admin

Hodim na tretjo gimnazijo, program predšolska vzgoja. Tam moraš biti večji umetnik kot na AGRFT. Že od prvega leta imamo likovno vzgojo, glasbo, ples, petje, instrument. Z vsakim letom izpuhti par uporabnih predmetov, nadomesti pa jih par umetniških in vzgojnih. V tretjem letniku imamo le še angleščino, slovenščino in matematiko. Namesto zgodovine, geografije, fizike… imamo tri vrste likovne vzgoje, predmet, kjer moramo za oceno izumiti igrače, in enega, kjer moramo sami sestaviti celotno igro iz ene pravljice. Vključno z glasbo, plesi, sceno in ostalim, za kar sicer plačujejo odrasle ljudi. Zraven teh predmetov pa imamo seveda tudi klavir, kitaro in frulico. Svoje znanje bi naj predstavili enkrat tedensko profesorju, on pa ti potem da še več pesmi.

Ampak, kako pa naj se kar sredi ničesar naučim igrati klavir?? Posedejo te pred klavir in rečejo: »Tako, tu maš note, zdaj pa špilaj, Mozzart!«Potem ko par minut kot zabodena kura strmiš najprej v note, potem pa še v tipke, se končno opogumiš in vprašaš: »Kaj bi naj zdaj naredil?«. Potem seže profesorica čez tebe in s svetlobno hitrostjo zaigra pesem. Potem bi jo moral posnemati. Pa kaj je narobe z vami, saj so se vaši prsti prehitro premikali, da bi ji sploh lahko videla! Nadnaravno inteligentno zineš aha! in še naprej strmiš v note kot zajec v matematični učbenik. Potem pritisneš na par naključnih tipk in upaš, da si zadel saj eno pravo. »Ne, tu je fis, ne pa c!« Ok. Katera tipka naj bi že bila fis? Ves zdelan se petnajst minut pozneje zvlečeš iz kabineta in se zahvaljuješ vsem silam, da je tega končno konec. 

To ponavljaš vsak teden brez vsaj malenkostnega napredka. Potem pa kar naenkrat profesorica reče: »Veš, drug teden bom ocenila tvoje igranje. Za dve bi morala imeti narejenih vsaj dvajset pesmi.« Kaj??? To je dejanski predmet?? To mi bo ocenila?? Zakaj za vraga mi ni tega povedala na začetku leta? Jaz imam vendar narejenih komaj pet pesmi. S tem, da je bilo moje igranje le teh neizmerna muka za obe s profesorico. Meni, ker nisem znala, ubogi profesorici pa zato, ker je to naravno katastrofo morala poslušati. To ni bilo igranje. Bilo je brutalno mesarjenje čisto dobrih pesmi in počutila sem se, kot da sem onečastila klavir s svojim igranjem nanj. Po dveh letih sem se že skoraj navadila, potem pa BAAAMF!! Jebeš klavir, zdaj boš znala igrati na kitaro.

Tam se ponovi enako kot pri klavirju – s to izjemo, da sem pri kitari že vedela, da je predmet. Pa da je kitara dosti težja. Ko sem vsa ponosna po dveh tednih zaigrala zelo polomljeno verzijo Miške, pa me profesorica vpraša po ostalih šestih pesmicah, ki bi se jih morala naučiti. Pa daj no, ženska, pusti mi malo upanja! Profesorji vedno preprosto sklepajo, da boš nadarjen za glasbo. No, jaz sem brez problema opazila, da nisem in nikoli ne bom. Edini talent, ki sem ga razvila med temi mučenji, je izmišljevanje mojstrskih izgovorov:

1. Oprostite, gospa profesor, nisem morala vaditi, ker je moj sintisajzer vadil spontan samovžig.

2. Tudi danes ne morem, ker nimam not, saj je doma zmanjkalo wc papirja.

3. Zakaj me ni bilo prejšnji teden? Pingvin me je napadel sredi belega dne in sem bila preveč pretresena.

Po šestem takšnem izgovoru, ki jim profesorica iz nekega meni neznanega razloga ni verjela, ji je nehalo biti smešno. Zato niti tega talenta nisem več razvijala in ostalo je pri tem. Torej, kako postati glasbenik v štirih letih? 

Sami se naučite. Bo zagotovo bolj učinkovito, kot je moje šolanje pri meni.

Vsake štiri, vsake pet, zopet vsake štiri, pa spet pet, pa malo pomiksaš, dodaš referendume, pa dobiš ogromno količno odločanja, svoje demokracije. Mnogim že pošteno najedajo, ta druge pa pritegnejo s svojo nejasno zapletenostjo, besedami, ki jih ne razumejo, in žajfnico, ki jim je nadomestilo za izpuščeno popoldansko špansko telenovelo na Popu. Vse skupaj pa je zgolj re-make starega dobro poznanega filma, z novimi svežimi igralci. 

Dobro znano je, da je volilna udeležba v Sloveniji katastrofalna. Menim, da je zato kriva neka podlaga v naših mislih, ki je zgrajena povsem napačno. Nekdo si misli, češ, če ne bo volil, da kasneje, ko bo fail, ne bo nič kriv in se bo drugim v faco lahko režal in jim pravil: “Sem ti rekel. Sem ti rekel.” Nekdo drug se je že naveličal cirkuških predstav, odločil se je, da svoj prosti čas, lahko zasede drugače in koristnejše. Pa saj se strinjam s tem človekom, do neke mere, a v srcu mi ne da miru beseda republika. Pomeni obliko vladavine, na čelu katere ni monarh, temveč da si nadzor in oblast lasti ljudstvo. Ljudstvo. To smo mi! Država, to smo mi!

Slovenci se premalo zavedamo, kaj so naši predniki morali prestati, da lahko sedaj mi govorimo, živimo in ustvarjamo na slovenskih tleh, v slovenskem jeziku. Ne zavedamo se, koliko genijev proizvede naša izjemno majhna, skorajda žepna državica. Ko še kot ne polnoleten najstnik pogledam v naš parlament, vidim zgolj laganje, jokanje, pritoževanje. Najpogosteješe besede so »imamo vse pod nadzorom” in “seveda bomo nekaj ukrenili,” pa dalo bi se našteti par milorečeno smešnih stavkov. In če vse skupaj povežem; smo to mi? Je to narod, v srcu velikih ljudi Slovencev? Sami sebi kopljemo jamo. 

Omenil sem genije, ki jih proizvajamo serijsko. Ti ljudje bi porihtali to zarjavelo katrco od države, Bananistan, kot sem že parkrat zasledil po raznih komentarjih na socialnih omrežjih. Ah, ti ta pametni so premeteni. Niso po kisli župi priplavali, vedo, da če zarinejo v politiko, priplavajo ven zelo težko, država kot taka pa bi jim tudi onemogočala kakšne drastične spremembe, ker je narod, ne glede na vse stokanje in jokanje, navajen na stare gospodarje. Zdaj je to v nas. Naša kri je okužena s strahom. Vsak lahko pove vse, ampak nihče nič ne upa. Nimamo jajc za te drastične spremembe. Te genije lahko danes najdemo v tujini, kjer delujejo uspešno in so spoštovani. Jim čestitam, znašli so se in se izognili našemu kotlju. Izdajalec je mnogo mnogo prehuda beseda, prave ne najdem. E, ekonomski migranti, ko toliko slišimo o njih vsepovprek vseh medijev.

Ljudje smo po nekaterih raziskavah najinovativnejši, z več navdiha, najproduktivnejši v poznih najstniških letih in vse tam, do začetka četrtega desetletja. Primerjajmo to s sestavo našega državnega zbora. Ta je dom za ostarele. Zavzemam se in se še bom, da vodijo državo mladi, a kljub temu izobraženi, s starimi prekaljenimi mački nekoliko v ozadju. Ti bi s svojimi izkušnjami lahko svetovali. To je moj svet, poln in prepleten z ideali. Naj namesto sonca sije iluzija. 

Moja generacija, bo kmalu TA generacija. Obstajamo izjeme, a večini najstnikov mojih let po mislih teče alkohol, partiji, dekleta, fantje. Saj to razumem, tudi jaz sem kdaj pa kdaj tak. Razvedrilo je ključnega pomena. Vendar tu nastopi kjučen problem, ko mladini postane zabava prioriteta, ‘resno’ življenje pa nekaj, kar teče vzporedno, precej tudi zamegljeno in nevidno. Razen državljanske in domovinske vzgoje in etike v osmem razredu osnovne šole in dveh dni obveznih izbirnih vsebin v tretjem letniku gimnazije sam nisem dobil nobene druge politične izobrazbe. Kako naj potem sledimo vsemu? Tako, malo sem še okrcal šolski sistem. 

Da. Laik sem. Popoln, kar se tiče ‘top secret’ državnih zadev. Iskreno povedano, sama poročila gledam zelo površno in dremajoče. Imam pa neko svoje mišlenje, pri katerem vztrajam. Poskušam biti čim bolj odprt za vse strani. Rad debatiram, kakšna takšna tema pa se občasno prikrade tudi med šolske klopi. 

Septembra smo imeli ekskurzijo v Ljubljani. Ogledali smo si državni zbor, opazka, ki sem jo zasledil, pa je bila sledeča: “Isto je kot, da bi šli v ZOO, ko smo že v Ljubljani. Več bi videli.” No, kar realno povedano. Vseeno smo šli v parlament. Freske so bile lepe, tudi rdeča preproga, ki so jo položili v čast zvezdam tretje. Prezračevanje odlično, da ne govorim o akustiki. Pa saj je bilo zanimivo, čeprav se nikomur ni dalo poslušati. Dogodek, ki mi je pa ostal najbolj v spominu, je bil, ko je profesor sprovociral tri poslance, ki bi nam morali predstaviti svoje delo, da so med seboj začeli veliko debato, kaj drži, kaj pa ne. Stali so vsak na svojem koncu dvorane in se drli preko nas, nič menočih se dijakov. Tako ali tako nismo razumeli politične slovenščine. Ko so po vlečočih se petnajstih minutah, vprašali, če ima kdo kakšno dodatno vprašanje, je vse ostalo tiho kot v grobnici. 

Izjemno majhen je odstotek tistih ne še polnoletnih oseb, ki imajo kaj resnega pojma o strukturi naše države in o samem vodenju le-te. Kmalu bodo dobili volilno pravico, ki pa jim pomeni manj kot nič. To jih ne zanima.  Je tečno, dolgočasno, brezvezno, itd. Ko se bodo začeli zavedati, bo prepozno. Tako je povsod: tudi v športu in ljubezni. 

Ljubezen, do domovine. Ta je tudi smešna. Nekateri, ki mislijo, da so pogumnejši in frajerji, se kot mački v rit smejijo ob kakšnem kulturnem dogodku, kaj takega sem že doživel ob igranju nacionalne himne. Tu se vprašaš, ali so mentalno zaostali ali so materi kot dojenčki padli iz rok ali so zgolj slabo vzgojeni. Na koncu se ravno ti znajdejo nekje pri vrhu, pa ne govorim o vodenju države. Na vrhu kakšnega podjetja, nato pa brezsrčno ropajo tuje zaposlene delavce, ki so zanje vredni manj kot delavna lopata. 

Imamo proteste in shode, na katerih smo najglasnejši mladi, včasih kje pokne, pa gremo z vilami in baklami v boj, kar se pa je zgodilo enkrat, če prav pomnim, v ljubem Mariboru. Sledilo je strmoglavljenje Kanglerja. Takrat se je nekaj premaknilo. Daleč od tega, da zagovarjam nasilje. Ostanimo pri mirnih rešitvah. Volitve. Pa ne še ene no. ČE bo pravi kandidat, zakaj pa ne. Jaz bi ga volil. Pa ne morem, ker nisem dovolj star. Se zaradi tega sekiram? Ne. Morda zaradi tega ne spim ponoči? No, spim ponoči ne, a ni to razlog. Vprašajte sto sedemnajstletnikov, če obžalujejo kaj, da ne morejo hodit na volitve. Sto ne-jev.

Naša generacija je polna ‘butalcev’ in ‘ovčic’. Velik delež ni primeren za sodbo o jutrišnjih dneh države. Nemalo se jih ne bo spremenilo, ko bodo prešli čarobno mejo osemnajstih. Kar se tega tiče, je država na nekakšnem nivoju, za spremembo. Osemnajst je lepa cifra, ravno pravšnja. Tistim, ki jim je dano, dozorijo. 

Volilno pravico bi omejil kaznjencem oziroma politikom, ki so bili v sodnih postopkih, in bili obsojeni kot krivi. Aja, če bi imel kakšen vpliv, bi okrepil sodstvo. Nujno potrebna zadeva. 

Če si mlad, če imaš idejo, za katero meniš, da lahko vžge motor naše države, vžgi ga. Obesi jo na veliki zvon, prični zvoniti. Želim si, da bi mladi poslušali in iskali nekaj več. Vsi bi radi lepo živeli, vsi bi imeli radi luksuz. Priborimo si ga sami. Ne kličem upora ali velike vstaje, zgolj želim povrniti, s telefoni zastrupljenim umom, lastno misel. 

Nekdo bo prišel nekega dne in raztural. Treba ga je najti. Morda si to ti? 

Vse ima svoj konec. Na koncu bo imel prav naša legenda, Ivan Cankar, pred skoraj stotimi leti umrl. Vsi smo hlapci. Gotofo.

Ena iz parlamenta…

Večer je. Zunaj je mrzlo. Prodajalci sadja in zelenjave hitijo pospravljat svoje stojnice, gostinci pospravljajo mize, trgovine zapirajo vrata. Vsi komaj čakajo, da pridejo v zavetje toplega doma in si privoščijo počitek pred naslednjim odhodom v službo. 

Sprehodim se mimo starejšega para, ki v vsakem vremenu na vogalu mosta peče kostanj. Vsak dan sta tukaj. Včasih imata družbo kakšnega znanca, morda družinskega člana. Lokacija stojnice je dobra, vendar se mi zdi, da se redko kdo ustavi pri njej, čeprav iz nje omamno diši po pečenem kostanju. Vedno ko grem mimo, tehtam, ali si lahko privoščim to pollitrsko merico, ki bo moj žep olajšala za 3 evre. Sicer pa, kaj je to 3 evre? Ne dosti. Ampak zakaj potem premišljujem, ali si to lahko privoščim? 

Ozrem se naokoli. Koliko od teh ljudi, ki jih vidim, ima enak problem? Čemu vse se moramo v Mariboru odpovedati, da finančno še zmoremo iz enega v drugi mesec? Na prvi pogled bi marsikdo rekel, da trpi socialno življenje ljudi. Pa mislim, da temu ni tako. V mestu je na voljo ogromno brezplačnih aktivnosti za vse generacije. Res pa je, da potrebuješ čas, da vse to najdeš. Namesto da starši peljejo otroka na kepico sladoleda, bi lahko obiskali kakšno izmed delavnic za otroke ali pa uro pravljic v knjižnici. Ali pa, če si že ne moremo privoščiti gledališke predstave, lahko obiščemo kakšno razstavo ali pa se samo sprehodimo po mestu. Samo voljo moramo imeti in vedeti, da vseh stvari pa le ni treba plačati. Sicer pa, kdo pravi, da ne moremo posedeti na klopci in spiti kave ali čaja, ki smo ga prinesli s seboj v termovki. Pa na vrh Pohorja se tudi ni treba z gondolo peljat, lahko gremo peš. Nehati se moramo zgovarjati na to, da nimamo denarja, in raziskati možnosti, ki so nam na voljo.  

Slovenci se radi zgledujemo po tistih, ki imajo več od nas. Kako so lahko drugi bolj razviti od nas? Pa če pogledam še bolj lokalno… Zakaj lahko imajo oni v Ljubljani višji standard kot mi v Mariboru? Zakaj so tam višje plače kot pri nas? Ljubljančani si lahko več privoščijo itd. In sem šla po mnenje iz prve roke. Poklicala sem prijateljico, ki že več let živi v Ljubljani in jo vprašala, kaj si misli o 200 evrih razlike med povprečno bruto plačo v njihovi regiji in v naši regiji. Ni dolgo razmišljala, da mi je odgovorila sledeče: »Že res, da je plača pri nas višja, imate pa pri vas za 500 evrov nižje najemnine. Še na Dunaju so cenejša kot tu.« Upoštevati moramo tudi dejstvo, da se veliko ljudi iz Maribora vsak dan vozi na delo v prestolnico. Torej tudi ti zaslužijo višjo plačo kot kolegi v Mariboru. Seveda pri tem ne gre spregledati potnih stroškov, ki velikokrat znašajo toliko, kolikor je razlika med plačo tukaj in tam. Razmišljanje, da si Ljubljančani lahko več privoščijo, pa lahko izvira iz tega, da gre za večje mesto, z več prebivalci, z več priložnostmi, več dogodki… 

Ljudje! Bodite srečni, da živite v Mariboru, kjer si lahko vedno privoščite zdravo mero kulture, zabave in sprostitve, ne da bi morali za to odšteti še tisto malo, kar uspete prihraniti do konca meseca. In ne obremenjujte se toliko s tem, kar imajo drugi, ampak se osredotočite na to, kar imate vi. 

Bi lahko rekli. Kaj je tega treba bilo – umetniki, politični delinkventi in izumitelji so pač tisti, ki jih zlahka vržemo v socialni bazen Maribora. Težko verjeti, a uporniški potencial pač paše tudi v Maribor. Eno izmed možnih je sicer tudi Novo mesto, ki pa nima takega socialnega vprašanja in izgube, kot ju ima Maribor. Poleg Revoz in Krka sta dobro donosna posla, saj bolezni ostajajo, se še zmeraj množijo, nekaj jih sicer poustvari še farmacija, prav tako pa tudi želja po avtomobilih ni izključujoča. Gre za dve gospodarski panogi, ki prinašata ne samo delovna mesta, temveč tudi redni dobiček. Maribor bi kaj takega prav nujno potreboval – da bi lahko postal mesto priseljencev in ne le vstajajočih upornih ali nekoliko sanjaških duš, kot so bili v nadaljevanju umetniki, izumitelji in politiki. Ali pa tudi priseljenci Primorci, ko so jim požgali njihova prebivališča in vasi. Pridobitek za vzpostavitev slovenskega gledališča v Mariboru je pripisati prav njim, ki so tako kot vodje, režiserji kot tudi igralci, »odigrali« pomembno vlogo, da se je vzpostavilo nacionalno gledališče.

Bila so različna jabolka spora, zaradi katerih so prišli »pribežniki« ali uporniki. Oziroma jim je tako etiketo jim nadela takratna oblast. Ali zgolj slabo razumevanje šal v primeru Vitomila Zupana. Njihov entuziazem in neposrednost sta za kakšno Ljubljano ali Celje bila premočna in nista zdržala. Tako so v Maribor deportirali Karla Destovnika Kajuha, ki je zaradi dedove narcisoidnosti po materini strani sprva kot majhen otrok s starši že bival v Mariboru, kasneje pa ga je pot skoraj nečastno pripeljala na klasično gimnazijo, saj so ga s celjske gimnazije zaradi politične provokativnosti preprosto »vrgli«. Na posredovanje celjskega ravnatelja pa so mu le omogočili nadaljnjo gimnazijsko izobraževanje, vse dokler se ni odločil za pot v partizane in v legendarno XIV. divizijo. Uporniški duh je v mariborski zapor oziroma kaznilnico pripeljal tovariša Tita in prej omenjenega Vitomila Zupana. Hišni pripor pa je doletel Lovra Kuharja, skoraj, po nepreverjenih informacijah, celo nesojenega vodja Jugoslavije. 

Vsem je bilo skupno napol životarjenje, Nikolo Teslo je v Maribor prineslo nekaj boemstva in nekaj dolgov. Tudi Jurčiču pri Slovenskem narodu ni šlo nič kaj bolje. Beda in še enkrat beda. Še dobro, da danes težko pričakuje, kdaj bo končno pri prvi gimnaziji obrnil list, ko bo maturo opravila še ne odpadla cvetlica. A to je le mit in kakršnakoli šala na račun kipov je že skoraj napad na kulturno zgodovino.

A prav vsak izmed njih se je vpisal na seznam pomembnih zgodovinskih osebnosti. Kot da so iz dna zrastli v osebnosti, postali člen pomembnih posameznikov ne samo za zgodovino Slovenije ali Jugoslavije, temveč tudi svetovne dediščine. Eden izmed takih sta predvsem Tesla in Tito. Prvi genij, z nepriznanim akademskim nazivom, in drugi, veliki vodja, za katerega sem kot nadobudna najstnica v njegovo spominsko knjigo v Kumrovcu napisala, da bo večno živ. Anarhistični duh je pripomogel, da ga je takrat lahko premagal le Che Guevara, v katerega majici sem se ponosno sprehajala kar nekaj časa.

Vsem zgoraj naštetim pa je bila skupna tesnoba – Kafkov sindrom je v Mariboru povsem razumljiv, saj je tukaj Kafkova točka, ki jo dobri poznavalci njegovih del lahko hitro prepoznajo, kamor se torej lahko postavijo in zrejo v blodnjak negotove prihodnosti. Vendar je ta tesnobnost še najbolj groteskna v destrukciji njihovih osebnosti. V zlomu posameznika, ki je v bedi preživljal svoje (ne samo) mariborske dneve in že takrat lahko spoznal, kaj vse terjajo umetnost, ideja, želja po drugačnem, zaradi katerih te kaznujejo, obsodijo in ti brutalno želijo zlomiti duha in ga preoblikovati po svoji volji. 

Veliko srečo ima Maribor v smislu sistema zaradi kakšnega Tomažiča in kasneje Grmiča, da v Mariboru nista sledila ideji in tradiciji ostalega kranjskega klera, ki je zlomil idejo bratstva in enotnosti, ki, če si seveda znam interpretirati Sveto pismo, uči ravno to.

In ja, take neuresničene, izmozgane muze, ki jih je politični sistem želel zdrobiti in vkleniti v svoj mehanizem, so bili obravnavani »disidenti«, tako težkih udarcih sistema iztisnili tisto, kar je najpomembnejše – svojo lastno zavest in prepričanje. In na vprašanje Was ist Kunst, Marinela Koželj?, umetnika Raša Todosijevića, lahko kot perfomance storimo tudi mi – nemo zrenje, togost, otopelost, samo za to, da se udarci, bolečina, ostre besede ne zarežejo v nevrone, v živež razuma in čustev.

Potiskane majice so še zmeraj hit. Ampak kakšne. Z različnimi namigovanji in provokativnimi zapisi so po navadi produkt več verig z oblačili, za katere nima smisla delati reklame, saj namen tega prispevka še zdaleč ni te narave. Hit me in podobna seksualna manija pač zabavno producira in služi v različnih barvnih odtenkih. Eno poletje želi prekositi naslednje. In če vsaj delno stikaš oči po izložbenih oknih in si del tega tudi sam – četudi seveda ne želiš biti, se ti zgodi, da lahko kolekcije mirno datiraš in točno veš, kdaj in kje je predvsem mimoidoča kupila dotično majico. 

In tukaj se mi razblini ves pomen prvotnega nošenja takih majic. Če so v preteklosti bile velike, enormne majice, četudi v primeru S velikosti, in rdeče, s potiskanimi velikimi idoli polpretekle zgodovine ali pa črne s potiski različnih rock in metal bendov, se je čar razblinil, ko so se takšne majice začele spreminjati v tajlirano obliko. Kak pomen pa ima nošenje parol kot je Hasta la victoria siempre, seveda s potiskom svetega Che, ki ga je ubila C. I. A. v ljubki minimalistični majčki? Zreducirane majice na »ručke« govorijo o zlitju pop kulture s kakršnokoli situacijo – tudi z zgodovino, ki že tako ali tako (p)ostaja pristranska. In tako je podoba Cheja, ki sem ga zato kot obesek protestno nosila le še na pasu vojaške torbe čez ramena, postala le pridih, zreduciran na simbol. Majica pa je ostala z mano, saj po invaziji poskusa uvesti modo v svet »upornikov«, je vsaj pri meni niso dosegli.

In čas terja svoje – vse manj mladostnikov vidim, da bi se šli outsiderje. Da se vse zliva v eno skupno idejo neopaznosti, za kar pa je kriv čas in svet, ki prepričuje, da je vse, kar skrene s poti, čista izguba časa in energije.  

Potiskane majice pa danes nosijo predvsem promocijsko ali že včasih prav neokusno namigovanje. Pa nisem zadrta. Prav tako pa majice nosijo že novo noto. Paradižniki, ki želijo rešiti slovensko kmetijstvo, s tem, da lahko ob njih kupiš majice s prisrčnimi napisi, kako se fejst punca in fant prehranjujeta s to zdravo in nezdravo zelenjavo slovenske sorte, no, nekateri ga imajo tudi za sadje, nosita še takšno majico. Zelo idealno. Naj še mi kdo ponudi majico z I feel Slovenija. Ne bo šlo.

Pri tem se mi podira še čar, da se kupovanje na štantih vse bolj izgublja. Zakaj? Štanti. Edino izvirno trgovanje. In sedaj tudi ni več takšno, kot je bilo. Barantanje, ki ga sicer slabo obvladam. Pred leti sem še v najbolj zabačeni vasici v Italiji naletela, da se ves čar podira še tukaj. 

In ja, le kaj naj še reši pravo uporništvo in trgovanje? Pravzaprav, kaj naj reši ta čas? Če bi si omislila majice naredi si sam, to je še ena spletna ideja, zagotovo kak Kosovel. In njegova konstruktivistična podoba. V vsej razsežnosti pa zraven »Evropa umira.« Pa ne zaradi beguncev, kateri lahko postanemo čez noč tudi sami. Pač pa zaradi razpršenega vsesplošnega zatiranja, vnovičnega vzpenjajočega neonacizma in idealizirane podobe vedno večje trdne drže, ki uklešči še tako pokončne. Za Slovenijo pa bi lahko pridela še Makarovičevo ali Cankarja. Kokoši in hlapci. Eno in drugo je sinonim za sindrom črednega nagona, ki veselo stopiclja in tako ostaja le peščica Jermanov. Ravno On pa bi moral postati idol, če želimo, da se kaj izboljša.

Pred kakšnima dvema poletjema sem v japijevskem kafiču na ljubljanski obvoznici na šanku zagledal kvalitetno športno revijo, ki je nisem videl še nikoli prej in niti več nikoli potem, zato se tudi naziva revije več ne spomnim, a sem se zdaj, ko Tomaž Lukač, zagotovo eden najboljših in najbolj prezasedenih televizijskih komentatorjev pri nas, stoji pred nekakšnim pametnim zaslonom pred tekmo Real-Paris na Kanalu A, spomnil članka, ki je govoril o tem, kako se spreminjajo navade gledanja nogometa.

Nogometni studiji v Sloveniji so v zadnjih letih iz popolnoma napačnih razlogov postali najbolj zabaven del nogometnih prenosov, saj smo se ljudje začeli tako posmehovali Udovičem, Zupanom in Prašnikarjem, da smo se vzljubili. Vsi ti gosti so namreč bili in so še vedno tako navadni, nezanimivi in predvidljivi, da te pred ekranom skoraj vselej, ko jih gledaš, oblije občutek superiornosti. In ne samo, da so dolgočasni, tudi o nogometu ne vedo nič več kot ti!

Tako smo se zabavali leta in leta, svet se je vrtel naprej in potem je po nekem času postalo vse skupaj ne samo popolnoma nekonkurenčno, ampak tudi že malo omalovažujoče. Ja, po nekem obdobju se naveličaš navdušenja nad najzanimivejšimi nogometnimi floskulami, sijajnih uspehov iz leta 1999 in tudi čakanje na tisto bedarijo, ki jo bo zinil Cime, Bozgo ali Oblak, se ti zdi že malo odveč.

Kanal A, ki je lastnik pravic najzanimivejših tekem Lige Prvakov v letošnji sezoni, se trudi iz nogometnih studijev, ki so v zadnjih letih utrdili stereotip o površnosti in primitivnosti nogometa, narediti več. Ocenjujejo, da je nogometnim gostom, potrebno dodati nekoga, ki ve, kako se je potrebno boriti za gledanost, zato so tako v torek kot v sredo povabili v studio tudi igralca, ki skupaj z nogometašem in voditeljem tvori trojček, ki se mu nekje čisto pred začetkom tekme pridruži strokovni sodniški komentator.

Torkovo zasedbo je sestavljala resnično povsem solidno nogometna razgledana voditeljica, takšna italijanskega tipa; glavni igralec nove komedije Šiška Deluxe in Rok Kronaveter, nogometaš Olimpije. Čeprav brez kakšnih večjih presežkov, smo se zahvaljevali Adamu Smithu in zakonitostim ekonomije svobodnega trga. Marsikaj ni štimalo in vmes je bilo tudi mučno, a to so koraki v pravo smer. Vmes prispevki, od odličnega o „rezancu“ Angelu di Marii do tistega o nogometaših bivše juge v Realu, ki je bil sicer veliko slabši; na koncu pa še gospod Nikolič, sodniški komentator, ki je resda zelo netelevizijski in neokreten, a idejo razumem in jo nekoliko podpiram kot poskus medgenaracijskega dialoga, kateremu sem v današnjih časih zelo naklonjen.

Sredina trojka je bila še veliko bolj zanimiva širšemu občinstvu. Poleg voditelja, ki je oddajo odlično začel z napovedjo „120 minut vrhunskega užitka“, še stari dobri vicmohar Gojmir Lešnjak – Gojc, ki mu je sicer velik del legitimnosti tudi pri šalah odpihnilo dejstvo, da ni vedel za slovito tekmo 7:1 (s tem ne mislim na Maribor-Rudar), in eden in edini Branko-Brane Oblak, ki je igral na Marakani pred 200.000 ljudmi in ki je v studijih vedno že tako neprimerno sproščen, da me je strah, da bo lepega večera tam pred vsemi nami prdnil; pripradnik stare šole, katere član je tudi Katanec, ki ve o vsem vse, o fuzbalu pa še nekaj več. Omenjena konstalacija je bila tudi vizualno zelo prepričljiva,… tako sem začutil, ko sem dal na „mute“. Vse dobro, vse lepo in prav, dokler…

Dokler ne pride pred nekakšen pametni zaslon Tomaž Lukač in začne pod pretvezo zadovoljevanja tiste najzahtevnejše nogometne publike z malenkost utišanim, zaigrano poglobljenim tonom ponavljati trivialne nogometne podatke. A tako? Nekaj za vsakega v oddaji torej, tudi za tiste, ki gledajo fuzbal zaradi lepih voditeljic, ki radi kritirajo sodnike, se smejijo Gojčevim šalam, obujajo spomine na fuzbal v 70-ih in 80-ih, navijače Olimpije… A to? A to je pa torej za nas? To je torej tisti del oddaje za nogometne komplikatorje in analitike?

Navade gledanje nogometa se spreminjajo. Da, tudi pri nas. Ljudje po vsem svetu spremljajo nogomet vse bolj in bolj natančno. Zanima nas ne samo osnovna statistika, streli, posest, ampak tudi zakaj prihaja do razlik v strelih, kotih in posesti. Glasno branje številk, ki jih vidimo na zaslonu, je omalovažujoče. Članka iz ljubljanske obvoznice, ki je govoril, kako se nogomet zaradi sodobne tehnologije, večjega dostopa do informacij, večjega števila nogometnih prenosov in vse večje težnje po poglobljenem razumevanju igre in rezultatov spreminja, še zlasti pa se spreminjajo nogometne oddaje in prenosi, na Kanalu A očitno še niso prebrali tisti, ki bi ga morali pa čeprav je glede na razvoj in konkurenčnost medijev zdaj že arhaičnega značaja. A s Kanalom A sem v zadnjem času znova dobil vsaj upanje. Da drugi programi med prenosi nogometa kmalu ne bodo več zatemnjeni…

Nogomet, Fußball, el Futbol…je univerzalni jezik, ki ga razumejo vsi navijači po svetu. Ne pozna razlik med rasami, kulturami in spoloma. Gre za najpomembnejšo postransko stvar na svetu.

Zanimivo izjavo je, pred časom, podal legendarni hrvaški trener Miroslav Blažević: »Moški, ki nimajo radi nogometa so pedri.« Moje mnenje pa je, da če v mojem primeru fant ne spremlja niti enega športa, za mene sploh ni fant. Zelo cenim, če se tudi kakšna punca zanima za brcanje okroglega usnja. Ravno nekaj takega sem doživel ,pred kratkim, ko smo v okviru šole obiskali Rim in si eno popoldne ekskurzije rezervirali za ogled nogometne tekme.

Na poti v večno mesto smo se z profesorjem zmenili, da gredo po njegovih besedah: »Babe v šoping, dedi pa na tekmo.« A se je kar pošteno zmotil. Od šestih interesentov sta se javili kar dve punci. Vsi smo bili šokirani, in se spraševali ali sploh mislita resno.

Ko pa je napočil trenutek za odhod proti Olimpijskem stadionu, smo bili vsi vznemirjeni. To pa zato, ker do zadnjega trenutka nismo vedeli, kje bomo kupili vstopnice, za ogled tekme. Na koncu se je vse v redu izteklo in vstopili smo na drugi največji stadion v Italiji.

Bili smo priča ne preveč zanimivi nogometni predstavi med Laziem in Torinom. Ampak že občutek, da sediš na tako velikem stadionu, kot je Stadio Olimpicoje bilo edinstveno doživetje.

Vsi dijaki na čelu z profesorjem pa smo obnemeli, ko se je na video ekranu začela predvajati začetna enajsterica domače ekipe. Ne zaradi tega, da morebiti ne bi zaigral prvi zvezdnik domače ekipe Miroslav Klose, temveč sta naši dijakinji vedeli za skoraj polovico nogometašev Lazia. Povrh vsega pa še obe navijata za isti klub kot jaz-  FC Barcelono. Bil sem navdušen in kar nisem moral verjeti svojim očesom in ušesom. Mera pa je bila polna, ko sta zadeli še točen rezultat tekme oziroma, da bo domača zasedba slavila z 3:0 in res je bilo tako. Od tistega dneva dalje, ne podcenjujem nogometnega znanja niti ene ženske ali punce preden jo bolje ne spoznam.