admin

KLENOVŠEK: Mladi Maribor

by

Janez Klenovšek; Festival Mladi Maribor,open-air vikend v Pekarni in skate contest v PIK hali v Melju; Maribor; december 2015

 

#Ofsajd 16: V komentirnici nagrad

by

Pavza? Zima? Kaka pavza? Kaka zima? Ni zime za fuzbalske eskime! Nak! Sploh, ker se v PLTS dogaja in DOGAJA. Marijan Pušnik je bivši. Jap. Blessing Eleke že skoraj iz Gorice v Olimpiji…

Ampak to še ni vse! Eh. Kje pa. Spet imamo gosta, ki… Ga radi slišite, če pa to ne, pa ga vsekakor poslušate. Ker ga “morate”? Ja. Itak. Ampak… Tomaž Lukač. Tisti komentator na Kanalu A, ki ima PLTS skorajda še raje kot ekipa Ofsajda. Dobre pol ure smo govorili o komentiranju, o fuzbalu, o atmosferi, o decibelih, o…. Marsičem. Super sogovornik. Malo utrujen, ampak to zato, ker je v Lukni v Ljudskem vrtu bincal.

Govorili smo namreč minuli torek, ko je medijska selekcija sicer znova, a vsaj nekoliko manj klonila proti izbranemu štabu NK Maribor (6:4). Barve Ofsajda je na igrišču zastopal Rene, ob igrišču pa Jaša. Že tam smo premlevali o minuli jeseni in tako je Ofsajd nabral kar nekaj nagrad. Ne, ne onih na igrišču, te smo delili že na Urbani in vas vabimo, da si jih ogledate še enkrat.

Ne, ne… Tokrat smo šli ob igrišče. Skozi medije, intervjuje, kolumne, barve dresov, izjave, mašila, župane, vreme, oksimorone, tviterje… O, ja. In še in še. Zato čestitke vsem nagrajencem, izbranih med zimskim premorom. Hvala!

***
RUMENI KARTON: Disciplinski komisiji, ki je dala kar tri tekme prepovedi Davidu Poljancu [Krško] za štart, ki je bil prej neroden kot karkoli drugega.

RDEČI KARTON: Vodstvu NK Olimpija za odslovitev Marijana Pušnika

HEROJI TEDNA: NK Domžale za zmago na Fair Play lestvici te jeseni

***

#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 nawww.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformiwww.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.com

Repajte mi, DJE-ČA-CI!

by

Drugi del koncerta pa je seveda prinesel Istino. Najbolj poznan album med občinstvom. Folk je vedel tekste na pamet. Ne samo refrenov. Vse!  Vsaj ti, ki so me obkrožali v prvih vrstah. Od Debla, ko je odmevalo »Moj kurac«, do After u zatvoru. Kaj pa je najbolj napalilo vmes? Nekaj najbolj neznačilnega za rap grup – harmonika. Narodna. Ooooopa. In kak’ smo zadeli, da smo si ravno pred tem komadom šli po liter vina. Janževca, kakopak. Evo, poleteli smo. »Jedna strana, druga strana, jedan auto, dva volana, ko tu pije, ko tu plaaaaaaačaaaaaa./ Popija sam bocu loze, al od tebe sam pijan ja, opile me tvoje usne, tvoja crna oka dvaaaaaaa.« 

Podlaga pa harmonika. Boljše skoraj ne gre. In tukaj se je začelo. Vrhunec koncerta. Skoraj celotna druga polovica je bila praktično vrhunec. Ni se nehalo. Ne. Komad na komad, energija na energijo. Decembra so nam v Mariboru pričarali Dalmacijo, nas spomnili, kako lepo je iti na morje k njim. Nam pa je dogajalo. Na polno! Neverjetno. Nisem pričakoval takšne energije.

Najslabši del koncerta? Konec. Ker je vse skupaj še vedno bilo v luftu, skakalo, pelo. In želeli smo še. Oni pa so končali. In še kar nekaj časa smo stali pod odrom ter združno vzklikali DJE-ČA-CI, totalno preglasili napovedovalca. Ampak žal ne. Zoni je želel še, Vojko pa se je oblekel in nakazal, da ne more (noče?). Želeli so, da gremo skupaj v Gustafa na aftera, na toplo. Dobro, smo se sprijaznili. Predvsem zato, ker se je takrat zdelo, da bi lahko odrepali še deset komadov in bi na koncu še vedno imeli ta filing, da nekaj manjka. Da hočemo še. Ker so si vrhovi samo sledili, pesem za pesmijo. Redko komu še danes to uspeva. Nekako normalno je že, da koncert na določeni točki postane dolgočasen. Ne pri Dječacih. A.a.

Vrhunec po koncertu? Stali smo pred Gustafom, mimo pa je vznemirjeno iskajoč nekoga/nekaj, skakal Zoni. Z nekim stolom za bobne v rokah. Vprašal sem ga koga išče, odgovoril pa je: »Ma onog debelog basista. Trebam ključeve kombija.« Seveda smo se mu narežali. Tako kot skoraj celoten koncert, ko je plesal nek svoj ples. Ni čudno, da sta Vojko in Ivo skupaj spacala komad Zoni ti si lud.

Celotna izkušnja: Prostor, razpoloženje, ozračje, osebje, publika, Dječaci, seveda, moram omeniti tudi hipstersko-indie-luškane Koala Voice, ki so bili odlična predskupina … vse skupaj povezano je meni bilo nekaj najboljšega, kar se je v Mariboru, vsaj v zadnji treh, morda še več, letih, na koncertnem področju zgodilo. Istina!

 

Jaz sem mrož

by

Seveda so se mi med zijanjem in poslušanjem v glavi pojavljala filozofska, eksistencialna vprašanja, ki pa so najbolj butnila ven, ko sta se na odru narisala dvojčka. Dideldaj in Dideldum (Tweedledee in Tweedledum). Zraven pa so pikico na i dodali The Beatles z I Am The Walrus. Kaj je resnično? Kdo sem jaz? Kdo so oni? Smo vsi eno? Odštekana dvojčka, ki sta se dopolnjevala, bojevala, karkoli pač počela, sta porajala misli, katere ni enostavno premisliti, razmisliti, domisliti. 

In pa igralki, ki sta igrali dvojčka, da, igrali sta ju punci, sta se vmes vživeli v vsaj še tri vloge. Ritem je samo šibal in šibal. Za njih ni bilo premora, tudi ko jih mi, gledalci, nismo videli. V nekaj deset minutah so iste osebe prišle od nežnega petja do grumpanja med pogovorom. In vse v angleščini. Res, izjemno. Dvojčka sta to svojo blaznost že s samim načinom govorjenja izpopolnila. Pa še to govorjenje večih oseb hkrati. Malenkosti, ki se brez razmisleka o videnem zdijo samoumevne, logične, pa so vse prej kot preproste.

Muzikal ponudi vsakemu posebej nekaj svojega. Meni je željo po -Čudežni deželi. Govorečih zajcih, režeči se mački, vojaški želvi, ljudeh-kartah, norcih na čajanki, igranju kriketa s flamingi … željo po nesmislih. Ampak ne moreš vedno dobiti tega, kar si želiš. Vendar lahko poskusiš in mogoče najdeš tisto, dobiš tisto, kar tako hočeš. You Can’t Always Get What You Want. S tem komad, od The Rolling Stones, English Student Theatre zaključi muzikal. Tutto completo.

 

Alica v čudežni deželi

by

In seveda Ledena kraljica. Ona mi je bila še posebej všeč, ker me je s svojo zmedenostjo spominjala name, pa tudi na moje nasprotje. Ona naj bi se namreč spomnila stvari, ki so se že zgodile in tiste, ki se še bodo. Jaz pa se še tistih, ki so se že zgodile, ne morem. Ta svoj dvojni spomin pa razloži s pesmijo, ki nima nobene veze s čimerkoli v celotni zgodbi, kaj šele s tistim, kar je nameravala razložit’. Pojasni le to, da ima bleščeče čevlje. Pa najprej zmedeno govori o svojih laseh, nato pa že meri dolžino Alicinih rok.  

Mislim vsaj, da je ona odnesla tortice in se je njena sestra lotila pobijanja ljudi, kar pa je edini del zgodbe, ki ga lahko povežem z realnostjo. Tudi jaz bi ubila kogarkoli, ki bi si drznil sunit mojo tortico. Potem pa se zgodba konča, pa se nič ne reši. Lahko bi se končala tudi na sredini, pa bi bilo isto. Sem pa se počutila neumno na koncu, ko so se vsi zadrli: »We’re all mad here!« Ker sem iskala smisel v norišnici. To je isto kot iskanje zapiskov v mojih zvezkih. Popolnoma brez pomena in vnaprej obsojeno na propad.

Torej:

Posebej moram pohvalit Alico, Zajčka, norce, Rdečo kraljico in čisto vse, ki so igrali ali kako drugače delali na igri, še posebej pa Klobučarjeve sixpacke. Bilo je odlično. Čestitam. 

 

Narobe svet?

by

Ves ta paradoks mi je plaval pred očmi vse do prihoda Srčne kraljice. Takrat sem začutila neudobnost stola in začela mencati. Do zdaj sem kakor sanjala, a sedaj sem se zbudila. Ni bila za to kriva njena kričeče rdeča obleka, njen samozavesten korak in vsemogočnost. Bila je ona sama – hladna, nezadovoljiva in avtoritativna. Želela je to, kar je želela – za vsakršno ceno, oziroma bolje, za ceno vsakogar. Njena trpkost ni uvidela sladkobe Alice. Njeno krhkost, dobronamero, nedolžnost in, predvsem, sprejemanje vseh, tudi nje. Ker Alica je uvidela – Srčna Kraljica je »samo zavitek kart.« Da, vsi smo tudi Srčna Kraljica. Toplo in hladno. Črno in belo. Nasmehnila sem se, kakor da bi ponovno našla odgovor na novo vprašanje. Nato sem se zavedla, da sem ga že tolikokrat našla. In spet izgubila.

Zamišljena sem spet za trenutek skočila v realnost.  Njeno petje je zadonelo po vsej dvorani. Oči sem še bolj odprla in se nagnila naprej. Močan glas je zadonel, njen korak je postal še trdnejši. Vsako besedo White Rabbita sem ne le slišala, ampak tudi videla. 

To je predstava. Eksplozija občutkov in naostrenost vseh čutov. Predstava, ki ponudi odgovore, jih zakrije, postavi novo vprašanje in spet zavije v mističnost. In ponovi vajo. Predstava, ki te preizkuša. Predstava, ki je labirint, a vendar tako jasen. Alica v Čudežni deželi Druge gimnazije Maribor.

 

Alica

by

Po odmoru, ki je prilegel, zgolj zaradi izjemne vročine v teatru, smo poslušali Queene. Zapeto na svoj način, dokaj dobro. Freddie je bil zgolj en in edinstven, že mnogi znaniglasbeniki pa so se opekli ob poskusu vrnitve magične veličine. 

Hitro je minilo, z lahkoto pa bi ostal šeza kakšno pesem in použival. Ogled priporočam in mislim, da so uživali vsi v dvorani, tako osnovnošolske skupine, ki so bile najmlajše, pa do vmes pomešanih starcev. Tudi delavničarji so vsi navdušeno gledali, poslušali. 

Potem, pa smo šli na pijačo, kot skupina, katera končuje z letošnjim letom delavnice. 

 

Alica v čudežni deželi. Sanje ali resničnost?

by

Pa so bile res le sanje? To se sprašujem tudi sama. Bilo je tako zelo doživeto odigrano, da bi se zlahka pustila prepričati v to. Igralci so se odlično vživeli v vloge svojih likov. Spominjam se še dobrega Humpty Dumptya, ki je izvajal gimnastične trike po improviziranem zidu. V tisti svetleči modrozeleni opravi. S srebrnim pasom, pardon, kravato okoli vratu ali pasu. In kako so vsi peli in plesali. 

Prepričana sem, da bom šla predstavo še enkrat gledat. Na odru se je dogajalo toliko stvari, da sem zagotovo kaj spregledala. Precej sem se osredotočala na izgled kostumov, ki so jih nosili igralci. Kakšne barve. Za nekatere sploh nisem vedela, da obstajajo. Pa izbor glasbe. Fantastično. Prav zadržati sem se morala, da nisem z nogami v ritmu udarjala ob sedež pred mano. Non-stop. Vse dokler zavesa ni še poslednjič zakrila odra.