admin

Kakšno je vreme? Ok, hladno, vendar ne preveč. Te hlače, ta majica. Jopa, jakna. Obul bom te. Dobro. A! Slušalke za na pot. Obvezno. Baterija je … ok, skoraj polna. V redu bo. Ključi nujno, da ne bom ob vrnitvi vseh zbudil. In grem. Ob zapiranju vhodnih vrat pa mama vpraša:

»Kam pa greš? In kdaj prideš?«

»Hmmm, v mesto. Ne vem kdaj, res ne. Enkrat.« 

»Dobro, javi mi vsaj.«

Saj res ne vem, kako bi drugače odgovoril. Ob odhodu skoraj nikoli ne vem, kam točno bom šel. Pač, dobimo se recimo na Glavnem trgu. Ali pa na Slomšku. Potem pa … hja, pravzaprav moja formula ven-ven ni splošna oziroma enotna. Za mene ven-ven pomeni že to, da grem zvečer s kolegi in s six packom Pilsa pred univerzo, ker v tuc-tuc klube pač ne zahajam rad. Pa v Mariboru kluba v pravem pomenu besede niti ni. Res ni. No, ostal sem pri potem pa … in ker se vedno zgodi drugače, bom povzel zadnjo izkušnjo ob odhodu ven-ven. Začetek je že znan, torej vreme, oblačila, slušalke, ključi in mama. Nakar pa, odvisno od razpoloženja, grem proti mestu s kolesom, avtobusom, največkrat pa peš. Tisti četrtek, petega novembra, sem šel peš. Dogovor je bil, da ko pridem v bližino centra, pokličem. Res in čisto res in iskreno kolikor se da, tisto večer nisem imel namena piti alkohola. Med potjo pa me je poklical Žan in takoj butnil:

»Alo, kaj boš ti pil?« 

Zdaj me je pa dobil nepripravljenega. Ja nič, par sekund sem premišljeval, nato pa rekel, da bom neko vino. Belo. Zmenjeno. 

»Al’ pa ne, daj vzami mi rdečega. Pa oro.«

Uh, to mi bo pasalo. Pa že zadnjič sem to pil. V bistvu sem se takrat drugič v življenju zavestno odločil, da bom pil rdeče vino. Drugače vedno belega. Mogoče pa se bo to spremenilo … Dobro, izgleda, da bom nekaj malega spil. Pa saj mi bo pasalo. Kul.

Grem torej proti centru, pokličem in mi Žan reče naj pridem na Gregorčičevo, ker so tam pri Filipu, njegovem kolegu arhitektu. Dobro, fino, bomo lepo na toplem. Pridem v pravo moško gnezdo, kjer so Žan, Mario in Filip. Ker je Filip iz Varaždina, se trudim nekaj pričati, samo mi treznemu nikoli ne gre. Spijem par kupic, na koncu še borovničke, ko naenkrat znam hrvaško. Super. Ajde, samo pričaj. Po poti do Štuka, šli smo namreč na hip-hop večer, Došo, Trkaja in Nipkeja, sem Filipu težil naj mi našteje nekaj njegovih omiljenih pisateljev in pesnikov, Hrvatov, seveda.

»Ma ne znam … ne znam.« 

Potem jih je vseeno nekaj navrgel, njihova imena sem si zapisal, a tako grdo, da se ne da prebrati. Prišli smo do Štuka. Tam sem spil še dve pivi, to vem. Potem pa se žal ne spominjam več vsega dogajanja. Vem, da sem se zunaj z »lokalci«, kakor smo se sami poimenovali, ko nas je nekdo iz nekega drugega mesta vprašal kdo smo, pogovarjal o slovenski rap sceni. Pa vem, da sem pubecoma predstavil te naše delavnice. Da delamo za Maribor. Potem pa vem, da smo se slikali z Došo. Vmes je on rekel »tko je to«, pa sem mu odgovoril s »tak’ je to, ne tko je to.« Pa se je samo smejal. In to je to, kar se spomnim. Aja, koncert je bil v redu. Doša, recimo, da mu lahko rečem starešina slovenskega rapa, je bil več kot odličen. Res. Trkaj je bil na odru čisto malo, ko pa je prišel Nipke, pa sem šel na svež zrak in se ujel v debato z »lokalci«.  

Vmes smo se s prijatelju porazgubili, a na koncu smo se našli in šli skupaj domov. In kaj dela pijan človek, ko gre domov? Ja poje si. Valda. In o čem si poje v Mariboru? Ja o Mariboru. Itak.

»Jako lijepo pjevaš.«

To mi je rekel Filip, ko sva se nekaj dni kasneje videla. To mi je rekel. Ja, malo me je ratalo sram, ker je on bil tisti četrtek dokaj trezen, a sem se samo nasmejal in pomislil, kako mora biti treznim ljudem tečno ob pijanih, a da so si sami krivi. Recimo. Mogoče si niso. Nima veze, stvar treznega. Saj ven-ven ne pomeni, da se moraš napiti. Samo meni je boljše. Drugače lahko vsaka kavica s prijatelji na Poštni pomeni ven-ven. No, napiti, ali kakorkoli drugače spraviti telo v to … stanje. Drugačno stanje.

Zgodaj zjutraj. Ura je ob treh ali štirih. Kakšnih sedem ur nazaj se je začelo. Tako, po protokolu. Najprej tuš, potem outfit, ki se nujno loči od tistega v ponedeljek, sredo, četrtek in nedeljo. Nima veze, če na faks hodiš oblečen v prvo stvar, ki jo zjutraj uvidiš v omari – torek, petek in sobota potrebujejo tvojo pozornost. In od ostalih. Make-up. Tak, da se pred ogledalom gledaš dve uri ali pa maksimalno petnajst minut. In dišeč Dior, Channel ali podoben fake. Pritisk dva krat in še enkrat toliko za ziher. Ja, danes dišiš kot dama, ne kot Katy Perry. Danes si kot Hugo Boss, ne pa Iglesias s čepico. Predzadnja postojanka – ogledalo. Da oceniš, če je vse tako, kot mora biti. Še zadnji check pred tistim čez par minut. Nato ključi in študentski skupni prostor. Aja, pa še domska. Ker če je ni, adijo. Zjutraj nočeš pogovora z varnostnikom o lokaciji in razlogih neimetja lastne domske izkaznice. Ne. Ker se ti takrat mudi na zadnjo postajo – soba, kopalnica, wc školjka. Ne nujno v tem zaporedju.

Skupni prostor. Prvi del ekstaze. Evo, Lidl, spet si nas rešil. Dobro, da te mamo. Pa še pretegnit se ni potrebno preveč, da te dosežemo. E, to je to. Najbolj poceni vino in še cenejša cola. Glavno, da je. Samo, da je tekoče. Pa kak čips, da pol res samo ne pijemo. Zdaj je na plano pritekla sreča. Dobra podlaga preden se odpraviš naprej. 

Zdaj si že nalit. In tvoja klapa. En bolj od drugega. Bolj se zibljemo, rajši se mamo. Pozdravljamo se vsepovprek in smo najboljši prijatelji – BFFFFFFF. Ja, for ever. Edini for ever, ki šteje pičlih sedem do osem ur. Zdaj se pogrešamo, obujamo spomine od drugih noči, ko smo bili še bolj naliti. To je to. Tak se gre vun. Ne pa na deci redečega in na pogovor.

Ja, smo že na poti v drugo ekstazo. Zato pogovori o lokaciji – kam sploh gremo. Stvar ni tak preprosta, ker zahteva nekaj logistike. Gremo prvo v Kaos? Tak’ malo, samo pogledat, če je kaka duša tam. Pa mogoče še odšpilamo biljard, če ne bo gužve. Eh, pa kaj boš z biljardom. Gremo dalje.

Trust? Ne, tam je preveč gužva. Gremo v Fuego. Ker relativno blizu sta še Patrick’s in KMŠ. Ubijemo najmanj tri muhe na en mah. Kaj boš najprej v Kaosu, pol pa se plazil še dol do Glavnega trga in Poštne.

Fuego. Latino muzika. E, zdaj pa smo lahko Iglesiasi, samo brez čepic. Naročimo dva litra cuba libre in mojita. Malo plešemo, pogovor je zdaj prisilno odveč, ker se itak ne čujemo. Razen, če se deremo en drugemu v uho. Pa saj si bomo več povedali, ko gremo v KMŠ.

KMŠ. Najprej vstopnina. Takšna, simbolična cena 2€. Jao, še 50 centov dodaš pa maš že jeger colo. Pa dobro, zdaj smo tu. Zdaj te gremo notri. Ja, eno jeger colo bomo danes manj spili, ker 50 centov je še garderoba. Zdaj tak ni druge. Bomo pač tu do konca, ker smo itak preplačali vstopnino in garderobo. Gužva. In Erasmusi. Komerciala nabija. Pojemo na ves glas, ker zdaj nabija naša himna. To je to. Kelnarci naročimo par bambusov. Zdaj je fajn, da preklopimo na bambus. Plešemo. Kot da smo prvič zunaj. Naj nas vsi vidijo, da obvladamo. Smeh. Režanje. Alkohol deluje.

Nihče se noče več premakniti, ker je tukaj že preveč ekstazno stanje. Bomo Patrick’s prestavli na naslednji teden. Spoznamo nekaj novih ljudi, kar se ne zgodi prav pogosto. Večinoma Erasmuse. Se nam še par duš pridruži. Spoznavamo se z vrsto trivialnih vprašanj:  kam hodiš na faks, kaj študiraš, kako vidiš Maribor, kakšni se ti zdijo ljudje. Mogoče si izmenjamo kontakte, da se vidimo še kdaj ali da se zmenimo za kavo. Poteza, ki jo vsak z veseljem sprejme, realizira pa le peščica. Pa dobro, vsaj žurali smo ga na polno skupaj.

Počasi postajaš utrujen in začneš misliti le še na toplo posteljo. Posloviš se od vseh znanih in neznanih obrazov in odvihraš domov. Pred Štukom te omami vonj po svežem kebabu. Še ena postaja. Odpreš denarnico in upaš, da imaš še kaj drobiža. Še ravno toliko je ostalo. Super. Še dobro, da imamo tale Fast Food pri Štuku. V hladilniku je ponavadi tako ali tako samo kak jogurt in kos kruha od popoldneva. Z zadovoljstvom vzameš vrečko s hrano in prispeš do vrat študenta. »Domsko, prosim.«

Sobotno popoldne se počasi uklanja večeru. Z Mojco sediva na pozni kavi in razmišljava, kako oz. kje preživeti večer. Malo še obujava spomine na študentske čase, ko kraj zabave ni bil tako resno vprašanje kot danes. Pa sva se zmenili, da se slišiva okoli devete ure zvečer, če nama še bo za it ven. Odideva vsaka v svojo smer.

Imam še približno tri ure časa. Ravno dovolj za večerjo, tuširanje in razmislek o večernem »outfit-u«. Kot vedno bo najbolj trpela omara, ki je sicer polna oblačil, ampak kot zakleto, danes nimam kaj obleči. Pa saj niti ne vem, ali sploh greva ven. Bova bolj notri ali bolj zunaj? In ko se tako z omaro prerekam, kam mi je skrila tisto črno obleko, zazvoni telefon. Mojca je za akcijo. Sporoči, da bo kmalu pri meni, jaz pa še vedno skačem po sobi sem in tja ter iščem nekaj, da navlečem nase. Odločim se, da počakam Mojco, da vidim, kaj ima ona oblečeno, da bova usklajeni.

Kmalu po hodniku zaslišim znane korake nato še nadležno piskanje zvonca. Mojca s seboj prinese tudi sestavine za najino priljubljeno toplo pijačo, ki se v hladnih večerih še kako prileže. Kaj kmalu po stanovanju zadiši po cimetu in nageljnovih žbicah (klinčnkih), ki čarobno oplemenitijo okus kuhanega vina. A še preden si privoščiva topli napitek, za pogum odpreva šampanjec, ki mi ga je lani kupila za rojstni dan. Seveda v najino družbo povabiva še cimro, ker v dvoje je lepo, v troje pa še lepše. Glede na to, da je padla odločitev, da greva potem na zabavo osemdesetih, smo se začele glasovno ogrevati v tej smeri. Večglasno »fušanje« je verjetno prebudilo koga od sosedov, ampak to je zgolj majhna oddolžitev za njihovo poletno izlivanje čustev in izmenjavo konstruktivnih mnenj. Tako se po stanovanju kmalu razležejo zabavni ritmi, ki so se vrteli na slovenski in tuji sceni v osemdesetih.

Ura se je nevarno približevala čarobni dvanajsti, ko je bil nočni mir vse prej kot to. V izogib neželenim sosedskim nesoglasjem, sva se z Mojco počasi, ampak res počasi spravili za ven. Še zadnji požirek toplega napitka in gremo. Hladen zrak naju je dobro stisnil v svoj objem, zato je bil najin korak skoraj dirjajoč. Izbereva najbližjo pot do želene destinacije – Satchmo. Na poti srečava peščico ljudi, ker je pač pozna ura. Okoli enih, morda malo pozneje, prispeva v klub. Plačava vstopnino, vstopiva ter si utreva pot do šanka. Še dobro, da je Mojca visoka, ker jo je nemogoče zgrešiti, zato je bila runda »black night« kmalu pripravljena. Ozreva se po klubu in poiščeva prostor za ples. Nenavadno veliko prostora je bilo tam spredaj, kjer se po navadi sploh ni dalo stat. DJ je rolal muziko, za katero nisem bila prepričana, da je bila iz »mojih časov«, pa folk tudi ni bil najbolj »in the mood for dance«. Za ziher sva naročili še eno rundo in upali, da se bo morda Dj glasbeno kaj poboljšal. Pa ni nič kazalo na to. In ker se je nama res plesalo, sva se odločili, da greva pogledat še kam drugam. Na vsezadnje je v mestu več kot dovolj klubov za plesanje.

Nisva dolgo razmišljali, kam bi lahko šli. Ker sva že cel večer nostalgični, sva se odločili obiskati še Trust. Tam sva se vedno dobro zabavali in predvsem dobro plesali. Neverjetno hitro sva prehodili pot po Gosposvetski do Trusta. Kot bi naju kakšna nevidna sila priganjala. Ali pa res močna želja po dobri zabavi. Končno prispeva do vhoda in potem je sledi šok… Trust je bil zaprt! Ob pol dveh zjutraj iz sobote na nedeljo ponoči! Ne se hecat! To se nama ni zgodilo… še nikoli, v bistvu. Razočarano se spogledava in v trenutku nama postane žal, da sva sploh šli ven, ker sva se v stanovanju odlično zabavali. Ni nama preostalo drugega, kot da sva se odpravili proti domu. Ker je bilo do mojega stanovanja predaleč, sva šli k njej in tistih petnajst minut je beseda tekla o tem, da zabava zunaj še zdaleč ni nujno, da je tako dobra kot tista doma. Prispeva do stanovanja in se vsedeva na kavč. Počakava še toliko, da vidiva, ali bo telefon sam prestavil čas iz poletnega na zimskega. Neumno. Vem. Je pa bilo nenavadno priti domov ob pol treh in iti spat ob dveh.

V Mariboru it’ ven je sobotni standard.

Sedimo in nostalgija nas preplavlja, ko ob špricerjih zaidemo na staro priljubljeno temo. Mariborske sobote. Ko si vzamemo čas, da se spomnimo vseh bedarij, ki smo jih počeli, ko smo še delali bedarije.

Ko je it’ ven v Mariboru pomenilo sedeti v Udarniku ob jeger-kolah s prijatelji v noro dobrih debatah, ki so se boljšale sorazmerno s številom popitih rund. Tista nostalgija, filing, da tako dobro več ne bo nikoli. Da nikoli več ne boš s tako dobro družbo in se več nikoli ne boš imel tako super.  

Drenjati se v premalih prostorih s predragimi koktajli v rokah na razstavah in predstavah umetniških kolegov. Z veseljem, ker spoštuješ ljudi, ki v bedni ekonomiji še kar gurajo in ustvarjajo, medtem ko bi ti najraje pustil vse in se zavlekel pod odejo in tam ostal do naslednjega vikenda.

Jutra moralnega mačka. Pa kaj jutra, cel teden. Ko opit deliš svoja mnenja z vsemi, ki jih srečaš. Reality check zase, ne delaj tega. In potem si še cel teden prisegaš, da boš od zdaj naprej tiho. Vsaj do naslednjega vikenda, ko greš spet ven in delaš isto.

Pošiljanje pijanih smsov vsem v imeniku, ki so se znašli na poti tvojemu prstu. Kdo se ne bi razveselil nerazumljivega smsa, ki ga bo zbudil iz spanca sredi noči.

Pred Kmš-jem mrtvo pijan pasti na glavo in odrgniti čelo. Ali si na stopnici razbiti ličnico. Zviti gleženj na plesišču ali zlomiti noht na kozarcu. It’ ven v Mariboru je znalo biti nevarno.

Ko nas je kolega vse skupaj ob treh zjutraj nabasal v avto in odpeljal v McDonalds, da pojemo pomfri in potem zaspimo v avtu, medtem ko nas razvozi domov.

It’ ven v Mariboru je bila tista svoboda, ki si jo občutil, ko si na polno grlo in brez posluha pel v oglušujoče glasnem klubu. Ko se rola tisti komad, na katerega vse punce začnemo skakati, roke tiščimo v zrak in kričimo.

Pomeni srečati tipa, ki ga nisi srečal že od tistega večera, na katerega si mislil še tolikokrat. Pri šanku naročiti najdražjo pijačo v klubu. Viski za 22 eurov. In potem prositi, če lahko dolijejo še malo kokakole.

Najti vedno nove najboljše prijateljice v vrsti za stranišče. Punce nikoli nismo tako prijazne ena do druge kot na KMŠ-jevem stranišču.

DJ-u gnjavit za isto glasbeno željo vsak vikend, mesec za mesecem, ker se pijan nikoli ne spomniš, da sploh še obstaja kak drug komad.

Nalimati se na šank in naročiti rundo tekil, ki jih noben noče. Nazdravit in spit. Ugotoviti, da to ni bila dobra ideja. Naročiti še eno rundo za vsak slučaj.

Proti jutru pred klubom žicati za cigarete, ker se ti je pač zaluštalo in potem skaditi novim znancem celo škatlico.

Je držanje kolegice pod roko, ko vijugata po cesti in si brez posluha pojeta neko pesem, katere besedila sploh ne poznata. Je držanje za roke, ko s tipom lovita taksi. Vračati se domov ob vseh urah dneva. Ružiti s ključi v iskanju ključavnice, potegniti tipa za roko v stanovanje, končno se znebiti pet, prebiti do postelje, sleči oblačila in se skotaliti v posteljo. In se potem v ritmu vrtenja v glavi spustiti v spanec.

It’ ven v Mariboru je tisto veselje v nedeljo zjutraj, ko se zbudiš, odpreš oči in obrneš v postelji. Se nasmehneš in si misliš, da si v tem trenutku zagotovo najbolj srečen človek na svetu. In to samo zato, ker si bil prejšnji večer dovolj pameten, da si na nočno omarico nastavil kozarec vode.

Tako. Ne samo v Ljubljani, temveč tudi v Mariboru. V Koloseju. Po prvem petkovem filmu, Srednješolci, se je zahotelo še Mladosti, a karte so bile razprodane. Bo pač treba računati vnaprej, čeprav sem vedela, da se kaj takega lahko primeri.

Čeprav so Mariboru dnevno odmerili le po dve filmski predstavi, kar gre še posebej v minus zlasti za konec tedna – v tem ne mislim na zaslužek, ampak primanjkljaj v možnosti količine ogledalnih filmov. Razumem, da je dogodek ljubljanski, a vseeno bi lahko dodali več.

Kraj odvijanja niti ni tako sporen, čeprav bi ga lahko dali v mrtev Kino Partizan*, saj vzdušje gledanja filmov v stilu Filmov tedna ali Sedmega pečata kliče po večji pristnosti atmosfere in čarobnosti.

Srednješolci so postmodernistična zmes vsega. Knjižnih in filmskih referenc. Vprašanj zgodovine, delitev, umestitev. Vprašanja o odraščanju. Družinskih travmah. Politiki. Narodnosti. Spolni identiteti. Osamljenosti, uporništvu. Umetnosti. Razstavi, ki je dolgo zatajevane usmeritve vse skupaj pognala v zrak. Točno – o vprašanju glede svobode. O tem, kam nas sovraštvo in delitve privedejo. Kot usodno ravno na dan ene izmed večjih tragedij v Franciji. Da se razumemo – sem za vsakogar. Zgolj za nasilje ne.

Zgroženost, kako živ ostane spomin tudi med mladimi, ki bi morali že to pozabiti in se ne več deliti, razvrščati. Odraža še vidno živ spomin, ki prerašča v simbol večnega vprašanja – zakaj? Ko jih napadena razredničarka zapre v razred, začnejo padati ob stereotipih, predsodkih, lažeh, zatrtih strasteh. Mladostniki, odklopljeni od sveta, se morajo tako soočiti ne samo kot razred, temveč tudi kot posamezniki. In ja – a ni to dobra iztočnica, da o tem začnemo razmišljati tudi sami? Situacije so znane. Nič presenetljive. Vloge so razporejene dosledno. Frajerji, odpadniki, snobinja, uporniki. A ostaja ključna poteza – kako bodo v takih okoliščinah znašli?

In sedaj k izvedbi. Tudi mi smo bili nekaj minut vklenjeni. Film se ni premaknil kar nekaj minut – scenarij ali tehnična napaka? T. i. grobarka, kot so ji pravili, nas je naslonjena na vrata WC-ja prodorna gledala. Meni osebno – poleg vloge učiteljice zgodovine in njenega umetnika najbolj priljubljen lik. Skrivnostna, a hkrati najbolj odprta za kompromise in pomoč. In prav tako drzna.

Še bolj drzna pa je bila sobotna Čisto nova zaveza. Deklica Ea, mama in oče. Ki je bog. Dela slabo, a hči tega noče več. Bratu ni uspelo. A njej je. Tudi vera je lahko zabavna. Tudi krščanska. Ko po posvetu z bratom oziroma kipcem Jezusa obvesti vsakega, kdaj bo umrl, se odpravi na pot. Skozi domač pralni stroj. Barvno pranje in nekaj obratov in že se znajde pri Viktorju, prisrčnemu in domačemu brezdomcu. Njegova hiba je polletno bivanje v zaporu. Skupaj obiščeta pet novih apostolov in apostolinj, da lahko spišeta Novo zavezo. Vsega skupaj jih mora biti osemnajst. Številka, ki govori o Eajini mami, zatajevani gospodinji, ki ima rada bejzbol ekipo in vezenje gobelinov. Medtem ko Ea in Viktor iščeta, pišeta in rišeta novo zavezo, oče, hudobni bog, išče njo. Ugotovil je, da svet kot ga je ustvaril, ne bo mogel več držati v šahu. Juhej, oblastnik, ki se mu začne goditi vse slabo že zato, ker je tako godljo in Murphyjeve zakone zakuhal sam. Ea se mu dokončno upre, ko jo najde. In ona najde prijatelje. Zaveda se, da še lahko doživi marsikaj, tudi to, da joče.

Ko jih najde, se na sliki Zadnje večerje zgodi dopolnjeno je. In tu pride mama. Ključen predmet, s katerim je delal oče, računalnik, izključi … Ko že skoraj misliš, da bo vse šlo adijo, da bo letalo strmoglavilo na polno obalo, kamor so prišli umret ljudje, zraven pa njihovi svojci – profit in pohlep tudi tukaj ne počivata, se mama po ponovnem vključenju računalnika prijavi z geslom. 18. Reši svet. Boginja. Vse se zažene in vzpostavi na novo. Bog-oče išče pot nazaj, a je ne najde.

Film, ki smeši prej slabotneže kot kaj drugega. Ja, to je Liffe. Mešanica kritičnega pogleda in momentov, da težko greš iz njih.

Ko grem ven-ven, grem po navadi s sošolci. Lahko bi rekel kar z vsemi, saj nas je samo sedem v razredu. Ti naši »odhodi« v nočno življenje niso kaj prida pogosti, vendar ko se najde prosti čas in se v mestu odvija kakšen zanimiv dogodek, ne oklevamo dolgo oz. se samo vprašamo, kje in kdaj se dobimo.

Včasih je to izgledalo tako, da smo se dobivali na tradicionalnem mestu, v Magdalenskem parku, spili kakšno pivo ali dva, včasih še kaj več in se počasi odpravili proti klubu Plusminus. Vedno ko sem zašel v ta klub, je bilo to takrat , ko je se je odvijal največji dijaški party v mestu Prva Največja, kjer je bilo res veliko ljudi. Kaj veliko, enkrat se jih je zbralo več kot dva tisoč. Videl sem veliko starih prijateljev, bodisi iz osnovne šole bodisi od kod drugod, z njimi rekel kakšno, saj se z nekaterih nisem videl po dve leti. To je pozitivna stvar. Hja, spoznal pa sem tudi negativno plat tega partija.

Skoraj vsakega fanta, ki sem ga vprašal s kakšnim namenom, je prišel je rekel: »Prišo s’n na fixe.« Kaj za vraga bi naj to pomenilo, sem se spraševal. Sčasoma sem uvidel, da gre za punce, s katerimi izmenjaš slino samo za eno noč, primeš kar je za primit’ in greš. Preprosto, toda v čem je poanta vsega tega. Zakaj dekleta to počno? To se sprašujem že dolgo časa. Še najbolj pa žalosti dejstvo, da gre med drugim tudiza dekleta, ki so nekatera stara manj kot petnajst let. V klub je vstop osebam mlajšim od petnajstih let sicer prepovedan, toda zato pa obstajajo »fake« osebni dokumenti. Varnostniki zagotovo vedo, da ne gre za ta prave osebe , ampak jim je vseeno, tako kot že vsem počasi v naši državi. Opravljajo zgolj svoje delo, varnost v tem primeru mladih pripadnic nežnejšega spola pa jih niti malo ne briga.

Pred kratkim sem govoril z očetom o teh »fixih« in je dejal, da tega, ko je bil najstnik, ni bilo. Obstajalo je neko dostojanstvo in etična pravila. Če je kakšno dekle lahko za roko držal, je bil že cel vesel. Danes pa je to na glavo obrnjena slika in ne vem, kam to vse skupaj pelje. Po moje pa se takšne in drugačne stvari glede deklet dogajajo zaradi pomanjkanja komunikacije v družini. Punce so vse bolj in bolj predrzne (ne vse, da ne bo pomote), vendar ne mislim samo na te ta »lahke«, ampak tudi na tiste, ki so v ljubezenski zvezi po kakšen mesec in že spijo pri fantih ali obratno ter imajo posledično spolne odnose. Poznam jih pa nekaj, ki so mlajše od mene, star pa sem sedemnajst let. Kaj sploh reči na to?

Dandanes, ko sem že malce odrasel, sem se naveličal takšnega »žuranja.« Raje zaidem na kakšno športno prireditev z vrstniki. Plusminus pa sem zamenjal s Štukom, kjer je zanimivejša in ne tako glasna glasba. No, ko smo že pri muziki, končal sem nižjo glasbeno šolo iz klavirja in vem katere pesmi so kvalitetne in katere ne. »Turbofolk balkanska« glasba igra najpomembnejšo vlogo v klubu ob Dravi, kar je žalostno. Gre pa hkrati tudi za poneumljanje ljudi, saj se v pesmih te zvrsti venomer ponavljajo bolj ali manj isti ritem, besedilo in način izvedbe skladbe.

Na Štuku pa imaš moč spoznati drugačne ljudi, v pozitivnem smislu, saj se z nekaterimi lahko zapleteš v kakšen resen pogovor . Ne tako kot v Plusminusu, kjer so na repertoarju poleg pomanjkljivo oblečenih »štirinajstletnic«, podna od glasbe še t.i. »babje čenče«,iz katerih nimaš nič kaj pametnega za izvedeti.

Skratka, v našem preljubem mestu nimaš kdo ve kakšne izbire kam iti v »lajf«. Upam, da se bo na tem kaj izboljšalo, vendar dvomim, saj je sprva treba Maribor postaviti na noge. Predvsem kar se tiče gospodarstva in industrije. Pomembno pa bi bilo postati tudi konkurenca drugim mestom v Sloveniji in tujini, zlasti na področju turizma. Šele nazadnje pa pride tisto, kar tudi nekaj v življenju šteje: zabava.

Že, ko si se rihtal za ven, si vedel, da bo prišel tudi ta trenutek. Po noči, ko si spil vse in zapravil vse, in pecal vse, sicer neuspešno, ampak si bil blizu, zdaj stojiš v vrsti za kebap na stari avtobusni. Dani se. Polit si z rdečim vinom, adrenalin rahlo spušča, začenjaš čutit svoje telo in čakaš. Mrazi te, morala je nizka. Vrsta za kebap je namreč znak, da ne boš več doživel ničesar nepredvidenega. Vse kar lahko iztržiš iz današnje noči, slash jutra, je to, da ultimativno zagušiš kebap-majstru ali taksistki Ireni…

Kot bi se za najstarejšega (re)kreativnega delavničarja tudi spodobilo, sem te občutke posikal iz spomina. To bi zame pomenilo ven-ven. Zdaj pa hodim samo še ven, kar pomeni, da greš na koncert na Poštno, v Udarnik na film plus pivo, po fuzbalu v Tabu, v Living room s kolegom, ki ga nis videl že dolgo,… Vsi ti „ven“ imajo skupno značilnost. Da nikdar ne načrtujem, da bom ob polšestih stal v vrsti za kebab. Se pa potem pogosto zgodi. Temu se potem ne reče, da si šel ven-ven, ampak, da si šel ven in se ti je ponesrečilo…

In čeprav se mi po enaintridesetem tudi ponesreči poredkeje, ostajam v upanju, da je to samo sezonska kriza in ne to, kar mi poskušajo dopovedati kolegi. Mogoče samo tempiram formo za veseli december, ali pa že nabiram moči za krizo srednjih let? Če je le možno, se v zadnjem času vselej izognem trenutku, ki bi lahko umirjen večer prevesil v ponesrečenega. To je tista ena sama stotinka, ko je potrebno odreagirati. Ko se odpre štajersko srce in namesto, da ob pol-enih v Hudi Kavi naročiš kratke na stare cajte za vso omizje, pogoltneš in preusmeriš misli drugam. Na krizo, šparanje, glavobol, mačkastno in izgubljeno nedeljo ali na mehur. Potem se namesto, da bi se zadrl runda pa ko jebe, obrneš in greš na wc, kjer imaš dovolj časa, da se pomiriš in tako večer normalno utiriš. Kolegi imajo prav. Staram se. EMŠO. Kakorkoli obrnem, 33. Penzija.

In ja, tudi na Štajerskem čas teče naprej. Poroke, otroci, fantovščine, tridesetke, štiridesetke,… in pijemo. Ampak to so posebne prilike, tudi temu se ne reče ven-ven, niti ven, ker na koncu kar ostaneš doma ali pa v kakem zabačenem kafiču, kjer s kolegi objet poješ tiste, ki so ostale skupne še iz otroštva. Od višine se vzvrti, O moj maribor, Toti presneti,… pa še to samo refrene, vmes pa mrmraš ali se tu in tam na glas zadereš verz, ki si se ga spomnil od takrat, ko smo skupaj hodili ven-ven. Tudi kebab-majstra in taksistke na koncu ni, ker te pelje kar direktno domov od kolega punca, ki ni pila.

Ja, to so te pijanice, ki se začnejo v že v zgodnje-popoldanskih urah in več ne trajajo do jutra. Na zadnji kolegovi poroki, ko nam je v Gostilni Anderlič igral Export B, sem zaspal že ob 2h. Kar tam. Eni so med tem že šli domov. Bilo je lepo, ko sta se poročila, tisti riž, ki se meče v zrak, skupno fotografiranje in tako. Čez dan smo se veliko družili in pogovarjali, vse tako kot more biti. Potrebno je biti v koraku s časom… in svojo starostjo…

Postaja mi vse bolj jasno. Navade pitja ostajajo, le izgovori so drugačni. Pit začneš vedno bolj zgodaj in greš vedno bolj zgodaj spat. Zdaj si že znam razlagat ritualna nedeljska predopoldanska srečanja sorodnikov, ki sem se jih v skladu s pričakovanji udeleževal hudo mačkast. Vem zakaj so oni že ob 10h odpirali pivo in nazdravljali. Bili so nadnaravno živahni, govorili preveč opolzke vice za takšno uro in se prvič zmerjali že okrog opoldneva. Po štartu formule je stric, ki je vedno ukradel čago že ornk nalodan zaspal in potem so tudi ostali dobili možnost, da spregovorijo. Potem pa so šli vsi ob petih domov. Vozil je stric, ker je seveda bila taka navada.

Zagotovo mi preti tudi to. Vse to bom doživel, ker hodim v koraku s časom. Zagotovo bom dokaj kmalu vstajal z sončnim vzhodom. Morda ne bom postal kebab-majster ali taksistka Irena, bom pa ob šestih zjutraj počel kaj druga. Karkoli, samo da bom lahko pizdil na brezdelneže, brezobrazneže, izgubljeno generacijo, in vandale, ki so spili in zapravil vse in ob tej uri še vedno veni čakajo v vrsti za kebap. Veni-veni. In vmes šluknil kakega kratkega..

Penzič