Človeštvo že vse od začetka spremlja želja po dokazovanju in razumevanju sveta, ki nas obdaja. Zagotovo so si ljudje marsikdaj želeli, da bi lahko določen trenutek ujeli v sliko, ki bi obstala za vekomaj. Želja se je iz nekdaj neverjetnega in prek številnih poskusov razvila ne le v umetnost, ampak v industrijo, v kateri dela več milijonov ljudi po vsem svetu.
Z izrazom fotografija opisujemo celoto postopkov, s katerimi brez čopiča ali svinčnika naredimo realistične in trajne podobe na materialu.
Začetki fotografije segajo daleč v preteklost. Vse se je začelo s camero obscuro. Izraz, dobesedno temna soba, označuje optični pojav, pri katerem se obrnjena slika osvetljenega predmeta skozi točkasto odprtino temnega prostora projicira na nasprotno steno. Kitajski filozof Mo-Ti je camero obscuro omenjal že v 5. stoletju pr. n. š., slavni grški učenjak pa je o njej poročal stoletje kasneje. Okoli leta 1500 pa je camero obscuro opisal Leonardo da Vinci in jo primerjal s človeškim očesom.
Leta 1550 je Girolamo Cardano povečal ostrino in svetlost slik z uporabo bikonveksne leče, leta 1568 pa je Daniele Barbaro izboljšal lastnosti upodabljanja s camero obscuro z vgradnjo zaslonk. Skoraj 100 let kasneje, leta 1646, je Atanazij Kircher opisal prenosno camero obscuro, leta 1685 pa Johann Zahn zasnoval zrcalnorefleksno camero obscuro.
Hiter razvoj fotografije se je začel šele v 19. stoletju. Leta 1802 je Thomas Wedgwood delal fotografske poskuse s papirjem in usnjem, ki sta bila prepojena s srebrovim nitratom, vendar nastalih slik ni znal ohraniti. Prva trajna fotografija iz leta 1827, »Pogled z okna posestva La Gras pri Saint-Loup-de-Varennes«, je nastala tako, da je Joseph Nicéphore Niépce kositrne plošče, prevlečene z bitumensko smolo, v cameri obscuri osvetljeval 8 ur.
Leta 1829 sta Niépce in Louis Jacques Mande Daguerre sklenila partnersko pogodbo za razvoj fotografije, leta 1835 pa je Daguerre odkril nastajanje latentne slike na posrebreni bakreni plošči, ki je bila izpostavljena hlapom joda in jo je bilo mogoče razviti s hlapi živega srebra – dagerotipija. Francoska vlada je odkupila Daguerrov izum in ga dala brezplačno na voljo svetovni javnosti.
Angleški izumitelj William Fox Talbot je naredil še korak dlje in ustvaril negativ. Postopek je imenoval kalotipija, vendar ga poznamo tudi pod imenom talbotipija.
1839 je angleški astronom John Herschell izumil način, kako fiksirati sliko: potopimo jo v raztopino kuhinjske soli. Istega leta je prvi uporabil termin fotografija, uveljavil pa je tudi termina pozitiv in negativ.
Slovenec Janez Puhar je leta 1843 odkril postopek fotografiranja na stekleno ploščo – heliotipija. Postopek se ni uveljavil, ker je bil nevaren zdravju.
Abel Niépce de Saint Victor je leta 1847 v kalotipiji papir nadomestil s steklom. V uradnih krogih velja za izumitelja fotografije na steklo.
Leta 1851 je Frederick Scott Archer predstavil svoj postopek z mokrim kolodijem – ferotipija ali tintipija. Stekleno ploščo je premazal z raztopino kolodija in jo še mokro izpostavil sončni svetlobi. Slika je bila ostra. Adolphe Martin je leta 1853 namesto stekla uporabil temno lakirano kositrno ploščo.
Prva barvna fotografija je nastala leta 1861, posnel pa jo je James Clark Maxwell, ki je dokazal, da je z mešanjem modre, rdeče in zelene mogoče dobiti katerokoli barvo svetlobe iz vidnega spektra.
Okoli leta 1880 je Richard Leach Meadox namesto mokrega kolodija kot medij uporabil želatino, ki je srebrove soli obdržala na steklu. Charles Bennet je naredil prvo suho želatinasto ploščo, ki je omogočila napredek in dokončno izpodrinila mokro kolodijsko ploščo. Leta 1887 je Hannibal Goodwin kot nosilec svetločutnih slojev uporabil prozoren in gibljiv celuloidni film.
Fotografiranje pa je bilo kljub vsemu še vedno zapleten postopek, vse do leta 1888, ko je George Eastman patentiral prvo boks kamero, ki je vključevala film v zvitku. Že leta 1890 je podjetje Kodak dalo na trg prvi fotoaparat, imenovan Brownie.
Otto Barnack je leta 1913 zasnoval prafotoaparat Leica za 35-milimeterske filme in leta 1925 se je začela velikoserijska proizvodnja njegovega naslednika. Leta 1929 je na tržišče prišel zrcalnorefleksni fotoaparat Rolleiflex.
Leta 1935 je družba Kodak razvila prvi barvni diapostopek, enako je leta 1936 naredila družba Agfa. Še istega leta je družba IHAGEE Dresden predstavila enooki zrcalnorefleksni fotoaparat Kine Exakta. Leta 1939 je bil izdelan najmanjši fotoaparat Minox, družba Agfa pa je predstavila barvni postopek negativ-pozitiv.
Leta 1947 je Edwin Land odkril črno-beli polaroidni postopek, 1969 pa sta Willard Boyle in George E. Smith izumila senzor CCD.
Leta 1972 je Willis Adcock patentiral digitalni fotoaparat, leta 1975 pa je Steven Sasson patentiral prototip digitalne kamere. Leta 1989 je Sony predstavil prvi digitalni fotoaparat Promavica MVC – 5000.

Razstava prikazuje predvsem boj za slovensko severno mejo na Štajerskem in vzhodnem Koroškem, na ozemlju, ki je bilo konec leta 1918 v Štajerskem obmejnem poveljstvu.

Atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu je bil povod za začetek prve svetovne vojne. Z vojno so se razmere v državi poslabšale. Splošno pomanjkanje je država urejala z uvedbo tedenskih nakaznic za osnovna živila, kurjavo, čistila in podobno. Vojni obvezniki so morali v vojsko. Uvedba izjemnih zakonov je omejila politično življenje in državljanske pravice. Zaostrili so se odnosi med Nemci in Slovenci. Dogajali so se fizični napadi, hišne preiskave, ovaduštva in aretacije Slovencev, predvsem duhovnikov in učiteljev. Vladna in vojaška komisija, ki sta v letih 1917 in 1918 preverjali utemeljenost pritožb in interpelacij slovenskih poslancev v dunajski poslanski zbornici, sta ugotovili, da za preganjanje Slovencev ni bilo pravih razlogov.

Slovenski, hrvaški in srbski poslanci so 30. maja 1917 z Majniško deklaracijo v dunajski poslanski zbornici zahtevali ustanovitev samostojne države, pod habsburško dinastijo. Poslanska izjava je izzvala močno deklaracijsko gibanje (zbiranje podpisov za izjavo, množična zborovanja…). Nemci so proti deklaraciji protestirali, prirejali svoja ljudska zborovanja (Volkstage) in 25. maja 1918 organizirali sprejem pri cesarju Karlu. Cesar jim je zagotovil, da slovenske dežele ne bodo vključene v jugoslovansko državo.

Neposredne priprave za prevrat so se začele z ustanovitvijo Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro 16. avgusta 1918 v Ljubljani. Za Maribor je bila pomembna ustanovitev Narodnega sveta za Štajersko 26. septembra 1918. Za predsednika je bil izbran dr. Karel Verstovšek, za podpredsednika pa dr. Franjo Rosina. V Zagrebu je bil 5. ali 6. oktobra ustanovljen Narodni svet (Narodno vijeće) Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Države SHS). Za predsednika je bil imenovan dr. Anton Korošec. V Zagrebu in Ljubljani je bila 29. oktobra 1918 razglašena ustanovitev Države SHS, pod vodstvom Narodnega vijeća v Zagrebu, za slovenski del države je bila 31. oktobra 1918 ustanovljena Narodna vlada SHS v Ljubljani. Njen predsednik je bil Josip vitez Pogačnik.

Prvega novembra 1918. je Narodni svet prevzel okrajna glavarstva na slovenskem Štajerskem, major Rudolf Maister pa je odstavil mariborskega vojaškega poveljnika in prevzel vojaško oblast v Mariboru in na slovenskem Štajerskem. Narodni svet mu je podelil generalski čin. General Maister je takoj odslovil tuje vojake in ustanovil slovensko vojsko. Postavljeni so bili prvi temelji za slovenski Maribor. Mestna občina je še bila v nemških rokah. Svet Mestne občine Maribor je 30. oktobra 1918 sprejel sklep, da je Maribor s širšim zaledjem sestavni del nove države Nemške Avstrije. S soglasjem Narodnega sveta in generala Maistra je Mestna občina 3. novembra 1918 ustanovila varnostno stražo (Schutzwehr – Zelena garda). Mariborski občinski svet je 12. novembra na razširjeni seji proslavil ustanovitev Republike Nemške Avstrije in ponovno sprejel sklep, da je Maribor njen sestavni del. Povezal se je s socialnimi demokrati in v razširjeni občinski svet vključil deset njihovih članov. S tem se je mariborsko socialnodemokratsko delavstvo odločno opredelilo za Nemško Avstrijo.

General Maister se je zavedal, da mora okrepiti svojo slovensko vojsko, če hoče obraniti Maribor. Odločil se je za mobilizacijo. Zbralo se je toliko slovenskih vojakov, da je bil 21. novembra 1918 ustanovljen Mariborski pešpolk. Že 23. novembra 1918 je general Maister s skrbno premišljeno akcijo razorožil Schutzwehr. S tem so se Slovenci v Mariboru toliko okrepili, da so lahko prevzeli sodišče, pošto, železnico, nekatere šole, orožništvo in 2. januarja 1919 še mestno upravo. Prišlo je do velike stavke nemških uradnikov in delavcev, ki je trajala od 29. novembra do 14. decembra 1918. Konec novembra in v začetku decembra je slovenska vojska brez večjega odpora zasedla kraje ob narodnostni meji od Radgone do Velikovca, nato pa začela prodirati proti Celovcu. Po porazih pri Grabštanju, 15. decembra 1918, in v Labotski dolini je slovenski vojski severno od Drave uspelo obraniti le velikovško mostišče.

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov se je 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Združitev so v Mariboru proslavili 15. decembra 1918.

Dne 27. januarja 1918 so Nemci organizirali velike demonstracije, da bi dokazali ameriški delegaciji, ki jo je vodil podpolkovnik Sherman Miles, da je Maribor nemško mesto. Demonstracije so se končale z neredi in s streljanjem na Glavnem trgu. Ubitih je bilo devet demonstrantov.

Ob narodnostni meji so bili spopadi v Lučanah 14. januarja 1919, pri Radgoni v začetku februarja 1919 in pri Soboti 12. marca 1919. Po spopadih pri Radgoni so bila v Mariboru pogajanja med graško in ljubljansko deželno vlado. 13. februarja 1919 je bila podpisana Mariborska pogodba, ki je določala razmejitveno črto, veljavno do podpisa mirovne pogodbe. Mirovna konferenca v Parizu je to črto z majhnimi spremembami potrdila za državno mejo.

Na mirovni konferenci v Parizu je o mejah odločal Vrhovni svet, ki so ga sestavljali najvišji predstavniki Združenih držav Amerike, Francije, Velike Britanije, Italije in Japonske. Delegacijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so sestavljali Nikola Pašić, dr. Ante Trumbić, dr. Milenko Vesnić in Ivan Žolger. Formalno je bila to delegacija Srbije. Na štajerskem mejnem odseku je sprva kazalo, da bo Kraljevina SHS dobila vse ozemlje, ki ga je zasedla Maistrova vojska. Toda avstrijska delegacija je s pomočjo italijanske prepričala Vrhovni svet, da je 25. avgusta 1919 določil plebiscit tudi na štajerskem mejnem odseku, in to v mejah, ki jih je predlagala Avstrija. Delegacija Kraljevine SHS je s podporo francoske delegacije uspela prepričati Vrhovni svet, da je 29. avgusta dokončno odklonil plebiscit in sporno ozemlje dodelil Kraljevini SHS, le Radgono je dobila Avstrija. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila podpisana 10. septembra 1919 v Saint – Germainu.

Razstava prikazuje rekonstrukcijo historične lekarne s konca 19. stoletja. Predstavljeni so prodajni prostor lekarne (oficina), z originalnimi lekarniškimi omarami in stojnicami ter recepturno mizo, lekarniški laboratorij z opremo za izdelavo zdravil in materialka (skladišče za surovine). Posebej so izpostavljeni predmeti iz nekdanjih samostanskih lekarn v Olimju in Slovenski Bistrici ter iz nekdanjih štajerskih mestnih lekarn. Razstavljena je tudi lekarniška knjiga s konca 16. stoletja. Na ogled so rastlinske droge, ki jih obiskovalci lahko primejo in povohajo, izvedo pa tudi o zlorabi drog.
Virtualni ogled: https://museum-mb.si/virtualni-vodnik-po-muzeju/

Razstava niza posamezne strukture in pojave iz obdobja od srednjega veka do začetka 18. stoletja v Mariboru in okolici (trgovanje, obrambo, vero, kugo, požare, mestno oblast, obrti). Razen muzealij jih pojasnjujejo makete, rekonstruirana sta ambienta dimnice in gostilne, obiskovalci lahko oblečejo viteški oklep… Razstava je v pritličju bastije, mestnega obrambnega stolpa iz sredine 16. stoletja, zgrajenega pod vodstvom arhitekta Domenica dell’Allia. Prikazano je protiturško obrambno utrjevanje na Štajerskem in v Slavoniji pod vodstvom omenjenega arhitekta, razstavljeno pa je tudi starejše orožje iz muzejske zbirke.
Virtualni ogled: https://museum-mb.si/virtualni-vodnik-po-muzeju/

Razstava prikazuje predvsem boj za slovensko severno mejo na Štajerskem in vzhodnem Koroškem, na ozemlju, ki je bilo konec leta 1918 v Štajerskem obmejnem poveljstvu.

Atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu je bil povod za začetek prve svetovne vojne. Z vojno so se razmere v državi poslabšale. Splošno pomanjkanje je država urejala z uvedbo tedenskih nakaznic za osnovna živila, kurjavo, čistila in podobno. Vojni obvezniki so morali v vojsko. Uvedba izjemnih zakonov je omejila politično življenje in državljanske pravice. Zaostrili so se odnosi med Nemci in Slovenci. Dogajali so se fizični napadi, hišne preiskave, ovaduštva in aretacije Slovencev, predvsem duhovnikov in učiteljev. Vladna in vojaška komisija, ki sta v letih 1917 in 1918 preverjali utemeljenost pritožb in interpelacij slovenskih poslancev v dunajski poslanski zbornici, sta ugotovili, da za preganjanje Slovencev ni bilo pravih razlogov.

Slovenski, hrvaški in srbski poslanci so 30. maja 1917 z Majniško deklaracijo v dunajski poslanski zbornici zahtevali ustanovitev samostojne države, pod habsburško dinastijo. Poslanska izjava je izzvala močno deklaracijsko gibanje (zbiranje podpisov za izjavo, množična zborovanja…). Nemci so proti deklaraciji protestirali, prirejali svoja ljudska zborovanja (Volkstage) in 25. maja 1918 organizirali sprejem pri cesarju Karlu. Cesar jim je zagotovil, da slovenske dežele ne bodo vključene v jugoslovansko državo.

Neposredne priprave za prevrat so se začele z ustanovitvijo Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro 16. avgusta 1918 v Ljubljani. Za Maribor je bila pomembna ustanovitev Narodnega sveta za Štajersko 26. septembra 1918. Za predsednika je bil izbran dr. Karel Verstovšek, za podpredsednika pa dr. Franjo Rosina. V Zagrebu je bil 5. ali 6. oktobra ustanovljen Narodni svet (Narodno vijeće) Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Države SHS). Za predsednika je bil imenovan dr. Anton Korošec. V Zagrebu in Ljubljani je bila 29. oktobra 1918 razglašena ustanovitev Države SHS, pod vodstvom Narodnega vijeća v Zagrebu, za slovenski del države je bila 31. oktobra 1918 ustanovljena Narodna vlada SHS v Ljubljani. Njen predsednik je bil Josip vitez Pogačnik.

Prvega novembra 1918. je Narodni svet prevzel okrajna glavarstva na slovenskem Štajerskem, major Rudolf Maister pa je odstavil mariborskega vojaškega poveljnika in prevzel vojaško oblast v Mariboru in na slovenskem Štajerskem. Narodni svet mu je podelil generalski čin. General Maister je takoj odslovil tuje vojake in ustanovil slovensko vojsko. Postavljeni so bili prvi temelji za slovenski Maribor. Mestna občina je še bila v nemških rokah. Svet Mestne občine Maribor je 30. oktobra 1918 sprejel sklep, da je Maribor s širšim zaledjem sestavni del nove države Nemške Avstrije. S soglasjem Narodnega sveta in generala Maistra je Mestna občina 3. novembra 1918 ustanovila varnostno stražo (Schutzwehr – Zelena garda). Mariborski občinski svet je 12. novembra na razširjeni seji proslavil ustanovitev Republike Nemške Avstrije in ponovno sprejel sklep, da je Maribor njen sestavni del. Povezal se je s socialnimi demokrati in v razširjeni občinski svet vključil deset njihovih članov. S tem se je mariborsko socialnodemokratsko delavstvo odločno opredelilo za Nemško Avstrijo.

General Maister se je zavedal, da mora okrepiti svojo slovensko vojsko, če hoče obraniti Maribor. Odločil se je za mobilizacijo. Zbralo se je toliko slovenskih vojakov, da je bil 21. novembra 1918 ustanovljen Mariborski pešpolk. Že 23. novembra 1918 je general Maister s skrbno premišljeno akcijo razorožil Schutzwehr. S tem so se Slovenci v Mariboru toliko okrepili, da so lahko prevzeli sodišče, pošto, železnico, nekatere šole, orožništvo in 2. januarja 1919 še mestno upravo. Prišlo je do velike stavke nemških uradnikov in delavcev, ki je trajala od 29. novembra do 14. decembra 1918. Konec novembra in v začetku decembra je slovenska vojska brez večjega odpora zasedla kraje ob narodnostni meji od Radgone do Velikovca, nato pa začela prodirati proti Celovcu. Po porazih pri Grabštanju, 15. decembra 1918, in v Labotski dolini je slovenski vojski severno od Drave uspelo obraniti le velikovško mostišče.

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov se je 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Združitev so v Mariboru proslavili 15. decembra 1918.

Dne 27. januarja 1918 so Nemci organizirali velike demonstracije, da bi dokazali ameriški delegaciji, ki jo je vodil podpolkovnik Sherman Miles, da je Maribor nemško mesto. Demonstracije so se končale z neredi in s streljanjem na Glavnem trgu. Ubitih je bilo devet demonstrantov.

Ob narodnostni meji so bili spopadi v Lučanah 14. januarja 1919, pri Radgoni v začetku februarja 1919 in pri Soboti 12. marca 1919. Po spopadih pri Radgoni so bila v Mariboru pogajanja med graško in ljubljansko deželno vlado. 13. februarja 1919 je bila podpisana Mariborska pogodba, ki je določala razmejitveno črto, veljavno do podpisa mirovne pogodbe. Mirovna konferenca v Parizu je to črto z majhnimi spremembami potrdila za državno mejo.

Na mirovni konferenci v Parizu je o mejah odločal Vrhovni svet, ki so ga sestavljali najvišji predstavniki Združenih držav Amerike, Francije, Velike Britanije, Italije in Japonske. Delegacijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so sestavljali Nikola Pašić, dr. Ante Trumbić, dr. Milenko Vesnić in Ivan Žolger. Formalno je bila to delegacija Srbije. Na štajerskem mejnem odseku je sprva kazalo, da bo Kraljevina SHS dobila vse ozemlje, ki ga je zasedla Maistrova vojska. Toda avstrijska delegacija je s pomočjo italijanske prepričala Vrhovni svet, da je 25. avgusta 1919 določil plebiscit tudi na štajerskem mejnem odseku, in to v mejah, ki jih je predlagala Avstrija. Delegacija Kraljevine SHS je s podporo francoske delegacije uspela prepričati Vrhovni svet, da je 29. avgusta dokončno odklonil plebiscit in sporno ozemlje dodelil Kraljevini SHS, le Radgono je dobila Avstrija. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila podpisana 10. septembra 1919 v Saint – Germainu.

Stalna razstava pst! Maribor 1941-1945 izhaja iz tradicije Muzeja narodne osvoboditve Maribor, vendar pa smo izbrali nov pristop k obravnavanju tematike. Želimo biti muzej, ki obiskovalce nagovarja na način, ki jim je blizu, ga razumejo in sprejemajo.

Obiskovalci bodo na razstavi seznanjeni z vsemi pomembnimi zgodovinskimi dejstvi, hkrati pa želimo, da po ogledu razstave razmišljajo - o tem, kaj se zgodi, če nekdo samovoljno potepta človekove temeljne pravice in zakaj si moramo prizadevati, da se kaj takega nikoli več ne bi zgodilo.

Razstava prikazuje grozote, ki so se v Mariboru in njegovi okolici dogajale v času 2. svetovne vojne. V zadnjih letih pred vojno je bil Maribor izpostavljen načrtnemu ponemčevanju, ki ga je izvajala nacistično usmerjena nemška manjšina organizirana v Švabsko-nemški kulturni zvezi (Kulturbund).

Tik pred vojno je na območju poznejšega okupacijskega okrožja Maribor mesto živelo 7.251 Nemcev.

Med vojno je življenje izgubilo 2.671 oseb (4,8 % prebivalstva); v partizanskih enotah pade 319 oseb; v nemški vojski pade 700 oseb; v bombnih napadih je ubitih 484 oseb; v izgnanstvu umre 176 oseb; v koncentracijskih taboriščih umre 157 oseb; ustreljenih talcev je bilo 178; v vermanšaftu pade 55 oseb; »črna roka« ubije 5 oseb; številni med vojno izginejo na nepojasnjen način.

Na območju Maribora so povojna grobišča s približno 12.000 žrtvami v tankovskem jarku v Bohovskem gozdu med Teznim in Miklavžem, pri Mariborskem otoku, na območju kompleksa nekdanjega TAM-a ter v Radvanju pod Pohorjem.

Novembra 2007 je bilo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor odprtje Scherbaumovega salona, prve sobe nove stalne razstave. Scherbaumov salon je posvečen družini Scherbaum. Prav oni so zgradili stavbo oziroma vilo, v kateri danes domuje Muzej narodne osvoboditve Maribor.

Salon, kot prva soba nove stalne razstave, služi predstavitvi življenja v Mariboru na prelomu 19. v 20. stoletje ter nacionalnih trenj v mestu.

Idejno zasnovo postavitve je oblikoval Marijan Rafael Loboda. S stilskim pohištvom in primerno dekoracijo smo muzejski hiši nadeli sijaj, s katerim so se ponašale vile ob koncu 19. stoletja. Salon je zamišljen in oblikovan tako, da deluje kot razstavni prostor, hkrati pa je namenjen organizaciji predavanj, srečanj, okroglih miz, sprejemov itd.

Po zaključku razstave Svet na dlani v Kinu Partizan je bila razstava delno prenesena in postavljena kot stalna razstava v gradu v komunikacijskih prostorih med etažama bastije. Zbirka, ki sicer zajema nekaj več kot 40.000 figuric je bila najverjetneje zasebna last mariborskega oficirja Otta pl. Gariboldija. Figure izvirajo iz časa od konca 17. do prve tretjine 20. stoletja in sestavljajo največjo tovrstna zbirko na območju Jugovzhodne Evrope, kar jo postavlja ob bok najpomembnejšim evropskim muzejem v Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji in Veliki Britaniji, ki hranijo kositrne figure. Razstavljene miniaturne kositrne in svinčene figure so bile priljubljena igrača med premožnejšim meščanstvom.

Razstava prikazuje začetke muzejstva v Mariboru in njegov razvoj v Pokrajinski muzej Maribor od leta 1896 do 2003. Je v prostoru, kjer so ohranjene freske Mateja Sternena iz leta 1940, ki jih je naslikal za tedanjo restavracijo Grajska klet. Rekonstruiran je del prve muzejske razstave iz leta 1903, muzejske zbirke pa so predstavljene kot temelj muzejskega dela. V njih zbrana dediščina definira muzej kot bazo podatkov o kulturnozgodovinski identiteti prostora in posameznika. Vpetost mariborskega muzejstva v obči razvoj muzejev je prikazana na tekaču, kjer so zabeleženi izbrani dogodki v zgodovini muzejstva.

Kdo so bili Scherbaumi? Kje je Scherbaumova vila in kje Scherbaumov dvor? Kaj so Scherbaumi počeli? Kaj se je v vili dogajalo v času prve svetovne vojne? Vse to in še več lahko najdete na naši novi stalni razstavi.

V čas izza spomina nas vodi arheološka razstava Prvi dotik. Okrog 1000 izbranih predmetov iz različnih materialov priča o gostoti poselitve in bivanjski kulturi, načinu življenja in pokopnih običajih, materialni in duhovni kulturi ter socialnih in ekonomskih razmerah v času od mlajše kamene dobe do zgodnjega srednjega veka. Makete rekonstruiranih bivališč ponujajo vpogled v način življenja skozi različna obdobja. Stičišča vzporejajo dogajanja in najdbe našega prostora s širšim slovenskim in svetovnim prostorom. Odkritja in arheološka raziskovanja na terenu so predstavljena s pomočjo projekcije.
Virtualni ogled: https://museum-mb.si/virtualni-vodnik-po-muzeju/

Z nastankom jugoslovanske države je Maribor postal pomembno obmejno mesto. Predstavljal je severozahodna vrata Jugoslavije v svet. Mesto je postalo prometna os med Alpami in Beogradom ter ostalim Balkanom kot tudi med Dunajem in Trstom.
Leta 1910 je v Mariboru živelo 27.994 prebivalcev v 1269 stanovanjskih objektih. Leta 1921 se je število prebivalcev povečalo na 30.739 prebivalcev, stanovanjskih poslopij v mestu pa je bilo že 1455. Ob zadnjem štetju prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji leta 1931 je v Mariboru živelo 33.921 ljudi, število stanovanjskih nepremičnin pa je naraslo na 1834. Kot nov dejavnik mariborskega prebivalstva so med letoma 1918 in 1941 nastopili Primorci, ki so jugoslovanskemu Mariboru s svojo značajsko neposrednostjo vtisnili nov pečat.
Med januarjem 1919 in aprilom 1921 so mestno upravo v Mariboru vodili vladni komisarji dr. Vilko Pfeifer, nato pa dr. Josip Leskovar in za njim še Ivo Poljanec. Prve občinske volitve so bile razpisane za 26. april 1921. Največ glasov so prejeli socialisti, iz njihovih vrst so izvolili tudi župana Viktorja Grčarja. Spodnještajerski Nemci se prvih občinskih volitev v Mariboru niso udeležili. Izid prvih občinskih volitev v Mariboru in okoliških občinah, kjer so tudi zmagali socialisti, je bil precej drugačen kot v drugih slovenskih občinah.
Druge občinske volitve so bile 21. septembra 1924. Klerikalci Slovenske ljudske stranke in liberalci Jugoslovanske demokratske stranke so skupaj z Narodno socialistično stranko nastopili na občinskih volitvah v Mariboru kot Narodni blok. Samostojno so šli na volitve mariborski Nemci z Domačo gospodarsko stranko. Narodni blok je na drugih občinskih volitvah dobil 32 mandatov. Nemci in socialistična stranka so vsak dobili po štiri mandate v občinskem odboru, komunistična delavska skupina pa en mandat. Novi župan je postal predstavnik Slovenske ljudske stranke dr. Josip Leskovar.
Zadnje občinske volitve med obema vojnama so bile leta 1927. S 14 mandati je zmagala Slovenska ljudska stranka, takoj za njo so bili socialisti z 12 mandati. Šest mandatov je dobila Jugoslovanska demokratska stranka, pet pa Domača gospodarska stranka Nemcev. Mestni svet je 24. januarja 1928 za župana izvolil dr. Alojzija Juvana iz vrst Slovenske ljudske stranke. V zadnjem izvoljenem občinskem odboru so kot mestni odborniki sedeli že vsi bodoči župani in podžupani (dr. Alojzij Juvan in Franjo Žebot iz Slovenske ljudske stranke ter dr. Franjo Lipold iz Jugoslovanske demokratske stranke).
Ob uvedbi kraljeve šestojanuarske diktature leta 1929 je bil razpuščen tudi mestni občinski svet. Že čez nekaj dni je veliki župan Mariborske oblasti postavil novo občinsko upravo z županom dr. Alojzijem Juvanom. Kasneje ga je nasledil liberalec dr. Franjo Lipold. Do konca Kraljevine Jugoslavije mestna občina ni mogla imeti drugačne politične usmeritve, kot je bila tista v državi.
Zadnja, največja sprememba v sestavi organov mestne občine, se je zgodila jeseni 1935, ob spremembi vlade v Beogradu, ko je postal ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen iz Slovenske ljudske stranke. Takrat so v Mariboru mestno občino z večino mestnih svetnikov prevzeli pristaši klerikalne stranke. Župan je ponovno postal dr. Alojzij Juvan, podžupan pa Franjo Žebot.
Med letoma 1918 in 1941 je na upravni razvoj mestne občine negativno vplivalo dejstvo, da je Maribor proti svoji volji, kot edina mestna občina v Jugoslaviji, ostajal v občinskih mejah, ki jih je določil zakon o občinah iz leta 1850. Njegova predmestja so še naprej ostajala samostojne občine.

V predstavitvenem filmu Vrhunci stalne razstave: Od kod prihajam? Kdo sem? Kam grem?, izpostavljamo nekatere najzanimivejše muzejske predmete, ki so na svojstven način zaznamovali zgodovino Štajerske. V filmu je moč videti raznolikost muzejskih zbirk, ki jih hrani Pokrajinski muzej Maribor. Sprehodite se lahko od arheološke in etnološke zbirke do zbirke pohištva, likovne umetnosti, zbirke mode, orožja in obrti, med predmeti pa si lahko ogledate figurico vepra iz 1.stol. pr. n. št., lekarniško tehtnico iz 2. pol. 19.stol., pečatnik mesta Maribor iz ok. l. 1300, lomilec mečev iz 17.stol., sedežno garnituro iz sredine 18. stol., portret Antona Martina Slomška, kapo Rudolfa Maistra, uniformo maršala Josipa Broza Tita, steklenico priljubljene pijače Ora in mnoge druge zanimive predmete, ki govorijo o zgodovini Štajerske. Izbrane predmete lahko vidite na že obstoječi stalni razstavi ter v novih razstavnih prostorih, ki bodo postavljeni na ogled.

Nemška vojska se je iz večine krajev severovzhodne Slovenije umaknila 8. ali 9. maja 1945. Neposrednih bojev za Maribor ni bilo. Osvobojen je bil v okviru sklepnih operacij za osvoboditev Slovenije in Jugoslavije. Člani komande mesta pod vodstvom Štefana Pavšiča so v Maribor prispeli v večernih urah 8. maja. Prevzeli so vojaško oblast, civilno oblast pa mestni odbor Osvobodilne fronte. V jutranjih urah 9. maja 1945 so mesto zapustile zadnje okupatorjeve vojaške enote. Z njimi so se umaknili tudi pripadniki okupatorjevih oblasti ter njihovi pomagači, tako Slovenci kot Nemci. Ob umiku čez dravski most so posadke oddelka nemških tankov streljale na ljudi, ki so se pričeli zbirati na ulicah, na bolgarske vojake in po hišah, kjer so vihrale slovenske zastave. Padle so še zadnje žrtve, trije civilisti in bolgarski častnik, bilo pa je tudi več ranjenih. Konec vojne so ljudje pričakali z veliko radostjo.
V dopoldanskih urah, 9. maja 1945, so v mesto prispele enote 1. bolgarske armade in predstavniki Rdeče armade, v popoldanskih urah pa aktivisti s Pohorja in Kozjaka. Ker v bližini tedaj ni bilo nobene večje partizanske enote, Mariborčani 9. maja niso doživeli slavnostnega vkorakanja partizanov. Šele naslednje jutro so v mesto vkorakali najprej borci Prekmurske brigade, kasneje pa enote 51. vojvodinske divizije 3. jugoslovanske armade in borci Zidanškove brigade.
»Maribor je doživel svojo osvoboditev precej drugače kot druga slovenska in jugoslovanska mesta. Bil je prikrajšan za tisto veliko enkratno množično doživetje osvoboditve, ko zarajajo osvoboditelji z zatiranim prebivalstvom …« je zapisal Mirko Fajdiga. Velika proslava osvoboditve, ki se je je udeležilo nekaj tisoč Mariborčanov, je bila na Trgu svobode šele v nedeljo, 13. maja 1945. Proslave osvoboditve so bile tudi v drugih krajih.