Na 1. peronu železniške postaje


 

V Mariboru mrgoli kafičev, gostiln in drugih alternativ, kjer lahko naročiš kavo. Nekaj je takih lokacij, ki jih enostavno preferiraš in ko te nekdo vpraša, kam bi šel na kavo, vedno poimenuješ isti plac. Ker je tam pač neverjetno prijeten ambient, dobra glasba, udobni sedež, najboljša kava ali najboljši kelnar. 

Ampak včasih najdeš plac, v katerega zaideš vedno, ko imaš možnost – s to razliko, da se priložnost ne pojavi ravno dostikrat. To je tisti plac, v katerem imaš, ko vanj stopiš, občutek, kot da si tukaj vsako jutro pred službo, da lažje zaštartaš dan, in potem še nujno po službi, da ga lažje zaključiš. Da se predramiš, imaš zjutraj sam rani zajtrk, ki si ga kupil nekje v bližnji pekarni, in kratko kavo, ki ti steče direkt v žilo; zvečer s prijatelji, da potisneš delo na stran in ujameš tiste trenutke sreče, ki jih z njimi tako pogrešaš.

To je tisti plac, kamor smo, sicer precej redko, zahajali v srednji šoli, ko smo se s preveč vrečkami utrujeni napotili na železniško postajo, ker je skoraj celodnevni šoping vedno bil velik zalogaj. In vedno smo prišli malo pred odhodom vlaka, da je ostalo še nekaj časa za postajanje. 

Odhod v Maribor je bil dogodek. Takrat smo vedeli, da sigurno ne bomo žulili sendviča s poliko in majonezo, ampak burger meni v McDonaldsu z razredčeno kokakolo in umetno jabolčno pito s preveč želatine, ki bi nam jo babica sigurno prepovedala. 

Sicer je vedno prijetno in prav nostalgično opazovati vlake, kako prihajajo in odhajajo en za drugim, poslušati najave po zvočniku o njihovih prihodih in odhodih in opazovati ljudi, ki ustvarjajo nepretrgan tok vrveža, ki je za železniške postaje tako značilen. 

Vendar pa je tistih parkrat po šopingu v Mariboru, v majhnem kafiču na prvem peronu železniške postaje, bilo najslajše. Majhen, prijeten, topel in dišeč po kavi in z njenim nepretrganim zvokom mletja v aparatu. V bistvu ni bilo pomembno kaj si pil – čaj, kavo, kakav, sok s smetano – bil si tam. Bil je tisti filing, kot če po napornem večurnem smučanju sedeš v kočo in naročiš čaj. Čutiš, da si se sprostil in končno dobil tisti neverjetno dober občutek po dolgi aktivnosti. To je pravzaprav tisto, na kar si najbolj čakal.

Danes se tam znajdem pogosteje kot nekoč, a še vedno redko, saj pot z vlakom, čeprav jo naravnost obožujem, redko pride v poštev. Prevoz z avtom je najpogostejši. Vedno, ampak res vedno, če imam dovolj časa, ob četrtkih pozno zvečer, preden zadnji vlak odpelje protiJV, sedem v Pendolino bar. Čeprav utrujena od celotnega dneva pešačenja po mestu in treningu, po katerem vedno bolijo mišice, najdem čas za kavo. Podaljšano.

Ker je kava tako zelo slajša s postrežbo z nasmehom; s postrežbo, kjer je kava vljudno servirana in ne hitro zabrisana na mizo, ker je gužva; ker kavo piješ za 60 centov in si potem še nekaj časa vesel, da dejansko tukaj, kjer plačaš eno kavo, za enak znesek dobiš dve; ker slišiš pogovore kelnarjev z gosti in obratno. Ker je majhno, zabačeno, ampak taaaakoooo zelo prija. In povrhu še z mehkimi rdečimi usnjenimi sedeži, da bi se človek kar na licu mesta zleknil in preprosto zadremal.

To je tisti plac, kjer se najdejo vsi ljudje in vse generacije, ker je del bara samo njihov. To je tisti plac, kjer študentje v grupi ponavljajo snov za izpit in pridejo na pivo po njem. To je plac, kjer srednješolcidelajo selfije in jih postajo na fejsbuk; to je plac, kjer pred in po službi prideš na šalico črnega zlata ali kratkega, da je naslednji dan lažji; to je plac, kjer zaposleni na železnici pridejo na kratki odmor ali odmor pred ponovnim odhodom na vlak. 

To je bar, nekje v zavetju mističnih vlakov – ker veš, da si z zgodbo vanj stopil in se ob odhodu napotil v novo. To je bar, kratka vmesna postaja, ampak ne ena izmed mnogih.