admin

Ko si samski, pač hodiš ven. Preprosto zato, ker je šank še vedno najboljši način spoznavanja novih ljudi. 

Naenkrat več nimaš vikend planov v dvoje, večere preživljaš pred televizorjem z mamo in se počutiš malo izgubljenega. Zato ne greš ven več samo občasno, kot si to počel, ko si vikende primarno preživljal v dvoje, ampak greš ven bolj pogosto. In več je samskih v družbi, bolj pogosto so edini plani za vikend maček v nedeljo. In ne, ven ne hodiš tako nujno iskati novega partnerja; greš, ker se veseliš družbe, pogovorov in smeha. Konec koncev smo najboljšega moškega itak imele vedno zraven – kolega, ki se je za nas komolčil čez gužvo, nas pobiral, ko je zmanjkalo ravnotežja, nato pa nas ob dveh zjutraj polovil po klubu, zbasal v avto in odpeljal domov. 

Tudi če ven hodiš z namenom druženja, si pripravljen tudi na možnost, da spoznaš koga novega ali srečaš koga starega. To pač gre zraven k sobotam, ko smo vsi prijetno sproščeni in si upamo več kot ponavadi. Srečaš prijatelje prijateljev, sosede, sošolce. Srečaš znanca, s katerim do zdaj nisi spregovoril več kot nekaj besed. Srečaš znanca, s katerim tudi zdaj ne spregovoriš več kot nekaj besed. Preplešeš noč, izmenjaš telefonske številke in nikoli ne pokličeš.

Ker tisto kemijo, klik, karkoli pač to je, najdeš le z redkimi. In še potem, ko spoznaš nekoga novega, ki ti na obraz konstantno spravlja nasmešek med sprehodi po parku, to ni zagotovilo, da boš od zdaj naprej ob vikendih doma v dvoje. Baje, da živimo v času, ko so opcije najbolj osvobojajoča stvar v življenju, ker to pomeni, da se nikoli ne rabimo navezati, obenem pa ne rabimo biti sami. Generacija, ki se nikoli zares ne razide, saj smo vsi na dosegu roke z enim preprostim klikom ali klicem sredi noči. 

Še sploh kdo išče stalnega partnerja, ali se metuljčki pojavijo le, ko tipu zašepetaš na uho »greva«, pustiš pijačo na šanku, ga primeš za roko in sedeta v prvi taksi? Je lažje biti intimen z nekom, ki ga več ne boš nikoli srečal, kot pa najti nov par oči, ki bo zrl v tebe in se spraševati, kaj vidi, najti nov par oči, ki bo našel v tebi nove napake? Prepričujemo se, da časa za partnerja itak nimamo, ker imamo toliko obveznosti. Skoraj prestrašeni postanemo, ko pomislimo, da partner pomeni, da ob sobotah več ne bo priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Prestrašeni smo, ko pomislimo, da bi se ustalili, ko pa je mogoče nekje, za nekim šankom, nekdo, ki je za nas boljši. Generacija večnih opcij. Sobote. Dokler te kolega ne izzove, da so petki boljši, da je treba ven v petek. 

In potem v petek za šankom srečaš tipa, ki se ti zdi malo znan, ampak se v alkoholnih mislih ne moreš spomniti od kod. Izpolniš kvoto enega zmenka na leto. In potem še enega in še enega, dokler naslednjo soboto ne rečeš, da se ti v bistvu danes res ne da iti ven in razmišljaš, da mogoče drugih opcij ne potrebuješ več.

1943. Vojak se je s hrbtom stiskal ob hladno drevo. Ob sebe je pritiskal puško, okoli njega pa polno drhtečih pogledov. Pogledov tovarišev, ki so nemirno stopali po poledeneli površini. Mimo njega. Vsake toliko časa ga je nekdo ruknil. »Hej, daj, streljaj.« Ne. Niti z očmi ni trznil. Le stal je in gledal v svoja šibasta kolena. Čutil je le tisto jedko bolečino. Malce pod trebuhom. In čeprav se je počutil grozno, ker ni pomagal svojim ljudem, je vseeno ostal za tisto drevo, ki je bilo takrat edina rešitev. Vedel je namreč, da lahko umre, če stopi levo ali desno. Saj je bil, da, strahopetec. Znan kot največji strahopetec v četi. Ampak saj si ni tega sam želel. Ni želel streljati. Nikoli. Ni si želel vojne.

Zdaj je na njegove oranžkaste lase padla tudi kepa snega. Iz smreke, ob katero se je drgnil. To ga je še samo bolj vznemirilo. Kolena so mu vse bolj migljala. Kot šibovje, ki ga prepihava veter. S puško je pritiskal na mehur in se držal za čelo. Bil je tako moker, da si je mislil, da je že opravil. Pa ni. Tiščalo ga je vedno bolj.

Ni več zdržal. Bum. Puško je prislonil ob drevo. Odložil nahrbtnik. Da je prišel do gumbov na hlačah, je moral sleči skoraj vse. Najprej bundo. Nato jopič pod njo. Še naramnice, da je lahko iz hlač potegnil srajco. In končno. Odpel je gumbe, spustil hlače in … aaaaaa. Zaprl je oči ter v miru scal.

Okrog njega je vse utihnilo, a tega ni niti doumel. Skoraj je že končal. Še zadnje kapljice. Kakšno olajšanje. Lahno je odpiral oči. Nasmeh. Po več dneh se je na njegov obraz prikradel nasmeh. Še nikol’ v življenju se nisem tak’ olajšal, je rekel sam sebi. Zadnje kapljice so odkapljale, odprl je oči, pred sabo pa zagledal kakšnega pol ducata vojakov. In prav toliko pušk uperjenih v njega.

»Was machen Sie? Bist du ein Idiot?«

***

2016. Hodim po Trgu Leona Štuklja. Pogledam na uro. 16:47. Uf. Do petih ne bom uspel priti do Pekarne. Če bi se lahko podal v tek, mogoče. Samo ne morem. Ker bi se po par korakih poscal. Ne. Nujno moram na stranišče. Ker ne bom zdržal. Ok. Kam? Hja, v kar nek lokal ne morem. Saj mogoče bi lahko, samo se počutim neprijetno, če nič ne naročim. Dobro. Javni wc v Mariboru? Ne vem. Je kje? Sam ne poznam. Saj tam pri Glavnem mostu nekaj piše, vendar se mi zdi, da je to bilo včasih? Ko se še sam verjetno sploh nisem sprehajal po teh ulicah. Očitno ga zdaj ni.

Kaj mi še ostane? Hmm… Nakupovalni centri. Tam noben ne ve, če si kaj kupil ali naročil. Pač greš na stranišče. Dobro. Europark je predaleč. City pa čisto blizu. Kul. Grem, hitro. Fak, zdaj pa še te počasne tekoče stopnice. Daj bolj hitro. Evo, sem pred vrati. Odprem. Prosto. Niti ne razmišljam kak’ školjka zgleda. Edino malo jo obrišem s papirjem, ker imam to v navadi, potem pa se naguzim gor in začnem. Malo in veliko potrebo, ker me je med potjo do sem pritisnilo tudi srat. To je tak’ čisto druga štorija. Ker če te samo scat in je res sila, še že nekam greš. Če si moški. Če pa te prime tista, večja potreba, te pa pač rabiš školjko. Aaaaa. Opravljam, vmes pa nekdo drug vstopi v te toaletne prostore, ki izgledajo bolj kot Salomonov oglasnik za fafanje. Jebemti. Glih zdaj. Iz mene pa še leti nekaj glasnejših plinov. Ja nič. Kaj češ. Ne bom se zdaj sekiral in zadrževal, da oni izgine. Saj predem dokončam, on že gre, tako da ni tistega neprijetnega počutja. Umijem si roke, čeprav zgleda pipa bolj umazana kot moja rit. Rok si tak’ nikamor ne morem obrisat, ker ni ne tiste mašine s toplim zrakom, ne brisačk. Saj mi je vseeno. Glavno, da sem se rešil tega … bremena. Stopim ven. Aaaaa. Svoboda. Pogledam na uro. Nekaj čez pet. Ja kaj zdaj. Bom pač malo pozen.

Kljub vsemu dokaj hitro šibam proti hostlu Pekarna. Prešvican in utrujen še hitro gor po stopnicah. Odprem vrata. Oni berejo, poslušajo, zato se želim čim tišje namestit na moj stol. Se čim hitreje vključiti v dogajanje. Pozdravim samo s pogledom, da ne bi česa zmotil. Mentor pa:

»Zdravo Bauman. Razlog?«

Vsakemu najstniku na misel še prepogosto pride – najstnica. Tako je zapisano v naših genih. To je bilo zakoreninjeno v nas, osebkom xy kromosoma. Saj verjetno je obratno tudi enako, a kdo bi vedel, kaj se podi po glavah oseb spola, kjer ja pomeni ne in ne pomeni ja. 

In nekateri imajo to srečo, da so rojeni pod tisto zvezdo, kjer ti je podano, da si v svetu ljubezni uspešen. Resda si lahko besedo ljubezen razlagamo na več načinov. Tista hitra, plehka in zelo popularna pri mladih fantih je telesna. O njej radi besedičimo v neskončnost. Fuk gor, fuk dol, tisti nekoliko zrelejši pa kmalu tudi spoznajo, da je v ljubezni potrebno še kaj več kot le meso. Oseba, ne lutka. Punca, ki ti zanimanje vrača z zanimanjem. Dekle, ki ti vrne poljub in ne nastavi zgolj ustnic. V teh nezrelih letih je fantu kaj takega težko najti. Delamo se, da sle po tem ni. Prepričujemo sami sebe, dokler si ne začnemo verjeti. Globoko znotraj, tam, kjer v prsih tišči, pa se zavedamo kaj potrebujemo in se bojimo, da bomo ostali neuspešni. 

***

1. (SP)OGLEDOVANJE

Ko hočemo kaj resnega, pravimo, da je pomembna notranjost. Večja laž ne obstaja. Pritegne te zunanjost. Notranjost, karkoli bi to že naj pomenilo, je pomembna kasneje, ko si želiš kaj več. Hodim po šoli, vidim sošolke in sosošolke, vidim dijakinje višjih in nižjih letnikov. Prijatelj te spozna z neatraktivno prijateljico, ki te spozna s prijateljico. Hodim po mojem Mariboru, na ulici vsak dan vidim neznanke. Zasedene ali nezasedene v tej fazi še nima veze. Sem opazovalec iz ozadja. Nenameren opazovalec. Potencialne partnerke so zgolj spekter izven vidnega fokusa, vse dokler ena ne izbriše ostalih. V tej fazi se konča ogledovanje. 

Nastopi spogledovanje. Pozanimaš se o imenu. Začnem se spraševati, če sem ‘creep,’ ker sem že petič v uri šel na njen Instagram profil. Zbereš pogum in klikneš na ‘follow’. Če je stvar povratna, sledi prijateljstvo na Facebooku in začnem z nedolžnim pogovorom.

Z nedolžnim pogovorom, ki to dejansko ni, izveš ogromno. Če so njeni odgovori daljši od vrstice, si zmagal s prve. Po navadi ni tako lahko. Treba je vložiti nekaj truda in biti zanimiv, jo spraviti v smeh, navdušiti na kakšen drugi način. Razen če si Leonardo ‘fucking’ DiCaprio. 

2. SREČANJE

Recimo, da se mi nasmehne sreča. Nebo se zjasni. Zmenim se za srečanje ob kavi. Kot prijatelja. Začnem jo osipavati s komplimenti, kar zna biti grozljivo efektivno. Kako opraviš preizkus efektivnosti? Če vsaj pet minut ne pogleda na svoj telefon, si zmagal. Začneš govoriti, poudarjati vajine skupne vrline. Najpomembnejša pa je preciznost. Ob začetku svoje šmek-šmek kariere me je znalo zanesti. Spominjam se punce, ki sem jo na prvem zmenku prijel za rit. Drugega zmenka ni bilo. 

Ob koncu prvega srečanja si pribori drugo, ki bo prvi zmenek. A to veš le ti. Ona ne. 

3. DRUŽBA

Preskočil sem korak zmenka. Vsak ima svoj slog, vsak mora svojega izoblikovati. Menim, da problem nastopi, ko postaneta ‘uradna’. Sem proti Facebook zvezam. »Relationship« status bo na mojih družabnih omrežjih ostal nespremenjen. Le redke bodo slike, ki bodo z njo. Pod sliko ji komentiram srčeka. To je največ, kar bom naredil. Zveza pred internetnimi prijatelji je razgaljena zveza. Odnos brez intime, ki je nujno potrebna za normalno delovanje dveh zaljubljenih osebkov. Na koncu bi se še počutil krivega za dvig sladkorja v krvi mojih poltisočerih online prijateljev.

Se držim za roke v javnosti? Da. Se zaližem pred prijatelji? Zakaj pa ne. Mi je nerodno? Včasih pa mi je. Sem oseba, ki nima nekega viška socialnega strahu. Flegmatičen do neznancev. Jaz se ne bom vtikoval v vas, če se vi ne boste v mene. Če me prizadaneš, te prizadanem nazaj. Če prizadaneš mojo drago, te prizadanem trikrat močneje nazaj. Nekako tako bi naj šlo.  

4. INTIMA

Veliko mi pomeni. Nisem brezsrčnež, daleč od tega, a včasih bi se najraje samo dal dol. Izkoristila bi drug drugega. Se najdejo take. Lepo je, dokler en ne razvije čustev in se odnos ne začne podirati kot hišica iz kart ob pišu vetra. Včasih se sprašujem, ali je v mojem življenju to potrebno. Izmenjavanje telesnih tekočin. Hitro potešenje je kot lekadol ob angini. Ko pa imaš neko osebo res rad, je prvi dotik najpomembnejši. Če se ti ne zašibijo kolena, potem premisli še enkrat. Ko si na tej točki, razmišljanja več ni. Nastopijo primarni nagoni, ki se jim je treba prepustiti. 

Priznam, da ne poznam občutka samih intimnih odnosov z osebo, ki bi mi pomenila kaj več. Morda so moje metode šmek-šmekanja napačne? Čemu potem ta tekst, če še sam nisem našel boljše polovice, ki bi me dopolnjevala? 

***

Čar mladosti je, da lahko narediš kakršnokoli bedarijo in se lahko zgovarjaš na mladostniško norost. V teh občutljivih letih si nabiraš izkušnje, ki te bodo vodile skozi resna, zrelejša in težka obdobja kasnejšega življenja. Zdaj se naučiš, da popolnost ne obstaja. Najdeš še druge skrivnostne dimenzijem ki so ti prej bile nepoznane. V polkoraku med sanjami in stvarnostjo. Med zrelostjo in brezbrižnostjo. Zdaj najdeš svojo religijo, voljo ter idejo, ki te vodi kasneje skozi vse težave.

In ljubezen. Vseprisotna. Poželjiva. Včasih sramežljiva, drugič preveč direktna, nikoli pa ravnopravšnja, dokler ni popolna. To pa je ideal, križec na zemljevidu duše, ki ga iščemo vsi. Našel ga bom in vedel bom. Jata metuljev mi po trebuhu plesala bo, za šolo pozabljal bom, še kulija držati ne bom mogel. Mehka kolena in mravljici v mišicah. Mar je to – to? Da. Za to jokati. Da. Za to dihati. Da. Za to živeti!

Dan je prelep, da bi ga preživela za hladnimi zidovi male sobe. Topli sončni žarki me vabijo v svojo igrivo družbo in temu se res težko uprem. Veselo pohajkujem po mestnih ulicah in nezavedno iščem prostor za popoldansko kavo. Pač imam takšno navado. Nisem neka huda kofetarica, a pitje kave mi predstavlja čas, ki ga največkrat preživim sama s sabo, čeprav v družbi. Ok. Tole se je zdaj malo čudno bere, pa dobro. Mislite si, kar si hočete. Dan je prelep, da bi mi to kvarilo razpoloženje. Iščem torej prostor za kofetkanje. 

Mislim na kavarne, v katere običajno zaidem. V tem času bi lahko bile precej zasedene. Ne želim sedeti notri, saj sem iz enakega razloga odšla iz stanovanja. Gledam po kavarniških terasah v centru mesta. Vse so prav lepo napolnjene s pisano družbo ljudi. Tu in tam se še najde kakšna prosta mizica, a danes se mi ne da biti v družbi tolikih ljudi. Grem dalje. Proti Lentu. Tam sem najraje. Pot me zanese proti rondoju in potem namesto po stopnicah navdol, prečkam Stari most. Strmim v bleščečo svetlobo, ki odseva z gladine reke Drave. Pogled zaradi silne svetlobe usmerim dol. V vrbo, ki je z vsakim dnem bolj zelena. In v laboda, ki neutrudno plava proti toku za drobtinico kruha, ki jo je razposajeni otrok vrgel v vodo. 

In že sem na drugi strani mostu. Tam, kjer zaradi visokih stavb, sonce ne more doseči ulice. Ulice, ki jih prehodim vsaj dvakrat na teden. Dvakrat ob ponedeljkih in dvakrat ob četrtkih. Včasih kar zdrvim skozi in sploh ne opazim, kaj se tam nahaja. Razen avtobusne postaje pri UKC-ju, kjer mi avtobus vsakič znova odpelje izpred nosa. 

Pa je na Ljubljanski še kaj več kot le avtobusna postaja? Ja. Zraven je pekarna. To vem, ker se v njej občasno ustavim in si privoščim kakšno sladko pregreho. A danes mi ni do sladkarij. Želim si kavo. Zelo. Zato se namenim dalje. Toda le za korak ali dva. Hipoma se ustavim. Tak. V trenutku. Pogledam v notranjost prostora, ki je pritegnil moj pogled. Naredim korak ali dva nazaj do vrat in vstopim. Na levi je pekarna, na desni kavarna. 

Kavarna čisto po mojem okusu oz. z okusom moje najljubše kave. Poiščem prostor ob oknu, kjer se sončni žarki še trudijo prebiti izza dreves sosednjega parka. Čakam na svojo skodelico kave. Vroče. Črne. Grenke. Vonj po kavi premami moje čute in se poigrava z mojimi mislimi. Obstajava samo jaz in kava. Požirek za požirkom. Čisto počasi. Čutim, kako mi topla tekočina greje telo. Sprošča mišice. Vznemirja ritem srca. Vonj me v mislih popelje na neskončne plantaže kave. K visokim slapovom črno obarvane vode, ki teče v nevidno globino. Iz globokih misli me prebudi nenavadno rohnenje. Očitno si je še nekdo zaželel skodelico kave, saj je kavni avtomat prav veselo mlel zrnca črne omame. 

Ne vem, koliko časa je minilo, a sonce je le še medlo svetilo. Odložim prazno skodelico in se zazrem v poslikano steno na drugi strani prostora. Ja. Moram se vrniti nazaj na drugo stran. Iz Evrope nazaj na Glavni trg. 

Sošolec Jean Patrick je medije pred kratkim opisal: »Mediji so sredstva za manipuliranje možganov malih ljudi, ki se ukvarjajo z velikimi stvarmi.«

Najbrž ima kar prav. Razmišljam… Kaj bi se zgodilo, če medijev v današnjem času ne bi bilo? Predstavljajte si življenje brez interneta, ki danes igra vlogo najpopularnejšega medija. Jaz si ga ne morem. Še moji starši, ki so mladostna leta preživeli brez brskanja po spletu,  si preklemano težko predstavljajo dan brez »kište«, ki oddaja internetni signal. 

Moji vrstniki kot medij tretirajo zgolj televizijo in internet, ki čedalje bolj izpodrivata radio in časopis. Priznam, da radio poslušam samo v avtu. No ja, včasih spremljam tekme NK Maribora, ko doma ni bodisi mene bodisi televizijskega prenosa. Prav tako si življenja ne znam predstavljati brez Ekipe.  Ni šolskega dne, ki se ne bi začel z jutranjim irskim kapučinom in branjem sveže napisanih člankov iz edinega slovenskega športnega dnevnika.  Koliko ljudi v odmoru na II. gimnaziji bere Večer, Delo in ostale časopise? Preštejem jih lahko na prste ene roke. 

Ko potujem v tujino, kjer ne morem brati svojega priljubljenega cajtnga, mi je najtežje. Ni panike, če potujem na Hrvaško, kupim Sportske novosti in problem je rešen. Kaj pa bi naj naredil lani, ko smo s starši odšli na počitnice v Turčijo? Sicer nimajo tistih »švasanih« črk kot v Tuniziji (kjer sem bil leto poprej), vendar razen slik in številk ne razumeš praktično ničesar.  Deset dni sem preživljal hude muke. Olajševalna okoliščina so bile internetne novice. 

Kaj pa naj rečem ob tem, da sem pred dvema letoma na pobudo prijatelja obiskal VIRC Poreč? Vse lepo in prav, ampak mobilne telefone smo lahko uporabljali zgolj eno uro na dan!  Posledično skoraj nič fuzbala, rezultatov, aktualnih novic, kaj šele ogledov neposrednih prenosov tekem. V trgovino smo lahko šli vsaki tretji dan, tako, da niti Sportskih nisem mogel kupovati redno. No, tega, da sem vsak dan na skrivaj plaval do trgovine ponj, ni vedel nihče. Najbolj pa me je zmotilo , da so se ne samo otroci, temveč tudi nekateri mentorji iz tega, da prebiram časopis, norčevali : »’Lej ga, ovega muteca, ko bere Sportske, kol’ko si ti star 80 al’ kaj hahaha? 

Takšnega odnosa, sicer redkih posameznikov, sem deležen še danes. Včasih sem se sekiral. Venomer sem se ob takšnih posmehovanjih spraševal, ali sem res tako staromoden, da berem časopis. Zdaj, ko sem že malce odrasel, pa se na takšne oziroma podobne opazke enostavno požvižgam. Zame je to pač najpristnejša oblika medija in tako bo najverjetneje tudi ostalo.

Mentor zdaj stoji za mano, da ga nekaj sekund ne vidim ne na moji levi ne na moji desni. Tik za hrbtom mi stoji, da na tilniku skoraj čutim njegovo sapo in kar zamišljam si, kako gleda na svoj Ipad z ven pomoljenim jezikom. Zdaj bom na vrsti. In res, na za moje kriterije moderni tehnološki napravi, mi zdaj pomoli tekst direktno pred nos, da v prvem trenutku vidim samo prvi dve vrstici – boldan naslov in moje ime. Primem tehnološko čudo v roke ter parkrat mehansko zaskrolam gor in dol po zaslonu na dotik, ne da bi premeril dolžino teksta; le kot vsakemu zavednemu Slovencu mi pred javnim nastopom vedno postane malenkost nerodno. 

Tako zdaj v konferenčni sobi Mladinskega kulturnega centra (MKC) glasno berem dotični tekst. Ki sem ga napisal za vas, dragi bralci, in ekskluzivno za vas za vas, dragi sodelavničarji Monika, Jan, Urša, Luka, Špela, Tonja Maša, Peter in Mentor. To je namreč tekst o nas. O delavnici (Re)Kreacija. V tem trenutku me vsi v sobi zagotovovo poslušate brez običajnega presedanja, šmrkanja ali grizenja nohtov. Čista tišina. In moj tekst. Berem in sanjam, kako si bom po koncu branja prislužil velik aplavz. „Zaradi ideje, ki je pritegnila našo pozornost. In ker je res dober,“ bo rekel Mentor. „Fucking awesome!“ bo vse, kar bo po prebranem ostalo zapisano na tabli.

Ta tekst ne bo najbolj klikan, a bo zagotovo ostal zapisan v zgodovino kot najbolj poslušan tekst na delavnici. Pa ne le to: bo tudi idealen uvod v knjigo, ki bo izšla po koncu (Re)Kreacije oziroma po zaključku prve sezone, sestavljene iz tretjin – jesenske, zimske in pomladanske. Ko bomo poleti izbirali tekste za knjigo prve sezone delavnice in ko bo vsak od delavničarjev vanjo prispeval nekaj tekstov, bo jasno, da je ta bil eden najboljših. In da je delavnica neverjetno uspela, saj bomo vsi delavničarji postali želeni kolumnisti, recenzenti ipd. slovenskih dnevnikov in revij. Prevajali nas bodo v italijanščino. MKC se bo tolkel po prsih, da je delavnico financiral. Knjiga s tem uvodnikom se bo prodala v več tisoč izvodih. 

Najbolj genialna ideja v sami zasnovi delavnice je glasno branje teksta. Le kdo bi namreč želel napisati polovičen tekst, ki bi ga potem moral glasno prebrati pred vsemi. Borut Pahor je rekel, da raje uro manj spi, da se lahko pripravlja na polmaraton; delavničarji zato raje uro manj spimo, kot da bi se ob glasnem branju preveč blamirali drug pred drugimi. In če je tekst dober, dobiš aplavz. Spet ti postane malo nerodno, a hočeš spet. Zato hodiš. Vsak teden. Dvakrat. Po dve uri. Od petih do sedmih. S kratko pauzico za čik za najmlajšo med delavničarkami. 

Še vedno čista tišina v sobi. Vsi poslušajo. Vsi poslušate. Pesem in moj glas. Še najmlajši delavničar nasproti mene, ki je svoj prispevek že prebral in bi lahko zdaj v miru do sedmih, ko se delavnica konča, mislil na svoje sošolke, sedi zdaj čisto tiho na robu stola in se navznoter potiho krohota, ko ga omenjam. Še Mentor zdaj samo začudeno opazuje disciplino v sobi. „Tekst je zagotovo ratal,“ si mislim, ko ne slišim nikogar niti pisniti. 

Koncept delavnice je enostaven. Je hitra dvojna podaja, ki funkcionira. Na (Re)Kreacijiberemo in poslušamo tekste, potem po tekstu debatiramo, kaj je bilo dobro in kaj ne. Mentor pove, katera beseda v tekstu je še posebej zapalila in kaj bi lahko bilo bolje. Kakšen bi lahko bil naslov, ki bi bolj pritegnil. Na začetku imamo kratek slovnični kotiček, po tekstih pa se pogovarjamo, o čem bomo pisali naslednji teden. Včasih naše branje mentor nadgradi s kakšnim multimedijskim dodatkom – vgasne luč, odpre okno ali zarola kak komad (zdaj je zavrtel pesem, ki jo poslušam v trenutku pisanja – A bullet in your head, Rage Against the Machine). 

Tekst, ki ga zdaj berem, bo nato Igor čez nekaj dni javno objavil na portalu Novi Maribor – Maribor is the Future. Internetni bralci boste nanj kliknili okoli tristokrat. Nato bo pozabljen. Nikoli ga ne bo nihče več prebral. Toliko truda za tristo klikov, sto branj in pet minut pozornosti. Zdaj mi je tudi že jasno, da tekst ne bo tako odmeven, kot sem upalna začetku. Da ne bo postal uvodnik v knjigo. Da ni tako dober. 

Glasno branje se izteka in delavničarji ste si oddahnili, da o vas nisem zapisal kaj, kar ni za javnost. Mentor že stoji pri tabli, da nanjo ne bo napisal „fucking awesome“ in čez pol ure bom že pešačil proti centru, kot da se ni nikoli nič zgodilo. Kot da se nikoli sploh nič ne zgodi. In se prepričeval, da sem s tekstom dosegel vsaj osnovni namen – med branjem sem pritegnil popolno pozornost vseh prisotnih. In da je to bil najbolj poslušan tekst delavnice v zgodovini. 

En, dva, tri, dva, dva, tri. Dvakrat naprej, obrat. Ona pod roko, on pod roko. Angleški, dunajski. Ona pade. Kaj je meni spet b’lo tega treba? Ja. Saj se ne spomnim točno, kako je prišlo do tega. Mislim, da sem enkrat bil pod vplivom dedijevega belega, ko je imela sestra na obisku sošolke in sem dejal, da pač ja, bom te plesal. Saj takrat, vem, sem si želel. Tudi kasneje. Ker je fora. It’ malo nazaj, pogledat, kako pa je ta nova generacija. Bodo isto plesali? Kako je nasploh na šoli. Pa spet videt bivše profesorje in pa nekaj bivših sošolcev, ki bodo mogoče na maturantskem.

Edino vaje. To pa ne. Vsak petek ob treh. Ma daj, komu se da? Niti pravim maturantom, kaj šele meni, zunanjemu plesalcu. Okej. Saj problem je priti tja in začeti in bla, bla, bla. Ko smo enkrat začeli, je šlo. In itak sem se potem veselil samega plesa.

Petek. Peti februar. Ob pol petih smo že morali biti tam, kao generalka. Čeprav bi lahko komot prišel skoraj dve uri kasneje, ker nismo delali nič. Niti pili ne. Potem, po generalki, pa smo se že morali vreči v obleke, kar je bilo več kot eno uro pred začetkom, ker so potem zaklenili garderobe in spet bla, bla, bla.

Dobro. Začenja se. Čisto skulirano in trezno smo naredili tiste prve korake na plesišču. V prvem delu te, klasične plese. Skoraj brez napak. Bravo soplesalka Jana! Nato pavzica, predjed, tri deci belega. Okej. Drugi del. Hopa-copa. Gremo malo hitreje. Salsa, samba, ča-ča-ča, neka kavbojska polka, pa vse do sester. Laaaahkooo ti podariiiim samo ljubeeeezen.  [na to se še vedno pleše?;) opomba mentorja]. Tukaj pa že dosti, dosti bolj sproščeno. Zato sva parkrat tudi zajebala. Saj nisva bila edina. Pa še vseeno nam je že bilo. Ker. Hica. Tak’ da smo komaj čakali, da se lahko začnemo hladiti ob pijači.

Seveda še prvo večerja. Čeprav nisem bil lačen. Spomnim se, da tudi na svojem maturantskem nisem bil, ampak mi je familija toplo priporočala, da vržem v sebe še kaj drugega kot le vino. Saj ni bilo nobene razlike. Mogoče bi brez hrane manj bruhal. Vseeno sem nekaj pojedel, potem pa hitro zapustil našo mizo. Namreč na plesu je bil moj bivši sošolec Jon. Šel sem do njegove mize, da kako rečeva, čeprav se itak še redno druživa, tak’ da ni bilo nekega pretiranega obujanja spominov. Je pa hitro padla odločitev, da greva s svojim litrom tja, v predsobo dvorane ali kaj pač to je. Tja, sama, za tiste fine visoke mizice.

Pijema liter. Vmes se nama tu pa tam kdo priključi. Pa novi liter. Spet novi. Uf. Potem sem iz čistega prešaltal na špricar, ker nisem več mogel. Špricar pa je lepo tekel dalje. Potem pa še za tisti pravi šank. Z nekaj profesorji. Na jegra, borovničke. Smo udarili par debat, nato pa na plesišče. Pojma nimam, kaka muzika je bila, čeprav se mi nekak’ zdi, da sem si ful pel Đurđevdan. Mogoče pa res. Vem pa, da smo fejst plesali. Bolj kot na tistem uradnem delu. In da smo vmes, na plesišču, fajn žlempali liter po liter.

Kako se je končalo, niti ne vem točno. Sem se pa počutil, kot da sem jaz imel maturantski ples. Kot da sem jaz bil maturant. Ker če zdaj pogledam nazaj – ni bilo skoraj nič drugače, kot na mojem. Še preveč, že skoraj strašno podobno je bilo vse skupaj. In je bila fajn izkušnja. Tak’ da če bom lahko še enkrat plesal, sigurno ne bom okleval. In tudi vi, če imate šanso, ajde, idite plesat na maturantskega. Ker boste spet maturanti.