Četrtek popoldan. Na poti proti čisto novi pustolovščini ali, drugače rečeno, Roomaze opazujem utrip dela mesta, ki mi je zadnje čase vse manj znan. Prijetno vznemirjena se kar naenkrat znajdem v bližini študentskega okrožja malce kaj drugače. Ne samo, da je študentskih časov nepreklicno konec, ampak tudi občutki so drugačni. Malce kritični zaradi sistema in nostalgični zaradi tistih prijetnih občutkov in ščemenja po doseganju sveta. In tiste opojnosti. V smislu literature. Umetnosti. In mogoče kdaj upora. Utemeljenega. Konstruktivnega.
Sledim vonju napisov kafičev in preverjanju, koliko imen se je menjalo v roku treh let. Potem najdem napis Roomaze in opazi me Jaša. Jeeej, še sreča, nisem prva. V Kaosu se z vsakim novim prihodom sestavlja celota. Delavničarska ekipa bo tokrat priča prav posebni izkušnji. Ko smo vsi skupaj, razpademo na dva dela. Prva polovica se najprej znajde v hostlu. In druga v casinoju.
Kaj še čakamo, prijazna gospodična nam pove osnovna navodila, izroči voki-toki in že smo za zaprtimi vrati*. Reši se, kdor se more. In že začnemo. Monika, Maša, Jan in Luka. Z njimi smo v vlogi študentov, da rešimo tisto, kar smo z zamudo storili. Bili (smo) namreč prepozni, da bi prišli v študentski kompleks v Yorku. Sposobnost opazovanja najmanjše podrobnosti, sistematičnost in asociativnost so ključne, da pridemo do konca. Vmes pa sodelovalni duh. Izziv, ki ga naša skupina opravlja razmišljujoče in predano. Z iskrivostjo in radovednostjo. In tisto radoživostjo, da ko preskočimo korak in mozgamo, kako že spraviti hokejsko čelado s stropa, čakajoč na namige. In je prehajanje iz sobo v sobo, čeprav se naj stvari iz drugih sob sploh ne bi povezovale, predvsem lebdenje.
Igra. Najti ključna mesta, točke. Tipkanje številčnic in odpiranje sefov. In z njimi omaric, govorilnice. Premetavanje postelj. In tudi čelada se že končno spusti. In ko v njej najdemo element, smo že bližje, da ga povežemo in postavimo na zemljevid. Vzorci, sklepanje, omahovanje. In ja, ko končno sledimo ritmov piskov in tip-tipi tip, pridemo h koncu – »sezam odpri se«. In vrata se odprejo. Premostili smo dve sobi in prišli tja, kamor smo prišli – k začetnemu pultu. Zmaga. Ne samo izhoda, ampak odličnega sodelovalnega duha, s katerim smo dokazali, da zmoremo.
Po skupnem sestavljanju vtisov, po prijetni drugi rundi Kaosa, žrebanju za naslednje naloge – intervjujev ter seveda zabavni delitvi mnenj pristašev in predvsem nepristašic Ronalda, se vsaka ekipa znajde v zamenjanih sobanah.
Zdaj, ko že vemo, da je soba, iz katere se naj bi rešili, več kot ena, je lažje. Sestavimo sliko. Sestavljanje je zabavno, iskanje delčkov še bolj. A casino ima par potegavščin. Zakockamo si čas glede jukeboxa džuboksa. Žetoni se nam izmuznejo in številke nas zmedejo. Da, steklenice se ločijo po količini vsebine. In tudi jukebox ni več to, kar je bil. V njem je zgoščenka. Namigi so nujni. In ja, boksarska rokavica je tudi pomembna, kaj šele lisice. Predvsem njihovi ključi. In kovček. In naše sodelovanje. To je tisto, kar nas združuje do konca. Tudi ko gremo po žetone, ki smo jih poprej prehitro porabili. Tudi takrat, ko mislimo, da se nam izteka čas. Zmoremo. In ja, sedaj se elementi iz začetne sobe, povezujejo z zadnjo. Nadvse premišljeno. Tudi to, da je treba iti po isti poti nazaj. Čeprav smo se že veseli plazenja. Nato pridemo ven. Fotografiranje kot prvič in primerjanje, da je prva soba boljša.
Potem se še reši druga ekipa. Časovno so nam švignili par minut. A ni važno – zadovoljstvo je skupno. Pritrdilno. Še skupinska fotografija. Uspelo je. Ne samo, da smo se rešili. Tudi skupaj znamo. Razidemo se po skupinicah. Z Luko, ki nas kaj hitro zapusti, z Mašo in Moniko, ki ju vodi skupen pogovor in se oddaljujeta od naju s Petrom, s katerim zaključujeva delavnico o pogovoru o pisanju in nogometu. Petrova navdušenost nad športom se, tudi ko se posloviva, zaleze še vame – da, še še iskrivost in entuziazem. Čeprav so mi blizu druge stvari, sem prav navdušena, ko vidim, da sem takšna, radoživa in z velikimi očmi bila pred leti bila tudi sama. In si tega nočem vzeti. In da nas ta ne samo starostna, temveč tudi interesna heterogenost, združi v Roomaze, iz katerega s skupnimi močmi lahko pobegnemo.
