Stari-novi maturant

 

En, dva, tri, dva, dva, tri. Dvakrat naprej, obrat. Ona pod roko, on pod roko. Angleški, dunajski. Ona pade. Kaj je meni spet b’lo tega treba? Ja. Saj se ne spomnim točno, kako je prišlo do tega. Mislim, da sem enkrat bil pod vplivom dedijevega belega, ko je imela sestra na obisku sošolke in sem dejal, da pač ja, bom te plesal. Saj takrat, vem, sem si želel. Tudi kasneje. Ker je fora. It’ malo nazaj, pogledat, kako pa je ta nova generacija. Bodo isto plesali? Kako je nasploh na šoli. Pa spet videt bivše profesorje in pa nekaj bivših sošolcev, ki bodo mogoče na maturantskem.

Edino vaje. To pa ne. Vsak petek ob treh. Ma daj, komu se da? Niti pravim maturantom, kaj šele meni, zunanjemu plesalcu. Okej. Saj problem je priti tja in začeti in bla, bla, bla. Ko smo enkrat začeli, je šlo. In itak sem se potem veselil samega plesa.

Petek. Peti februar. Ob pol petih smo že morali biti tam, kao generalka. Čeprav bi lahko komot prišel skoraj dve uri kasneje, ker nismo delali nič. Niti pili ne. Potem, po generalki, pa smo se že morali vreči v obleke, kar je bilo več kot eno uro pred začetkom, ker so potem zaklenili garderobe in spet bla, bla, bla.

Dobro. Začenja se. Čisto skulirano in trezno smo naredili tiste prve korake na plesišču. V prvem delu te, klasične plese. Skoraj brez napak. Bravo soplesalka Jana! Nato pavzica, predjed, tri deci belega. Okej. Drugi del. Hopa-copa. Gremo malo hitreje. Salsa, samba, ča-ča-ča, neka kavbojska polka, pa vse do sester. Laaaahkooo ti podariiiim samo ljubeeeezen.  [na to se še vedno pleše?;) opomba mentorja]. Tukaj pa že dosti, dosti bolj sproščeno. Zato sva parkrat tudi zajebala. Saj nisva bila edina. Pa še vseeno nam je že bilo. Ker. Hica. Tak’ da smo komaj čakali, da se lahko začnemo hladiti ob pijači.

Seveda še prvo večerja. Čeprav nisem bil lačen. Spomnim se, da tudi na svojem maturantskem nisem bil, ampak mi je familija toplo priporočala, da vržem v sebe še kaj drugega kot le vino. Saj ni bilo nobene razlike. Mogoče bi brez hrane manj bruhal. Vseeno sem nekaj pojedel, potem pa hitro zapustil našo mizo. Namreč na plesu je bil moj bivši sošolec Jon. Šel sem do njegove mize, da kako rečeva, čeprav se itak še redno druživa, tak’ da ni bilo nekega pretiranega obujanja spominov. Je pa hitro padla odločitev, da greva s svojim litrom tja, v predsobo dvorane ali kaj pač to je. Tja, sama, za tiste fine visoke mizice.

Pijema liter. Vmes se nama tu pa tam kdo priključi. Pa novi liter. Spet novi. Uf. Potem sem iz čistega prešaltal na špricar, ker nisem več mogel. Špricar pa je lepo tekel dalje. Potem pa še za tisti pravi šank. Z nekaj profesorji. Na jegra, borovničke. Smo udarili par debat, nato pa na plesišče. Pojma nimam, kaka muzika je bila, čeprav se mi nekak’ zdi, da sem si ful pel Đurđevdan. Mogoče pa res. Vem pa, da smo fejst plesali. Bolj kot na tistem uradnem delu. In da smo vmes, na plesišču, fajn žlempali liter po liter.

Kako se je končalo, niti ne vem točno. Sem se pa počutil, kot da sem jaz imel maturantski ples. Kot da sem jaz bil maturant. Ker če zdaj pogledam nazaj – ni bilo skoraj nič drugače, kot na mojem. Še preveč, že skoraj strašno podobno je bilo vse skupaj. In je bila fajn izkušnja. Tak’ da če bom lahko še enkrat plesal, sigurno ne bom okleval. In tudi vi, če imate šanso, ajde, idite plesat na maturantskega. Ker boste spet maturanti.