Ko se ti začnejo kolena kar sama od sebe upogibati po ritmih glasbe in zapestje ležerno miglja, potem veš, da se dogaja nekaj vr-faking-hunskega. Ko se ti nasmeh kar riše in riše in vse tak’ skulirano steče, potem veš, da nisi falil, ko si šel od doma … na pač nek dogodek. Od katerega nisi vedel, kaj točno bi sploh naj pričakoval. Točno to se je včeraj, prvega aprila – ne, ni napizdancija – zgodilo v mariborski Pekarni. V Gustafu. Ker je praznoval Glas Podzemlja.
»Kdo? Kaj? Kaj je to?«
Stari! Guglaj, fejsbukaj. Glas Podzemlja. Ker Glas Podzemlja dela veliko stvar. Dela sceno. Povezuje artiste. In je en od dokazov, da se v totem našem mestu na tem področju ogromno dela. In da je potenciala vse gor do Pohorja pa še več. Kol’ko je nekih kleti, zaklonišč, kjer nastajajo izjemne stvari, pa nikoli ne butnejo ven. Ker pač … ne. Ampak – Glas Podzemlja. S tem projektom je izhod iz skritega bunkerja ustvarjanja za marsikatere kreativce vsekakor lažji.
Zdaj, prvega aprila dva tisoč šestnajst, so praznovali prvi rojstni dan. Na absolutno fenomenalen način. Z reggaejem. S tem pač ne moreš zgrešiti. Ker na to se miga. Vedno. Avtomatsko. Reggae ti pač razbremeni kolena. Totalno. Zaigrali so Dread Brains in Hornsman Coyote. Do konca pa se je plesišče razpalilo pod elektronskimi toni Freedom Fighters. Kaj še hočeš lepšega? Dobra glasba, dobri ljudje, dobra trava.
Šetali smo se ven iz dvorane, na zrak, pa nas je vedno hitro potegnilo nazaj noter. Delat kaj? Pleeeeesaaaaaat. Se popolnoma prepusiti jamajškim ritmom. S pirom v eni roki, ki je po večini vlažilo grla, drugi pir pa je že pridno čakal v zadnjem hlačnem žepu. Da nisi ja ostal brez. Vsaj na začetku. Potem pa si migal brez pira v roki, ker si jih mel dovolj v riti. Poanta/misel/bistvo: Migal si. Migal. V vsakem primeru. To je to, kar je naredilo večer še posebej lep. Ples. Ki na koncertih večkrat manjka oziroma mora biti folk fajn nažgan, da poplesuje. Ne. Ne tukaj. Zibalo se je samo po sebi.
Glas Podzemlja, hvala. Hvala, da furate to sceno. Hvala, da ste pripravili fenomenalno praznovanje. In da jih bo še več. Vse res res res najboljše. Naj živi podzemlje. Naj se posluša dobra glasba. Naj se podpira in povezuje talente. Take, prave talente, ki nikoli niso na država-ima-talent talentih. A.a. Talenti so vse okoli nas. In talenti so ustvarjalci v Glas Podzemlja ter vsi, ki s to sceno šibajo do oblakov. Pa še preko. Vse in še več!
