rekreacija

Alica v čudežni deželi. Sanje ali resničnost?

by

Pa so bile res le sanje? To se sprašujem tudi sama. Bilo je tako zelo doživeto odigrano, da bi se zlahka pustila prepričati v to. Igralci so se odlično vživeli v vloge svojih likov. Spominjam se še dobrega Humpty Dumptya, ki je izvajal gimnastične trike po improviziranem zidu. V tisti svetleči modrozeleni opravi. S srebrnim pasom, pardon, kravato okoli vratu ali pasu. In kako so vsi peli in plesali. 

Prepričana sem, da bom šla predstavo še enkrat gledat. Na odru se je dogajalo toliko stvari, da sem zagotovo kaj spregledala. Precej sem se osredotočala na izgled kostumov, ki so jih nosili igralci. Kakšne barve. Za nekatere sploh nisem vedela, da obstajajo. Pa izbor glasbe. Fantastično. Prav zadržati sem se morala, da nisem z nogami v ritmu udarjala ob sedež pred mano. Non-stop. Vse dokler zavesa ni še poslednjič zakrila odra. 

 

Alica na II. gimnaziji

by

V današnjem svetu je še toliko bolj potreben in pomemben odmik od sugestij vsakdana. Kalup normalnosti nam na vsakem koraku ponujajo mediji, revije ter internet in slej kot prej se vsi ženemo za normalnostjo, prestrašeni, da bi izstopali iz množice. 

Pozabljamo, da potrebujemo v življenju tudi zdravo mero dvoma in nenormalnosti. In kot se je zgodilo Alici – vsi se včasih znajdemo sredi ničesar. In včasih sredi ničesar najdemo sebe.  

 

Alica v čudežni deželi. Z miško, ki jo odpre za nadaljnje dogodivščine

by
 

Petek. EST na Drugi je že sedmič odigral, odpel in odplesal letošnji nov muzikal Alica v čudežni deželi. Alica z ekipo nas popelje ne samo skozi zgodbo in štiklce, ki si jih žvižgaš še teden po tem – ja, predstavo sem si ogledala drugič, in tudi sedaj ni nič drugače, čeprav je danes šele nedelja, pač pa tudi skozi najbolj nore dogodivščine, ki pa skozi gravitacijo privlačijo najbolj zanimive ali pa če hočete, absurdne pripetljaje in spoznanja, vedno bolj, ko se bližamo h koncu oziroma samemu začetku zgodbe. Torej takrat, ko Alica zopet leži na prikupnem piknik prtu.

A zdaj k English Student Theater. Usklajenost, zagnanost in pa seveda talent. Vseh. Nisem si mogla, da ne bi opazovala tudi skozi oči profesorice, saj kar nekaj dijakinj in dijakov tudi poučujem. In ja, bila sem navdušena. In ponosna, da učim take nadobudne in ustvarjalne glave. Kaj vse zmorejo! Skozi dramske like, ki jih isti posamezniki in iste posameznice igrajo tudi v različnih vlogah, pa se je moja pozornost po začetni nalogi, fokusirala na miš. Malo miško. Ali kar na Milo Kotnik. 

Če me s čimer lahko prestrašijo, je to miš. V najhujšem primeru je to podgana. Če bi mi jo prinesli v fizični obliki, živo, bi me kap. Resnično. In kričanje, da bi bilo verjetno živega glodalca tudi samega na mestu konec. 

In sedaj dobim miš. Inkluzivne motnje je treba reševati ravno tako. Alica je za pot, na katero se je podala, morala počasi odrasti, se prepustiti toku in najprej zaupati. »Bildungs« trenutek je na začetku kot iniciacija. Alica je prestrašena, krhka in njene solze napolnijo polje, ki kar naenkrat postane jezero polno perjadi in male miške. Hm. Alica se je ne ustraši. Začetna otežena komunikacija tudi ne. In miš ji s tenkočutnostjo in mirnostjo zapolni praznino, ki je nastala na poti v odraslost ali pa kar v čudežno deželo. Miš s komadom banda The Who Baba O’Riley, ki sovpada s kontekstom in govori ravno o poti najstništva, Alico toplo popelje skozi trenutke, ko se posameznik lahko zlomi in ne potrebuje nič drugega, kot preprosto pustiti sebi, da je to, kar je. In ne rabi nič drugega kot to, da se potolaži in gre naprej. Pa tudi skozi puščobo. 

Miš. In ne miška. Ja, zelo razumevajoča je. Tudi takrat, ko si Alica zaželi svojo mačko. In se miš razjezi in panično spusti iz sebe vso sovraštvo in odpor do svojih nasprotnic. Občutek olajšanja in odtekanja časa se zgoščata in ostrita, saj začetni dvom v neznano postaja vse manjši.

In ko Alica po svojih krčenjih in nekrčenjih opravi še obred tolažbe in se znajde na polju samih jagod, se prave nenavadne dogodivščine lahko vedno bolj začnejo. Stopnjevanje nonsensa, a meni osebno spraševanje odraščanja – preoblikovanja in preobrazb samega sebe skozi različna obdobja. In ja, čudežna dežela ne doleti le sedemletne Alice. Je del nas. Sleherni dan.

In tudi miš ni nujno strašna. In je lahko vredna zaupanja in občutka empatije.

 

Moj sošolec Miha

by

Kdo za vraga je to? Je fant, ki ga poznam že od svojega šestega leta. Skupaj sva obiskovala glasbeno šolo oz. bila v istem razredu pri nauku o glasbi. Najine poti pa so pa se združile spet v prvem letniku gimnazije. Postala sva sošolca. Ne za dolgo, saj je letos odšel v razred mednarodne mature. Ob vsem naštetem ne najdem besede, s katero bi opisal trenutek, ko sem ga zagledal na odru v eni glavnih vlog. Od malega fantiča, ki pri melodičnih izvedbah skladb v glasbeni šoli ni dobival ravno blestečih ocen, je prerasel v pravega šovmejkerja. Upam, da svoj pevski talent izkoristi in se poda v igralske vode. Če ne v Sloveniji, pa v tujini.

Poleg dolgoletnega prijatelja sem na odru opazoval še enega »norca«. March Hare. Igral ga je Alex in je svojo vlogo poleg klobučarja Malenška odigral vrhunsko. Omenjena fanta imata vokal in odrsko prezenco, ki jima ju lahko zavidajo številni mlajši profesionalni igralci. Na odru pa igrata predvsem vlogi zabavljačev, kar jima karakterno več kot ustreza.

Alica v čudežni deželi kot muzikal me je zelo pozitivno presenetil. V amfiteater sem vstopil z nizkimi pričakovanji. Zapustil pa ga očaran. Lepše popestritve petkovega popoldneva si ne bi mogel predstavljati. Če bi pa že videno moral oceniti po lestvici od ena do deset, pa bil nedvomno izbral kar spodobno devetico.

 

To je druga. To smo mi.

by

Kostumografija predstave, ki je zasluga Mire Strnad – Miricote je bogata, očarljiva in prepričljiva. Še toliko bolj pride do izraza zaradi dokaj minimalistične scenografije, ki jo v večini prizorov sestavlja projekcija fotografij in videov in štirje stebri na kolesih, ki s svojo fleksibilnostjo zelo nevpadljivo uokvirjajo odrski prostor, hkrati pa zelo učinkovito podpirajo preostale elemente predstave. 

Režiser Matjaž Latin, umetniška vodja Maja Pihler – Bilbi in vsi ostali, so od meseca februarja, ko so začeli z ustvarjanjem mjuzikla, naredili veliko delo. Druga ima znova fantastično predstavo, ki jo bo še velikokrat razprodala. Producent predstave in ravnatelj druge, Ivan Lorenčič, ki je sedel za mano je bil vidno in upravičeno ponosen. Ni pa občutek ponosa v petek preveval samo njega, ampak vsakogar na predstavi, ki je povezan z drugo in to je bilo čututi v vsakem kotičku. Druga kipi od kreativnosti. Na hodniku so razstavljene božične smreke, ena od teh je postavljena z glavo navzdol in pripisom, ki ga lahko vidite na spodnji sliki. Rajh in Jaša, drugaša, s katerima sem po predstavi spil pivo in sok, sta bila prav tako navdušena. Češ, to je druga. To smo mi. 

Doma sem ob opisovanju predstave punci, bivši dijakinji druge, dodal tudi nekaj skepse. Predvsem o – prosto po Puharju – Lina Kutuzović fenomenu. Kako nevaren za razvoj otrok in mladostnikov je lahko oder, pozornost in slava. Sploh, če tega ne podpira primerna in občutljiva vzgoja staršev in profesorjev. In če si predstavlja, kakšno breme naložimo tem bodočim odraslim s tem, ko že tako mladi doživijo takšno slavo. Zdaj imajo še večjo obvezo nekaj biti in postati v življenju. In kaj če jim ne uspe, kar je čisto življensko. Vsem ne bo. Kako se bodo potem spopadali z življenjem? Pa naj bi bilo to samo dobro za samopodobo v teh občutljiv letih in potrebna samozavest za vse projekte, ki se jih bodo lotevali v nadaljevanju svojih življenj. Jah, kaj bi jaz vedel. 

Turistični tehnik.

 

Zakaj ima Ronaldo potencial postati pijanec ali kako se lahko znajde v Mariboru?

by
 

Cristiano Ronaldo. Madridska sedmica. Nogometaš, če kdo ne ve. Eden najboljših, kar pa za njega ni dovolj. Pred kratkim so o njem posneli film. Dokumentarec z zapletenim naslovom Ronaldo, ki pa je absolutno presenetil. Nizkim pričakovanjem pokazal sredinca in orisal neko preprostost ter vsakdanjost svetovne nogometne zvezde. Vsakdanjost, v katero je močno vpeta slava zaradi uspeha. Saj tega se Cristiano zaveda. Ve, da za takšen nivo vsakdan preprosto ne more biti povprečen vsakdan. In dokumentarec to izvrstno prikaže.

Nogomet mi pomeni veliko, čemu se čudim tudi sam. Igram ga nerad preveč ali bolje rečeno: ne preveč dobro. Gledam pa. O ja. Navijam. Ker je fuzbal ena sama strast. Brez strasti ga ni, brez ogromnih stadionov, trenerjev, taktik, sponzorjev ter podobnih primesi, pa še vedno živi. Na ulicah. Na, žal, zdaj vedno bolj zaraščenih mestnih igriščih. V učilnicah. Na hodnikih. V parkih. Tudi Ronaldo je z brcanjem začel nekje izven blišča ter tekmovalnosti. Ampak! On si je prav tega najbolj želel. Tekmovanja. Biti prvi. Biti najboljši. Ne le eden najboljših, temveč edini.

Z mentaliteto »nič ni nemogoče«, s takšnimi ljudmi, kot je njegov agent Jorge Mendes, se tega lahko gre. In z lahkoto bi to dosegel. A tukaj je en »če«. Če! Se ne bi 24. junija 1987, v mestu Rosariu, Argentina, rodil Lionel Andrés Messi. Da.

Ne pravim, da je Messi nujno najboljši, pravim pa, da je Ronaldova pot do tega naziva na meji nemogočega. Tudi če bi bil po vseh statistikah na koncu kariere spredaj, se bo vedno govorilo o dveh največjih tega časa. Ne o enem. O dveh. Pravzaprav je več možnosti, da se bo govorilo, kako je tisti drugi, mali, iz Barcelone, bil najboljši. Ker naredi vsako potezo tako prekleto preprosto. Tega pa Cristiano vsaj meni ne prikaže. Zdi se, kot da so njemu res pomembne samo številke. Ne lepota igre. In Ronalda bi takšen »poraz« uničil. 

Če bo enkrat samkrat v svoji karieri posumil, da nima možnosti proti Lionelu, bo končal. Po moje. Po videnem v filmu, kjer se, mimogrede, Ronaldo kljub pretirani obsedenosti z number one zdi umirjen, skuliran, iskren tip, lahko ob neuspehu začne potapljati v alkoholne kapljice, kaplje, decilitre, pa litre in hektolitre, ki so pokončali že njegovega starega. Po nekih psiholoških igricah realizma je velika verjetnost, da se bo to zgodilo tudi sinu. Tako da ja. Ronaldo lahko postane pijanec, če ga kdorkoli premaga. Sedeč v naslonjaču s kozarcem v roki se bo na bogega sina drl: »Nikoli ti ne bom povedal, kdo je tvoja mati! Nikoli! Kaj pa si šel za golmana.«

In kaj hitro se lahko zgodi scenarij, kjer mu bo mali zameril ter ga poslal v kurac, Ronaldo pa se bo takrat zavedal koliko mu pomeni fuzbal. Da je naredil napako, ko je končal kariero. In ker na stara leta ne bo mogel igrati v najboljših klubih, se bo odpravil na primer v Slovenijo, saj je slišal, da je nekoč tukaj za nek klub Zavrč že igral nogometaš velikega kalibra, Riera. In morda bo prišel v Maribor. Špilat za NK Maribor.

 

Ronaldo

by
 

S prezirom primem telefon v roke in odprem galerijo, kamor je bil moj mali bratec prisiljen shraniti film Ronaldo. Po prvi minuti gledanja filma sem že morala izumiti nove kletvice za preklinjanje svojega mentorja. Prostovoljno si tega ne bi nikoli pogledala, saj ne maram nogometa, ne maram nogometašev, najmanjpa maram ljudi, ki dovolijo ljudem posneti film o njih. To se mi namreč zdi višek narcisizma in si ne bi pogledala niti filma, ki bi govoril o J.K. ROWLING. Edini skoraj takšen film, ki sem ga pogledala, je Socialno omrežje, pa še to le zato, ker mi je glavni igralec prikupen. Po drugi strani pa sem imela na izbiro gledanje tega filma in učenje mladinske književnosti.

Torej sem pogledala film. Večinoma mi ni bil niti najmanj všeč, a je vseeno nekako spodbuden. Še posebej v tistem delu, kjer trener desetkrat ponovi, da ni nič nemogoče. Sem štela. Še vredu, da je to tolikokrat rekel, ker prvih šestkrat še nisem bila prepričana. Potem pa sem ugotovila: nič ni nemogoče!

Hura! Slavna pisateljica bom! Zakaj? Ker nič ni nemogoče!! Pa svetovno znan model bom postala! Zakaj? Ker ni nič nemogoče!!! Pa milijonarka bom! Zakaj? KER NIČ NI NEMOGOČE!!!!!

Komaj čakam, da bodo ljudje o meni snemali film. Saj veste, potem ko bom slavna. Jaz sicer ne bi toliko zalizovala svojih ubogih otrok, pa pod nobenim pogojem ne bi dovolila, da kdo posname mojo mamo med krizo srednjih let, ki se kaže v oblačenju v najstniška oblačila. Kaj šele med doživljanjem živčnega zloma in goltanjem zdravil za živce. 

Verjetno se je v enem trenutku v filmu moral tuširati v spodnjicah, da bi ga lahko posneli med dramatičnim naslanjanjem glave na steno pod curkom vode.

Mislim, da me je najbolj v vsem filmu šokiralo eno orjaško protislovje. On je imel sanje, da bo najboljši. In baje mu je to uspelo. Tam pa so bili ljudje, ki pa imajo tako zelo preproste sanje. Bila je najstnica, katere sanje so bile, da Ronaldo izve za njen obstoj. To je vse! Obstajati mora, pa je srečna! Pa očitno je sploh ni motilo, da se je pred tem nepozabnim trenutkom osebni čuvaj vrgel nanjo kot grdavž na prostitutko. 

Morala pa bi baje napisati, kaj bi bilo, če bi bila Ronaldo: 

  1. Ne bi dala svojemu sinu enakega imena, kot je ime meni. Poleg tega, da je nedomiselno, se mi zdi, da mora ljudi zelo zmesti, ko sta skupaj. Nekdo pokliče enega, pa se oba obrneta.

  2. Ne bi posneli filma o meni.

  3. Zraven vseh svojih super-finih avtomobilov bi postavila še enega starega fičeka, da bi ostali izgledali bolj svetleči.

  4. Svoji materi bi kupila nova oblačila, njena pa zažgala in zakopala pepel.

  5. Svojemu agentu bi omejila število izrekanja besed »nič in nemogoče«. Pa alkohol.

  6. Ne bi si slačila majice ob vsaki priložnosti. Saj razumem, da ima željo po kazanju tistega izklesanega, tudi jaz bi jo imela, a je ljudem neprijetno ob vedenju, da oni tega nikoli ne bodo imeli.

A jaz nisem on in on ni jaz. Očitno. Iskreno se opravičujem vsem ljubiteljem nogometa. Sem pač ena tistih deklet. Se opravičujem. Hvala za razumevanje.

 

Ronaldo in jaz

by
 

Pisalo se je leto 2006. Bil sem osemletni mulo, ki je postajal obseden z nogometom. Bilo je tisto prvenstvo v Nemčiji, zame še vedno najzanimivejšo in najbolj legendarno. Prvo je le prvo. In kakšne legende so zastopale svoje reprezentnace. Ronaldinho, nedvomno prvi obraz takratnega nogometa. Zvezdnik Barcelone je tisto leto osvojil vse, tudi madridsko občinstvo, ki mu je zaposkalo sredi Bernabea. Ob sebi je imel Kakaja in Ronalda (brazilskega, tistega, ki je imel težave s kilami). Igral je Zidane, svoje zadnje tekme, pa Raul, Figo, Totti in Beckham. Za domačine je blestel kapetan Ballack. Legende na kupu. Tisti, ki so me pritegnili v ta šport. Obsedli so me. 

Na prvenstvu, na katerem je slavila Italija, so nastopali tudi mladi, takrat še neizbrušeni biseri. Prva dva, ki mi padeta na pamet, sta ikoni današnjega nogometa, statistično nedvomno najboljša igralca ‘čudovite igre’. Lionel Andres Messi in Cristiano Ronaldo dos Santos Aveiro. Slednji jih je imel 21, prvi še dve manj. Bila sta že zvezdnika, vsak je lahko opazil, da iz njiju še bo nekaj, v svojih reprezentancah pa nista bila prav nič zapostavljena. Še nasprotno. Precej cenjena. 

Vendar si nikoli ne bi mislil, kakšna mega super velezvezdnika bosta čez devet let. O teh dveh se pišejo knjige, snemajo filmi. Poleg tega, da sta vrhunska športnika sta tudi zvezdnika – v slogu tistih Hollywoodskih igralcev in rock zvezd. Zato ni čudno, da je Ronaldo ravno izdal čisto svoj film. Dokumentarec, ki prikaže zakulisje njegovega sveta. Trak, ob katerem njegovim ‘fanbojčkom’ prihaja, ‘hejterji’ pa postajajo manj hejterski. 

Cristiana spoznamo kot osebo. Še vedno mi je deloval nadut, nekoliko egoističen in samovšečen, a zaznamujejo ga tudi človeške kvalitete in predvsem tisto kar manjka večnim sanjačom: voljo in delavnost ter prepričanje, da nič ni nemogoče.

Vedno je bil znan kot igralec, ki si je vse priboril s trdim delom, garaštvom. Iskal je najboljše, pobeg iz Madeire, prijetnega otoka v Atlantiku, kjer je življenje zadaj; za bliščem in glamurjem. Kjer ni možnosti za neverjetne uspehe. Tako si pravijo, Ronaldo pa je pokazal, da ni važno od kod si, kaj si, kam pripadaš. Vse je mogoče, nič ni nemogoče. 

Z njegovim življenjem se da poistovetiti. S mojim življenjem lahko potegnem kar nekaj vzporednic. Seveda nikoli ne bom nogometaš njegovega nivoja, pa čeprav sem pred kakšnimi tremi leti o tem še sanjal. Tako kot Ronaldo je tudi moj oče rad zahajal v gostilne. Večkrat mi je bilo težko, še danes mi je. Ustvarjam in pišem med drugim tudi zanj. Ker ga imam rad in ga želim osrečiti. Tako kot Ronaldo. Videl sem, da imajo tudi zvezde čustva, kot vsi mi. Ljubezen je pomembna, brez te smo izgubljeni. In mati, vsa ta materinska ljubezen, ki jo doživlja. Izjemno. Vsi mu stojijo ob strani, mu dajejo motivacijo in samozavest za delo, ki ga opravlja več kot vrhunsko. 

Nekoč sem razmišljal, kako bo nekoč, ko bom morda oče. Ugotovil sem, da si želim otrok. Želim si biti oče, ki bo svojega sina naredil v vrhunskega nogometaša. In želim si, da bi bilo najstarejšemu sinu ime Peter. Če to komu rečem, me gledajo čudno, pravijo da sem čuden. Ne vem, zakaj. Sem zagovornik stare šole, poimenovanje otrok po svojih roditeljih. Ime se ohranja. Še ena vzporednica z Ronaldovim življenjem. 

Rad sem pohvaljen in ko sem spoštovan, se počutim izjemno. Vsak pozitiven komentar me nabija s samozavestjo, negativni pa me podžgejo. Rad pišem na veliko, pa čeprav se potem Jaša jezi, da je predolgo [1.400 znakov predolgo, op. mentorja]. Delal bom to, kar me veseli. Uspešen bom. Vem, samo znajti se je treba. In delati, delati in delati. Že tisočkrat izrečene besede, ki bodo vedno resnične. 

Najpomembnejša stvar je lastni mir. Takrat, ko si ga zaželiš. Če ga ne dobim, sem slabe volje. Živčko. In se pizdim zaradi nepomebnih stvari, grdo rečeno. Opazil sem, da Ronaldo besni na vse povrsti (največkrat na verjetno nič slabo mislečega Balea). 

Kot tak mi je bil dokumentarec všeč. Najbrž bo nekomu, ki Ronalda ne spremlja že skozi vso kariero, malo manj. Nič zato. Všeč so mi bile stranske osebe, najbolj mi je k srcu nedvomno prirasel Junior. Spoznali smo tudi Jorgea Mendesa, človeka, ki je v svojem poslu Ronaldo. Skupaj sta prišla na vrh in imata poseben oče-sin odnos. Pa še Messi je bil noter. Messi! Če me spomin ne vara, je tudi sodeloval v projektu, kot je bilo napisano na koncu.

Sem Peter Donko in mislim, da nič ni nemogoče. 

 

“Če bi bila jaz bila – Cristiano Ronaldo”?

by
 

Še kakšna ura in bo konec. Konec te negotovosti, ki se že tako dolgo vleče. »Mi bo uspelo zdržati do konca? Joj, naj se že konča.« 

Na sceni se menjujejo ljudje in nekaj govorijo. Delam se, da jih poslušam, pa jih v bistvu ne. Zanima me le eno. Mi bo uspelo? Nestrpno čakam dalje. Zdaj smo verjetno vsaj na polovici, če že ne pri koncu. Poleg mene nekdo zakašlja, v vrsti za mano se sliši tiho šepetanje. Zdi se, kot da se vsi že rahlo dolgočasimo. Ampak tako pač je na takšnih slavnostnih prireditvah. Tu in tam se kdo od govornikov pošali, v upanju, da bo nasmejal občinstvo. Jaz pa še kar čakam, kdaj bo dogodek dosegel vrhunec. 

Naenkrat tišina. Slišim samo bitje svojega srca, ki se komaj zadržuje, da ga ne raznese. V dvorani se rahlo stemni, zasliši se pritajeno bobnenje, ki postaja vedno glasnejše. Približuje se trenutek odločitve. In takrat jo zagledam. Tako lepa, tako sijoča, tako veličastna. Ena in edina – Zlata žoga. Nagrada za najbojšega nogometaša leta. Gledam jo. Ob vseh osvojenih lovorikah si te želim najbolj. Ne opazim niti, da jo v rokah drži nogometna legenda Thierry Henry. Moje misli so povsem osredotočene na Zlato žogo. 

Skoraj na glas se sprašujem: »Messi ali jaz? Jaz ali Messi? Jaz? Messi? Naj že povedo, kdo je zmagovalec!«

V zraku je čutiti napetost, ki jo umetno ustvarjajo govorniki na odru. Končno oznanijo: »Zlato žogo dobi… (tatatata) Christiano Ronaldo!!!!«

»To! To! To!« od sreče kaj drugega ne morem izustiti. Ponosno se sprehodim do odra in gledam, kako mi vsi v dvorani ploskajo. Od vznemirjenja se tresem. Imam jo. Držim jo v tresočih rokah in upam, da mi ne pade na tla. S pogledom iščem svoje najbližje. Vem, da so tu, a jih ne vidim. Solze mi meglijo pogled. Moram se zbrati in povedati nekaj besed. Veliko ljudem se moram zahvaliti, da lahko stojim tukaj na tem odru z veličastno nagrado v rokah. Od neizmerne sreče zakričim: »Uspelo mi je!« 

Ne vem, kaj se dogaja za mano na odru. Vidim samo to lepo, zlato kroglo v mojih rokah. Zdaj je čas nepomemben. Ta trenutek bi lahko trajal tudi večno. Spet s pogledom poiščem svojo družino in prijatelje. To srečo si želim deliti z njimi. To je tudi njihova nagrada. Osvojili smo jo že tretjič. Upam, da drugo leto še enkrat, saj se želim po številu osvojenih Zlatih žog vsaj izenačiti s svojim največjim rivalom, Lionelom Messijem. Ker, takega veselja pa mu res ne smem prepustiti.

Pred odrom se drenjajo fotografi, ki kar tekmujejo, kdo bo naredil najboljšo fotografijo za jutrišnje naslovnice. Jaz se samo smehljam z Zlato žogo v naročju. Dvignem jo v zrak, pa spet stisnem k sebi, jo tu in tam poljubim. Obračam se levo in desno in se prešerno smehljam. Še nekaj posnetkov in konec. 

Umaknem se z odra ter se končno pridružim svojim najbližjim. Srečni so tako kot jaz. Veselje je nepopisno. Večerno slavje bomo nadaljevali tako kot najbolje znamo. Z dobro zabavo, hrano, pijačo in odlično družbo. Danes so pozabljene vse bolečine, vsa odrekanja in vse solze. Danes je dan za veselje s tistimi, ki mi vse dneve stojijo ob strani in me spodbujajo, da ne odneham. Sem to, kar si mnogi želijo biti. Sem Cristiano Ronaldo. 

 

Ronaldika

by
 

Iščem namige pri vseh, ki bi lahko kaj vedeli. Lukec je šel letos v Ljubljano samo zato, da bi lahko igral fuzbal. Pa reče, da on ne navija za Ronalda in konča debato. Druge povprašam, kakšen je rezultat tekme. Takoj potegnejo ven telefone in začnejo guglati in pregledovati facebook, da bi videli, kako je na stvari. Začne se mi svitati, da je nogomet taka zadeva, pri kateri tudi moški, ki nogometa ne marajo nekaj preveč in ne spremljajo tekem, poznajo vsaj aktualne rezultate. Včeraj 2:2. Pa 1:2 za Ronalda. 

In to ve kolega, ki je bil včeraj nažgan tak’, da še zase ni vedel. Ampak očitno se je danes zjutraj zmačkan pozanimal o rezultatih tekem, ki jih sploh ni gledal, lig, ki jih sploh ne spremlja. Bolj kot se zadnje čase pogovarjam o nogometu, bolj se mi zdi njegova vsepris(o)tnost fenomen.

Film o Ronaldu pa… Lahko bi ga označili kot površinskega. Skrbno izbrano razkrije nekatere delčke njegovega življenja, pokaže otroka, družino. Pokaže, da mu ni vseeno, ko ne zmaga, pokaže, da tudi on ni vedno najboljši. Dosti dalje pa nas ne spusti in težko je iz filma izluščiti, kdo je Ronaldo. Drži se imidža, namenjenega javnosti.

Predstavi svojo pot: od dečka, ki je rad brcal žogo, do zvezdnika nogometa. Zgodaj je zapustil družino in odšel v drugo mesto, samo zato, da bi lahko igral nogomet. Konstantni treningi, ki jih nikoli ni konec, vzdrževanje top forme, zagotovo prinašajo določena odrekanja. In jasno je, da se je Ronaldo moral marsičemu odreči, da je lahko prišel tako daleč. 

Njegova skrb in ljubezen do družine je v filmu poudarjena in gledalcu se zazdi, da je poleg nogometa Ronaldu zagotovo najbolj pomembna njegova družina. Družina, ki ga spodbuja, se veseli zanj in mu ob porazih ponudi besedo tolažbe. Spoznamo mamo, ki zaradi živčnosti ob pomembnih tekmah raje zapusti sobo, in brata, ki vodi Ronaldov muzej. 

Spoznamo Ronalda mlajšega. Sina, katerega mater Ronaldo nikoli ni predstavil javnosti in ga vzgaja sam. Nenavadna poteza za mladega športnika, ki bi lahko v življenju počel karkoli, pa se odloči, da bo oče. V filmu prikaže vzgojo sina s pozornostjo in nam da občutek, da je starševstvo velik del njegovega življenja. Otroka vzgaja seveda v duhu nogometa. Skupaj gledata tekme, telovadita in brcata žogo.

Pokaže svojo ranljivo stran, ko gledamo podelitev nagrad najboljšim nogometašem, ki jo leto za letom Ronaldu spelje Messi. Rivalstvo med igralcema je do konca filma jasno že vsem, tudi tistim največjim nogometnim laikom. 

Tudi z zgodbo o očetu nas Ronaldo spusti malo globje. Oče, ki je bil alkoholik, in družina, ki mu ni zmogla pomagati v njegovi odvisnosti. Vsakomur bi bilo težko gledati propad osebe, ki ti toliko pomeni. Iz starejših posnetkov vidimo, da je oče Ronalda gledal na tekmah v mladosti, ga spodbujal in bil ponosen na sina.

Po izgledu bi Ronalda hitro označili za samovšečneža, ki skrbi samo za imidž in umetno polt. V filmu spoznamo, da je Ronaldo kljub vsej slavi ostal dokaj prizemljen. In kljub luksuzu, ki si ga je pribrcal, ga ni odneslo predaleč v višave. Ali ga je kdaj zaneslo, film ne prikaže.

Nogometa ne spremljam, vseeno pa občudujem ljudi, ki sterajo neko stvar do popolnosti. Ki brcajo žogo vsak dan, celi dan, dokler niso dobri kot se le da. Le da vsi nimajo tistega kančka sreče, ki ga potrebuješ zraven trdega dela, da postaneš zvezda svetovnega formata. Ampak nekaterim uspe in točno to je Ronaldo.