Cristiano Ronaldo. Madridska sedmica. Nogometaš, če kdo ne ve. Eden najboljših, kar pa za njega ni dovolj. Pred kratkim so o njem posneli film. Dokumentarec z zapletenim naslovom Ronaldo, ki pa je absolutno presenetil. Nizkim pričakovanjem pokazal sredinca in orisal neko preprostost ter vsakdanjost svetovne nogometne zvezde. Vsakdanjost, v katero je močno vpeta slava zaradi uspeha. Saj tega se Cristiano zaveda. Ve, da za takšen nivo vsakdan preprosto ne more biti povprečen vsakdan. In dokumentarec to izvrstno prikaže.
Nogomet mi pomeni veliko, čemu se čudim tudi sam. Igram ga nerad preveč ali bolje rečeno: ne preveč dobro. Gledam pa. O ja. Navijam. Ker je fuzbal ena sama strast. Brez strasti ga ni, brez ogromnih stadionov, trenerjev, taktik, sponzorjev ter podobnih primesi, pa še vedno živi. Na ulicah. Na, žal, zdaj vedno bolj zaraščenih mestnih igriščih. V učilnicah. Na hodnikih. V parkih. Tudi Ronaldo je z brcanjem začel nekje izven blišča ter tekmovalnosti. Ampak! On si je prav tega najbolj želel. Tekmovanja. Biti prvi. Biti najboljši. Ne le eden najboljših, temveč edini.
Z mentaliteto »nič ni nemogoče«, s takšnimi ljudmi, kot je njegov agent Jorge Mendes, se tega lahko gre. In z lahkoto bi to dosegel. A tukaj je en »če«. Če! Se ne bi 24. junija 1987, v mestu Rosariu, Argentina, rodil Lionel Andrés Messi. Da.
Ne pravim, da je Messi nujno najboljši, pravim pa, da je Ronaldova pot do tega naziva na meji nemogočega. Tudi če bi bil po vseh statistikah na koncu kariere spredaj, se bo vedno govorilo o dveh največjih tega časa. Ne o enem. O dveh. Pravzaprav je več možnosti, da se bo govorilo, kako je tisti drugi, mali, iz Barcelone, bil najboljši. Ker naredi vsako potezo tako prekleto preprosto. Tega pa Cristiano vsaj meni ne prikaže. Zdi se, kot da so njemu res pomembne samo številke. Ne lepota igre. In Ronalda bi takšen »poraz« uničil.
Če bo enkrat samkrat v svoji karieri posumil, da nima možnosti proti Lionelu, bo končal. Po moje. Po videnem v filmu, kjer se, mimogrede, Ronaldo kljub pretirani obsedenosti z number one zdi umirjen, skuliran, iskren tip, lahko ob neuspehu začne potapljati v alkoholne kapljice, kaplje, decilitre, pa litre in hektolitre, ki so pokončali že njegovega starega. Po nekih psiholoških igricah realizma je velika verjetnost, da se bo to zgodilo tudi sinu. Tako da ja. Ronaldo lahko postane pijanec, če ga kdorkoli premaga. Sedeč v naslonjaču s kozarcem v roki se bo na bogega sina drl: »Nikoli ti ne bom povedal, kdo je tvoja mati! Nikoli! Kaj pa si šel za golmana.«
In kaj hitro se lahko zgodi scenarij, kjer mu bo mali zameril ter ga poslal v kurac, Ronaldo pa se bo takrat zavedal koliko mu pomeni fuzbal. Da je naredil napako, ko je končal kariero. In ker na stara leta ne bo mogel igrati v najboljših klubih, se bo odpravil na primer v Slovenijo, saj je slišal, da je nekoč tukaj za nek klub Zavrč že igral nogometaš velikega kalibra, Riera. In morda bo prišel v Maribor. Špilat za NK Maribor.
