Priznam. Nogomet. Beseda, nad katero nisem bila nikoli navdušena. Prevzela me je tu in tam kakšna tekma, ki je Slovenijo poslala v nogometne sanje. In dala vedeti, da so srčnost, predanost in entuziazem mnogo več v primerjavi z državnim proračunom, ki svojim športnikom ne more omogočiti takšnega zaslužka kot tujina. Tu in tam me nagovarjajo še »nogometne glasbene himne«, ki v času svetovnih prvenstev polnijo ušesa. V tistem času se mi bolj zapleše kot zadiši, da bi gledala in živčkala pred zasloni. Bobni, ustvarjanje ritma, boki. Give me freedom, give me fire, give me reason, take me higher …
In sedaj Ronaldo. Natančneje Cristiano Ronaldo. Nogometaš, ki se tako z lahkoto lahko poigrava tako na igrišču kot v življenju. Kot da bi poplesaval, na trenutke spodrsnil, a vedno stisnil zobe in v svojem ritmu vztrajal naprej. Nogomet se ti lahko zazdi lep in zanimiv.
Zgodba o uspešnem in priljubljenem športnem junaku te najpomembnejše postranske stvari na svetu me je postavila pred zvito vprašanje – ali ni neke posebne lepote v gibanju, preproste filozofije življenja o vzponih in padcih, ki te umesti v enega svetovno znanih osebnosti prikazana na preprost in ganljiv trenutek ravno v nogometu, ki mi sicer povsem tuj?
Priznam. O Ronaldu vem »dosti malo«. Še manj o nogometu. A v filmu me je življenjska zgodba prevzela in navdahnila. Klišejsko, naivno? Ne, kajti deček iz povsem običajnega – žalostnega – socialnega statusa Portugalcev se je s trudom in predanostjo lahko uvrstil med najboljše nogometaše. In srčne. Kaj je z njegovimi (ne)razmerji in kaj z resničnim ozadjem, je seveda druga plat. Ko sem ob koncu poletja trepetala ob Amy Winehouse, je bila scena drugačna. Krhko dekletce in en kup demonov, glavna pa sta bila predvsem oče in partner. Otožnost in bes, zakaj se lahko to zgodi spet nekomu pri 27. letih. In tukaj nasprotno – mlad moški, ki nastopa v različnih vlogah, ne samo športni. Sin, brat, oče. Pa tudi obratno. Tudi on je trpel zaradi očeta. Njegovega alkoholizma. O njegova podoba v jedilnici, v tipičnem slikarskem slogu, še vedno spremlja Ronaldovo življenje, ki se v tej vlogi želi bolj izkazati, ne glede na ozadje in preteklost.
Ronaldovi iskrenost in navezanost na družino, ki ju film prikazuje, sta nalezljivi. Seveda gre za dokumentarni film o eni izmed vodilnih imen športa, to je res. Ampak zavzetost, skrb za sina, odnos z družino, so eni izmed ključnih točk, ki so prevzele še tako nepoznavalko, da o stvareh lahko rečem – lepota je tudi v gibanju, skupnem vzdušju trepeta – zmag in porazov. V trudu in predanosti športne ekipe, navijačev in družine, ki dihajo skupaj. Tudi ko spodleti. In biti del take ekipe zahteva od tebe mnogo več – da postaneš ikona nogometa kot Ronaldo – je potrebno sploh verjeti, da zmoreš. Ne samo da boš. In zasnova, da lahko rasteš in se razvijaš. Si individuum, a vedno del družbe, ki jo sestavljaš v harmonijo. In to bi lahko bila večna zgodba za jutri. Za vsakega izmed nas, seveda.
