Potiskane majice so še zmeraj hit. Ampak kakšne. Z različnimi namigovanji in provokativnimi zapisi so po navadi produkt več verig z oblačili, za katere nima smisla delati reklame, saj namen tega prispevka še zdaleč ni te narave. Hit me in podobna seksualna manija pač zabavno producira in služi v različnih barvnih odtenkih. Eno poletje želi prekositi naslednje. In če vsaj delno stikaš oči po izložbenih oknih in si del tega tudi sam – četudi seveda ne želiš biti, se ti zgodi, da lahko kolekcije mirno datiraš in točno veš, kdaj in kje je predvsem mimoidoča kupila dotično majico.
In tukaj se mi razblini ves pomen prvotnega nošenja takih majic. Če so v preteklosti bile velike, enormne majice, četudi v primeru S velikosti, in rdeče, s potiskanimi velikimi idoli polpretekle zgodovine ali pa črne s potiski različnih rock in metal bendov, se je čar razblinil, ko so se takšne majice začele spreminjati v tajlirano obliko. Kak pomen pa ima nošenje parol kot je Hasta la victoria siempre, seveda s potiskom svetega Che, ki ga je ubila C. I. A. v ljubki minimalistični majčki? Zreducirane majice na »ručke« govorijo o zlitju pop kulture s kakršnokoli situacijo – tudi z zgodovino, ki že tako ali tako (p)ostaja pristranska. In tako je podoba Cheja, ki sem ga zato kot obesek protestno nosila le še na pasu vojaške torbe čez ramena, postala le pridih, zreduciran na simbol. Majica pa je ostala z mano, saj po invaziji poskusa uvesti modo v svet »upornikov«, je vsaj pri meni niso dosegli.
In čas terja svoje – vse manj mladostnikov vidim, da bi se šli outsiderje. Da se vse zliva v eno skupno idejo neopaznosti, za kar pa je kriv čas in svet, ki prepričuje, da je vse, kar skrene s poti, čista izguba časa in energije.
Potiskane majice pa danes nosijo predvsem promocijsko ali že včasih prav neokusno namigovanje. Pa nisem zadrta. Prav tako pa majice nosijo že novo noto. Paradižniki, ki želijo rešiti slovensko kmetijstvo, s tem, da lahko ob njih kupiš majice s prisrčnimi napisi, kako se fejst punca in fant prehranjujeta s to zdravo in nezdravo zelenjavo slovenske sorte, no, nekateri ga imajo tudi za sadje, nosita še takšno majico. Zelo idealno. Naj še mi kdo ponudi majico z I feel Slovenija. Ne bo šlo.
Pri tem se mi podira še čar, da se kupovanje na štantih vse bolj izgublja. Zakaj? Štanti. Edino izvirno trgovanje. In sedaj tudi ni več takšno, kot je bilo. Barantanje, ki ga sicer slabo obvladam. Pred leti sem še v najbolj zabačeni vasici v Italiji naletela, da se ves čar podira še tukaj.
In ja, le kaj naj še reši pravo uporništvo in trgovanje? Pravzaprav, kaj naj reši ta čas? Če bi si omislila majice naredi si sam, to je še ena spletna ideja, zagotovo kak Kosovel. In njegova konstruktivistična podoba. V vsej razsežnosti pa zraven »Evropa umira.« Pa ne zaradi beguncev, kateri lahko postanemo čez noč tudi sami. Pač pa zaradi razpršenega vsesplošnega zatiranja, vnovičnega vzpenjajočega neonacizma in idealizirane podobe vedno večje trdne drže, ki uklešči še tako pokončne. Za Slovenijo pa bi lahko pridela še Makarovičevo ali Cankarja. Kokoši in hlapci. Eno in drugo je sinonim za sindrom črednega nagona, ki veselo stopiclja in tako ostaja le peščica Jermanov. Ravno On pa bi moral postati idol, če želimo, da se kaj izboljša.
