admin

Še kakšna ura in bo konec. Konec te negotovosti, ki se že tako dolgo vleče. »Mi bo uspelo zdržati do konca? Joj, naj se že konča.« 

Na sceni se menjujejo ljudje in nekaj govorijo. Delam se, da jih poslušam, pa jih v bistvu ne. Zanima me le eno. Mi bo uspelo? Nestrpno čakam dalje. Zdaj smo verjetno vsaj na polovici, če že ne pri koncu. Poleg mene nekdo zakašlja, v vrsti za mano se sliši tiho šepetanje. Zdi se, kot da se vsi že rahlo dolgočasimo. Ampak tako pač je na takšnih slavnostnih prireditvah. Tu in tam se kdo od govornikov pošali, v upanju, da bo nasmejal občinstvo. Jaz pa še kar čakam, kdaj bo dogodek dosegel vrhunec. 

Naenkrat tišina. Slišim samo bitje svojega srca, ki se komaj zadržuje, da ga ne raznese. V dvorani se rahlo stemni, zasliši se pritajeno bobnenje, ki postaja vedno glasnejše. Približuje se trenutek odločitve. In takrat jo zagledam. Tako lepa, tako sijoča, tako veličastna. Ena in edina – Zlata žoga. Nagrada za najbojšega nogometaša leta. Gledam jo. Ob vseh osvojenih lovorikah si te želim najbolj. Ne opazim niti, da jo v rokah drži nogometna legenda Thierry Henry. Moje misli so povsem osredotočene na Zlato žogo. 

Skoraj na glas se sprašujem: »Messi ali jaz? Jaz ali Messi? Jaz? Messi? Naj že povedo, kdo je zmagovalec!«

V zraku je čutiti napetost, ki jo umetno ustvarjajo govorniki na odru. Končno oznanijo: »Zlato žogo dobi… (tatatata) Christiano Ronaldo!!!!«

»To! To! To!« od sreče kaj drugega ne morem izustiti. Ponosno se sprehodim do odra in gledam, kako mi vsi v dvorani ploskajo. Od vznemirjenja se tresem. Imam jo. Držim jo v tresočih rokah in upam, da mi ne pade na tla. S pogledom iščem svoje najbližje. Vem, da so tu, a jih ne vidim. Solze mi meglijo pogled. Moram se zbrati in povedati nekaj besed. Veliko ljudem se moram zahvaliti, da lahko stojim tukaj na tem odru z veličastno nagrado v rokah. Od neizmerne sreče zakričim: »Uspelo mi je!« 

Ne vem, kaj se dogaja za mano na odru. Vidim samo to lepo, zlato kroglo v mojih rokah. Zdaj je čas nepomemben. Ta trenutek bi lahko trajal tudi večno. Spet s pogledom poiščem svojo družino in prijatelje. To srečo si želim deliti z njimi. To je tudi njihova nagrada. Osvojili smo jo že tretjič. Upam, da drugo leto še enkrat, saj se želim po številu osvojenih Zlatih žog vsaj izenačiti s svojim največjim rivalom, Lionelom Messijem. Ker, takega veselja pa mu res ne smem prepustiti.

Pred odrom se drenjajo fotografi, ki kar tekmujejo, kdo bo naredil najboljšo fotografijo za jutrišnje naslovnice. Jaz se samo smehljam z Zlato žogo v naročju. Dvignem jo v zrak, pa spet stisnem k sebi, jo tu in tam poljubim. Obračam se levo in desno in se prešerno smehljam. Še nekaj posnetkov in konec. 

Umaknem se z odra ter se končno pridružim svojim najbližjim. Srečni so tako kot jaz. Veselje je nepopisno. Večerno slavje bomo nadaljevali tako kot najbolje znamo. Z dobro zabavo, hrano, pijačo in odlično družbo. Danes so pozabljene vse bolečine, vsa odrekanja in vse solze. Danes je dan za veselje s tistimi, ki mi vse dneve stojijo ob strani in me spodbujajo, da ne odneham. Sem to, kar si mnogi želijo biti. Sem Cristiano Ronaldo. 

Iščem namige pri vseh, ki bi lahko kaj vedeli. Lukec je šel letos v Ljubljano samo zato, da bi lahko igral fuzbal. Pa reče, da on ne navija za Ronalda in konča debato. Druge povprašam, kakšen je rezultat tekme. Takoj potegnejo ven telefone in začnejo guglati in pregledovati facebook, da bi videli, kako je na stvari. Začne se mi svitati, da je nogomet taka zadeva, pri kateri tudi moški, ki nogometa ne marajo nekaj preveč in ne spremljajo tekem, poznajo vsaj aktualne rezultate. Včeraj 2:2. Pa 1:2 za Ronalda. 

In to ve kolega, ki je bil včeraj nažgan tak’, da še zase ni vedel. Ampak očitno se je danes zjutraj zmačkan pozanimal o rezultatih tekem, ki jih sploh ni gledal, lig, ki jih sploh ne spremlja. Bolj kot se zadnje čase pogovarjam o nogometu, bolj se mi zdi njegova vsepris(o)tnost fenomen.

Film o Ronaldu pa… Lahko bi ga označili kot površinskega. Skrbno izbrano razkrije nekatere delčke njegovega življenja, pokaže otroka, družino. Pokaže, da mu ni vseeno, ko ne zmaga, pokaže, da tudi on ni vedno najboljši. Dosti dalje pa nas ne spusti in težko je iz filma izluščiti, kdo je Ronaldo. Drži se imidža, namenjenega javnosti.

Predstavi svojo pot: od dečka, ki je rad brcal žogo, do zvezdnika nogometa. Zgodaj je zapustil družino in odšel v drugo mesto, samo zato, da bi lahko igral nogomet. Konstantni treningi, ki jih nikoli ni konec, vzdrževanje top forme, zagotovo prinašajo določena odrekanja. In jasno je, da se je Ronaldo moral marsičemu odreči, da je lahko prišel tako daleč. 

Njegova skrb in ljubezen do družine je v filmu poudarjena in gledalcu se zazdi, da je poleg nogometa Ronaldu zagotovo najbolj pomembna njegova družina. Družina, ki ga spodbuja, se veseli zanj in mu ob porazih ponudi besedo tolažbe. Spoznamo mamo, ki zaradi živčnosti ob pomembnih tekmah raje zapusti sobo, in brata, ki vodi Ronaldov muzej. 

Spoznamo Ronalda mlajšega. Sina, katerega mater Ronaldo nikoli ni predstavil javnosti in ga vzgaja sam. Nenavadna poteza za mladega športnika, ki bi lahko v življenju počel karkoli, pa se odloči, da bo oče. V filmu prikaže vzgojo sina s pozornostjo in nam da občutek, da je starševstvo velik del njegovega življenja. Otroka vzgaja seveda v duhu nogometa. Skupaj gledata tekme, telovadita in brcata žogo.

Pokaže svojo ranljivo stran, ko gledamo podelitev nagrad najboljšim nogometašem, ki jo leto za letom Ronaldu spelje Messi. Rivalstvo med igralcema je do konca filma jasno že vsem, tudi tistim največjim nogometnim laikom. 

Tudi z zgodbo o očetu nas Ronaldo spusti malo globje. Oče, ki je bil alkoholik, in družina, ki mu ni zmogla pomagati v njegovi odvisnosti. Vsakomur bi bilo težko gledati propad osebe, ki ti toliko pomeni. Iz starejših posnetkov vidimo, da je oče Ronalda gledal na tekmah v mladosti, ga spodbujal in bil ponosen na sina.

Po izgledu bi Ronalda hitro označili za samovšečneža, ki skrbi samo za imidž in umetno polt. V filmu spoznamo, da je Ronaldo kljub vsej slavi ostal dokaj prizemljen. In kljub luksuzu, ki si ga je pribrcal, ga ni odneslo predaleč v višave. Ali ga je kdaj zaneslo, film ne prikaže.

Nogometa ne spremljam, vseeno pa občudujem ljudi, ki sterajo neko stvar do popolnosti. Ki brcajo žogo vsak dan, celi dan, dokler niso dobri kot se le da. Le da vsi nimajo tistega kančka sreče, ki ga potrebuješ zraven trdega dela, da postaneš zvezda svetovnega formata. Ampak nekaterim uspe in točno to je Ronaldo. 

Priznam. Nogomet. Beseda, nad katero nisem bila nikoli navdušena. Prevzela me je tu in tam kakšna tekma, ki je Slovenijo poslala v nogometne sanje. In dala vedeti, da so srčnost, predanost in entuziazem mnogo več v primerjavi z državnim proračunom, ki svojim športnikom ne more omogočiti takšnega zaslužka kot tujina. Tu in tam me nagovarjajo še »nogometne glasbene himne«, ki v času svetovnih prvenstev polnijo ušesa. V tistem času se mi bolj zapleše kot zadiši, da bi gledala in živčkala pred zasloni. Bobni, ustvarjanje ritma, boki. Give me freedom, give me fire, give me reason, take me higher …

In sedaj Ronaldo. Natančneje Cristiano Ronaldo. Nogometaš, ki se tako z lahkoto lahko poigrava tako na igrišču kot v življenju. Kot da bi poplesaval, na trenutke spodrsnil, a vedno stisnil zobe in v svojem ritmu vztrajal naprej. Nogomet se ti lahko zazdi lep in zanimiv. 

Zgodba o uspešnem in priljubljenem športnem junaku te najpomembnejše postranske stvari na svetu me je postavila pred zvito vprašanje – ali ni neke posebne lepote v gibanju, preproste filozofije življenja o vzponih in padcih, ki te umesti v enega svetovno znanih osebnosti prikazana na preprost in ganljiv trenutek ravno v nogometu, ki mi sicer povsem tuj? 

Priznam. O Ronaldu vem »dosti malo«. Še manj o nogometu. A v filmu me je življenjska zgodba prevzela in navdahnila. Klišejsko, naivno? Ne, kajti deček iz povsem običajnega – žalostnega – socialnega statusa Portugalcev se je s trudom in predanostjo lahko uvrstil med najboljše nogometaše. In srčne. Kaj je z njegovimi (ne)razmerji in kaj z resničnim ozadjem, je seveda druga plat. Ko sem ob koncu poletja trepetala ob Amy Winehouse, je bila scena drugačna. Krhko dekletce in en kup demonov, glavna pa sta bila predvsem oče in partner. Otožnost in bes, zakaj se lahko to zgodi spet nekomu pri 27. letih. In tukaj nasprotno – mlad moški, ki nastopa v različnih vlogah, ne samo športni. Sin, brat, oče. Pa tudi obratno. Tudi on je trpel zaradi očeta. Njegovega alkoholizma. O njegova podoba v jedilnici, v tipičnem slikarskem slogu, še vedno spremlja Ronaldovo življenje, ki se v tej vlogi želi bolj izkazati, ne glede na ozadje in preteklost.

Ronaldovi iskrenost in navezanost na družino, ki ju film prikazuje, sta nalezljivi. Seveda gre za dokumentarni film o eni izmed vodilnih imen športa, to je res. Ampak zavzetost, skrb za sina, odnos z družino, so eni izmed ključnih točk, ki so prevzele še tako nepoznavalko, da o stvareh lahko rečem – lepota je tudi v gibanju, skupnem vzdušju trepeta – zmag in porazov. V trudu in predanosti športne ekipe, navijačev in družine, ki dihajo skupaj. Tudi ko spodleti. In biti del take ekipe zahteva od tebe mnogo več – da postaneš ikona nogometa kot Ronaldo – je potrebno sploh verjeti, da zmoreš. Ne samo da boš. In zasnova, da lahko rasteš in se razvijaš. Si individuum, a vedno del družbe, ki jo sestavljaš v harmonijo. In to bi lahko bila večna zgodba za jutri. Za vsakega izmed nas, seveda.

»Živim sanje, iz katerih se nikdar nočem zbuditi!« – Cristiano Ronaldo

***
Težko razumem takšen življenjski slog. To je daleč stran od mojega sveta. Prestižni avtomobili, nočitev v hotelu s šestimi zvezdicami, milijonske pogodbe, več tisoč evrov vredna garderoba in več deset tisoč evrov vreden nakit. Zmenkarije s top modeli, zabave z zvezdniki iz celega sveta, kave z legendami. Le kako naj se poistovetim z nekom, ki živi sanje mnogih?

Ronaldo je ikona, ki je še tako skeptične prepričal o svoji vrhunskosti. Odrekel se je svojemu življenju in ga popolnoma podredil svojim sanjam. Na dolgi, naporni poti, si ni dovolil spodrsljajev. Nič ni prepustil naključju, temveč treningu. Legenda Anekdota pravi, da naj bi vsakič po rednem treningu, še uro ali dve vadil proste strele. Carlo Ancelotti, nekdanji trener madridskega Reala je za Daily Mail povedal: »Resnično, je največji profesionalec, s katerim sem kdajkoli delal. Ogledal sem si njegov dokumentarni film. Bil je dober, toda ni prikazal vsega njegovega profesionalizma.«

Vaja, predanost, visoka motiviranost, ljubezen do igre in popolnoma prilagojen življenjski slog s časoma prinašata rezultate. Tako je že kot 12-letni otrok odšel v Lizbono k Sportingu, z osemnajstimi pa na drugo stran drugi konec Evrope, k Manchester Unitedu, kjer je sodeloval s svojim »nogometnim očetom« (sir) Alexom Fergusonom. Pridno je treniral, se odrekal užitkom in vse prilagodil nogometu. Na koncu se je obrestovalo. Postal je eden najboljših nogometašev na svetu in se že zdaj zapisal med nogometne legende.

Toda sčasoma je ugotovil, da je lahko več kot samo nogometaš. Lahko je modna ikona, prodajati pa zmore tudi simulatorje trebušnih mišic, Herbio izdelke, lastno linijo spodnjega perila ipd. Ustvarjati je začel milijone izven igrišča, obenem pa ni izgubljal forme na igrišču. V nenehnem boju z argentinskim čudežnim dečkom Lionelom Messijem je podiral in še podira klubske rekorde. 

Švedski superzvezdnik Zlatan Ibrahimović je pred leti takole odgovoril na vprašanje, kdo je boljši, Messi ali Ronaldo: »Messi je naraven, Ronaldo pa je trendovski izdelek.« Kar še kako drži, saj je Ronaldo iz enega najboljših napadalcev prerasel v marketinško znamko. Ob milijonih, ki se letno stekajo na njegov račun, pa je nekako – po mojem mnenju – pozabil na ljudi. 

Kot medijsko izpostavljen zvezdnik ima moč, da opozori na stiske ljudi in zanje nekaj tudi naredi. Donira kakšen milijon za izgradnjo šol, bolnišnic ali institucij, ki na terenu skrbijo za pomoči potrebne. Ronaldo izhaja iz revne družine, kjer ob žal že preminulemu ‘zapitem’ očetu in zmedeni materi (ki brez sramu razglaša, da je bil nenačrtovan otrok, pa čeprav ji je ta le-ta dal vse, kar potrebuje), nikoli ni občutil družinske topline. Kar bi moral biti vzrok, da bi takšnim otrokom tudi sam pomagal. 

Dober primer takšnega altruističnega nogometnega zvezdništva je nekdanji Chelseajev napadalec Didier Drogba. Prihaja iz velemesta Abidjan, od boga pozabljene Slonokoščene Obale. Dosegel je vse, kar veliki nogometaši lahko dosežejo, a ni pozabil od kod prihaja. V rojstnem kraju je postavil številne šole, bolnišnice ter doniral milijone pomoči potrebnim. 

Ronaldo pač ni tak. Čeprav je zgradil imperij okoli svoje blagovne znamke, je nekako pozabil na to ‘od kod prihaja’. Zaspal je v svoji subrealnosti in se predal užitkom, ki mu jih prinaša življenje, imenovano CR7. Toda nekega dne se bo »moral« zbuditi [nekega dne bo potrkala resnica/ se bo moral pogledali v ogledalo]. Leta profesionalne kariere se mu bodo iztekla, naslovnice bodo polne novih nogometnih asov in postal bo samo častni gost večine fuzbalerskih dogodkov. Takrat se bo moral soočiti s tistim fantom, ki ga je skril pod Armanijevo obleko, in mogoče bo takrat uvidel, da je deliti z drugim veliko večji užitek kot si je kadarkoli predstavljal da bo. No, vsaj upajmo. Upanje pač vedno umira zadnje.