Festivali

Finančna podpora Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana Posebna zahvala gre vsem anonimnim osebam, ki so bile pripravljene deliti svoje izkušnje.  Dokumentarni performans Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice izhaja iz pogovorov z ženskami z izkušnjo spolnega dela v Sloveniji. Spolno delo obravnava kot legitimno obliko dela, hkrati pa razkriva načine, kako družbeni sistemi stigme, nadzora in moralne presoje posameznice zaznamujejo dolgoročno in ne glede na njihove dejanske izbire ali okoliščine. Zbrane zgodbe ne ponujajo enotne podobe, temveč nizajo fragmente, protislovja in pozicije, ki se upirajo poenostavitvam. Dokumentarni material se v nekonformistični multimedijski formi premika med izpovedjo, pričevanjem in gledališko konstrukcijo ter s tem odpira vprašanje, kdo govori, kdo posluša in pod kakšnimi pogoji je govor sploh mogoč. Performans ne razlaga in ne presoja, temveč vzpostavlja prostor slišnosti in prikazuje, kako so telesa, delo in glasovi različno vrednoteni znotraj obstoječih družbenih razmerij moči.   Opozorilo o občutljivi vsebini: V performansu so omenjene teme spolnega nasilja in zlorabe, izkoriščanja in trgovine z ljudmi, fizičnega in psihičnega nasilja, drogiranja in zasvojenosti, spolno prenosljivih bolezni, samopoškodovanja in samomorilnih misli.

»Oseba mora biti pogumna, da nastopa v javnosti, a to je edini način, da doseže spremembo, po kateri hrepeni.« Dalibor Šandor Dis Lecture on Something Very Special je uprizorjeno predavanje, ki raziskuje družbeni odnos do oseb z invalidnostjo. Dalibor Šandor se v okviru procesa priprav na predstavo We are not monsters poda v sodelovalni proces z dramaturgom Marcelom Bugielom (Dr. Aculo) ter umetniškima sodelavcema Frosino Dimovsko (Sylphino) in Sašo Asentićem (Dark Lordom). Uprizorjeno predavanje je nastalo kot del projekta DIS_Lecture – serije uprizorjenih predavanj, ki jih ustvarjajo umetniki z učnimi težavami, povabljeni, da format prilagodijo po svoje in kritično preučijo družbena izključevanja in predsodke do oseb z invalidnostjo. Skupaj s svojimi dolgoletnimi sodelavci si umetniki ponovno prisvajajo prostor, iz katerega so bili zgodovinsko izključeni: diskurz o plesu in performansu. Projekt DIS_Lecture je Saša Asentić oblikoval kot dostopen format, ki spodbuja kritično razmišljanje in solidarnost v plesni umetnosti.Performans je na programu v sklopu konference Maske Ljubljana Cripping Performansa v sodelovanju z Maska Ljubljana in Platformo sodobnega plesa, Zavod MOJA KREACIJA, Maribor. *Slika prikazuje umetnika Daliborja Šandorja, ki sedi na tleh v performativnem prostoru, drži list papirja in bere. Na ušesu ima mikrofon. Poleg njega stoji prazen črn stol. Okolje je preprosto, z svetlim lesenim podom in nevtralno steno v ozadju. Vzdušje deluje kontemplativno in namiguje na intimno predavanje-performans. Dalibor Šandor je izvajalec in član skupine Per.Art. Zanimajo ga videoigre, fantazijski in grozljiv žanr ter razmišljanje o družbeni realnosti invalidnih oseb v Srbiji. Je avtor ideje za predstavo »Nismo pošasti«.   Vstopnice --> TUKAJ

Partner Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana  Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije  Zahvale: Lutkovno gledališče Ljubljana Ljubljana Puppet Theatre, Maruša Freya Voglar, Anja Bornšek, Jana Jevtović, Žarko Prinčič, Samo Kovač, www.1240.si  Predstava Izrekanja je bila v režiji Jordana Tannahilla premierno uprizorjena leta 2018 v produkciji torontskega gledališča Canadian Stage. Slovenska uprizoritev je nastala z dovoljenjem agencije Playwright and Marquis Literary (Colin Rivers) www.MQlit.ca.   Zlata strela za izstopajoč dogodek ustvarjalni ekipi predstave Izrekanja (sezona 2024/2025) »To je to,« je prvi izrek markantnega Jordana Tannahilla v dramskem besedilu Izrekanja, ki ga je leta 2018 spisal na letalu skorajda v enem šusu. Enfant terrible kanadskega gledališča se v uprizoritvi Maje Delak slovenskemu občinstvu predstavlja prvič. Slovenski krst se osmišlja ob njegovem čustveno najbolj nabitem besedilu, v odprtem formatu, ki vsakič znova zahteva snovanje novega asociativnega polja, tako nastopajočih kot tudi občinstva. Uprizoritev se snuje kot gibalna kompozicija, utelešenje prostora žalovanja, ki zdaj v gibu, zdaj v besedi brezkompromisno naseljuje pet nastopajočih. Njihova telesa postanejo plovila spomina, žalovanja. Vsaka gesta, vsaka izrečena beseda deluje kot nekakšna invazija v neizprosnost tako osebne kot univerzalne izgube. Postavitev ne išče rešitev ali trdno zakodiranih koreografskih elementov, temveč vztraja v prostoru odsotnosti, s tem pa tudi odprtosti, ki sega po tistem, kar je že izginilo. Beseda prekinja gib in gib prekinja besedo – kot odmev v prazni sobi, kot odmev neizrečenega. Nakup vstopnic

Ob desetletnici odhoda gledališkega režiserja Tomaža Pandurja, ki je s svojim umetniškim opusom zaznamoval slovensko in svetovno gledališče, bodo njegovi najtesnejši soustvarjalci govorili o njegovi prepoznavni gledališki poetiki, drznosti in strasti pri ustvarjanju gledaliških svetov ter o spremembah, ki jih je sprožil v slovenskem gledališkem prostoru. Pandur je v gledališče vstopil leta 1989 z režijo kultne Šeherezade v Slovenskem mladinskem gledališču in istega leta postal umetniški vodja Drame SNG Maribor. Njegove predstave, zaznamovane z avtorskim slogom, simboliko in mitološkimi podobami, so pritegnile široko občinstvo. Pozneje je ustvarjal na številnih evropskih odrih, med drugim v Hamburgu, Madridu in Zagrebu.V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju. Vstop je PROST.

Dežela žalostnih psov(k) je popotovanje po krajinah odnosa med sinovi in materami. Na razpotjih se srečujeta dve telesi, mladost in starost, mesto in vas, moški in ženska. Med poslavljanjem in vračanjem, podrejanjem in osvobajanje se vedno znova na razpotjih iščeta mama in sin. Predstava ne govori z besedami, temveč kolažira podobe, artefakte in gibalne fraze, da bi ubesedila občutke, ki prevevajo poglede, dotike in zamolke med materjo in sinom. To je zgodba o odraščanju in brazgotinah, ki nam jih odraščanje zapusti. Zgodba o neznosnosti bremen, ki nam jih nalaga družina. Zgodba o dveh telesih, ki neizčrpno lajata drug na drugega, da bi na samem koncu lahko prišla skupaj. Nakup vstopnic

Režiser Tomaž Pandur je s svojim umetniškim opusom zagotovo zaznamoval gledališče, do konca zvest svojemu ustvarjalnemu credu, svojemu izvirnemu rokopisu je svoje vizije, sanje, samote, strahove, navdušenja nesebično delil s sodelavci in sopotniki in bi tudi v mariborski Drami odprl sezono 2016/17 s predstavo Immaculata ter se vrnil tja, kjer se je začelo. Vendar se je njegova življenjska pot aprila 2016 nesrečno zaključila.  Predstava po romanu Colma Tóibína je izoblikovana v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti. Immaculata (Brezmadežna) je ženska, zlorabljena v podobo, dogmo, instrument vere. Je pričevanje ženske, izbrisane iz zgodovine in potvorjene v podobo, da bi služila vzpostavitvi oblastne religije, ki je prav tako potvorila izvorni nauk Kristusa v sredstvo za tiranizacijo množic. Nataša Matjašec Rošker za najboljšo igralko na Festivalu Mittelfest, Čedad, Italija, 2021 Nakup vstopnic --> TUKAJ

Nekatere analize opozarjajo, da Learova norost, kot jo je vzpostavil Shakespeare, ni samo sprožilec dramskega dogajanja, temveč tudi ogledalo zgodovinskega trenutka, v katerem se je znašla takratna družba. Današnje branje Kralja Leara znova izrisuje sodobno družbeno realnost, spet na robu velikih političnih sprememb in delitev. Ostareli kralj Lear se, potem ko spodi najmlajšo hčer Cordelio, odloči razdeliti kraljestvo med hčeri Goneril in Regan. Načrtuje, da bo živel nekaj časa pri eni, nekaj časa pri drugi, onidve, že utrujeni in razdraženi od njegove starosti in vzkipljivosti, pa mu postavljata ultimate, s katerimi mu odvzemata veljavo in moč. Kralj Lear je drama o nasilju, radikalna analiza družbenih in medčloveških odnosov, ki nastanejo v vakuumu tranzicije moči. To je Gramscijev čas pošasti, ko stari svet še ni umrl, novi pa se trudi, da bi se vzpostavil. Svet, v katerem stari bogovi nočejo oditi mirno in po lastni volji, temveč rajši sejejo norost in kaos. NAKUP VSTOPNIC

Zahvaljujemo se Marku Turku in Boštjanu Videmšku. Nagrada občinstva na festivalu Fast Forward (2025)Izhodišče projekta je fotografija objetega mrtvega para na mostu Vrbanja. Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta leta 1993 poskušala zbežati iz obleganega Sarajeva, vendar ju je malo pred mejo ustrelil ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par poimenovala Sarajevska Romeo in Julija in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo ljubezni, ki jo je pokosila vojna. V fotografiji se tako skriva cel kup vprašanj brez odgovorov, vprašanj o tem, kako se javnost odziva na tovrstne podobe in ali so nekatere zgodbe, nekatera življenja pomembnejša od drugih. Onkraj konkretnega posnetka se odpira širša problematika vojne fotografije: njenega namena, cilja, etičnosti, učinkovitosti, zmožnosti šokiranja. Ko je tako razpeta med poveličevanje vojnega nasilja in opozarjanje na vojne grozote, je v podobnem položaju kot predstava – govori o tem, česar ni mogoče ubesediti. Nakup vstopnic

Uprizoritev In mnogi drugi … se vključuje v diskurz o revščini in socialnem sramu. Izvira iz motivov črtice Mater je zatajil, drugih Cankarjevih pripovedi o položaju delavca in razredni dinamiki ter sodobnih teoretskih del, ki obravnavajo delavski razred in sram. Vstopa v Cankarjeva besedila skozi raziskovanje motivov revščine, njihovega odtisa v sodobnem postkapitalističnem kontekstu in skozi soočanje z zmedo pri razumevanju ideologije delavskega razreda danes. Uprizoritev odpira vrsto vprašanj: kakšen je naš odnos do revščine in razrednega položaja? Kako se revščina danes vidi – in zakriva? Kdo sploh je delavski razred v sodobnem času? Pod drobnogled postavlja odnos otrok in staršev do lastne ekonomske pozicije ter razkriva, kako se prav te razredne kategorije vtisnejo v medosebne odnose in jih oblikujejo. NAKUP VSTOPNIC

V naši širši okolici bi težko našli kraj, kjer se je magični obet industrializacije in napredka bolj boleče obrnil v svoje nasprotje. Kar je zanosno dajalo kruh, se je kasneje izkazalo za strup. Eno samo vlakno je dovolj, da človek zboli. Azbest je vzel veliko življenj in jih desetletja po prepovedi uporabe še vedno jemlje. Vendar se tragična zgodba Anhovega ne zaključi pri proizvodnji salonita. To je v devetdesetih nadomestila proizvodnja prav tako rakotvornega stirena. Kmalu so sledili še sosežig strupenih odpadkov, masovni izkop rudnine iz lokalnega kamnoloma ter neurejen vodovod, v katerega je nedavno vdrla s težkimi kovinami zastrupljena voda. Toda Anhovo ni samo zgodba o mnogih oblikah ekološkega uničenja in prevladi kapitala nad zdravjem ljudi. Je tudi zgodba o uporu, pogumu, trdoživosti, solidarnosti in vztrajnosti. Zahvaljujemo se Društvu EKO Anhovo in dolina Soče, Bogomirju in Slavki Bavdaž, Heleni Markič, dr. Metodi Dodič Fikfak, Milovanu Bertotu, Lilijani Pulec, Branku Skoku, dr. Nevenki Mlinar, dr. Nadi Merljak, Zlatku Kumarju, Anji Medved, Sabini Maver, Mojci Dumančič in vsem, ki so z nami delili svoje zgodbe. NAKUP VSTOPNIC

Simbol ≈ v matematiki zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma dobesedno pomeni približno enako kot, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje medčloveško vrednost in jo primerja z močjo kapitala. Khemiri s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kar obžalujemo, prevedli na ekonomske formule prihodka in ultimativnega dobička? Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja do direktnih nagovorov publike. Uprizoritev je ves čas na tanki meji med absurdnimi, vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo, na drugi. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti. NAKUP VSTOPNIC

Sna kresne noči ni treba posebej predstavljati. Gre za pastoralno komedijo, prežeto z vilinskim, transcendentnim, pa tudi izrazito stvarnim svetom. Kot eno najbolj priljubljenih del Williama Shakespeara odpira temeljna vprašanja razmerja med resničnostjo in sanjami, med družbenimi normami in njihovim vplivom na posameznika. V procesu ustvarjanja je bil poudarek na izzivu oblikovanja uprizoritvenega sveta, ki bi besedilo, nastalo pred več kot 500 leti, približal sodobnemu gledalcu. Pri tem je bilo ključno iskanje ravnotežja med ohranjanjem njegovega izvornega bistva ter umeščanjem v povsem drugačen sodobni kontekst. Posebno pozornost odpira vprašanje, kako danes uprizarjati vilinski svet in kako ga misliti znotraj sodobne gledališke poetike. Nakup vstopnic  

Inkubator, nepogrešljivo orodje za reševanje prezgodaj rojenih otrok, simbolizira predanost varovanju vsakega človeškega življenja, tudi tistega, ki še ni biološko samozadostno. Z natančnim uravnavanjem temperature, vlažnosti in kisika ter zmanjševanjem zunanjih dražljajev inkubatorji poustvarjajo razmere v maternici in bistveno prispevajo k preživetju in zdravemu razvoju prezgodaj rojenih otrok. Gledališka raziskava povezuje simboliko inkubatorjev in brutalno sedanjost vojne v Gazi. Prizori inkubatorjev brez elektrike v bolnišnici Al Šifa in novorojenčkov, nagnetenih skupaj, da bi jim bilo toplo, odpirajo vprašanje meja (ne)človeškosti. Oliver Frljić je poskušal podoben projekt ustvariti v Nemčiji, kjer v zadnjem času največ deluje, vendar zaradi tamkajšnjega zatiranja vsakršnih propalestinskih glasov to ni bilo mogoče. Tako se je znova povezal s Slovenskim mladinskim gledališčem, v katerem je poprej ustvaril nekaj svojih najbolj odmevnih (in kontroverznih) projektov. NAKUP VSTOPNIC

V igri Zdravnica (2019) je večkrat nagrajen britanski dramatik in gledališki režiser Robert Icke medicinsko etiko postavil nasproti verskim in drugim nazorskim prepričanjem, populizmu in strupu javnega mnenja. Do izraza prihajajo kompleksne povezave in vprašanja medicinske etike, ekonomskih pritiskov, identitetnih politik in toksičnih javnih diskurzov. Dramo Zdravnica je Icke avtorsko naslonil na komedijo Arthurja Schnitzlerja Profesor Bernhardi iz leta 1912, protagonista spremenil v protagonistko in problem poglobil s prestavitvijo v sodobnost. Poleg Schnitzlerjeve kritičnosti do dunajskega antisemitizma je Icke v Zdravnico vpeljal vrsto novih motivov in se osredotočil na vprašanje identitete v širšem, filozofskem smislu. Nastala je vznemirljiva politična in družbenokritična igra, ki ni od Schnitzlerjevega časa niti malo manj aktualna in eksplozivna. NAKUP VSTOPNIC

Uprizoritev je nastala po romanu italijanskega pisatelja Alessandra Baricca Ocean morje (1993), ki s svojo fragmentarno strukturo in estetsko razsežnostjo danes velja za ključno delo sodobne italijanske literature. Tako kot roman tudi predstava dogajanje postavlja v oddaljeno in osamljeno letovišče Almayer, pomemben, čeprav začasen dom številnim namernim in naključnim gostom – prišli so z upanjem, da jih bo morje kot zadnje zdravilo rešilo njihovih bolezni. Zgodbe teh nenavadnih prebivalcev – prežete z izgubljenimi ljubeznimi, razočaranji, brodolomi in večnimi vprašanji – se najprej le rahlo dotikajo druga druge. Prihod skrivnostnega mornarja in pozneje zdravnika razkrije, kako globoko so njihove usode med seboj prepletene, vse pa neizbrisno zaznamuje morje. Morje kot simbol in protagonist postane nenehno spreminjajoča se kulisa, ki odseva in preizprašuje čustvena stanja in preobrazbe. NAKUP VSTOPNIC

V uprizoritvi so uporabljene tudi avtorske skladbe zasedbe Mulčer (Samo Kutin, Andrej Fon in Szymon Gasiorek) in skladbe Sama Kutina v soavtorstvu z Enjo Grabrijan. Ostali glasbeniki, ki sodelujejo s Samom Kutinom pri glasbi za Dodekalogijo 1972–1983, so Jure Boršič, Kaja Draksler, Jošt Drašler, Vid Drašler, Andrej Fon, Szymon Gasiorek, Iztok Koren, Ana Kravanja, Dejan Lapanja, Eduardo Raon in Tea Vidmar. Uporabljena je tudi glasba s plošče Odpotovanja Tomaža Pengova in druga glasba iz leta 1973. Leta 1973 Jugoslavija postane evropski prvak v košarki, Fellini posname Amarcord, Pink Floyd izdajo The Dark Side of the Moon, Pengov pa svojo nepozabno ploščo v stranišču. Ameriško psihiatrično združenje umakne homoseksualnost iz svojega priročnika duševnih motenj, konča se ameriško posredovanje v vietnamski vojni, v New Yorku se zgodi prvi klic z mobilnim telefonom in naslednji dan odprejo World Trade Center. Ustanovljena je gobarska družina Nova Gorica, Atletski klub Nova Gorica pa praznuje prvih deset let delovanja. Nova Gorica gosti športne igre delavcev lesne industrije Socialistične Republike Slovenije … Predstava 1973 je transgeneracijska dokumentarna fikcija, ki temelji na osebnih zgodbah ustvarjalk_cev. Pripovedi iz sedemdesetih let rastejo iz takratnih stanovanj ter se povezujejo s številnimi lokalnimi in globalnimi dogodki. Predstava je del gledališke dodekalogije 1972–1983, orisuje mrežo življenjskih usod, ki se raztezajo skozi čas, zaznamovane s potovanji in selitvami. Predvsem pa je to omnibus o gledališču samem. Nakup vstopnic

Igralka in igralec izvajata svoj eksperiment v dvorani, namenjeni predvsem tonskemu snemanju. Prostor je urejen v modernističnem slogu 50. let prejšnjega stoletja, zgradba pa je bila zgrajena v času Avstro-Ogrske monarhije. Njun eksperiment so navdihnila predavanja fizika Richarda Feynman.  V naravoslovju je eksperiment postopek nadzorovanega opazovanja in merjenja pojavov, ki nam pojasni, zakaj se fenomen dogaja in zakaj se ponavlja. Pomaga nam razlikovati pomembno od nepomembnega in videti znane pojave v novi luči. V naravoslovju eksperiment uspe, če vedno daje enak rezultat. A kako se to odraža v svetu gledališča in performansa? Predstava Zares raziskuje povsem drugačno postavitev. V umetnosti je eksperiment uspešen šele, ko se njegov izid nikoli ne ponovi. Inovativen in konceptualno pogumen avtorski projekt režiserja Tomislava Šobana je nastal v skupnem ustvarjalnem delu z dramaturgom Marinom Lisjakom, igralci in avtorsko ekipo. NAGRADENagrada za najboljšo predstavo na 34. Marulićevih dnevih (2024)Nina Violić – nagrada za najboljši igralski dosežek na 34. Marulićevih dnevih (2024)Livio Badurina – nagrada Mladen Crnobrnja za vlogo na 48. dnevih satire Fadil Hadžić (2024)Nagrada za najboljšo režijo na 48. dnevih satire Fadil Hadžić (2024)Velika nagrada na bienalu Stage Design – BiSD (2024) Nakup vstopnic

Mentorja in mentorica Gledališka režija doc. Žiga Divjak, Dragan Živadinov Umetniška produkcija doc. Mija Špiler   Če je spol normativna kategorija, opredeljena s civilizacijskimi pričakovanji, potem implicira tudi obstoj teles onkraj – teles, ki se tako ali drugače ne uvrščajo v tisto, kar je definirano kot normativ. Ta telesa so izključena iz diskurza o tem, kaj naj bi spol bil. Prevladujoči diskurz v najboljšem primeru še vedno pozablja na telesa onkraj, v najslabšem pa jih patologizira in medikalizira. Nasilje nad telesi, ki na različne načine odstopajo od normativnega okvira, je vsakodnevni pojav, ki se pomembno izrisuje tudi v resnični zgodbi Davida Reimerja. Jaz, David poskuša prevprašati prevladujočo binarno dojemanje spola in pričakovanja, ki obstajajo znotraj binarne matrike moškosti in ženskosti.   Nakup vstopnic

Nafta je performativni mozaik, ki združuje postopke predavanja, dokumentarnega gledališča, zvočne instalacije in manifesta. Predstava raziskuje prepletene svetove podatkovnega kapitalizma, črpanja nafte in radikalnih kolektivnih akcij. Uprizoritev skozi dva dela, Antropocen in Pirocen, črpa iz obsežnega arhiva, v katerem se glasovi subverzivnega podkasta (O.I.L.) prepletajo z življenji in deli članic in članov umetniškega kolektiva R.Mutt. Nafta je produkt geološkega naključja. Ni naključje, da je to tudi zgodba dokumentarista, povezanega z naftno industrijo, ruske nevrologinje, razdvojene zaradi vojne, premožne poljske anarhistke, ki se je odpovedala svoji preteklosti, nemškega glasbenika, ki sproti briše lastno glasbo, in danske umetnice, katere performans nehote omogoči vzpon dejanskih skrajnežev. Nafta je zgodba o zavetjih v času konca sveta, o utopiji v času, ki na videz ne dopušča alternativ. Avtonomna cona znotraj sveta, ki gori in se seseda sam vase.   Nakup vstopnic

Predstava Ladje ne bi bila mogoča brez skupnosti, ki jo je pomagala oblikovati na najrazličnejše načine. Hvala za veter v jadra Zavodu za turizem, kulturo, mladino in šport Kanal, Slovenskemu narodnemu gledališču Nova Gorica, Gledališkemu društvu Kontrada Kanal, Jožefu Kodelji, Doroteji Kodelja, Tanji Lemut, Miroslavu Madonu, Anici Madon, Silvestru Jakopiču, Jasmini Jakopič, Maji Simoneti, Anki Garlatti, Egonu Cijanu, Polonci Cijan, Matevžu Cijanu, Ines Cijan, Ivanu Jederliniču, Tatjani Kolenc, Sašu Štihu, Medei Novak, Bojanu Peršetu, Barbari Fajdiga Perše, Klemnu Korbarju, Neži Perše, Matiji Peršetu, Lei Korbar, Ivanu Križniču, Ireni Križnič, Niki Šimac, Petru Mignozziju, Nadi Likar Lazovski, Dragiju Lazovskemu, Barbari Mlinar, Lijani Jurečič, Primožu Kožuhu, Matejki Bucik in Gorazdu Ipavcu. Avtorska gledališka predstava Ladje temelji na resničnih zgodbah slovenskih izseljencev, predvsem tistih, ki so v različnih zgodovinskih obdobjih odšli v Avstralijo in Argentino. Izhaja iz izkušenj ljudi, ki so zaradi ekonomskih stisk, političnih pritiskov in strahu pred vojsko zapuščali dom ter se podajali na negotovo pot čez gozdove, meje in oceane. Uprizoritev preizprašuje pojem doma ter oblikovanje identitete in pripadnosti skupnosti. Osredotoča se na trenutek odločitve za pogosto nepovraten odhod – čez mejo, na drug kontinent, na drugo poloblo – ter na točko slovesa, kjer skuša razumeti okoliščine in notranje razloge odhoda. Besedilo prepleta citate iz knjige Med srečo in svobodo Brede Čebulj-Sajko ter izpovedi tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali. Iz omenjene knjige so v predstavi citirana pripovedovanja Marte Obleščak, Andreja Obleščaka, Pavle Gruden, Vinka Ovijača, Billa Mariniča in Frida Mavka. Nakup vstopnic

Zahvaljujemo se Nedi R. Bric, Daši Doberšek, Linnu Julianu Koletniku, Janu Krmelju, Vorancu Mandiću in Dragi Potočnjak.   Leta 1974 Marko Brecelj izda znameniti Cocktail, Jugoslavija v nogometu z 9 proti 0 premaga Zair (kar skoraj privede do diplomatskega škandala), japonski narednik Hiroo Onoda po tridesetih letih skrivanja na Filipinih izve, da je druge svetovne vojne konec, Muhammad Ali v dvoboju onesposobi Foremana in znova osvoji naslov boksarskega prvaka, ABBA zmaga na Evroviziji, turška vojska zasede več kot tretjino Cipra in postavi razmejitev, ki je v veljavi še danes, ekspresni vlak se na poti iz Beograda v Zagrebu iztiri, pri čemer umre 153 ljudi, z Revolucijo nageljnov se konča fašistična diktatura na Portugalskem ... Predstava 1974 je transgeneracijska dokumentarna fikcija, ki temelji na osebnih zgodbah ustvarjalk_cev. Pripovedi iz sedemdesetih let rastejo iz takratnih stanovanj ter se povezujejo s številnimi lokalnimi in globalnimi dogodki. Predstava orisuje mrežo življenjskih usod, raztegnjenih skozi čas, zaznamovanih s potovanji in selitvami. Predvsem pa govori o gledališču samem. Nakup vstopnic

Ko se na istem odru srečajo imena, ki so v preteklem desetletju nasmejala številna občinstva, veš, da ne gre za eksperiment. Gre za preverjeno robo. Za klasiko. Za šale, ki prestanejo test časa. Stand-upovska klasika prinaša večer brez filtrov, brez olepševanja – samo najboljše na edinstvenem odru StandupLenta! Žerjal – direkten, oster in vedno korak pred publiko.Škrlep – inteligenten absurd z nalezljivim tempom in šarmom.Novak – energija, improvizacija in šale, ki pridejo takrat, ko jih najmanj pričakuješ. To je ekipa, ki ve, za kaj se gre. Vstopnice: 15 € sedišče (do 24. 6.) / 20 € sedišče (od 25. 6.);za študente in dijake: 5 € popusta na posamezno vstopnico. Paket Tri plusPri nakupu vstopnic za vsaj tri različne dogodke iz sklopa StandUpLent vam podarimo 20% popust na celotno vrednost nakupa. Imetniki osebnih kartic Visa OTP lahko vstopnice za Festival Lent 2026 kupite 10 % ceneje. Popust velja za nakupe do vključno 30. aprila. Popusti in druge ugodnosti se ne seštevajo. Več o ugodnostih in nakupu vstopnic. *Prireditev bo izvedena v vsakem vremenu. Ker želimo vsem obiskovalcem omogočiti prijetno spremljanje dogodka in dobro vidljivost na oder, odpiranje dežnikov na prizorišču ni dovoljeno. Svetujemo vremenu primerno obutev in oblačila.