Tako. Ne samo v Ljubljani, temveč tudi v Mariboru. V Koloseju. Po prvem petkovem filmu, Srednješolci, se je zahotelo še Mladosti, a karte so bile razprodane. Bo pač treba računati vnaprej, čeprav sem vedela, da se kaj takega lahko primeri.
Čeprav so Mariboru dnevno odmerili le po dve filmski predstavi, kar gre še posebej v minus zlasti za konec tedna – v tem ne mislim na zaslužek, ampak primanjkljaj v možnosti količine ogledalnih filmov. Razumem, da je dogodek ljubljanski, a vseeno bi lahko dodali več.
Kraj odvijanja niti ni tako sporen, čeprav bi ga lahko dali v mrtev Kino Partizan*, saj vzdušje gledanja filmov v stilu Filmov tedna ali Sedmega pečata kliče po večji pristnosti atmosfere in čarobnosti.
Srednješolci so postmodernistična zmes vsega. Knjižnih in filmskih referenc. Vprašanj zgodovine, delitev, umestitev. Vprašanja o odraščanju. Družinskih travmah. Politiki. Narodnosti. Spolni identiteti. Osamljenosti, uporništvu. Umetnosti. Razstavi, ki je dolgo zatajevane usmeritve vse skupaj pognala v zrak. Točno – o vprašanju glede svobode. O tem, kam nas sovraštvo in delitve privedejo. Kot usodno ravno na dan ene izmed večjih tragedij v Franciji. Da se razumemo – sem za vsakogar. Zgolj za nasilje ne.
Zgroženost, kako živ ostane spomin tudi med mladimi, ki bi morali že to pozabiti in se ne več deliti, razvrščati. Odraža še vidno živ spomin, ki prerašča v simbol večnega vprašanja – zakaj? Ko jih napadena razredničarka zapre v razred, začnejo padati ob stereotipih, predsodkih, lažeh, zatrtih strasteh. Mladostniki, odklopljeni od sveta, se morajo tako soočiti ne samo kot razred, temveč tudi kot posamezniki. In ja – a ni to dobra iztočnica, da o tem začnemo razmišljati tudi sami? Situacije so znane. Nič presenetljive. Vloge so razporejene dosledno. Frajerji, odpadniki, snobinja, uporniki. A ostaja ključna poteza – kako bodo v takih okoliščinah znašli?
In sedaj k izvedbi. Tudi mi smo bili nekaj minut vklenjeni. Film se ni premaknil kar nekaj minut – scenarij ali tehnična napaka? T. i. grobarka, kot so ji pravili, nas je naslonjena na vrata WC-ja prodorna gledala. Meni osebno – poleg vloge učiteljice zgodovine in njenega umetnika najbolj priljubljen lik. Skrivnostna, a hkrati najbolj odprta za kompromise in pomoč. In prav tako drzna.
Še bolj drzna pa je bila sobotna Čisto nova zaveza. Deklica Ea, mama in oče. Ki je bog. Dela slabo, a hči tega noče več. Bratu ni uspelo. A njej je. Tudi vera je lahko zabavna. Tudi krščanska. Ko po posvetu z bratom oziroma kipcem Jezusa obvesti vsakega, kdaj bo umrl, se odpravi na pot. Skozi domač pralni stroj. Barvno pranje in nekaj obratov in že se znajde pri Viktorju, prisrčnemu in domačemu brezdomcu. Njegova hiba je polletno bivanje v zaporu. Skupaj obiščeta pet novih apostolov in apostolinj, da lahko spišeta Novo zavezo. Vsega skupaj jih mora biti osemnajst. Številka, ki govori o Eajini mami, zatajevani gospodinji, ki ima rada bejzbol ekipo in vezenje gobelinov. Medtem ko Ea in Viktor iščeta, pišeta in rišeta novo zavezo, oče, hudobni bog, išče njo. Ugotovil je, da svet kot ga je ustvaril, ne bo mogel več držati v šahu. Juhej, oblastnik, ki se mu začne goditi vse slabo že zato, ker je tako godljo in Murphyjeve zakone zakuhal sam. Ea se mu dokončno upre, ko jo najde. In ona najde prijatelje. Zaveda se, da še lahko doživi marsikaj, tudi to, da joče.
Ko jih najde, se na sliki Zadnje večerje zgodi dopolnjeno je. In tu pride mama. Ključen predmet, s katerim je delal oče, računalnik, izključi … Ko že skoraj misliš, da bo vse šlo adijo, da bo letalo strmoglavilo na polno obalo, kamor so prišli umret ljudje, zraven pa njihovi svojci – profit in pohlep tudi tukaj ne počivata, se mama po ponovnem vključenju računalnika prijavi z geslom. 18. Reši svet. Boginja. Vse se zažene in vzpostavi na novo. Bog-oče išče pot nazaj, a je ne najde.
Film, ki smeši prej slabotneže kot kaj drugega. Ja, to je Liffe. Mešanica kritičnega pogleda in momentov, da težko greš iz njih.
