Finančna podpora Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana Posebna zahvala gre vsem anonimnim osebam, ki so bile pripravljene deliti svoje izkušnje.  Dokumentarni performans Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice izhaja iz pogovorov z ženskami z izkušnjo spolnega dela v Sloveniji. Spolno delo obravnava kot legitimno obliko dela, hkrati pa razkriva načine, kako družbeni sistemi stigme, nadzora in moralne presoje posameznice zaznamujejo dolgoročno in ne glede na njihove dejanske izbire ali okoliščine. Zbrane zgodbe ne ponujajo enotne podobe, temveč nizajo fragmente, protislovja in pozicije, ki se upirajo poenostavitvam. Dokumentarni material se v nekonformistični multimedijski formi premika med izpovedjo, pričevanjem in gledališko konstrukcijo ter s tem odpira vprašanje, kdo govori, kdo posluša in pod kakšnimi pogoji je govor sploh mogoč. Performans ne razlaga in ne presoja, temveč vzpostavlja prostor slišnosti in prikazuje, kako so telesa, delo in glasovi različno vrednoteni znotraj obstoječih družbenih razmerij moči.   Opozorilo o občutljivi vsebini: V performansu so omenjene teme spolnega nasilja in zlorabe, izkoriščanja in trgovine z ljudmi, fizičnega in psihičnega nasilja, drogiranja in zasvojenosti, spolno prenosljivih bolezni, samopoškodovanja in samomorilnih misli.

Konferenca je zaključni dogodek projekta Zeleni korak za kulturo in odpira prostor za srečanje ustvarjalcev, producentov in organizatorjev na področju kulture ter vseh drugih, ki jih zanima pomen trajnosti v kulturi.    Skozi predstavitve dobrih praks, pogovore in izmenjavo izkušenj bo konferenca ponudila vpogled v trajnostne usmeritve, ki že spreminjajo načine delovanja organizacij na področju kulture, in v prihodnje priložnosti zanje. V ospredju bodo konkretni pristopi in rešitve, ki nastajajo v slovenskem kulturnem prostoru, tudi v okviru pobud Ministrstva za kulturo za zeleni prehod v kulturi, in lahko služijo kot navdih za nadaljnje delo. Dogodek bo udeležencem predstavil uporabne usmeritve in ideje, ki jih bodo lahko postopoma in smiselno vključevali v lastno delovanje.   Finančna podpora Ministrstvo za kulturo RS iz Sklada za podnebne spremembe

Festival mladinske ustvarjalnosti se vrača v Maribor! Sreda, 10. junij 17.00: Koncert učencev KUD Coda 20.30: MePZ KUD Coda 21.00: (Z)mešane karaoke

»Oseba mora biti pogumna, da nastopa v javnosti, a to je edini način, da doseže spremembo, po kateri hrepeni.« Dalibor Šandor Dis Lecture on Something Very Special je uprizorjeno predavanje, ki raziskuje družbeni odnos do oseb z invalidnostjo. Dalibor Šandor se v okviru procesa priprav na predstavo We are not monsters poda v sodelovalni proces z dramaturgom Marcelom Bugielom (Dr. Aculo) ter umetniškima sodelavcema Frosino Dimovsko (Sylphino) in Sašo Asentićem (Dark Lordom). Uprizorjeno predavanje je nastalo kot del projekta DIS_Lecture – serije uprizorjenih predavanj, ki jih ustvarjajo umetniki z učnimi težavami, povabljeni, da format prilagodijo po svoje in kritično preučijo družbena izključevanja in predsodke do oseb z invalidnostjo. Skupaj s svojimi dolgoletnimi sodelavci si umetniki ponovno prisvajajo prostor, iz katerega so bili zgodovinsko izključeni: diskurz o plesu in performansu. Projekt DIS_Lecture je Saša Asentić oblikoval kot dostopen format, ki spodbuja kritično razmišljanje in solidarnost v plesni umetnosti.Performans je na programu v sklopu konference Maske Ljubljana Cripping Performansa v sodelovanju z Maska Ljubljana in Platformo sodobnega plesa, Zavod MOJA KREACIJA, Maribor. *Slika prikazuje umetnika Daliborja Šandorja, ki sedi na tleh v performativnem prostoru, drži list papirja in bere. Na ušesu ima mikrofon. Poleg njega stoji prazen črn stol. Okolje je preprosto, z svetlim lesenim podom in nevtralno steno v ozadju. Vzdušje deluje kontemplativno in namiguje na intimno predavanje-performans. Dalibor Šandor je izvajalec in član skupine Per.Art. Zanimajo ga videoigre, fantazijski in grozljiv žanr ter razmišljanje o družbeni realnosti invalidnih oseb v Srbiji. Je avtor ideje za predstavo »Nismo pošasti«.   Vstopnice --> TUKAJ

Partner Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana  Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije  Zahvale: Lutkovno gledališče Ljubljana Ljubljana Puppet Theatre, Maruša Freya Voglar, Anja Bornšek, Jana Jevtović, Žarko Prinčič, Samo Kovač, www.1240.si  Predstava Izrekanja je bila v režiji Jordana Tannahilla premierno uprizorjena leta 2018 v produkciji torontskega gledališča Canadian Stage. Slovenska uprizoritev je nastala z dovoljenjem agencije Playwright and Marquis Literary (Colin Rivers) www.MQlit.ca.   Zlata strela za izstopajoč dogodek ustvarjalni ekipi predstave Izrekanja (sezona 2024/2025) »To je to,« je prvi izrek markantnega Jordana Tannahilla v dramskem besedilu Izrekanja, ki ga je leta 2018 spisal na letalu skorajda v enem šusu. Enfant terrible kanadskega gledališča se v uprizoritvi Maje Delak slovenskemu občinstvu predstavlja prvič. Slovenski krst se osmišlja ob njegovem čustveno najbolj nabitem besedilu, v odprtem formatu, ki vsakič znova zahteva snovanje novega asociativnega polja, tako nastopajočih kot tudi občinstva. Uprizoritev se snuje kot gibalna kompozicija, utelešenje prostora žalovanja, ki zdaj v gibu, zdaj v besedi brezkompromisno naseljuje pet nastopajočih. Njihova telesa postanejo plovila spomina, žalovanja. Vsaka gesta, vsaka izrečena beseda deluje kot nekakšna invazija v neizprosnost tako osebne kot univerzalne izgube. Postavitev ne išče rešitev ali trdno zakodiranih koreografskih elementov, temveč vztraja v prostoru odsotnosti, s tem pa tudi odprtosti, ki sega po tistem, kar je že izginilo. Beseda prekinja gib in gib prekinja besedo – kot odmev v prazni sobi, kot odmev neizrečenega. Nakup vstopnic

Ob desetletnici odhoda gledališkega režiserja Tomaža Pandurja, ki je s svojim umetniškim opusom zaznamoval slovensko in svetovno gledališče, bodo njegovi najtesnejši soustvarjalci govorili o njegovi prepoznavni gledališki poetiki, drznosti in strasti pri ustvarjanju gledaliških svetov ter o spremembah, ki jih je sprožil v slovenskem gledališkem prostoru. Pandur je v gledališče vstopil leta 1989 z režijo kultne Šeherezade v Slovenskem mladinskem gledališču in istega leta postal umetniški vodja Drame SNG Maribor. Njegove predstave, zaznamovane z avtorskim slogom, simboliko in mitološkimi podobami, so pritegnile široko občinstvo. Pozneje je ustvarjal na številnih evropskih odrih, med drugim v Hamburgu, Madridu in Zagrebu.V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju. Vstop je PROST.

Dežela žalostnih psov(k) je popotovanje po krajinah odnosa med sinovi in materami. Na razpotjih se srečujeta dve telesi, mladost in starost, mesto in vas, moški in ženska. Med poslavljanjem in vračanjem, podrejanjem in osvobajanje se vedno znova na razpotjih iščeta mama in sin. Predstava ne govori z besedami, temveč kolažira podobe, artefakte in gibalne fraze, da bi ubesedila občutke, ki prevevajo poglede, dotike in zamolke med materjo in sinom. To je zgodba o odraščanju in brazgotinah, ki nam jih odraščanje zapusti. Zgodba o neznosnosti bremen, ki nam jih nalaga družina. Zgodba o dveh telesih, ki neizčrpno lajata drug na drugega, da bi na samem koncu lahko prišla skupaj. Nakup vstopnic

Režiser Tomaž Pandur je s svojim umetniškim opusom zagotovo zaznamoval gledališče, do konca zvest svojemu ustvarjalnemu credu, svojemu izvirnemu rokopisu je svoje vizije, sanje, samote, strahove, navdušenja nesebično delil s sodelavci in sopotniki in bi tudi v mariborski Drami odprl sezono 2016/17 s predstavo Immaculata ter se vrnil tja, kjer se je začelo. Vendar se je njegova življenjska pot aprila 2016 nesrečno zaključila.  Predstava po romanu Colma Tóibína je izoblikovana v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti. Immaculata (Brezmadežna) je ženska, zlorabljena v podobo, dogmo, instrument vere. Je pričevanje ženske, izbrisane iz zgodovine in potvorjene v podobo, da bi služila vzpostavitvi oblastne religije, ki je prav tako potvorila izvorni nauk Kristusa v sredstvo za tiranizacijo množic. Nataša Matjašec Rošker za najboljšo igralko na Festivalu Mittelfest, Čedad, Italija, 2021 Nakup vstopnic --> TUKAJ

Nekatere analize opozarjajo, da Learova norost, kot jo je vzpostavil Shakespeare, ni samo sprožilec dramskega dogajanja, temveč tudi ogledalo zgodovinskega trenutka, v katerem se je znašla takratna družba. Današnje branje Kralja Leara znova izrisuje sodobno družbeno realnost, spet na robu velikih političnih sprememb in delitev. Ostareli kralj Lear se, potem ko spodi najmlajšo hčer Cordelio, odloči razdeliti kraljestvo med hčeri Goneril in Regan. Načrtuje, da bo živel nekaj časa pri eni, nekaj časa pri drugi, onidve, že utrujeni in razdraženi od njegove starosti in vzkipljivosti, pa mu postavljata ultimate, s katerimi mu odvzemata veljavo in moč. Kralj Lear je drama o nasilju, radikalna analiza družbenih in medčloveških odnosov, ki nastanejo v vakuumu tranzicije moči. To je Gramscijev čas pošasti, ko stari svet še ni umrl, novi pa se trudi, da bi se vzpostavil. Svet, v katerem stari bogovi nočejo oditi mirno in po lastni volji, temveč rajši sejejo norost in kaos. NAKUP VSTOPNIC

Zahvaljujemo se Marku Turku in Boštjanu Videmšku. Nagrada občinstva na festivalu Fast Forward (2025)Izhodišče projekta je fotografija objetega mrtvega para na mostu Vrbanja. Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta leta 1993 poskušala zbežati iz obleganega Sarajeva, vendar ju je malo pred mejo ustrelil ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par poimenovala Sarajevska Romeo in Julija in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo ljubezni, ki jo je pokosila vojna. V fotografiji se tako skriva cel kup vprašanj brez odgovorov, vprašanj o tem, kako se javnost odziva na tovrstne podobe in ali so nekatere zgodbe, nekatera življenja pomembnejša od drugih. Onkraj konkretnega posnetka se odpira širša problematika vojne fotografije: njenega namena, cilja, etičnosti, učinkovitosti, zmožnosti šokiranja. Ko je tako razpeta med poveličevanje vojnega nasilja in opozarjanje na vojne grozote, je v podobnem položaju kot predstava – govori o tem, česar ni mogoče ubesediti. Nakup vstopnic

Uprizoritev In mnogi drugi … se vključuje v diskurz o revščini in socialnem sramu. Izvira iz motivov črtice Mater je zatajil, drugih Cankarjevih pripovedi o položaju delavca in razredni dinamiki ter sodobnih teoretskih del, ki obravnavajo delavski razred in sram. Vstopa v Cankarjeva besedila skozi raziskovanje motivov revščine, njihovega odtisa v sodobnem postkapitalističnem kontekstu in skozi soočanje z zmedo pri razumevanju ideologije delavskega razreda danes. Uprizoritev odpira vrsto vprašanj: kakšen je naš odnos do revščine in razrednega položaja? Kako se revščina danes vidi – in zakriva? Kdo sploh je delavski razred v sodobnem času? Pod drobnogled postavlja odnos otrok in staršev do lastne ekonomske pozicije ter razkriva, kako se prav te razredne kategorije vtisnejo v medosebne odnose in jih oblikujejo. NAKUP VSTOPNIC

V naši širši okolici bi težko našli kraj, kjer se je magični obet industrializacije in napredka bolj boleče obrnil v svoje nasprotje. Kar je zanosno dajalo kruh, se je kasneje izkazalo za strup. Eno samo vlakno je dovolj, da človek zboli. Azbest je vzel veliko življenj in jih desetletja po prepovedi uporabe še vedno jemlje. Vendar se tragična zgodba Anhovega ne zaključi pri proizvodnji salonita. To je v devetdesetih nadomestila proizvodnja prav tako rakotvornega stirena. Kmalu so sledili še sosežig strupenih odpadkov, masovni izkop rudnine iz lokalnega kamnoloma ter neurejen vodovod, v katerega je nedavno vdrla s težkimi kovinami zastrupljena voda. Toda Anhovo ni samo zgodba o mnogih oblikah ekološkega uničenja in prevladi kapitala nad zdravjem ljudi. Je tudi zgodba o uporu, pogumu, trdoživosti, solidarnosti in vztrajnosti. Zahvaljujemo se Društvu EKO Anhovo in dolina Soče, Bogomirju in Slavki Bavdaž, Heleni Markič, dr. Metodi Dodič Fikfak, Milovanu Bertotu, Lilijani Pulec, Branku Skoku, dr. Nevenki Mlinar, dr. Nadi Merljak, Zlatku Kumarju, Anji Medved, Sabini Maver, Mojci Dumančič in vsem, ki so z nami delili svoje zgodbe. NAKUP VSTOPNIC