admin

Ko se ti začnejo kolena kar sama od sebe upogibati po ritmih glasbe in zapestje ležerno miglja, potem veš, da se dogaja nekaj vr-faking-hunskega. Ko se ti nasmeh kar riše in riše in vse tak’ skulirano steče, potem veš, da nisi falil, ko si šel od doma … na pač nek dogodek. Od katerega nisi vedel, kaj točno bi sploh naj pričakoval. Točno to se je včeraj, prvega aprila – ne, ni napizdancija – zgodilo v mariborski Pekarni. V Gustafu. Ker je praznoval Glas Podzemlja.

»Kdo? Kaj? Kaj je to?«

Stari! Guglaj, fejsbukaj. Glas Podzemlja. Ker Glas Podzemlja dela veliko stvar. Dela sceno. Povezuje artiste. In je en od dokazov, da se v totem našem mestu na tem področju ogromno dela. In da je potenciala vse gor do Pohorja pa še več. Kol’ko je nekih kleti, zaklonišč, kjer nastajajo izjemne stvari, pa nikoli ne butnejo ven. Ker pač … ne. Ampak – Glas Podzemlja. S tem projektom je izhod iz skritega bunkerja ustvarjanja za marsikatere kreativce vsekakor lažji.

Zdaj, prvega aprila dva tisoč šestnajst, so praznovali prvi rojstni dan. Na absolutno fenomenalen način. Z reggaejem. S tem pač ne moreš zgrešiti. Ker na to se miga. Vedno. Avtomatsko. Reggae ti pač razbremeni kolena. Totalno. Zaigrali so Dread Brains in Hornsman Coyote. Do konca pa se je plesišče razpalilo pod elektronskimi toni Freedom Fighters. Kaj še hočeš lepšega? Dobra glasba, dobri ljudje, dobra trava.

Šetali smo se ven iz dvorane, na zrak, pa nas je vedno hitro potegnilo nazaj noter. Delat kaj? Pleeeeesaaaaaat. Se popolnoma prepusiti jamajškim ritmom. S pirom v eni roki, ki je po večini vlažilo grla, drugi pir pa je že pridno čakal v zadnjem hlačnem žepu. Da nisi ja ostal brez. Vsaj na začetku. Potem pa si migal brez pira v roki, ker si jih mel dovolj v riti. Poanta/misel/bistvo: Migal si. Migal. V vsakem primeru. To je to, kar je naredilo večer še posebej lep. Ples. Ki na koncertih večkrat manjka oziroma mora biti folk fajn nažgan, da poplesuje. Ne. Ne tukaj. Zibalo se je samo po sebi.

Glas Podzemlja, hvala. Hvala, da furate to sceno. Hvala, da ste pripravili fenomenalno praznovanje. In da jih bo še več. Vse res res res najboljše. Naj živi podzemlje. Naj se posluša dobra glasba. Naj se podpira in povezuje talente. Take, prave talente, ki nikoli niso na država-ima-talent talentih. A.a. Talenti so vse okoli nas. In talenti so ustvarjalci v Glas Podzemlja ter vsi, ki s to sceno šibajo do oblakov. Pa še preko. Vse in še več!

Res sem bil navdušen, ko sem okoli dveh ponoči z burekom hodil domov in razmišljal o teh bandih, ki so nastopili v Gustafu. Ker tak, iz glave, ne bi rekel, da ima Maribor tako paleto nekih ustvarjalcev, ki furajo vsak svoje. Da lahko neki osnovnošolci in srednješolci, še namudrajo ta klasični punk? Wau. Fenomenalno do jaja. In ta energija, ki so jo nastopajoči ponudili. Da si pač moralvsaj malo premikati stopala, boke, glavo, levo-desno, naprej-nazaj. Čeprav nisi poznal nobene pesmi. Razen coverjev. In to je tudi point, ne? Prvič vidiš, slišiš nek band, in si pri drugem refrenu že mrmraš tekst, pri zadnjem pa že na glas zapoješ. Doma pa zapaljen brskaš, klikaš, da bi le našel vse te skupine. Poslušal in podpiral. Delil in folku razlagal kakšne vse bande drži Maribor. Saj hitro skapiraš, da jih večina sploh še ni nič izdalo, da na YouTubu težko najdeš neke kvalitetne posnetke večih komadov. Ja … ampak ti bandi laufajo daljeeeee. Šprinte, 600m, kilometer, maratone, kaj hočeš. Samo da se špila. Kaj zdaj, če ni neke finančne podpore, da bi se lahko zaprli v studio in posneli album, dva, tri. Ne. Glavno, DA SO ŠPILI. LIVE. Da dosežeš publiko, da publika doseže tebe.

Festival Scena je odlična stvar. In tej mariborski sceni nujno potrebna. Da se pokaže, kaj se ustvarja v raznih zakloniščih, kleteh, v podzemlju.

Res, žal, sem lahko prišel le na zadnji dan, ker me prej pač ni bilo v Mariboru. Ampak sem res res res več kot zadovoljen tudi s tem enim dnevom.

Žled. Mladi, kaj te vem, meni se niso zdeli stari več kot petnajst let, preigravali punk, ska. Priredbe od Rancid, Sublime, Ramones. Pa tudi svoje komade. Nastopili so kot prvi band in si že zaslužili še-eno, samo-špilaj, hočemo-še. Res zaslužili. Ker so otvorili in razbunkali dvorano. Nič prestrašeno, nič napeto. Sproščeno in vsekakor navdihujoče.

Potres Mozga. Punk, punk, punk. Ja, saj dnevi so bili razdeljeni na prvi rock dan, drugi metal dan in pa tretji punk zmešan z vsem ostalim dan. Pretežno. Posledično temu, ni presenetljivo, da sem videl toliko punk skupin. Ker punk … je pač punk. Mrtev, živ, kakorkoli. Dandanes ga težko najdeš. Potres Mozga so nam po punkovsko stresli … mozak. Sploh ob zverinskih krikih čisto vživetega basista. AAAAAAA!

Blutwurst. Baje očetje mladega banda Žled. Kaj ‘češ lepšega na takšnem festivalu. Prenos tega glasbnegea doživljaja na podmladek. Medgeneracijsko povezovanju tudi v rokenrolu, punku, metalu. Kjerkoli. Sam vem, ker imam tudi band, da se lahko od drugih, izkušenejših, marsikaj naučiš. Blutwurst so nas najbolj zasukali, ko so na oder povabili dve pevki, ki sta odpeli komad Tu Maš Zdaj. Saj ne vem, če je to bilo že prej zmenjeno ali je bilo spontano. Je pa bilo ekstra kul. Tudi očetje še znajo …

Repeet. Evo. Potem pa to. Totalno presenečenje, ker si pred koncertom niti nisem dobro pogledal seznama nastopajočih. Zdaj pa … slišim rap. Whatthe fuck? Ampak tudi to gre, valda. Meni je bilo mega, ker pač obožujem tudi rap. In to je bil njegov prvi nastop. Ja, parkrat mu je zablokiralo. Za kar se je opravičil. In rekel, da si ne zaslužim aplavza. Ampak si ga je. Močnega! Ni pol nekaj v tri dni repal. Ne. Šel je dalje. Po punkovsko. In repal pač vse, kar je lahko. Pogumno. In to v treh jezikih: Slovenščina, nemščina, angleščina. Pa še frestajlal je.

Živi Zid. Spet smo nazaj pri punku. Pri HC punku. Z ženskim vokalom. Ja, v Sloveniji se ta zvrst še na polno igra. Očitno. Če se lahko samo v mariborski Pekarni nabere nekaj punk bandov. Res veseli, da folk še ustvarja v tej smeri. Ker je zdaj kar težko to približati ljudem, neki vsaj malo širši množici. Ampak ja. To se dela iz ljubezni do glasbe. To pa je itak prva, primarna, najpomembnejša stvar.

Chain Of Fools. Se mi zdi, da se je pri njih dvorana najbolj napolnila. Saj je bila že prej lepo polna, vendar pri njih so še vsi od zunaj prišli pogledat, kaj se dogaja. Ker so žgali. S takim pravim rokenrol vokalom. In res imeli energijo. Jo prenašali na publiko. Imeli najboljši odnos z njo. Igrali en cover (Foo Fighters – All my Life), drugo pa svoje štikle. Starejše, novejše. Na koncu pa še predstavitev benda, med malo manj žgočimi kitarskimi riffi.

Stari Pes. Oziroma Pês. Pri njih pa res moraš migat. Enostavno moraš. Pa če hočeš ali nočeš. Te ponavljajoče se bas linije ti pač nagibajo kolena. Ramena. Bučo. Stari Pês te zgroova. Ja. Do konca. En izmed presežkov mariborske scene. Ni kaj za dodati. Njih lahko celo veliko preposlušate na YouTubu. Drugače pa … drugič pridite in poslušajte to zverino v živo.

Cosa Nostra. Punk Rock trio – bas, kitara, bobni. Nastopili so zadnji, dvorana se je zato že, žal, malo popraznila, ker so pač eni že leteli v MC-ja na afterparty. Nič zato. Kljub temu, da jih je zafkravala tudi kitara, so odigrali svoje. Pošteno. Dotaknili so se nekaj političnih tem, ki jih pri prejšnjih izvajalcih ni bilo nekaj dosti. Najbolj pa je seveda zapalil komad Kurbin Sine. Še so želeli … pa so morali nehat. “Gotovo” se je slišalo iz ozadja. In ja. Morali so končati zadnji dan Scene.

Absolutno vrhunske scene. To rabimo. To rabi Maribor in to rabimo vsi, ki v Mariboru ustvarjamo. To rabimo vsi, ki to glasbo poslušamo. Pa vsi tisti, ki je ne, ampak jo bodo, pa še tega ne vedo. Hehe. No. Čakam na naslednje leto. Ko, upam da, bomo na odru tudi mi. Do tedaj pa veselo spoznavat mariborsko podzemno sceno. Ki je očitno zelo živa in trga!

Še zdaj pogovor vedno zanese nanjo. Ob vsakem srečanju pogovor nanese na leta, ko smo obiskovali Prvo in potem se spominjamo vsega, od tega kje je kdo sedel, kje smo imeli učilnico, kako je kdo švical pred tablo, do tega kako smo večere preživljali v parku pred gimnazijo.

In ravno zadnjič je kolega omenil profesorico matematike. 

“Ko sem naredil Matematiko tri z devetko, sem si mislil: jebi se, jebi se, ti si mene jebala s komaj dvojkami, jebi se,” ali nekaj v tem smislu.

Očitno bi tudi bivši prvogimnazijci lahko sodelovali v predstavi zdajšnjih. V srednji šoli je pač tako, da te vse zanima bolj, kot dolgočasne ure in zahtevni profesorji. Na srečo potem odrastemo in faks nam da novo prerspektivo o dolgočasnih urah in temu kaj so zahtevni profesorji. In potem naenkrat skoraj z nostalgijo zremo nazaj v čase, ko je bil večer pred testom dovolj za zadostno oceno. 

Pa je ta del o profesorjih tako mali del predstave Generacije, da se mi zdi o njemu skoraj škoda govoriti. Predstava je namreč toliko več drugega, kar se gledalca dotakne. V njej se najde verjetno vsak, ne glede na leta. 

Gledališče je zame še vedno bav-bav. Zdravim ga s šok terapijo – gledališkim abonmajem – in čakam, da bo prišla predstava, ki jo bom presedela pribita na stol, brez presedanja in uživala. Ja, uživala od začetka do konca, ker se mi zdi, da bi takšno moralo biti gledališče. Predstava Generacije se predstavi kot “predstava za najstnike” in čeprav sem najstniška leta že pustila za sabo, je bila to ena izmed predstav, ki me je zalimala na stol in mi dala misliti. V najboljšem pomenu besede. Predstava na izjemo enostaven način ampak z mnogo učinka govori o tem, s čemer se vsak od nas srečuje.

Pogovor. Iskrenost. Zaupanje in pripadanje. Koliko krat se pogovarjamo, vendar ne povemo, kaj v resnici mislimo. Koliko krat svoje misli potlačimo globje, ker se bojimo odziva okolice. Koliko “jajc” so Ajda Godec, Kim Godec, Žiga Hren, Luka Kuhta in Eneja Urnaut morali imeti, da so dali vse to ven, pa ne le ven, ampak na oder. Koliko poguma je terjalo stati pred zaveso, ki je predstavljala edino scenografijo, in podoživljati težke trenutke svojih življenj, ko pa najstnikom itak ves čas govorimo le, da še niso dovolj odrasli, jih podcenjujemo in jim govorimo, da nimajo prav, naj počakajo še nekaj let in bodo svet končno videli v drugih očeh. Tistih, ki so že vdane, ukalupljene, ki se več nočejo upirati in le še sledijo množici. 

Pa skozi predstavo pokažejo,da kljub mladosti, vedo kaj je prav in kaj narobe, da jih stvari motijo in jih nočejo preprosto sprejemati, temveč hočejo spremembe. Pa čeprav je sprememba preprost pogovor. Prav dobro se že zavedajo, da nič ne traja večno in da se je treba pogovarjati zdaj. S tem stavkom so nas kar pribili na stole, oči mnogih v občinstvu so pa neumorno mežikale. Preprosta resnica, ki se je preredko zavemo.

 Vzemite si danes čas in se z nekom bližnjim pogovorite, tako, iskreno, ne samo površinsko. Mogoče bo težko, ampak občutek po pogovoru pa bo zagotovo tak, da bo vam pogovarjanje prešlo v navado.