Iščem namige pri vseh, ki bi lahko kaj vedeli. Lukec je šel letos v Ljubljano samo zato, da bi lahko igral fuzbal. Pa reče, da on ne navija za Ronalda in konča debato. Druge povprašam, kakšen je rezultat tekme. Takoj potegnejo ven telefone in začnejo guglati in pregledovati facebook, da bi videli, kako je na stvari. Začne se mi svitati, da je nogomet taka zadeva, pri kateri tudi moški, ki nogometa ne marajo nekaj preveč in ne spremljajo tekem, poznajo vsaj aktualne rezultate. Včeraj 2:2. Pa 1:2 za Ronalda.
In to ve kolega, ki je bil včeraj nažgan tak’, da še zase ni vedel. Ampak očitno se je danes zjutraj zmačkan pozanimal o rezultatih tekem, ki jih sploh ni gledal, lig, ki jih sploh ne spremlja. Bolj kot se zadnje čase pogovarjam o nogometu, bolj se mi zdi njegova vsepris(o)tnost fenomen.
Film o Ronaldu pa… Lahko bi ga označili kot površinskega. Skrbno izbrano razkrije nekatere delčke njegovega življenja, pokaže otroka, družino. Pokaže, da mu ni vseeno, ko ne zmaga, pokaže, da tudi on ni vedno najboljši. Dosti dalje pa nas ne spusti in težko je iz filma izluščiti, kdo je Ronaldo. Drži se imidža, namenjenega javnosti.
Predstavi svojo pot: od dečka, ki je rad brcal žogo, do zvezdnika nogometa. Zgodaj je zapustil družino in odšel v drugo mesto, samo zato, da bi lahko igral nogomet. Konstantni treningi, ki jih nikoli ni konec, vzdrževanje top forme, zagotovo prinašajo določena odrekanja. In jasno je, da se je Ronaldo moral marsičemu odreči, da je lahko prišel tako daleč.
Njegova skrb in ljubezen do družine je v filmu poudarjena in gledalcu se zazdi, da je poleg nogometa Ronaldu zagotovo najbolj pomembna njegova družina. Družina, ki ga spodbuja, se veseli zanj in mu ob porazih ponudi besedo tolažbe. Spoznamo mamo, ki zaradi živčnosti ob pomembnih tekmah raje zapusti sobo, in brata, ki vodi Ronaldov muzej.
Spoznamo Ronalda mlajšega. Sina, katerega mater Ronaldo nikoli ni predstavil javnosti in ga vzgaja sam. Nenavadna poteza za mladega športnika, ki bi lahko v življenju počel karkoli, pa se odloči, da bo oče. V filmu prikaže vzgojo sina s pozornostjo in nam da občutek, da je starševstvo velik del njegovega življenja. Otroka vzgaja seveda v duhu nogometa. Skupaj gledata tekme, telovadita in brcata žogo.
Pokaže svojo ranljivo stran, ko gledamo podelitev nagrad najboljšim nogometašem, ki jo leto za letom Ronaldu spelje Messi. Rivalstvo med igralcema je do konca filma jasno že vsem, tudi tistim največjim nogometnim laikom.
Tudi z zgodbo o očetu nas Ronaldo spusti malo globje. Oče, ki je bil alkoholik, in družina, ki mu ni zmogla pomagati v njegovi odvisnosti. Vsakomur bi bilo težko gledati propad osebe, ki ti toliko pomeni. Iz starejših posnetkov vidimo, da je oče Ronalda gledal na tekmah v mladosti, ga spodbujal in bil ponosen na sina.
Po izgledu bi Ronalda hitro označili za samovšečneža, ki skrbi samo za imidž in umetno polt. V filmu spoznamo, da je Ronaldo kljub vsej slavi ostal dokaj prizemljen. In kljub luksuzu, ki si ga je pribrcal, ga ni odneslo predaleč v višave. Ali ga je kdaj zaneslo, film ne prikaže.
Nogometa ne spremljam, vseeno pa občudujem ljudi, ki sterajo neko stvar do popolnosti. Ki brcajo žogo vsak dan, celi dan, dokler niso dobri kot se le da. Le da vsi nimajo tistega kančka sreče, ki ga potrebuješ zraven trdega dela, da postaneš zvezda svetovnega formata. Ampak nekaterim uspe in točno to je Ronaldo.
