Bil je četrtek. Malo mi je bilo tečno, da je ta zadeva sredi ničesar. Orientiranjenamreč ni ravno moja močna točka. Izvedela sem, da je blizu Trusta in Štuka. Najprej sem šla dvajsetkrat mimo Štuka, da sem našla Trust, potem pa ugotovila, da še vedno nimam pojma, kje za vraga sem. Ko sem končno našlasvojo skupino (s pomočjo kolega), sem bila že skoraj v komi od izmučenosti. A mi je bilo vseeno, saj sem bila navdušena nad izzivom, ki nam je bil zadan.
Juhu, lahko bom izkazala svoj dih jemajoč intelekt in nas spravila ven iz sobe v petnajstih minutah. Aha, ziher. Takoj, ko so nas zaprli v tisto sobo, se mi je v glavi ustvarila megla in v večjo pomoč bi bila, če bi strmela v steno. Človek, ki nas je opazoval, se je moral kotaliti od smeha, ker smo najbrž izpadli neverjetno zabiti. Še nikoli se nisem počutila tako neumno. Ta igra se pravzaprav lahko primerja s šahom. Takoj po začetku si puliš lase in se sprašuješ, zakaj za vraga si pristal na to in si zagotavljaš, da tega nikoli več ne boš delal, ker samo niža tvojo samopodobo. Takoj, ko končaš, pa se režiš ko pečen maček in se dereš kot otrok: »Še enkrat, še enkrat!« Čisto vsakič sem vztrajala pri popolnoma napačni stvari kakšnih deset minut. Pravzaprav smo vsi. Pol časa smo porabili v sobi s štirimi predmeti.
Najbolj kul trenutek vseh časov pa je bil, ko se je stena spremenila v skrita vrata. To je bilo tako zelo carsko, da sem se skoraj začela obnašati kot dvanajstletnica na koncertu od One Direction. Še srečnejša pa sem postala, ko sem lahko držala pištolo v rokah. Sploh je nisem hotela odložiti. Vedela sem, da se obnašam kot otrok, a se mi je preprosto zdelo preveč fino, da bi jo spustila z rok.
Pri drugi sobi smo seveda izpadli še večji trotli, saj je bila ta še bolj čudna od prve. Seveda sem bila jaz najneumnejša, saj sem petnajst minut zapravila samo za strah vzbujajočega medvedka, ki je sedel v kotu in mi strmel naravnost v dušo. Drugih ni motil niti malo, jaz pa imam nek čuden strah pred lutkami, zato sem mu želela odtrgati glavo, jo zabrisati na drugo stran sobe in okriviti kak z zlim duhom obseden predmet v sobi. A tega nisem mogla, ker so bile povsod kamere. Čas, ki ga nisem porabila za strmenje v ničesar slabega krive igrače, pa sem porabila za bebljanje nesmislov in zmedeno opazovanje ljudi, ki so tekali po sobi in delovali zelo pametni in zbrani.
Več vam ne morem povedati, ker so pač tako ukazali. Je pa bilo zares zelo zabavno. Še nikoli nisem tako intenzivno razmišljala brez kakršnega koli dobrega rezultata. Fino mi je bilo, da končno vem, kako se počutijo moji vrstniki. Res, priporočam.
