo. Upanje pač vedno umira zadnje. 

Turnerjeva 17. Za Kaosom & Trustom. Verjetno zajetno število mimoidočih Mariborčanov ne ve, da je v tej stavbi domišljen, sestavljen, zgrajen popolnoma svoj, drugi svet. Taki, v katerega se prostovoljno zapreš za eno uro, ne moreš pa kar prostovoljno oditi. Ne. Poiskati moraš namige, jih povezati, sestaviti. Seveda… razmisliti. To je Roomaze – escape room ali soba pobega.

Sama ideja sploh ni tako nova. A-a. Že dolgo obstajajo računalniške igrice takšnih lastnosti. Sam sem se v njih, kot otrok, večkrat preizkusil, vendar me kaj posebej niso pritegnile. To, v živo, pa je drugače. Čisto. In to dobro drugače. Kaj dobro. Odlično.

Sprva seveda nisem vedel, kaj naj pričakujem. Če bo pretežko, prelahko, dolgočasno, razburljivo. Karkoli. Nisem vedel. Zato tudi nisem imel nobenih pričakovanj. Prišli smo torej tja, v Roomaze, njihovo recepcijo ali karkoli to je, naša skupina, kjer so nam predstavili pravila igre. Dobili smo en walkie-talkie, ki je namenjen komuniciranju, kadar se res zatakne, svoje stvari zaklenili v priročne garderobne omarice ter se prestavili v sobo hostla. Še nekaj napotkov in klik. Vrata so se zaklenila. To je to. Kaj pa zdaj? Imamo eno uro časa, da pridemo iz sobe z enimi vrati, ki so se pred nami zaklenila. Ja nič, sprehajali smo se po tej majhni sobici. Dotikal sem se vsega, kar mi je prišlo pod roke. Seveda je zdaj totalno brezveze vam, bralcem, predstaviti rešitev. Tudi kakšnih detajlov ne bom omenjal, ker so lahko ključni pri vašem igranju te igre. Povem pa lahko, da je soba polna presenečenj. Da niti ne gre za eno samo sobo. Ups. In da je nam uspelo.

Vsekakor je to dogodivščina, ki bi jo priporočal vsem. Logika, razmislek, zdrava kmečka pamet. Vse to bo med pobegom potrebno. Vse to se bo tudi razvilo. To je odličen doživljaj tako za posameznika kot za skupino ljudi. Za skupino z znanimi ali malo manj znanimi ljudmi. Ker se v tej eni uri lahko z nekom spoznaš bolje, kot pa v osmih urah v šolskih klopeh ali za delovnim pultom.

Mi smo kasneje šli še v drugo sobo, Casino, ki je ponudila še več presenečenj. Skupaj smo bili torej dve uri. Kar nam ni bilo preveč. Kasneje smo se pogovarjali, da bi lahko šli v še eno. Komot. Ker je bilo res dobro. In kmalu bodo zgradili še eno pobeg-sobo, na foro grozljivke.

Absolutno priporočam vsem. Tudi tistim, ki mislite, da niste za to. Cenovno res ni najbolj ugodno, vendar se splača. Sigurno. Če se želite s prijatelji zabavat je to vrhunska ideja. Namesto nekega skupinskega obiska kina, nakupa karte, pokovke, pijače itd., še raje nekaj pristavite zraven,ter obiščite Roomaze.

Bil je četrtek. Malo mi je bilo tečno, da je ta zadeva sredi ničesar. Orientiranjenamreč ni ravno moja močna točka. Izvedela sem, da je blizu Trusta in Štuka. Najprej sem šla dvajsetkrat mimo Štuka, da sem našla Trust, potem pa ugotovila, da še vedno nimam pojma, kje za vraga sem. Ko sem končno našlasvojo skupino (s pomočjo kolega), sem bila že skoraj v komi od izmučenosti.  A mi je bilo vseeno, saj sem bila navdušena nad izzivom, ki nam je bil zadan. 

Juhu, lahko bom izkazala svoj dih jemajoč intelekt in nas spravila ven iz sobe v petnajstih minutah. Aha, ziher. Takoj, ko so nas zaprli v tisto sobo, se mi je v glavi ustvarila megla in v večjo pomoč bi bila, če bi strmela v steno. Človek, ki nas je opazoval, se je moral kotaliti od smeha, ker smo najbrž izpadli neverjetno zabiti. Še nikoli se nisem počutila tako neumno. Ta igra se pravzaprav lahko primerja s šahom. Takoj po začetku si puliš lase in se sprašuješ, zakaj za vraga si pristal na to in si zagotavljaš, da tega nikoli več ne boš delal, ker samo niža tvojo samopodobo. Takoj, ko končaš, pa se režiš ko pečen maček in se dereš kot otrok: »Še enkrat, še enkrat!« Čisto vsakič sem vztrajala pri popolnoma napačni stvari kakšnih deset minut. Pravzaprav smo vsi. Pol časa smo porabili v sobi s štirimi predmeti.

Najbolj kul trenutek vseh časov pa je bil, ko se je stena spremenila v skrita vrata. To je bilo tako zelo carsko, da sem se skoraj začela obnašati kot dvanajstletnica na koncertu od One Direction. Še srečnejša pa sem postala, ko sem lahko držala pištolo v rokah. Sploh je nisem hotela odložiti. Vedela sem, da se obnašam kot otrok, a se mi je preprosto zdelo preveč fino, da bi jo spustila z rok.

Pri drugi sobi smo seveda izpadli še večji trotli, saj je bila ta še bolj čudna od prve. Seveda sem bila jaz najneumnejša, saj sem petnajst minut zapravila samo za strah vzbujajočega medvedka, ki je sedel v kotu in mi strmel naravnost v dušo. Drugih ni motil niti malo, jaz pa imam nek čuden strah pred lutkami, zato sem mu želela odtrgati glavo, jo zabrisati na drugo stran sobe in okriviti kak z zlim duhom obseden predmet v sobi. A tega nisem mogla, ker so bile povsod kamere. Čas, ki ga nisem porabila za strmenje v ničesar slabega krive igrače, pa sem porabila za bebljanje nesmislov in zmedeno opazovanje ljudi, ki so tekali po sobi in delovali zelo pametni in zbrani.

Več vam ne morem povedati, ker so pač tako ukazali. Je pa bilo zares zelo zabavno. Še nikoli nisem tako intenzivno razmišljala brez kakršnega koli dobrega rezultata. Fino mi je bilo, da končno vem, kako se počutijo moji vrstniki. Res, priporočam. 

Ja, od lisic. In ne, nihče ni bil vklenjen in nikogar nisem vklenila. Tudi nisem sedela »na hladnem«. So pa me zaprli. V sobo. Prvič v življenju. Skupaj s še štirimi sotrpini. V eno samcato sobo, ki na prvi pogled izgleda prav dolgočasna. Socialistično urejena, bleda in neopazna. Miza, stol, omara in police. Star računalnik in nekaj dodatnih predmetov, ki krasijo pohištvo. Povsem vsakdanje reči. 

Ozrla sem se po sobi. Nič nenavadnega. Na začetku. A že po nekaj sekundah se začnejo dogajati čudne stvari. Takrat se zgodba šele dodobra začne.

Čutiš, kako srce bije hitreje. Vse, kar storiš, je pot v neznano. Adrenalin se prebudi iz dolgega spanca. V glavi ti tiktakajo sekunde. Zaveš se, da se čas vztrajno izteka. Možgani začnejo delovati. Imaš samo en cilj: rešiti se. 

V ozadju te spremlja glasba. Tiha je, a bobni v ušesih in udarja v glavi. Spreleti te občutek hladnote. Oči so sedaj na pecljih. Gledaš in iščeš, da bi videl. In uvidel. Nekaj. Ne veš kaj. Iščeš dalje. Zdaj se živčno nasmihaš. Končno nekaj najdeš. In še nekdo in še nekdo. To ja, zdaj smo tam. Ne, pa nismo. Nekaj manjka. Ampak kaj? Kaj smo spregledali? Iščemo dalje. »Daj, daj, še 20 minut do konca. Išči!« Zdaj tekaš po sobi kot kura brez glave – veš, da nekam moraš priti, pa ne veš kam. Ta nevsakdanja vsakdanjost je sedaj živa. Navadno postane nenavadno. Samoumevnost ni več samoumevna. 

Znajdemo se pred kovčkom in lisicami. Veselje. To, ja! Najdemo še ključe od lisic. Rešili smo del uganke. Pogledamo se zbegani in misleč »Pa je to res konec?« Glas na odzivniku opomni »Imate še deset minut.« Ne vem zakaj, ampak pomislila sem, da so ključi lahko tudi nadalje nekako del rešitve, da končno uidemo iz sobe. Vzela sem jih in dala v žep. Meni nič tebi nič. Popolnoma spontano. Tako sem sunila ključe. Od lisic. 

Si predstavljaš, da si ropar? Da greš prazniti sefe, enega največjih lasvegaških igralnic? Ali pa da si študent, ki se je zamudil z žuriranjem in ni dobil prostora v študentskem domu? Pa te je zaneslo v nek angleški hotel, kripi hotel. In kaj narediš v obeh primerih na koncu? 

Odgovor je jasen: bežiš, preden te kdo ujame. 

Tako nekako je zgledal moj popoldan v četrtek, devetnajstega enajstega. Obiskali smo Roomaze. Pojma nisem imel, da je kaj takega sploh možno imet’ v Mariboru; tako da sem z zanimanjem prišel in se preizkusil v tem čudesu. 

Segrevanje, kot pred vsako tekmo, je sledilo v bližnjem lokalu. Ne, nismo se pretegovali ali kaj podobnega, nešportni tipi, ne skrbite. Oni so se ogrevali s pivom. Jaz sem za prvo rundo naročil kakav. Prišel sem seveda, kot vedno zadnji, kar je pomenilo, da sem padel v grupo B. tako je rekel Jaša. Najbrž zato, ker je tudi sam bil pozen in si me je zaželel ob sebi [ne, mentor je bil prvi, op. m.]. V svoji skupini. Zraven sta še bili Špela in Urša, da sta nekoliko polepšali skupino s svojima pojavama. 

Počakali smo še petnajst minut in nastopil je naš čas. Ivan (fant, ki nam je sicer ogromno pomagal) je rekel, da naj svoje stvari pospravimo v omarice. Ok. Brez telefona. Dobro. Naj ti bo. Prvi ključ tega dne je bil na varnem v mojem žepu. Potem pa mi Ivan potisne v roke vokitoki. Da ga uporabimo. Ko naletimo na oviro. Če malo pomislim nazaj, je očitno, da je vsak ključ za naprej postal ovira. Verjetno smo mu najedali. Kaj pa vem. Pa še zastojn smo prišli noter. Ah ja.

Popeljal nas je v prvo sobo, oropati smo morali kazino, igralnico al kaj že. Whatever, najti smo morali kodo za naslednjo sobo. Pojma nismo meli kje začeti, kaj šele končati. Mene pa so tako ali tako zmotile ‘nagice’ polepljene po stenah. Celo tako, da sem sebe zaklenil v nič krive, nič dolžne lisice. Potem pa panika. Nisem se znal odkleniti. Hvala bogu za Špelo in njeno spretnostjo z lisicami. 

Čas je mineval hitro, minute so kar tekle in tekle in ko je Jaša rekel, da še imamo petnast minut, se je v oračju zgostila megla. Bili smo prepričani, da nas bodo premagali. Ha ha ha. Niso nas. Jupi. Ne prvič ne drugič. Preizkusil sem se v svojem udarcu, lahko bi bilo boljše, spil sem grenak viski, da je kar zapeklo po grlu, pa ni blo slabo. Še cigaro bi si pripalil, pa ni nikjer bilo vžigalnika, ki bi deloval. Še dobro. Kaj bi rekla mama. 

Prišli smo vun. Ratalo nam je, vsi nasmejani, jaz s klobukom vrh glave, Urša vsa ponosna na revolver, s katerim je tako rada mahala naokoli, za Špelo nimam pojma, verjetno je v mislih imela lisice. Jaša pa je imel kovček z nagrado. Zmagali smo. Premagali smo sobo. Ko pa so nas vprašali ali se želimo preizkusiti še v hotelu, nismo obotavljali. 

Še prej pa pijača. Pomembna spremljevalka. Tokrat čaj, ostali opet pivo. Vmes nekaj nestrinjanja, a ker smo ekipa smo fuzbalska nestrinjanja pokopali in se odpravili v hotel sredi ničesar, sredi Yorka.  

Ključev je bilo malo morje, jaz pa… oh, ne smem povedati. Uničilo ti bo zabavo. Jaz pa sem prečitaval playboy. Res dobri kuharski nasveti, nimaš kaj. Jaša se je mučil s cirilico, Urša se je bala medvedka, kateri pa res ni bil lep za oko, Špela, pa spet nimam pojma kaj je delala. Bila je v pomoč. Čeprav je imela v mislih menda lisice. 

Parkrat smo zajebali, nekaj zablokirali, v naslednjem prostoru pa sem takoj napalil na par katan.Hotel sem jih izvlečti, a mi je sanje zadušil Ivan preko vokitokija. Rekel je, da še ni čas zanje. Ko pa je bil čas, pa jih tak ni šlo vun potegniti. 

Tudi strašilo naj bi. Enkrat se je prižgal ventilator, sam od sebe, ves čas nas je nervirala utripajoča luč, v ozadju pa je igrala ‘mirna’ muzika, tiha, taka ki ti stopi na žulj. Preden smo pobegnili s kodo, pa sem zaradi nevšečnega utripanja luči skoraj dobil epileptični napad. 

Zunaj smo se spet slikali in spet smo ugotovili, da smo ‘Lorenčičevi štirje’ ali bolje rečeno kar fantastični štirje, spet zapet minut premagali nasprotnih, očitno manj fantastičnih PET. 

Poziral sem s Playboyem v rokah, japonskim nindža trakom okoli glave, na vrhu katere je počival sombrero. Na koncu pa še ekipna slika. Kot v dobrih starih cajtih na fuzbalu. 

Razšli smo se, sledila je pot do tretje, kjer me je na busni čakala mama. Povedal sem ji, kako je bilo. ‘Super’ sem rekel. ‘Morš probat’ sem ji rekel. ‘Idi s sodelavkami, fajn bo’. 

Pa je rekla: ‘ Te pa bom enkrat šla’

Razmišljam… Zadnje tedne se vrtim v svoji glavi in iščem rešitve za problem, za katerega sploh ne vem, če obstaja. V precepu, totalno nezmožna kakršne koli odločitve, totalno nezmožna dati misli na pavzo. Misli se mi vlečejo po glavi kot žvečilni gumi, ki ga že cel dan valjaš po ustih. Brez okusa, brez teksture in totalno neokusen. Žvečilnega špukneš ven, kaj pa narediš z glavo? 

 Evo, to mi gre po mislih, ko morem napisati, kako je bilo v Roomazu, ob temu pa ne smem razkriti preveč o sami igri, da bo zanimiva še komu drugemu, ne samo nam. Navodila so v bistvu preprosta. Najdi namige in jih smiselno poveži, da se rešiš iz sobe. Tvoj edini cilj naslednjo uro je, da odpreš smotana vrata in prideš ven iz sobe. Kar ni tako slabo, svoje probleme, ki te spremljajo že cele tedne, pustiš v omarici in razmišljaš o problemu, ki ga boš rešil v eni uri. O problemu z jasno rešitvijo, ki ti ga lepo zapakirajo in ti ga prodajo kot igrico. 

Sprehod skozi RoomEscape je toliko težje opisati, brez da dejansko poveš, v čem je keč. Zato,  zakomplicirajmo do konca. Prežvekajmo čigumi še enkrat. Hodiš okoli, ne veš točno kaj delaš, mogoče se ti malo sanja kako in kaj. Veš, kaj je tvoj cilj. In potem se odpirajo vrata tam, kjer jih nisi nikoli pričakoval, tisti najbolj očitni namigi ponujajo le malo odgovorov, predmeti, za katere misliš, da bodo pripomogli k rešitvi uganke, pa se izkažejo za balast. 

Namigi so kot sestavljanka, ki ji manjka nekaj delčkov in ti jo skušaš zaflikati. Kot v življenju. Hodiš okoli in iščeš mankajoče koščke. Ko jih končno najdeš, pa se izkažejo za totalno zgrešene. Kompliciraš in jih poskušaš obrniti tako, da bi dobili neki smisel, da bi pasali v tvojo sestavljanko. Iščeš poti do ciljev, ki se ti zdijo tako pomembni. Pa se ti vse vedno manj poklaplja, obupuješ in  bi se najraje kr vdal v usodo. Najbolj preprosto. Pa se ne. In greš dalje in iščeš vedno nove delčke za svojo sestavljanko. Za nekatere se prepozno zaveš, kako velik del so predstavljali. Spet, ob drugem koščku pomislimo, da bo sestavil celo našo sestavljanko in ji dal smisel in bomo končno videli celotno sliko, na koncu pa se izkaže, da niso bili čisto nič več, kot le tisti mali bedni košček. In potem tako znova in znova, skozi celo življenje iščemo pot do cilja, odpiramo vrata znova in znova in se trudimo najti tisto pravo. Le da je včasih tako jebeno težko spustiti košček, ki ne spada v našo sestavljanko. In potem si v moji glavi in premlevaš in premlevaš misli in prelagaš neizbežno, žvekaš jebeni žvečilni in se bojuješ s sabo ali bi ga izpljunil ali še enkrat vgriznil.

V Roomazu malo hitreje pride tisti trenutek, ko ugotoviš še zadnje geslo, ki odpira vrata na svobodo in tisti občutek, da si nekaj razrešil, nekaj dokončal je super. Problem, ki ga lahko rešiš, še toliko bolje pa če pot ven najdeš s sodelovanjem s prijatelji. Mogoče še samo namig. Ne zaklepajte se z lisicami, če jih ne znate odkleniti. 

Četrtek popoldan. Na poti proti čisto novi pustolovščini ali, drugače rečeno, Roomaze opazujem utrip dela mesta, ki mi je zadnje čase vse manj znan. Prijetno vznemirjena se kar naenkrat znajdem v bližini študentskega okrožja malce kaj drugače. Ne samo, da je študentskih časov nepreklicno konec, ampak tudi občutki so drugačni. Malce kritični zaradi sistema in nostalgični zaradi tistih prijetnih občutkov in ščemenja po doseganju sveta. In tiste opojnosti. V smislu literature. Umetnosti. In mogoče kdaj upora. Utemeljenega. Konstruktivnega. 

Sledim vonju napisov kafičev in preverjanju, koliko imen se je menjalo v roku treh let. Potem najdem napis Roomaze in opazi me Jaša. Jeeej, še sreča, nisem prva. V Kaosu se z vsakim novim prihodom sestavlja celota. Delavničarska ekipa bo tokrat priča prav posebni izkušnji. Ko smo vsi skupaj, razpademo na dva dela. Prva polovica se najprej znajde v hostlu. In druga v casinoju. 

Kaj še čakamo, prijazna gospodična nam pove osnovna navodila, izroči voki-toki in že smo za zaprtimi vrati*. Reši se, kdor se more. In že začnemo. Monika, Maša, Jan in Luka. Z njimi smo v vlogi študentov, da rešimo tisto, kar smo z zamudo storili. Bili (smo) namreč prepozni, da bi prišli v študentski kompleks v Yorku. Sposobnost opazovanja najmanjše podrobnosti, sistematičnost in asociativnost so ključne, da pridemo do konca. Vmes pa sodelovalni duh. Izziv, ki ga naša skupina opravlja razmišljujoče in predano. Z iskrivostjo in radovednostjo. In tisto radoživostjo, da ko preskočimo korak in mozgamo, kako že spraviti hokejsko čelado s stropa, čakajoč na namige. In je prehajanje iz sobo v sobo, čeprav se naj stvari iz drugih sob sploh ne bi povezovale, predvsem lebdenje. 

Igra. Najti ključna mesta, točke. Tipkanje številčnic in odpiranje sefov. In z njimi omaric, govorilnice. Premetavanje postelj. In tudi čelada se že končno spusti. In ko v njej najdemo element, smo že bližje, da ga povežemo in postavimo na zemljevid. Vzorci, sklepanje, omahovanje. In ja, ko končno sledimo ritmov piskov in tip-tipi tip, pridemo h koncu – »sezam odpri se«. In vrata se odprejo. Premostili smo dve sobi in prišli tja, kamor smo prišli – k začetnemu pultu. Zmaga. Ne samo izhoda, ampak odličnega sodelovalnega duha, s katerim smo dokazali, da zmoremo.

Po skupnem sestavljanju vtisov, po prijetni drugi rundi Kaosa, žrebanju za naslednje naloge – intervjujev ter seveda zabavni delitvi mnenj pristašev in predvsem nepristašic Ronalda, se vsaka ekipa znajde v zamenjanih sobanah. 

Zdaj, ko že vemo, da je soba, iz katere se naj bi rešili, več kot ena, je lažje. Sestavimo sliko. Sestavljanje je zabavno, iskanje delčkov še bolj. A casino ima par potegavščin. Zakockamo si čas glede jukeboxa džuboksa. Žetoni se nam izmuznejo in številke nas zmedejo. Da, steklenice se ločijo po količini vsebine. In tudi jukebox ni več to, kar je bil. V njem je zgoščenka. Namigi so nujni. In ja, boksarska rokavica je tudi pomembna, kaj šele lisice. Predvsem njihovi ključi. In kovček. In naše sodelovanje. To je tisto, kar nas združuje do konca. Tudi ko gremo po žetone, ki smo jih poprej prehitro porabili. Tudi takrat, ko mislimo, da se nam izteka čas. Zmoremo. In ja, sedaj se elementi iz začetne sobe, povezujejo z zadnjo. Nadvse premišljeno. Tudi to, da je treba iti po isti poti nazaj. Čeprav smo se že veseli plazenja. Nato pridemo ven. Fotografiranje kot prvič in primerjanje, da je prva soba boljša. 

Potem se še reši druga ekipa. Časovno so nam švignili par minut. A ni važno –  zadovoljstvo je skupno. Pritrdilno. Še skupinska fotografija. Uspelo je. Ne samo, da smo se rešili. Tudi skupaj znamo. Razidemo se po skupinicah. Z Luko, ki nas kaj hitro zapusti, z Mašo in Moniko, ki ju vodi skupen pogovor in se oddaljujeta od naju s Petrom, s katerim zaključujeva delavnico o pogovoru o pisanju in nogometu. Petrova navdušenost nad športom se, tudi ko se posloviva, zaleze še vame – da, še še iskrivost in entuziazem. Čeprav so mi blizu druge stvari, sem prav navdušena, ko vidim, da sem takšna, radoživa in z velikimi očmi bila pred leti bila tudi sama. In si tega nočem vzeti. In da nas ta ne samo starostna, temveč tudi interesna heterogenost, združi v Roomaze, iz katerega s skupnimi močmi lahko pobegnemo.

Sem dijak 3. letnika II. gimnazije Maribor. Poleg te (družbene) vloge sem v prostem času tudi tip človeka, ki ga zanima veliko stvari. Med drugim sem velik športni navdušenec, ki spremlja v prvi vrsti nogomet. 

Pred kratkim sem v časopisu zasledil reklamo, katere naslova se ne spomnim. Vem pa, da je šlo za t. i. »sobo pobega«. Spraševal sem se, kaj bi to lahko bilo? Ob premišljevanju sem zaspal. Imel pa sem vse prej kot vsakdanje sanje. 

Ko se je noč prevesila v dan, sem se počutil čudno, najverjetneje zaradi prekratkega spanca. Bila je sobota. S sošolci sem zmenjen, da gremo v »lajf«. Kam, pa še tako ali tako noben ne ve. Po dolgi diskusiji v skupinskem pogovoru na Faceboku smo sklenili, da bomo to noč preživeli na Poštni ulici. 

Ura je 19:22 in spet smo tukaj, v Patrick’s Pubu. Po dolgem času bomo tukaj spili pivo ali dva in kakšno dobro rekli. Po kakšni uri pogovora, katerega kakovost se je zmanjševala z vsako popito enoto alkohola, smo se odločili, da plačamo in gremo. Naše poti so se tukaj razšle. Dva sta odšla na Štuk, eden se je odpravil s punco v kino. Ostala pa sva še samo jaz in sošolec Veno. Ker je imel rojstni dan, je častil pijačo. Tokrat ne alkohola, saj sva ga imela že preko glave za to noč, ampak nekaj, kar je bolj blagodejno za grlo. 

Naročila sva čaj in se ob toplem napitku ter kozarcu vode zapletla v dolg pogovor. Imela sva si kaj povedati, saj se poznava že dobrih deset let. Spomnim se ga že kot (so)sošolca iz osnovne šole. Poleg tega pa ga zanima nogomet, ki je na dnevnem repertoarju v najinem pogovoru. Tokrat ni bilo nič drugače. Začela sva prinajmočnejših nogometnih ligah v Evropi in končala pri prvi slovenski nogometni ligi. Ostalo nama je še nekaj časa preden se razideva in sva na moj predlog obiskala stavbo blizu Trusta, imenovano Roomaze. 

Gre za tisto »sobo pobega«, za katero sem zvedel v časopisu, a se nikakor nisem mogel spomniti naslova. No zdaj vem, da je to Roomaze. Niti enemu ne drugemu se niti sanjalo ni, kam sva zašla, ampak ker je najin skupni imenovalec raziskovanje novih stvari na vseh področjih problemov nisva imela. 

Vstopila sva v stavbo. Vse je bilo tako nenavadno. Ko sva končno prišla do recepcije, naju je tam pričakala prijazna gospodična, ki nama je razložila pravila igre. Poglavitno je bilo, da je v njihovih »sobah pobega« prepovedana uporaba mobilnih telefonov.

Midva in še trije ostali ljudje, ki jih prej nikoli nisva videla smo se znašli v sobi z zaklenjenimi vrati, dimenzije 3×3 metre. Naša naloga pa je bila najti izhod iz nje. Komunikacija med ljudmi je pri takšnih igrah sila pomembna, vendar sva večino stvari vzela v svoje roke. Po veliko zapletih, številnih namigih receptorke, s katero smo se slišali preko voki-tokija smo prišli iz sobe v 54 minutah. Rekla je, da je to kar dober rezultat v primerjavi z drugimi skupinami. 

Besedilo pa vendarle ni namenjeno temu, da bi vam jaz zdaj razlagal, kaj vse sem v Roomaze-u doživel, lahko samo rečem, da je šlo za nepozabno izkušnjo.  Zdaj pa hitro na Google in vpišite Roomaze Maribor ter se o tem še dodatno pozanimajte. Predlagam vam, da ga obiščete z vsaj eno osebo, ki jo dobro poznate. Zakaj, boste videli, ko ga boste obiskali. Zagotavljam, da vam ne bo žal.