admin 
V današnjem svetu je še toliko bolj potreben in pomemben odmik od sugestij vsakdana. Kalup normalnosti nam na vsakem koraku ponujajo mediji, revije ter internet in slej kot prej se vsi ženemo za normalnostjo, prestrašeni, da bi izstopali iz množice.
Pozabljamo, da potrebujemo v življenju tudi zdravo mero dvoma in nenormalnosti. In kot se je zgodilo Alici – vsi se včasih znajdemo sredi ničesar. In včasih sredi ničesar najdemo sebe.
Petek. EST na Drugi je že sedmič odigral, odpel in odplesal letošnji nov muzikal Alica v čudežni deželi. Alica z ekipo nas popelje ne samo skozi zgodbo in štiklce, ki si jih žvižgaš še teden po tem – ja, predstavo sem si ogledala drugič, in tudi sedaj ni nič drugače, čeprav je danes šele nedelja, pač pa tudi skozi najbolj nore dogodivščine, ki pa skozi gravitacijo privlačijo najbolj zanimive ali pa če hočete, absurdne pripetljaje in spoznanja, vedno bolj, ko se bližamo h koncu oziroma samemu začetku zgodbe. Torej takrat, ko Alica zopet leži na prikupnem piknik prtu.
A zdaj k English Student Theater. Usklajenost, zagnanost in pa seveda talent. Vseh. Nisem si mogla, da ne bi opazovala tudi skozi oči profesorice, saj kar nekaj dijakinj in dijakov tudi poučujem. In ja, bila sem navdušena. In ponosna, da učim take nadobudne in ustvarjalne glave. Kaj vse zmorejo! Skozi dramske like, ki jih isti posamezniki in iste posameznice igrajo tudi v različnih vlogah, pa se je moja pozornost po začetni nalogi, fokusirala na miš. Malo miško. Ali kar na Milo Kotnik.
Če me s čimer lahko prestrašijo, je to miš. V najhujšem primeru je to podgana. Če bi mi jo prinesli v fizični obliki, živo, bi me kap. Resnično. In kričanje, da bi bilo verjetno živega glodalca tudi samega na mestu konec.
In sedaj dobim miš. Inkluzivne motnje je treba reševati ravno tako. Alica je za pot, na katero se je podala, morala počasi odrasti, se prepustiti toku in najprej zaupati. »Bildungs« trenutek je na začetku kot iniciacija. Alica je prestrašena, krhka in njene solze napolnijo polje, ki kar naenkrat postane jezero polno perjadi in male miške. Hm. Alica se je ne ustraši. Začetna otežena komunikacija tudi ne. In miš ji s tenkočutnostjo in mirnostjo zapolni praznino, ki je nastala na poti v odraslost ali pa kar v čudežno deželo. Miš s komadom banda The Who Baba O’Riley, ki sovpada s kontekstom in govori ravno o poti najstništva, Alico toplo popelje skozi trenutke, ko se posameznik lahko zlomi in ne potrebuje nič drugega, kot preprosto pustiti sebi, da je to, kar je. In ne rabi nič drugega kot to, da se potolaži in gre naprej. Pa tudi skozi puščobo.
Miš. In ne miška. Ja, zelo razumevajoča je. Tudi takrat, ko si Alica zaželi svojo mačko. In se miš razjezi in panično spusti iz sebe vso sovraštvo in odpor do svojih nasprotnic. Občutek olajšanja in odtekanja časa se zgoščata in ostrita, saj začetni dvom v neznano postaja vse manjši.
In ko Alica po svojih krčenjih in nekrčenjih opravi še obred tolažbe in se znajde na polju samih jagod, se prave nenavadne dogodivščine lahko vedno bolj začnejo. Stopnjevanje nonsensa, a meni osebno spraševanje odraščanja – preoblikovanja in preobrazb samega sebe skozi različna obdobja. In ja, čudežna dežela ne doleti le sedemletne Alice. Je del nas. Sleherni dan.
In tudi miš ni nujno strašna. In je lahko vredna zaupanja in občutka empatije.
Kdo za vraga je to? Je fant, ki ga poznam že od svojega šestega leta. Skupaj sva obiskovala glasbeno šolo oz. bila v istem razredu pri nauku o glasbi. Najine poti pa so pa se združile spet v prvem letniku gimnazije. Postala sva sošolca. Ne za dolgo, saj je letos odšel v razred mednarodne mature. Ob vsem naštetem ne najdem besede, s katero bi opisal trenutek, ko sem ga zagledal na odru v eni glavnih vlog. Od malega fantiča, ki pri melodičnih izvedbah skladb v glasbeni šoli ni dobival ravno blestečih ocen, je prerasel v pravega šovmejkerja. Upam, da svoj pevski talent izkoristi in se poda v igralske vode. Če ne v Sloveniji, pa v tujini.
Poleg dolgoletnega prijatelja sem na odru opazoval še enega »norca«. March Hare. Igral ga je Alex in je svojo vlogo poleg klobučarja Malenška odigral vrhunsko. Omenjena fanta imata vokal in odrsko prezenco, ki jima ju lahko zavidajo številni mlajši profesionalni igralci. Na odru pa igrata predvsem vlogi zabavljačev, kar jima karakterno več kot ustreza.
Alica v čudežni deželi kot muzikal me je zelo pozitivno presenetil. V amfiteater sem vstopil z nizkimi pričakovanji. Zapustil pa ga očaran. Lepše popestritve petkovega popoldneva si ne bi mogel predstavljati. Če bi pa že videno moral oceniti po lestvici od ena do deset, pa bil nedvomno izbral kar spodobno devetico.
Kostumografija predstave, ki je zasluga Mire Strnad – Miricote je bogata, očarljiva in prepričljiva. Še toliko bolj pride do izraza zaradi dokaj minimalistične scenografije, ki jo v večini prizorov sestavlja projekcija fotografij in videov in štirje stebri na kolesih, ki s svojo fleksibilnostjo zelo nevpadljivo uokvirjajo odrski prostor, hkrati pa zelo učinkovito podpirajo preostale elemente predstave.
Režiser Matjaž Latin, umetniška vodja Maja Pihler – Bilbi in vsi ostali, so od meseca februarja, ko so začeli z ustvarjanjem mjuzikla, naredili veliko delo. Druga ima znova fantastično predstavo, ki jo bo še velikokrat razprodala. Producent predstave in ravnatelj druge, Ivan Lorenčič, ki je sedel za mano je bil vidno in upravičeno ponosen. Ni pa občutek ponosa v petek preveval samo njega, ampak vsakogar na predstavi, ki je povezan z drugo in to je bilo čututi v vsakem kotičku. Druga kipi od kreativnosti. Na hodniku so razstavljene božične smreke, ena od teh je postavljena z glavo navzdol in pripisom, ki ga lahko vidite na spodnji sliki. Rajh in Jaša, drugaša, s katerima sem po predstavi spil pivo in sok, sta bila prav tako navdušena. Češ, to je druga. To smo mi.
Doma sem ob opisovanju predstave punci, bivši dijakinji druge, dodal tudi nekaj skepse. Predvsem o – prosto po Puharju – Lina Kutuzović fenomenu. Kako nevaren za razvoj otrok in mladostnikov je lahko oder, pozornost in slava. Sploh, če tega ne podpira primerna in občutljiva vzgoja staršev in profesorjev. In če si predstavlja, kakšno breme naložimo tem bodočim odraslim s tem, ko že tako mladi doživijo takšno slavo. Zdaj imajo še večjo obvezo nekaj biti in postati v življenju. In kaj če jim ne uspe, kar je čisto življensko. Vsem ne bo. Kako se bodo potem spopadali z življenjem? Pa naj bi bilo to samo dobro za samopodobo v teh občutljiv letih in potrebna samozavest za vse projekte, ki se jih bodo lotevali v nadaljevanju svojih življenj. Jah, kaj bi jaz vedel.
Turistični tehnik.
Tadej Vesenjak zase pravi, da je kantavtor, ki »f prleščini misli, guči in poje«. Tako kot on so tudi njegova besedila izpovedna, družbenokritična in humorna. O svoji veliki ljubezni – glasbi – je med drugim zapisal: »Gda sen bija star 18 let sen na kitari potegna prvi akord. Od te dale je ničveč ne isto. Pomalen, stalno bole, do sredine je v mene zlezlo nejlepše kej je človek zmisla. Od te dale se objeta jočema, se smejema, se mama rada. Če sen v kej siguren je to ka brez nje ne bi več moga. Ja, muzika! Te gda zapojen, sen.«
Ha! Klišejsko: padel je zastor na nogometno jesen PLTS. Ha! In? Pač je. Ofsajd gre naprej. Sprehodili smo se skozi 22. krog. Ampak tokrat ne le Jaša & Rene – kot v prejšnji rundi, kar ste kar dobro klikali in poslušali, kar naju, iskreno, preseneča. Ne!
Tokrat smo imeli kar dva (!) gosta. Oba via telefon. Najprej gost presenečenja. Heroji jeseni. Sobotno pravljico smo podoživeli s Tomažem Petrovičem, trenerjem NK Krško. Ki je pehnil Olimpijo. Zebe? Malo manj v Mariboru, malo manj. Minus 3. Ha! Vprašali smo, ali se še da dobiti kako majico [dobro božičkasto darilo!] in ali lahko Petrovič ponovi lansko noro pomlad. Ne pozabite, Krško je bilo sedmo z 18 točkami po polovici 2. SNL. Na koncu? 51 pik in prvo mesto!
Sprehodili smo se skozi obračune čez hribe in doline. Kakšno smo rekli o Zavrču pa tudi o Krki, ki ji Jaša ne želi nič slabega. Še zdaleč ne. Samo ko bi Novo mesto malo bolj živelo s tem fuzbalom. Že zato, ker Josip Fuček pleše, ko izvaja usodno dobre udarce iz kota! Celje ima v De Sousi in Firerju ubijalski dvojec in je splezalo naposled na šesto mesto, dragi moji! Gorica – bo šla v Evropo ali…? Hm.
Aja, pa Maribor je nakantal Koper. O, ja. Kaj še reči… Pod Krunoslavom Jurčićem je Maribor zabil 45 golov na 14 tekmah, prehitel Olimpijo, ko gre za dosežene štikle. O, ja. Vendar poudarek oddaje je bil vendarle na – velenjskem Rudarju. Domžale so jih pridno napenalile [4:0], toda Jernej Javornik je v tej situaciji že bil. Prav tako izjemen gost, ki se je proti koncu zelo sprostil. Povedal, zakaj je boljše, če Rudar igra v zelenem [in ne rdečem]. In ekskluzivno razkril, kaj je Elvedin Džinić povedal o igralski karieri Jaše Lorenčiča.
Aja. Pa izveste tudi, kdo je dal Reneju Puharju nadimek Doktor nogometa [in ne Fabijan Cipot]. In še najboljše? V zadnjem naletu nam je ven vrglo elektriko. Pardon, jim je ven vrglo,prijetnemu GT22. Ampak Boki Batina aka Bom Bat je že pred časom vgradil generator in – bum! Smo zvozili! Do konca jeseni.
Ampak ne gremo nikamor! Nak. Vsak ponedeljek bomo tu. Vsak! Ker to je… Prva. Liga. Telekom. Slovenije! Ha! Z 31 ofsajdi na krog! Bum!
***
RUMENI KARTON: Jure “Kiksnem rad” Travner
RDEČI KARTON: Ofsajdi, taki in onaki
HEROJI: NK Krško
***
#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 nawww.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformiwww.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.com
Cristiano Ronaldo. Madridska sedmica. Nogometaš, če kdo ne ve. Eden najboljših, kar pa za njega ni dovolj. Pred kratkim so o njem posneli film. Dokumentarec z zapletenim naslovom Ronaldo, ki pa je absolutno presenetil. Nizkim pričakovanjem pokazal sredinca in orisal neko preprostost ter vsakdanjost svetovne nogometne zvezde. Vsakdanjost, v katero je močno vpeta slava zaradi uspeha. Saj tega se Cristiano zaveda. Ve, da za takšen nivo vsakdan preprosto ne more biti povprečen vsakdan. In dokumentarec to izvrstno prikaže.
Nogomet mi pomeni veliko, čemu se čudim tudi sam. Igram ga nerad preveč ali bolje rečeno: ne preveč dobro. Gledam pa. O ja. Navijam. Ker je fuzbal ena sama strast. Brez strasti ga ni, brez ogromnih stadionov, trenerjev, taktik, sponzorjev ter podobnih primesi, pa še vedno živi. Na ulicah. Na, žal, zdaj vedno bolj zaraščenih mestnih igriščih. V učilnicah. Na hodnikih. V parkih. Tudi Ronaldo je z brcanjem začel nekje izven blišča ter tekmovalnosti. Ampak! On si je prav tega najbolj želel. Tekmovanja. Biti prvi. Biti najboljši. Ne le eden najboljših, temveč edini.
Z mentaliteto »nič ni nemogoče«, s takšnimi ljudmi, kot je njegov agent Jorge Mendes, se tega lahko gre. In z lahkoto bi to dosegel. A tukaj je en »če«. Če! Se ne bi 24. junija 1987, v mestu Rosariu, Argentina, rodil Lionel Andrés Messi. Da.
Ne pravim, da je Messi nujno najboljši, pravim pa, da je Ronaldova pot do tega naziva na meji nemogočega. Tudi če bi bil po vseh statistikah na koncu kariere spredaj, se bo vedno govorilo o dveh največjih tega časa. Ne o enem. O dveh. Pravzaprav je več možnosti, da se bo govorilo, kako je tisti drugi, mali, iz Barcelone, bil najboljši. Ker naredi vsako potezo tako prekleto preprosto. Tega pa Cristiano vsaj meni ne prikaže. Zdi se, kot da so njemu res pomembne samo številke. Ne lepota igre. In Ronalda bi takšen »poraz« uničil.
Če bo enkrat samkrat v svoji karieri posumil, da nima možnosti proti Lionelu, bo končal. Po moje. Po videnem v filmu, kjer se, mimogrede, Ronaldo kljub pretirani obsedenosti z number one zdi umirjen, skuliran, iskren tip, lahko ob neuspehu začne potapljati v alkoholne kapljice, kaplje, decilitre, pa litre in hektolitre, ki so pokončali že njegovega starega. Po nekih psiholoških igricah realizma je velika verjetnost, da se bo to zgodilo tudi sinu. Tako da ja. Ronaldo lahko postane pijanec, če ga kdorkoli premaga. Sedeč v naslonjaču s kozarcem v roki se bo na bogega sina drl: »Nikoli ti ne bom povedal, kdo je tvoja mati! Nikoli! Kaj pa si šel za golmana.«
In kaj hitro se lahko zgodi scenarij, kjer mu bo mali zameril ter ga poslal v kurac, Ronaldo pa se bo takrat zavedal koliko mu pomeni fuzbal. Da je naredil napako, ko je končal kariero. In ker na stara leta ne bo mogel igrati v najboljših klubih, se bo odpravil na primer v Slovenijo, saj je slišal, da je nekoč tukaj za nek klub Zavrč že igral nogometaš velikega kalibra, Riera. In morda bo prišel v Maribor. Špilat za NK Maribor.
S prezirom primem telefon v roke in odprem galerijo, kamor je bil moj mali bratec prisiljen shraniti film Ronaldo. Po prvi minuti gledanja filma sem že morala izumiti nove kletvice za preklinjanje svojega mentorja. Prostovoljno si tega ne bi nikoli pogledala, saj ne maram nogometa, ne maram nogometašev, najmanjpa maram ljudi, ki dovolijo ljudem posneti film o njih. To se mi namreč zdi višek narcisizma in si ne bi pogledala niti filma, ki bi govoril o J.K. ROWLING. Edini skoraj takšen film, ki sem ga pogledala, je Socialno omrežje, pa še to le zato, ker mi je glavni igralec prikupen. Po drugi strani pa sem imela na izbiro gledanje tega filma in učenje mladinske književnosti.
Torej sem pogledala film. Večinoma mi ni bil niti najmanj všeč, a je vseeno nekako spodbuden. Še posebej v tistem delu, kjer trener desetkrat ponovi, da ni nič nemogoče. Sem štela. Še vredu, da je to tolikokrat rekel, ker prvih šestkrat še nisem bila prepričana. Potem pa sem ugotovila: nič ni nemogoče!
Hura! Slavna pisateljica bom! Zakaj? Ker nič ni nemogoče!! Pa svetovno znan model bom postala! Zakaj? Ker ni nič nemogoče!!! Pa milijonarka bom! Zakaj? KER NIČ NI NEMOGOČE!!!!!
Komaj čakam, da bodo ljudje o meni snemali film. Saj veste, potem ko bom slavna. Jaz sicer ne bi toliko zalizovala svojih ubogih otrok, pa pod nobenim pogojem ne bi dovolila, da kdo posname mojo mamo med krizo srednjih let, ki se kaže v oblačenju v najstniška oblačila. Kaj šele med doživljanjem živčnega zloma in goltanjem zdravil za živce.
Verjetno se je v enem trenutku v filmu moral tuširati v spodnjicah, da bi ga lahko posneli med dramatičnim naslanjanjem glave na steno pod curkom vode.
Mislim, da me je najbolj v vsem filmu šokiralo eno orjaško protislovje. On je imel sanje, da bo najboljši. In baje mu je to uspelo. Tam pa so bili ljudje, ki pa imajo tako zelo preproste sanje. Bila je najstnica, katere sanje so bile, da Ronaldo izve za njen obstoj. To je vse! Obstajati mora, pa je srečna! Pa očitno je sploh ni motilo, da se je pred tem nepozabnim trenutkom osebni čuvaj vrgel nanjo kot grdavž na prostitutko.
Morala pa bi baje napisati, kaj bi bilo, če bi bila Ronaldo:
Ne bi dala svojemu sinu enakega imena, kot je ime meni. Poleg tega, da je nedomiselno, se mi zdi, da mora ljudi zelo zmesti, ko sta skupaj. Nekdo pokliče enega, pa se oba obrneta.
Ne bi posneli filma o meni.
Zraven vseh svojih super-finih avtomobilov bi postavila še enega starega fičeka, da bi ostali izgledali bolj svetleči.
Svoji materi bi kupila nova oblačila, njena pa zažgala in zakopala pepel.
Svojemu agentu bi omejila število izrekanja besed »nič in nemogoče«. Pa alkohol.
Ne bi si slačila majice ob vsaki priložnosti. Saj razumem, da ima željo po kazanju tistega izklesanega, tudi jaz bi jo imela, a je ljudem neprijetno ob vedenju, da oni tega nikoli ne bodo imeli.
A jaz nisem on in on ni jaz. Očitno. Iskreno se opravičujem vsem ljubiteljem nogometa. Sem pač ena tistih deklet. Se opravičujem. Hvala za razumevanje.
Pisalo se je leto 2006. Bil sem osemletni mulo, ki je postajal obseden z nogometom. Bilo je tisto prvenstvo v Nemčiji, zame še vedno najzanimivejšo in najbolj legendarno. Prvo je le prvo. In kakšne legende so zastopale svoje reprezentnace. Ronaldinho, nedvomno prvi obraz takratnega nogometa. Zvezdnik Barcelone je tisto leto osvojil vse, tudi madridsko občinstvo, ki mu je zaposkalo sredi Bernabea. Ob sebi je imel Kakaja in Ronalda (brazilskega, tistega, ki je imel težave s kilami). Igral je Zidane, svoje zadnje tekme, pa Raul, Figo, Totti in Beckham. Za domačine je blestel kapetan Ballack. Legende na kupu. Tisti, ki so me pritegnili v ta šport. Obsedli so me.
Na prvenstvu, na katerem je slavila Italija, so nastopali tudi mladi, takrat še neizbrušeni biseri. Prva dva, ki mi padeta na pamet, sta ikoni današnjega nogometa, statistično nedvomno najboljša igralca ‘čudovite igre’. Lionel Andres Messi in Cristiano Ronaldo dos Santos Aveiro. Slednji jih je imel 21, prvi še dve manj. Bila sta že zvezdnika, vsak je lahko opazil, da iz njiju še bo nekaj, v svojih reprezentancah pa nista bila prav nič zapostavljena. Še nasprotno. Precej cenjena.
Vendar si nikoli ne bi mislil, kakšna mega super velezvezdnika bosta čez devet let. O teh dveh se pišejo knjige, snemajo filmi. Poleg tega, da sta vrhunska športnika sta tudi zvezdnika – v slogu tistih Hollywoodskih igralcev in rock zvezd. Zato ni čudno, da je Ronaldo ravno izdal čisto svoj film. Dokumentarec, ki prikaže zakulisje njegovega sveta. Trak, ob katerem njegovim ‘fanbojčkom’ prihaja, ‘hejterji’ pa postajajo manj hejterski.
Cristiana spoznamo kot osebo. Še vedno mi je deloval nadut, nekoliko egoističen in samovšečen, a zaznamujejo ga tudi človeške kvalitete in predvsem tisto kar manjka večnim sanjačom: voljo in delavnost ter prepričanje, da nič ni nemogoče.
Vedno je bil znan kot igralec, ki si je vse priboril s trdim delom, garaštvom. Iskal je najboljše, pobeg iz Madeire, prijetnega otoka v Atlantiku, kjer je življenje zadaj; za bliščem in glamurjem. Kjer ni možnosti za neverjetne uspehe. Tako si pravijo, Ronaldo pa je pokazal, da ni važno od kod si, kaj si, kam pripadaš. Vse je mogoče, nič ni nemogoče.
Z njegovim življenjem se da poistovetiti. S mojim življenjem lahko potegnem kar nekaj vzporednic. Seveda nikoli ne bom nogometaš njegovega nivoja, pa čeprav sem pred kakšnimi tremi leti o tem še sanjal. Tako kot Ronaldo je tudi moj oče rad zahajal v gostilne. Večkrat mi je bilo težko, še danes mi je. Ustvarjam in pišem med drugim tudi zanj. Ker ga imam rad in ga želim osrečiti. Tako kot Ronaldo. Videl sem, da imajo tudi zvezde čustva, kot vsi mi. Ljubezen je pomembna, brez te smo izgubljeni. In mati, vsa ta materinska ljubezen, ki jo doživlja. Izjemno. Vsi mu stojijo ob strani, mu dajejo motivacijo in samozavest za delo, ki ga opravlja več kot vrhunsko.
Nekoč sem razmišljal, kako bo nekoč, ko bom morda oče. Ugotovil sem, da si želim otrok. Želim si biti oče, ki bo svojega sina naredil v vrhunskega nogometaša. In želim si, da bi bilo najstarejšemu sinu ime Peter. Če to komu rečem, me gledajo čudno, pravijo da sem čuden. Ne vem, zakaj. Sem zagovornik stare šole, poimenovanje otrok po svojih roditeljih. Ime se ohranja. Še ena vzporednica z Ronaldovim življenjem.
Rad sem pohvaljen in ko sem spoštovan, se počutim izjemno. Vsak pozitiven komentar me nabija s samozavestjo, negativni pa me podžgejo. Rad pišem na veliko, pa čeprav se potem Jaša jezi, da je predolgo [1.400 znakov predolgo, op. mentorja]. Delal bom to, kar me veseli. Uspešen bom. Vem, samo znajti se je treba. In delati, delati in delati. Že tisočkrat izrečene besede, ki bodo vedno resnične.
Najpomembnejša stvar je lastni mir. Takrat, ko si ga zaželiš. Če ga ne dobim, sem slabe volje. Živčko. In se pizdim zaradi nepomebnih stvari, grdo rečeno. Opazil sem, da Ronaldo besni na vse povrsti (največkrat na verjetno nič slabo mislečega Balea).
Kot tak mi je bil dokumentarec všeč. Najbrž bo nekomu, ki Ronalda ne spremlja že skozi vso kariero, malo manj. Nič zato. Všeč so mi bile stranske osebe, najbolj mi je k srcu nedvomno prirasel Junior. Spoznali smo tudi Jorgea Mendesa, človeka, ki je v svojem poslu Ronaldo. Skupaj sta prišla na vrh in imata poseben oče-sin odnos. Pa še Messi je bil noter. Messi! Če me spomin ne vara, je tudi sodeloval v projektu, kot je bilo napisano na koncu.
Sem Peter Donko in mislim, da nič ni nemogoče.