admin

Jupi, pust! Veselim se ga že celo večnost, saj se že dolgo nisem v nič namaskirala. Pa četudi sem se, je bilo obupno. Nazadnje je bilo še v osnovni šoli, ko sem si lase pobarvala na zeleno in sem predstavljala Uršiko zalo, potem ko so jo potegnili ven iz Ljubljanice.

Za letos pa sem se odločila, da bom dejansko nekoga predstavljala, in sicer Wednesday Adams, saj je zame najbolj prikupen lik vseh časov. Pa nisem vedela, kako bi to izpeljala, zato je v akcijo stopila moja teta. Ona je edina v vsej moji žlahti, ki se potrudi za Noč čarovnic in za Pust. In sva šli nakupovat. In takrat me je minilo do pusta. Sovražim nakupovanje in vse, kar je povezano z njim, a sem na koncu vseeno dobila eno prikupno krilce in majico. A teta ima to srečo, da me ne pozna tako dobro kot nekateri drugi člani družine. V tem primeru pa je to slabo, saj bi potem vedela, da si čisto vsakič v zadnjem trenutku premislim. Wednesday namreč pozna le malo ljudi in tudi če bi zelo dobro zadela kostum, bi morda dva človeka vedela, kdo naj bi bila. Zato sem se odločila, da bom raje Charlie Chaplin.

Seveda se nebi fino zrihtala, potem pa ležala doma na kavču in gledala Bridget Jones. Nope, ne letos. Tokrat grem na zabavo. Pa čeprav se je moje telo postavilo proti meni. Že ves teden sem imela zelo hud prehlad, dan pred koncertom pa me je prijel še hud krč v vratu, s čudovito slovensko besedo, poimenovano tudi heksenšus. Tako sem lahko le nebogljeno ležala v postelji, kašljala kot nora, se pačila od bolečine ob vsakem gibu in preklinjala svojo usodo. Predala pa se nisem. Tja bom šla, pa če me bojo pripeljali z vozičkom! 

In zgodil se je čudež! Vrat me je nehal boleti, pa tudi kašljala sem malo manj. Zato sem se oblekla v suknjič in kravato in vsakih pet minut pisala prijateljici, naj mi ne pozabi prinesti klobuka. Na poti do Markovcev smo se še petkrat izgubili in namesto ob osmih prispeli ob desetih. Na mojo veliko žalost smo se zrinili do prve vrste. Tam so se namreč, še preden so se Siddharta pojavili na odru, gužvali najbolj pijani ljudje. Nekateri so za pusta bili miši, nekateri meduze, nekateri pande, nekateri pa zadeti. En tip je zelo zavzeto igral na svojo namišljeno kitaro, kar je od zadaj izgledalo zelo narobe; eni so se metali naokrog in se režali, ko so se v koga zaleteli; ena koza pa me je poplavila z vso vsebino svojega kozarca vina, ko je začela s polnim kozarcem skakati ob eni pesmi.

Potem pa so se končno, po tem, ko jih je neki tip na odru že osmič napovedal, pojavili tam Siddharta, pod njim pa smo bili stisnjeni kot dve celi tuni v eni piksni. Postalo je nagneteno do te mere, ko hočeš stisnit’ focn nekemu tipu, ki te je z dlanjo že petič oplazil po riti, pa preprosto nimaš prostora, da bi lahko premaknil roko. Po par minutah je v šotoru ostalo le še pol odstotka kisika, ki so ga zamenjali ogljikov dioksid, vonj po potu, vinu in slabem zadahu ljudi okrog mene. Postala sem omotična, a sem se zbudila, ko so zaigrali nekaj res zelo močnih pesmi. Besedila ali ritma nisem mogla razločiti, saj je bilo preprosto preglasno, a sem vseeno čutila, kako mi je glasba vibrirala po telesu. Z vsemi drugimi sem začela skakati in z rokami suvati v zrak.

Objemali so me neznanci, ljudje so padali preko mene, osvajal me je volkodlak in izgubila sem svojo denarnico. Tipična pustna zabava torej. Mimo je padlo še nekaj pijanih sošolk, oblečenih v policistke, srne, rdeče kapice, princeske. Pol jih tako živi že ves pustni teden, česar ne bom razumela nikoli v življenju. Jaz namreč nisem zaradi svojih dolgočastnih prijateljev spila niti kaplje alkohola, pa bom okrevala še ves mesec, saj sem po telesu polna modric, noge pa še komaj premikam.

Vsem, ki še nameravate v Markovce, torej vso srečo in pazite se prve vrste, ker boste pretepeni (dobesedno, enega zadetega tipa je ena drobna ženščina pretepla).

Ameriški psiholog Abraham Maslow je umetnost uvrstil na predzadnjo mesto od sedmih človekovih potreb – kot višjo potrebo, torej potrebo po osnovni rasti. Galerija Media Nox si je upravičeno drznila storiti nasprotno: postavila jo je kot človekovo primarno fiziološko potrebo – kot potrebo po hrani, spancu, gibanju in podobno.

Ponedeljek, državni kulturni praznik, Prešernov dan, je tako minil v znamenju potrebe po ne nujno najvišjem, ampak najbolj esencialnem in spremljajočem v življenju vsakega posameznika: po umetnosti kot sladici, ki sledi po glavni jedi.

Hranilnik akademskega slikarja Jožeta Šubica v obliki kosa torte je tako, po njegovih besedah, tisto, kar sicer sledi zadnje, a je najslajše. 

Umetnost je tisto v človekovem življenju, kar lahko šteje najmanj oziroma je aktualno takrat, ko se človeku z(a)ljubi, da bi vase vnesel kaj več od vaške veselice s špricarji in lokalne predstave s poceni humorjem. Pa tudi takrat se zdi, da je umetnost dojemljiva zgolj platonsko. Viden je večinoma končni produkt – trud, nenehno učenje, znanje, konstantno gibanje, oblikovanje, brušenje, gnetenje in ustvarjanje dolgo v noč ali zgodnje jutro pa velikokrat manj.

A zadeva niti ni toliko enostranska. Predvsem pisateljem, pesnikom in slikarjem se že od začetka njihovega ustvarjanja pripisuje trpljenje, žalost, nemoč in predvsem romantičnost, ki izhaja iz njihovih nerealnih predstav ali želj v življenju. Po domače, da lebdijo nekje visoko nad oblaki. Res je, da so, kot je povedala urednica AirBeletrine Manca G. Renko, umetniki senzibilnejši in da jih okolje tako veliko bolj zaznamuje, kar posledično vpliva na njihovo ustvarjanje. Senzibilnost je prej lahko prednost, kakor ovira. 

Problem nastane, ko umetnik svoje umetnine ne zna p(r)odati naprej ali pogledati nekoliko širše. Ker umetnost je namenjena od ljudi za ljudi. Za danes in jutri. Za spremembe in nova prepričanja. Za razmišljanja. Za obstoj človeka. 

France Prešeren, sicer pravnik, ni znal izkoristiti svojega poklica in se je raje posvetil pisanju – ob vinu in z nekaj figami v hlačah. Nikola Tesla je napram Thomasu Alva Edisonu bil tiste vrste človek, ki je sicer bil izjemno nadarjen in sposoben, a predvsem pripravljen pomagati ljudem z električno napeljavo, brez da bi tudi sam prosperiral. Edison je bil podjetnik, ki ni toliko izumljal, kolikor je vedel, kako svoje inovacije dobro predstaviti in prodati.

Umetnik mora – zraven talenta, ki je nujen – imeti tudi podjetniške sposobnosti. In prav v slednjem je Andrej Brvar, lanskoletni Prešernov nagrajenec in gost v Galeriji, videl pomanjkljivost današnjih umetnikov. Tako lahko preživita umetnik sam in njegova umetnina.

Prav tako je nevarno zaspati na trenutnih lovorikah in se osredotočiti le na lokalno delovanje. Za uspeh je nujno pogledati širše. Izven Maribora, izven Slovenije, tudi v Evropo. A za to so ključnega pomena trud, čas, talent in povezovanje umetnikov med sabo. Sodelovanje.  

Lahko je gledati le sam nase in na svoje delo ter s prstom kazati na druge, kaj so ali niso dosegli. A karkoli več človek doseže, za to priča nenehno praskanje naprej. Ni lahko, je pa mogoče.

In če kos torte nekaterim ne predstavlja samo dodatka h glavni jedi, je torej za nekatere to način življenja. Nekaj, kar bogati ne le jed, ampak tudi človeka samega in njegovo okolje. Nekaj, kar rade volje včasih postavi tudi pred glavno jed. Ker je sladko in dobro. In tudi zato, ker je potem manj prostora za glavno jed. 

Pust. Čas norčavih mask in krofov. Takih z marmelado, onakih s čokolado. Potem so še tisti z vanilijevo kremo in ne vem s čim še vse. Kupljeni in domači. Že kakšnih štirinajst dni pred pustom so police v trgovinah dodobra založene z vsemi vrstami krofov. Čeprav so krofi v prodaji skozi vse leto, gredo najbolj v slast ravno v času pusta. Tako kot potica za veliko noč in božič. In zdaj je pač čas za krofe. 

Rada jih imam. In to zelo. O, ja. Najraje imam povsem navadne, obvezno z marelično marmelado in dobro mero štab cukra čez. Pri ponudnikih krofov sem rahlo izbirčna, domači so pa vsi enako dobri, saj so vendarle domači. Potem pa je tu še sto in en način kako pojesti krof. Ja. Tudi za to imam poseben ritual. Najprej se lotim štab cukra, da mi med jedjo ne sili v nos in leti po rokah in oblačilih. Potem poiščem luknjico skozi katero so krof napolnili z marmelado in ga razpolovim. S tem ima krof v obeh polovicah približno enako mero marmelade. Tako se namreč izognem temu, da v zadnjem grižljaju ne ostane vsa marmelada iz krofa [pa ni ravno to glavna nagrada, razen če ti pade na tla, op. mentorja :D]. Pogosto se mi je že zgodilo, da sem imela na koncu več marmelade po oblačilih kot pa v ustih. Sicer pa ima vsak svoj način, kako pojesti krof. 

Silna želja po krofih me je privedla do razmišljanja, ali ne bi letos tudi sama ponovno poskusila s srečo pri peki krofov. Na družabnem omrežju vsak dan gledam, kako moje kolegice pečejo krofe. No, predvidevam, da jih pečejo. Ker sliko krofov lahko tudi jaz dam gor, pa ni nujno, da sem jih sama pekla. Brskam po kuharskih knjigah in revijah za najbolj primernim receptom. Ne najdem nič uporabnega, zato pogledam še na internet. V mislih kljukam seznam sestavin, ki jih imam in katere bi morala še kupiti. Vmes razmišljam, ali je vse skupaj sploh smiselno. Ali ne bi bilo bolje, da jih kar kupim? Domače je res domače, ampak ali je vredno? 

Iz mase bi nastala kar zajetna količina krofov. Verjetno bi se cela družina lahko nekaj dni nažirala z njimi, da bi se jim zagotovo zamerili do naslednjega pusta. Morda bi jih lahko podtaknila še sosedom. Ne vem. Priprava krofov je precej dolgotrajna. Najprej zamesiti testo in potem še njegovo večkratno vzhajanje. Glede nato, da kuhinja ni najtoplejši prostor v stanovanju, bi se vse skupaj lahko še bolj zavleklo. Eh. Res nima smisla. Če sodim še po tem, da sem tudi jaz kdaj pa kdaj štor v kuhinji in da z vročim oljem nisva ravno najboljša prijatelja, je morda res bolje, da tudi letos na mizo postavim kupljene krofe. V nadzorovano omejeni količini. 

Zdaj je na vrsti štirideset dnevni post. Za teh štirideset dni se marsikdo odloči, da se bo nečemu odpovedal oziroma se bo postil. Eni brez alkohola, drugi brez čokolade, tretji brez mesa, četrti brez super živil. Jaz pa se tako kot vsako leto za štirideset dni odpovem krofom. Brez občutka odrekanja podaljšam tak post še za kakšen mesec ali dva ali pa kar do naslednjega pusta. 

Tako je mimo še en pust, ko na domači mizi ni bilo pustnih krofov. A tako hitro, kot je na mizo prišla, je tudi odšla domača sacher torta.  

Testi grenijo življenje marsikateremu srednješolcu. Vsi panično hodimo v knjižnice, iščemo literaturo, izpisujemo zapiske, se učimo in na koncu to znanje preverimo s testi. Preverjanje znanja je tekma. Individualna tekma. Kot pri vsaki tekmi so pomembne priprave. Kako hitro se učimo, koliko dolgo se zmoremo učiti in kako dobro utrjujemo pridobljeno znanje. Toda ali se res učimo zaradi znanja? A se kdo v razredu resnično uči, ker hoče biti pameten ali ker hoče imeti dobre ocene, priti na dobro fakulteto, dobiti dobro službo in lepo živeti. Ali smo se nehali učiti za življenje in se učimo še samo za teste?

Svet se danes vrti hitreje kot kdajkoli poprej. Kdor ga ne dohaja, hitro zaostane. Uspejo samo najboljši, najhitrejši, najmočnejši, največji, najbolj zviti itd. (No, Slovenija je specifičen primer. Redko uspe najboljši. Pri nas bolj šteje, koga poznaš, toliko pač veljaš, kar se odraža na vseh področjih, kjer krepko zaostajamo za ‘naj’ državami op.a.) Tisti ‘naj’ se mora vedno vriniti pred povprečje. Konkurenca je velika. Vedno prihajajo boljši, bolj disciplinirani, z večjimi apetiti po zmagah na testih. Bolj se komolčijo in z lahkoto, brez moralnih zadržkov, pohodijo tekmece. Izbirajo vsa sredstva, ki jih brezobzirno opravičujejo z najvišjimi cilji. Zagotovo se ne učijo za to, da bi nekoč vnukom citirali Pitagorov izrek, ampak da bi uspeli.

Učijo nas, da so ocene pomembnejše od morale, uspeh je vreden več od sreče in denar je merilo moči. Ne, ne, nihče nam na tablo ne riše evrov, ampak tudi še tako neodvisen opazovalec bi hitro ugotovil, da se tiste sošolke iz prve vrste trudijo za boljše ocene, ker si želijo uspeha. Posledično skrivajo zvezke, zapiske, ne vedo, kaj so počele pri urah, ko sem manjkal in ne želijo deliti nobenih informacij v zvezi s šolo, pa čeprav so nadpovprečno uspešne.

Žalostno, da je bolj pomembno, da dobi pet pri testu biologije, obenem pa zajebe sošolce, ker če bi jaz tudi dobil pet, ne bi bila pohvaljena. Ne bi bila ‘naj’. Test je presegel namen preverjanja znanja in postal sredstvo merjenja moči. Tisti, ki teste NAJBOLJE opravi, je vreden več. Pa je res? 

Bill Gates in Mark Zuckerberg nista končala študija, pa sta med najbogatejšo peterico sveta. Quentin Tarantino in Peter Jackson sta med najboljšimi filmskimi ustvarjalci, pa sta šolanje opustila že v srednji šoli. Veliko uspešnih ljudi nikoli ni obiskovalo fakultete. Od tod sklepam, da uspešni šolski testi ne zagotavljajo uspešnega življenja. Na koncu ostane en test, ki ga moraš uspešno rešiti.

Oscar Wilde je nekoč zapisal: »Kaj pridobi človek, ki osvoji svet, pri tem pa izgubi dušo?« Nič. Dobiš denar, ampak nisi srečen. Imaš imidž, bejbo, avto in bajto, ampak si prazen. Ljudi molzeš v iskanju lastne sreče, obenem pa prinašaš nesrečo vsej okolici. Posledično te ne marajo. V srednji šoli si bil odličen, fakulteto si naredil z levo roko, dobil službo, vmes obrnil še nekaj postranskih poslov, zgradil hišo, kupil avto, našel ženo. Egoistično si zajebal vse, ki so s teboj tekmovali, prijatelje pa zavrgel, ko jih nisi več potreboval. Nisi se učil iz lastnih napak in isto ponavljaš v familji. Nihče te ne mara. V svojem luksuzu ostaneš sam. Kljub vsem uspešnim testom, si pogrnil pri tistem najbolj pomembnem oz. edinem, ki na koncu šteje- testu življenja.

Kdo je prepovedal rastlino? Bogovi? Ne. Vesolje? Ne. Narava? Ne. Živali? Ne. Človek? Da. Ja jebemoboga, dajmo še prepovedat origano, ker se ti lahko zatakne v grlu. Pa cimet, ker peče, čeprav je klinično potrjeno, če še ima to sploh kakršnokoli verodostojnost, da uničuje bakterije, viruse… Ali obstaja dan, ko se bomo res srečali s takšnimi ukrepi? 

Ker zaenkrat zgleda, da nam lahko tako ali tako, ne vem, voditelji, elita, bančniki, politiki, lutkarji, kdorkoli že, vsilijo karkoli želijo. In če se najde človek, ki se odločno, jasno in predvsem iskreno bori proti temu? Ne! Ubij ga. Vrži v zapor. Odstrani. Samo, da ga več ni. Najbolje bi bilo porihtati tako, da nihče ne bi vedel za njega. Jupijej-hura.

Sanjin Jašar je borec. Je aktivist. Je za mnoge heroj. Je za mnoge rešitelj. Oziroma ne. Je človek. Ki verjame v nekaj in za to tudi dela. Pa ga ne poznam osebno. In ga ne rabim, da tako mislim. Če smo lahko vsi Pariz in Charlie Hebdo, smo lahko vsi tudi Sanjin Jašar. Ker je ta racija, ki se je zgodila 21. januarja 2016, napad na vse nas. In ne, ne na nas mamilarje, drogeraše, hašišarje in kaj vem kaj vse. Ne. Najprej je to napad na vse uboge ljudi, ki bi Sanjinovo pomoč, torej hašiševo olje, najbolj potrebovali. In vsakemu se lahko zgodi, da bi tako, iz noči v dan, ugotovil za kakšno strašno bolezen. Hmmm. Potem pa je tu en velik fakju od vseh, ki ne dovolijo, da bi si pomagal z oljem.

Sam sem dan nazaj izvedel, da ima težave moja babica. Prva stvar, na katero sem pomislil, je prav to olje. Tudi predlagal mami. Ker to, da je stvar zdravilna, in ne, to ne pomeni, da lajša bolečine, ni več samo neko mnenje. Zunaj so dejstva. Plavajo po vesolju, ki nam jih meče, pa jih ne znamo, kaj ne znamo, nočemo uloviti. Ker smo strahopetci. Ker je lažje zaviti proti kliničnemu centru in prvega v beli obleki vprašati: »Kaj pa zdaj?« Pa to ni napad na zdravnike. Sploh ne. Ker jih je ogromno zaposlenih v zdravstvu, ki bi dejali, da je zdravljenje s konopljo kot ata na mamo. Je pa res, da bi se ti isti doktorji lahko dvignili. Zbunili. Povedali, da zatiralci rastline ne delajo prav. Ampak ja. Saj to bi morali narediti vsi, ne samo zdravniki.

Če ne bo svobodna konoplja, ne bo svoboden človek. Ajnfoh ko’ pasulj. In nočem, da ta tekst izpade kot nek poziv. Sploh ne. Ker če po vseh informacijah potrebujemo takšne pozive, da zmigamo riti, potem bo minilo še veliko, veliko let pred svobodo.

Pa saj veste, odkrito moram povedati, da verjamem, da bo do spremembe na področju konoplje prišlo slej kot prej. Zelo slej kot prej. Ker folk ve, da nekaj že je na tem. In še zdaleč ne samo mladi. Ne samo fejst odprti. Ne samo tisti »čudaki« v družbi. Vse to je že toliko časa na sceni, da se je enostavno zažrlo v vse pajčevine v kotih, pod parket, laminat, v vodovodne cevi, v prah na previsokih policah… V vse luknjice družbenega življenja. Na vaseh, v mestih. Povsod.

In komaj čakam ta dan. 

Dan ogromnega koraka proti svobodi.