rekreacija

Bi lahko rekli. Kaj je tega treba bilo – umetniki, politični delinkventi in izumitelji so pač tisti, ki jih zlahka vržemo v socialni bazen Maribora. Težko verjeti, a uporniški potencial pač paše tudi v Maribor. Eno izmed možnih je sicer tudi Novo mesto, ki pa nima takega socialnega vprašanja in izgube, kot ju ima Maribor. Poleg Revoz in Krka sta dobro donosna posla, saj bolezni ostajajo, se še zmeraj množijo, nekaj jih sicer poustvari še farmacija, prav tako pa tudi želja po avtomobilih ni izključujoča. Gre za dve gospodarski panogi, ki prinašata ne samo delovna mesta, temveč tudi redni dobiček. Maribor bi kaj takega prav nujno potreboval – da bi lahko postal mesto priseljencev in ne le vstajajočih upornih ali nekoliko sanjaških duš, kot so bili v nadaljevanju umetniki, izumitelji in politiki. Ali pa tudi priseljenci Primorci, ko so jim požgali njihova prebivališča in vasi. Pridobitek za vzpostavitev slovenskega gledališča v Mariboru je pripisati prav njim, ki so tako kot vodje, režiserji kot tudi igralci, »odigrali« pomembno vlogo, da se je vzpostavilo nacionalno gledališče.

Bila so različna jabolka spora, zaradi katerih so prišli »pribežniki« ali uporniki. Oziroma jim je tako etiketo jim nadela takratna oblast. Ali zgolj slabo razumevanje šal v primeru Vitomila Zupana. Njihov entuziazem in neposrednost sta za kakšno Ljubljano ali Celje bila premočna in nista zdržala. Tako so v Maribor deportirali Karla Destovnika Kajuha, ki je zaradi dedove narcisoidnosti po materini strani sprva kot majhen otrok s starši že bival v Mariboru, kasneje pa ga je pot skoraj nečastno pripeljala na klasično gimnazijo, saj so ga s celjske gimnazije zaradi politične provokativnosti preprosto »vrgli«. Na posredovanje celjskega ravnatelja pa so mu le omogočili nadaljnjo gimnazijsko izobraževanje, vse dokler se ni odločil za pot v partizane in v legendarno XIV. divizijo. Uporniški duh je v mariborski zapor oziroma kaznilnico pripeljal tovariša Tita in prej omenjenega Vitomila Zupana. Hišni pripor pa je doletel Lovra Kuharja, skoraj, po nepreverjenih informacijah, celo nesojenega vodja Jugoslavije. 

Vsem je bilo skupno napol životarjenje, Nikolo Teslo je v Maribor prineslo nekaj boemstva in nekaj dolgov. Tudi Jurčiču pri Slovenskem narodu ni šlo nič kaj bolje. Beda in še enkrat beda. Še dobro, da danes težko pričakuje, kdaj bo končno pri prvi gimnaziji obrnil list, ko bo maturo opravila še ne odpadla cvetlica. A to je le mit in kakršnakoli šala na račun kipov je že skoraj napad na kulturno zgodovino.

A prav vsak izmed njih se je vpisal na seznam pomembnih zgodovinskih osebnosti. Kot da so iz dna zrastli v osebnosti, postali člen pomembnih posameznikov ne samo za zgodovino Slovenije ali Jugoslavije, temveč tudi svetovne dediščine. Eden izmed takih sta predvsem Tesla in Tito. Prvi genij, z nepriznanim akademskim nazivom, in drugi, veliki vodja, za katerega sem kot nadobudna najstnica v njegovo spominsko knjigo v Kumrovcu napisala, da bo večno živ. Anarhistični duh je pripomogel, da ga je takrat lahko premagal le Che Guevara, v katerega majici sem se ponosno sprehajala kar nekaj časa.

Vsem zgoraj naštetim pa je bila skupna tesnoba – Kafkov sindrom je v Mariboru povsem razumljiv, saj je tukaj Kafkova točka, ki jo dobri poznavalci njegovih del lahko hitro prepoznajo, kamor se torej lahko postavijo in zrejo v blodnjak negotove prihodnosti. Vendar je ta tesnobnost še najbolj groteskna v destrukciji njihovih osebnosti. V zlomu posameznika, ki je v bedi preživljal svoje (ne samo) mariborske dneve in že takrat lahko spoznal, kaj vse terjajo umetnost, ideja, želja po drugačnem, zaradi katerih te kaznujejo, obsodijo in ti brutalno želijo zlomiti duha in ga preoblikovati po svoji volji. 

Veliko srečo ima Maribor v smislu sistema zaradi kakšnega Tomažiča in kasneje Grmiča, da v Mariboru nista sledila ideji in tradiciji ostalega kranjskega klera, ki je zlomil idejo bratstva in enotnosti, ki, če si seveda znam interpretirati Sveto pismo, uči ravno to.

In ja, take neuresničene, izmozgane muze, ki jih je politični sistem želel zdrobiti in vkleniti v svoj mehanizem, so bili obravnavani »disidenti«, tako težkih udarcih sistema iztisnili tisto, kar je najpomembnejše – svojo lastno zavest in prepričanje. In na vprašanje Was ist Kunst, Marinela Koželj?, umetnika Raša Todosijevića, lahko kot perfomance storimo tudi mi – nemo zrenje, togost, otopelost, samo za to, da se udarci, bolečina, ostre besede ne zarežejo v nevrone, v živež razuma in čustev.

Potiskane majice so še zmeraj hit. Ampak kakšne. Z različnimi namigovanji in provokativnimi zapisi so po navadi produkt več verig z oblačili, za katere nima smisla delati reklame, saj namen tega prispevka še zdaleč ni te narave. Hit me in podobna seksualna manija pač zabavno producira in služi v različnih barvnih odtenkih. Eno poletje želi prekositi naslednje. In če vsaj delno stikaš oči po izložbenih oknih in si del tega tudi sam – četudi seveda ne želiš biti, se ti zgodi, da lahko kolekcije mirno datiraš in točno veš, kdaj in kje je predvsem mimoidoča kupila dotično majico. 

In tukaj se mi razblini ves pomen prvotnega nošenja takih majic. Če so v preteklosti bile velike, enormne majice, četudi v primeru S velikosti, in rdeče, s potiskanimi velikimi idoli polpretekle zgodovine ali pa črne s potiski različnih rock in metal bendov, se je čar razblinil, ko so se takšne majice začele spreminjati v tajlirano obliko. Kak pomen pa ima nošenje parol kot je Hasta la victoria siempre, seveda s potiskom svetega Che, ki ga je ubila C. I. A. v ljubki minimalistični majčki? Zreducirane majice na »ručke« govorijo o zlitju pop kulture s kakršnokoli situacijo – tudi z zgodovino, ki že tako ali tako (p)ostaja pristranska. In tako je podoba Cheja, ki sem ga zato kot obesek protestno nosila le še na pasu vojaške torbe čez ramena, postala le pridih, zreduciran na simbol. Majica pa je ostala z mano, saj po invaziji poskusa uvesti modo v svet »upornikov«, je vsaj pri meni niso dosegli.

In čas terja svoje – vse manj mladostnikov vidim, da bi se šli outsiderje. Da se vse zliva v eno skupno idejo neopaznosti, za kar pa je kriv čas in svet, ki prepričuje, da je vse, kar skrene s poti, čista izguba časa in energije.  

Potiskane majice pa danes nosijo predvsem promocijsko ali že včasih prav neokusno namigovanje. Pa nisem zadrta. Prav tako pa majice nosijo že novo noto. Paradižniki, ki želijo rešiti slovensko kmetijstvo, s tem, da lahko ob njih kupiš majice s prisrčnimi napisi, kako se fejst punca in fant prehranjujeta s to zdravo in nezdravo zelenjavo slovenske sorte, no, nekateri ga imajo tudi za sadje, nosita še takšno majico. Zelo idealno. Naj še mi kdo ponudi majico z I feel Slovenija. Ne bo šlo.

Pri tem se mi podira še čar, da se kupovanje na štantih vse bolj izgublja. Zakaj? Štanti. Edino izvirno trgovanje. In sedaj tudi ni več takšno, kot je bilo. Barantanje, ki ga sicer slabo obvladam. Pred leti sem še v najbolj zabačeni vasici v Italiji naletela, da se ves čar podira še tukaj. 

In ja, le kaj naj še reši pravo uporništvo in trgovanje? Pravzaprav, kaj naj reši ta čas? Če bi si omislila majice naredi si sam, to je še ena spletna ideja, zagotovo kak Kosovel. In njegova konstruktivistična podoba. V vsej razsežnosti pa zraven »Evropa umira.« Pa ne zaradi beguncev, kateri lahko postanemo čez noč tudi sami. Pač pa zaradi razpršenega vsesplošnega zatiranja, vnovičnega vzpenjajočega neonacizma in idealizirane podobe vedno večje trdne drže, ki uklešči še tako pokončne. Za Slovenijo pa bi lahko pridela še Makarovičevo ali Cankarja. Kokoši in hlapci. Eno in drugo je sinonim za sindrom črednega nagona, ki veselo stopiclja in tako ostaja le peščica Jermanov. Ravno On pa bi moral postati idol, če želimo, da se kaj izboljša.

Pred kakšnima dvema poletjema sem v japijevskem kafiču na ljubljanski obvoznici na šanku zagledal kvalitetno športno revijo, ki je nisem videl še nikoli prej in niti več nikoli potem, zato se tudi naziva revije več ne spomnim, a sem se zdaj, ko Tomaž Lukač, zagotovo eden najboljših in najbolj prezasedenih televizijskih komentatorjev pri nas, stoji pred nekakšnim pametnim zaslonom pred tekmo Real-Paris na Kanalu A, spomnil članka, ki je govoril o tem, kako se spreminjajo navade gledanja nogometa.

Nogometni studiji v Sloveniji so v zadnjih letih iz popolnoma napačnih razlogov postali najbolj zabaven del nogometnih prenosov, saj smo se ljudje začeli tako posmehovali Udovičem, Zupanom in Prašnikarjem, da smo se vzljubili. Vsi ti gosti so namreč bili in so še vedno tako navadni, nezanimivi in predvidljivi, da te pred ekranom skoraj vselej, ko jih gledaš, oblije občutek superiornosti. In ne samo, da so dolgočasni, tudi o nogometu ne vedo nič več kot ti!

Tako smo se zabavali leta in leta, svet se je vrtel naprej in potem je po nekem času postalo vse skupaj ne samo popolnoma nekonkurenčno, ampak tudi že malo omalovažujoče. Ja, po nekem obdobju se naveličaš navdušenja nad najzanimivejšimi nogometnimi floskulami, sijajnih uspehov iz leta 1999 in tudi čakanje na tisto bedarijo, ki jo bo zinil Cime, Bozgo ali Oblak, se ti zdi že malo odveč.

Kanal A, ki je lastnik pravic najzanimivejših tekem Lige Prvakov v letošnji sezoni, se trudi iz nogometnih studijev, ki so v zadnjih letih utrdili stereotip o površnosti in primitivnosti nogometa, narediti več. Ocenjujejo, da je nogometnim gostom, potrebno dodati nekoga, ki ve, kako se je potrebno boriti za gledanost, zato so tako v torek kot v sredo povabili v studio tudi igralca, ki skupaj z nogometašem in voditeljem tvori trojček, ki se mu nekje čisto pred začetkom tekme pridruži strokovni sodniški komentator.

Torkovo zasedbo je sestavljala resnično povsem solidno nogometna razgledana voditeljica, takšna italijanskega tipa; glavni igralec nove komedije Šiška Deluxe in Rok Kronaveter, nogometaš Olimpije. Čeprav brez kakšnih večjih presežkov, smo se zahvaljevali Adamu Smithu in zakonitostim ekonomije svobodnega trga. Marsikaj ni štimalo in vmes je bilo tudi mučno, a to so koraki v pravo smer. Vmes prispevki, od odličnega o „rezancu“ Angelu di Marii do tistega o nogometaših bivše juge v Realu, ki je bil sicer veliko slabši; na koncu pa še gospod Nikolič, sodniški komentator, ki je resda zelo netelevizijski in neokreten, a idejo razumem in jo nekoliko podpiram kot poskus medgenaracijskega dialoga, kateremu sem v današnjih časih zelo naklonjen.

Sredina trojka je bila še veliko bolj zanimiva širšemu občinstvu. Poleg voditelja, ki je oddajo odlično začel z napovedjo „120 minut vrhunskega užitka“, še stari dobri vicmohar Gojmir Lešnjak – Gojc, ki mu je sicer velik del legitimnosti tudi pri šalah odpihnilo dejstvo, da ni vedel za slovito tekmo 7:1 (s tem ne mislim na Maribor-Rudar), in eden in edini Branko-Brane Oblak, ki je igral na Marakani pred 200.000 ljudmi in ki je v studijih vedno že tako neprimerno sproščen, da me je strah, da bo lepega večera tam pred vsemi nami prdnil; pripradnik stare šole, katere član je tudi Katanec, ki ve o vsem vse, o fuzbalu pa še nekaj več. Omenjena konstalacija je bila tudi vizualno zelo prepričljiva,… tako sem začutil, ko sem dal na „mute“. Vse dobro, vse lepo in prav, dokler…

Dokler ne pride pred nekakšen pametni zaslon Tomaž Lukač in začne pod pretvezo zadovoljevanja tiste najzahtevnejše nogometne publike z malenkost utišanim, zaigrano poglobljenim tonom ponavljati trivialne nogometne podatke. A tako? Nekaj za vsakega v oddaji torej, tudi za tiste, ki gledajo fuzbal zaradi lepih voditeljic, ki radi kritirajo sodnike, se smejijo Gojčevim šalam, obujajo spomine na fuzbal v 70-ih in 80-ih, navijače Olimpije… A to? A to je pa torej za nas? To je torej tisti del oddaje za nogometne komplikatorje in analitike?

Navade gledanje nogometa se spreminjajo. Da, tudi pri nas. Ljudje po vsem svetu spremljajo nogomet vse bolj in bolj natančno. Zanima nas ne samo osnovna statistika, streli, posest, ampak tudi zakaj prihaja do razlik v strelih, kotih in posesti. Glasno branje številk, ki jih vidimo na zaslonu, je omalovažujoče. Članka iz ljubljanske obvoznice, ki je govoril, kako se nogomet zaradi sodobne tehnologije, večjega dostopa do informacij, večjega števila nogometnih prenosov in vse večje težnje po poglobljenem razumevanju igre in rezultatov spreminja, še zlasti pa se spreminjajo nogometne oddaje in prenosi, na Kanalu A očitno še niso prebrali tisti, ki bi ga morali pa čeprav je glede na razvoj in konkurenčnost medijev zdaj že arhaičnega značaja. A s Kanalom A sem v zadnjem času znova dobil vsaj upanje. Da drugi programi med prenosi nogometa kmalu ne bodo več zatemnjeni…

Nogomet, Fußball, el Futbol…je univerzalni jezik, ki ga razumejo vsi navijači po svetu. Ne pozna razlik med rasami, kulturami in spoloma. Gre za najpomembnejšo postransko stvar na svetu.

Zanimivo izjavo je, pred časom, podal legendarni hrvaški trener Miroslav Blažević: »Moški, ki nimajo radi nogometa so pedri.« Moje mnenje pa je, da če v mojem primeru fant ne spremlja niti enega športa, za mene sploh ni fant. Zelo cenim, če se tudi kakšna punca zanima za brcanje okroglega usnja. Ravno nekaj takega sem doživel ,pred kratkim, ko smo v okviru šole obiskali Rim in si eno popoldne ekskurzije rezervirali za ogled nogometne tekme.

Na poti v večno mesto smo se z profesorjem zmenili, da gredo po njegovih besedah: »Babe v šoping, dedi pa na tekmo.« A se je kar pošteno zmotil. Od šestih interesentov sta se javili kar dve punci. Vsi smo bili šokirani, in se spraševali ali sploh mislita resno.

Ko pa je napočil trenutek za odhod proti Olimpijskem stadionu, smo bili vsi vznemirjeni. To pa zato, ker do zadnjega trenutka nismo vedeli, kje bomo kupili vstopnice, za ogled tekme. Na koncu se je vse v redu izteklo in vstopili smo na drugi največji stadion v Italiji.

Bili smo priča ne preveč zanimivi nogometni predstavi med Laziem in Torinom. Ampak že občutek, da sediš na tako velikem stadionu, kot je Stadio Olimpicoje bilo edinstveno doživetje.

Vsi dijaki na čelu z profesorjem pa smo obnemeli, ko se je na video ekranu začela predvajati začetna enajsterica domače ekipe. Ne zaradi tega, da morebiti ne bi zaigral prvi zvezdnik domače ekipe Miroslav Klose, temveč sta naši dijakinji vedeli za skoraj polovico nogometašev Lazia. Povrh vsega pa še obe navijata za isti klub kot jaz-  FC Barcelono. Bil sem navdušen in kar nisem moral verjeti svojim očesom in ušesom. Mera pa je bila polna, ko sta zadeli še točen rezultat tekme oziroma, da bo domača zasedba slavila z 3:0 in res je bilo tako. Od tistega dneva dalje, ne podcenjujem nogometnega znanja niti ene ženske ali punce preden jo bolje ne spoznam.

V svoji nogometni karieri, če jo sploh lahko tako imenujem, sem od trenerjev slišal toliko bedarij, da so se mi v nekem obdobju zasrali vsi trenerji, soigralci, kopačke, garderoba, goli in cel šport z ofsajdom vred. Kljub temu pa sem se v soboto na tekmi spomnil enega, sicer neuspešnega, trenerskega motivacijskega govora. Znameniti Gogi nas je po zadnjem treningu pred pokalnim derbijem v Kamnici poklical v krog in rekel, da bomo tekmo proti Kamnici dobili ali izgubili že pred tekmo. Da bodo nasprotniki zelo agresivni, motivirani in da se moramo za to tekmo „napaliti“ že pred začetkom. Ko bomo na igrišču, bo že prepozno…

Nisem ga poslušal in seveda takrat tega nisem priznal, ampak vsaj to je imel prav. Tekmo v Kamnici smo gladko izgubili. Ko se tekma začne več ne moreš nadoknadit adrenalina, in želje ki ga premore nasprotnik. V očeh mesarja je bilo jasno, da je o tekmi razmišljal že več dni in da mu pomeni veliko več kot meni. Bil sem tehnično boljši, hitrejši, on je sicer res imel močnejši šut, ampak gledano celotno mi ne bi smel biti konkurent. Če se tekme ne bi igrale tudi in predvsem v glavi. Če ne bi na igrišču šlo za motivacijo, željo, strast,…

Celju se je v soboto na Areni Petrol zgodil scenarij iz Kamnice. Tekmi so izgubili že pred tekmo. Pred tremi dnevi so premagali Olimpijo in zdaj puf – ostalo ni ničesar več. Odsotnost v podajah, nekrvoločnost v dvobojih in nezaupljivo odkrivanje. Nobene sle po žogi in zmagi. Ekipa je svoje protinapade, na katere so Kapušinovi očitno stavili vse svoje skromne upe že pred tekmo, opazovala od zadaj in čakala, da jih odigra nekdo drug. Sami so imeli namreč tako pomembne obrambne zadolžitve, da stvari z brezupnimi protinapadi nikakor niso smeli postavljati na kocko. Zadetek v lastni mreži so Celjani nato končno dočakali v 15. in ko so potem prvič poskusili pri sebi nekaj premakniti, nezaupljivo in nesamozavestno stopiti na nasprotnika, še v 22. minuti.

Da gresta oba omenjena gola in potem tudi tretji, debelo na rovaš Jureta Travnerja res niti ni toliko pomembno. Čeprav je prav Travner pokazal največ odločnosti v zaključku akcij. Pri prvem golu je uspel na krivi nogi dobiti svojega obrambnega partnerja Sorio, pri drugem se je nekoliko precenil pri višini, pri tretjem pa še pri hitrosti, ampak resnično v soboto ni šlo samo zanj. Šlo je predvsem za Gogijevo pravilo – za četrtek, petek in soboto dopoldne, ko so bili Celjani prepričani, da so v sredo že naredili toliko, da se zdaj vsaj za nekaj dni v življenju ni več potrebno boriti. Da je potrebno tudi uživati po zmagah, saj čemu potem sploh vse skupaj. Sreda-sobota-sreda-sobota. Zmaga-poraz-zmaga-poraz. Strašljiva monotonost igralcev in klubov slovenske prve lige brez vizij in strategij.

Andražu Šporarju na drugi strani je v soboto cena že res ponovno močno poskočila cena in Henty je ponovno dokazal, da so bočni branilci slovenskih zelenic najšibkejši členi svojih ekip, Brljak, Klinar in Alves nakazali na širino kadra, Mitrovič in Kelhar na suverenost in stabilnost štoperskega dvojca, toda z vizijo in strategijo me zeleno-beli znova niso prepričali. Po 2:0 so se tako hitro sprostili in popolnoma spustili nadzor nad igro, da bi se Celjani kljub vsem zablodam, ki so jih utrpeli pred tekmo, celo lahko vrnili v igro. Šok-terapija, ki jo je izvajal Pušnik od srede naprej je torej zalegla le za kakšne pol ure, potem pa je to spet ostala samo še Olimpija na krilih individualnih kvalitet.

Šok-terapija zaleže prvič, drugič že malo manj, na daljši rok pa več nikakor ne, zato obstaja resna bojazen, da bodo na ta način Olimpijine zmagovalne serije postajale zmerom krajše. Da se bo Olimpijina baterija praznila in polnila vse hitreje, medtem, ko si so jo bi lahko Rudar že do sobote ravno dovolj napolnil, da bo na svojem neravnem igrišču zelo neugoden nasprotnik. Javornik, ki v intervjujih deluje mirno in trezno, daje občutek, da, čeprav z veliko slabšo ekipo od Maribora in Olimpije, zelo dobro ve kaj počne in da z ekipo dela na daljši rok. In čeprav me tudi bočna branilca Rudarja Kašnik in Ihbeisheh sploh ne navdajata s posebnim navdušenjem, bi se razlika med 1. in 5., ki v tem trenutku znaša samo 10 točk, v 17. krogu utegnila še malenkost zmanjšati,…  

Navijač Maribora

»Pa ne bom več tu delal. Ne. Ne bo me vsak, ki ima malo cajta zafrkaval. Marš pa s tako tovarno …«

»Daj, pridi, greva na pir. Pridi, pridi. Ker brez pira, ne bo mira. Je tak?«

»Tak’ kot si reko … pa prekleti naj bodo vsi direktorji, poslovodje, šefi, nadzorniki, inšpektorji. Fsi. Razumeš? Fsi! Ne bom se več pusto! Pa kaj si ti ja nor … Pa ne moreš tri mesece zamujat s plačo, potem pa še odvzemat dopust, ki ti pripada. Pa kaj si nor. Kje te živim jaz to? Štrajk! Jaz ljubim štrajk!«

»Alo, daj mi en Lucky Strike. Da malo pomirim živce.«

»Na. Mogoče je to moja zadnja škatlica. Saj pa ne vem, če si jih bom še lahko privoščil. Pa pir.«

»Eee, stari, nekak’ bomo že ukrepali. Ne bomo pustili, da zmagajo. Ne, ne. Nismo mi tista nališpana kurvetina, ki nastavlja rit vsakemu, ki gre mimo.«

»Cja, kaj pa vem prijatelj. Bomo videl. Veš, za taki horuk štrajk še mam moči, za kaj več pa ne vem … res ne vem. Nisem več tako mlad. Saj sam veš, kaki smo mi. Mi rinemo napre-nazaj. Saj res je, da za razliko od marsikoga znamo naprej, samo potem gremo vedno nazaj. Itak, da boljše je kot nič, samo ti po petdesetem letu to začne na veliko razjedati živce. Mi smo taki: Nekaj hočemo, si to vzamemo, ko pa dobimo, pa smo spet pri »hočemo«. Ali pa hitro pozabimo kaj nam je kdo naredil in se po začetni vzkipljivosti brž vrnemo nazaj. Recimo nekako tako, kot da bi država dobila dovoljenje ali karkoli pač država potrebuje za organiziranje svetovnega prenstva v fuzbalu, pa bi po začetni zagnanosti to bilo ful dobro in bi imeli že celi načrt, v glavnem vse kar spada zraven, potem, ko bi pa zagnanost rahlo padla, pa se nam več ne bi dalo in bi organizirali svetovno prvenstvo v balinanju.«

»Pa saj to ti dam prav ja … samo na koncu bo vse dobro. Boš videl. Še vedno je bilo.«

»Cja … če ti tak’ praviš.«

»Alo, točajka, daj še eno rudno!«

***

Zasvinjano mesto, ob zasvinjani reki

Spila sta nekaj rund. Saj ni važno koliko. Nasekana še nista bila. Samo malo bolj zgovorna kot ponavadi. Potem pa sta morala domov. Jože je šel do glavne avtobusne postaje na avtobus, tako da sta se poslovila pri Pandi. Brane pa proti centru. In zdaj, ko je seveda bil že razburjen in s par piri v riti, se je sprehodil mimo Astorie. Eeee, EZL EK. To bil je Ezl ek. Naša šola. Kako je pogrešal tiste čase. Če bi verjel, da je danes za mlade kjerkoli v mestu karkoli podobnega, kot so imeli oni, bi bil vesel. Bi bil srečen. Zdaj pa ne. »Mesto je mrtvo. Kam hodijo mladi danes? Ničesar nimajo. Vse je prazno, vse je sivo. Nič se ne dogaja.« Ja, ni verjel. Mislil je, da vsi mladi za štirimi stenami bulijo v tote kište. Pa je s spomini zavil dol proti Glavnemu trgu. Po praznem trgu s kužnim znamenjem je stopal, misleč, da je sam. Ker se ni oziral naokoli. Pa je vedno nekaj ljudi tam. V zadnjem času vedno več. Ampak! Če misliš, da ni nikogar, ga pač ni. Postaneš žalosten, nejevoljen, depresiven … bi rad drugam. Potem pa človek božji zavije proti Lentu in ugotovi, da Lent spet postaja mesto pozabljenih. Čeprav je vmes že oživel. Ni se prijelo. »Noben več ne ceni naše lepe trte. 

Ostaja samo zasvinjano mesto, ob zasvinjani reki. Oh moje življenje, kam si šlo?«

Maribor

Evo. Kako mu je mali lepo povedal. Verjeti moramo, da je Maribor še vedno super, še bolj super, najboljši. Verjeti, pa bo vse šlo samo gor. Zakaj? Ker mi smoMaribor. Točno to! Pa ne rabimo mi tujega kapitala, da se poberemo. Mi se znamo sami. Tako ko je to naredil ZZ-top. Ajdeee, Štajerska se veseli! To je to! Naše življenje, naša kultura. Ne kvazi umetnosti v galerijah, ampak kultura življenja – na horuk, špricer, pivo, fuzbal in pa to, kar manjka skoraj vsem ostalim – pristnost. Ne poznam vseh mest na svetu, vendar verjamem, da je Maribor najbolj pristen. Znamo biti mirni, skulirani, jezni, glasni, kakršnikoli hočeš. Vse je odvisno od situacije. Mi se ne šminkamo. In do potankosti veljajo besede dečkov s Sotle: »Narod pil je svoje doze, brez pretirane nervoze, zdravili so depresijo, z nogometno evforijo!« Pa še to ja, drugje je kruh samo menda bolj bel, ni pa res. Mi gremo naprejo – novi Maribor – uapauapa, uapauapa, uapauapa, uapauapa.

12:00. Spet sem se pozabil zmeniti za prevoz. Daj prosim, daj … naj še bo nekaj prosto in ob ugodni uri. Gledam. Nič. Samo ob 21:30 en. Pa že prejšnji ponedeljek sem šel tako pozno in ugotovil, da je nesmiselno. Potemtakem je bolje, če grem v torek zgodaj zjutraj. No, malo še bom počakal in kasneje ponovno pregledal. 12:40. U, en pelje ob sedmih zvečer. Jaåaa, če zdaj pičim v mesto pa opravim vse, kar moram, se ob štirih dobim s punco, potem ob petih delavnice … hja, bo šlo skozi, če me pobere nekje blizu bolnice. Super. Ob 19:10 pri Magdalenskem parku. Dobro, to je porihtano. Samo cjo … to pomeni, da moram vso prtljago nosit zraven, v mesto … ja nič, bom spakiral čim manj, nekaj itak že imam v Ljubljani. Vzamem nahrbtnik, v njega vtaknem pulover, dve brisači, beležko in Severni sij. Preverim, če še kaj rabim. To, tisto, ono … ja lahko še neke nogavice in šal. Poskušam natlačit v nahrbtnik, samo ni več prostora. Eh, pa kaj bom s šalom, brezveze bom zdaj vse mučkal. Ne rabim. Dobro. Imam vse. Grem na pošto, da plačam vpisnino, na katero sem že čisto pozabil in se še nekaj časa ne bi spomnil, če ne bi na VIS-u videl, da fakulteti dolgujem 24 eurov. Ja optimisti, zakaj pa ne pošljete položnice. Če vi meni po mailu pošljete, da imam to za plačat, jaz pozabim. Žal. V glavnem: sem poravnal. Kaj naj zdaj grem v mesto peš ali na avtobus? Hmmm … na avtobus bi bilo treba počakat 24 minut. Pasalo bi, da ne bi rabil hoditi z vsem tem, vendar … se mi ne da čakat. Pot pod noge. Z nahrbtnikom, računalnikom, jopo v rokah in budno, v kateri mi je petkrat prevroče, hodim, hodim, hodim. Nosim. Komaj čakam, da pridem v center, da vse to odložim.

Odvisnost od slušalk je razširjena že od njihovega nastanka, kar pa ne vem, kdaj je, ker mi na internetu vedno vrže ven le reklame. Vsi jih obožujemo. Edino tako lahko poslušamo vsako glasbo, ki nam je všeč, brez da bi nam sosedi tolkli po stenah.  Lahko poslušamo čisto vse, kar hočemo in kakor glasno nam telefon in slušalke dopuščajo. Sicer sem od zanesljivega vira slišala, da bo pol ljudi, ki posluša glasbo po slušalkah, do svojega 21 leta naglušna… ampak če pa so ljudje tako nadležni!!! 

Pravzaprav, če malo pomislim, se tako popolnoma vse skupaj izide. Zdaj, ko sem mlada, jih lahko preslišim s slušalkami, ko pa bom stara, pa jih tudi ne bom mogla poslušati. Popolno! Sicer je to precej nadležno, ker že sedaj pol časa sprašujem, kaj so sogovorci rekli, drugo polovico časa pa ugibam, kaj so rekli, ker se mi ne zdi vljudno še četrtič spraševati. Pa tudi večina mojih prijateljev je takšnih. Torej si lahko predstavljate učinkovitost sporazumevanja. Srečo imamo, če po letih prijateljevanja vemo, kako je drugemu ime. 

A slušalke so nekaj, kar spada k mladini. Ljudje smo vedno bolj zaprti vase in slušalke so kot ključ, ki še zaklene prej le zaprta vrata. Ker ko delaš kaj čudnega in nočeš, da kdo vdre v tvojo sobo, zaprta vrata niso dovolj. Če pa imaš slušalke na ušesih, lahko v glavi načrtuješ pokol, ne da bi te kdo motil pri tem. Lahko preslišiš kričanje zabitih ljudi okrog sebe. Zakaj, za vraga morajo govoriti tako glasno, in se tako cvileče smejati? Zakaj? Saj bi razumela, če bi bili tudi oni naglušni, a oni kričijo tako glasno, da se jih sliši po celem mestu. Pa da bi vsaj kričali Stephena Hawkinga! Ampak vsi vemo, da so najneumnejši ljudje vedno najglasnejši. Vedno so prepričani, da imajo najbolj prav. Zato me spravljajov bes. Zato brez slušalk ne zdržim niti minute. Če zraven prištejemo še govejo glasbo na avtobusih in balkan med odmori v šoli, bi si lahko slušalke prilepila na bobniče. Tako jih snamem le doma, kjer pa sem tako le devet ur na dan, od tega je sedem ur prespanih. 

Spomnim se, ko sem enkrat za rojstni dan dobila velike slušalke. Bile so najlepša stvar, ki sem jih kdaj dobila (sicer dobim le nogavice in spodnjice). Bila sem ganjena do solz. Nosila sem jih vedno. Do dneva D, enega hujših dni mojega življenja. Ravno sem nameravala spat in sem si hotela nadeti slušalke, ko sem ugotovila, da ena ne dela. Panična sem izvlekla vtičnik in ugotovila, da je bil skoraj pravokotno zvit. Kakšna pošast bi naredila kaj takšnega?! To je vendar še bolj kruto, kot če bi kdo skril daljinca!  Vedela sem, da jih sama ne bom mogla popraviti in da nimam denarja za druge. Še mesece sem bila travmatizirana od neumnosti, balkana in goveje glasbe na avtobusu, ki sem jim bila izpostavljena vsak dan. Potem pa sem dobila naslednje slušalke in spet je bilo vse vredu.

Govorim seveda o prvem in zadnjem šolskem dnevu, ki sta edina dobra dneva v teh desetih mesecih enega samega nenehnega živčnega zloma.

Prvi dan je vedno čudovit. Čisto vsakič je lepo vreme, kot bi nam vreme lagalo, kot si mi sami, da bo to leto boljše, da bo letos v redu. Vsi se uredimo, vsa dekleta se naličijo in si dajo gor najlepše mikro oblekice. Edino, kar nesemo v šolo, so alkoholci za fazane. Dvajset minut nemirno sedimo v razredu, potem pa zbežimo iz razreda inna kepico sladoleda. Že pol počitnic načrtujemo, kako bomo izgledali, kaj bomo delali in kako se bomo letos pa res sproti učili. Letos pa bom res odlična je po moje največja laž, kar si jo reče vsak vznesen učenec. Vsi vemo, da se bomo sproti učili do prvega dne, ko dejansko dobimo snov. Takrat pogledamo v tisti zvezek in… eh, premalo je še, si bom jutri pogledala. Potem ko to praviš dva tedna, pa kar naenkrat ugotoviš, da je zdaj pa preveč. Ja, no, škoda. Se bom pač začela učiti en teden pred oceno. Za ocene pa je vedno tako, da je v oktobru štirka grozna, maja pa si vesel dvojke. 

Ker pri tej temi več ne vem, kaj bi napisala, bom opisala svoj fazanski dan. Bil je edini dan, ki je po čudnosti konkurenca noči, ko sem morala spati na tleh, ker sta moja psa zasedla mojo posteljo. 

Torej:

Vsa prepotena in drgetajoča sem se na dvorišču tretje prikazala že eno uro pred naročenim časom. Bila sem prestrašena in živčna, a hkrati tudi dobre volje. Bila sem vesela in radovedna. Juhu, končno bom izvedela, kje je pravzaprav moja šola. Že med počitnicami sem jo iskala, pa sem našla le neko plesnivo morečo stavbo, a to zagotovo ne more biti to. Bila sem prepričana, da bo predšolska nekaj čudovitega in kako srečna bom tu. Že po prvem tednu sem ugotovila, kako zelo sem se motila. Po enournem čakanju na delitev dijakov po razredih sem še en teden čakala, da so končno povedali še moje ime. 

Potem nas je razredničarka popeljala po stopnicah mimo znaka PO STOPNICAHJE PREPOVEDANO HODITI DO PREKLICA! In mimogrede pripomnila, da tam ne smemo hoditi. Potem sem ugotovila, da je dejansko ta grozna stavba moja nova šola. Ja, no. Morda pa je notri lepša. Ni bila. Seveda sem že v prvih desetih minutah izpadla nora zaradi vprašanja, ki se mi je zdelo popolnoma smiselno, ostalim pa očitno ne.

Ko smo končali, sem se eno uro družila z nekima sošolkama, ki sta znali govoriti le o ljubkih fantih in Justinu Bieberju. V redu, nič hudega. Morda pa bi lahko kako znižala svoj inteligenčni količnik. Važno je, da imam prijateljice. Ko sem se ju končno rešila, mi je v glavi še naprej odzvanjalo od njunega kričečega smeha. Komaj na avtobusni postaji sem ugotovila, da ne vem, na kateri avtobus moram stopiti. Zato sem seveda stopila na napačnega. Vse se mi je zdelo normalno, dokler se ni ustavil pol ure vožnje, preden bi se moral. Potem sem komaj ugotovila, da ne bi smela stopiti na šestnajstko. In da bi morala prinesti slušalke zraven, ker ni bilo nobenega starša doma. Tako sem vsa popisana in počečkana morala hoditi dve uri, da sem prišla do doma, kjer pa sta se čudežno pojavila oba starša in me spraševala, zakaj ju nisem poklicala. Potem sta me vsa navdušena poskusila slikati. Ne, hvala. Ne rabim opomina na to, da so me še fazani fazanirali. 

Po tem pa so bili vsi prvi in zadnji dnevi leta enaki. Prvi dan sem vesela, a že po petnajstih minutah nekako naveličana sošolk. Zadnji dan pa vsi okrog mene porabijo za to, da se vsi solzni poslavljajo, pravijo, kako ZELO se bodo pogrešali, in kako se bodo TOTALNO videli med počitnicami.  Jaz sem edina, ki šprinta iz šole brez pozdrava in si misli: to ja!!! Vsi skupaj se jebite, ne rabim vas gledati dva meseca!!!

In potem se ponovi vsakoletni cikel. Prvi teden ne morem verjeti, da sem prosta, drugi teden ne vem, kaj bi delala, tretji teden si iščem službo, četrtega rečem, jebeš službo, saj je ne rabim. Petega že odštevam dneve do začetka šolskega leta in se prepričujem, da bom letos pa res odlična.

Najprej sem o tem vprašala sošolke. Odgovori so bili precej podobni in neizvirni: oblačila, majhni psički, potovanja na peščene plaže, računalniki, televizije, nove hiše, novi avtomobili..

Sprva sem tudi jaz pomislila na potovanje v Indijo. Potem sem pomislila na to, da bi preskrbela svojo družino in vsem kupila stvari, ki si jih najbolj želijo: staremu nov radijski stolp, mami novo garderobo, prvemu bratu nov fansy-šmensi računalnik, drugemu pa kilo trave za osebno uporabo.

Potem pa sem ugotovila, da sem sebična in da bi morala narediti kaj socialno pohvalnega. Ampak kaj pa Maribor ali Slovenija ali svet potrebuje takšnega, kar bi jaz lahko kupila z 1.2 miljona €? Za svetovne in tudi državne kriterije to ni kaj dosti denarja, zato bi se skoncentrirala le na Maribor. Kaj bi rabil Maribor, kar bi jaz lahko dala?

Tudi to sem povprašala naokrog in dobila cel kup različnih odgovorov. Eni so predlagali obnovitev kopališč, drugi bi nahranili lačne, tretji bi gradili športne centre, četrti pa so me čudno gledali . Jaz bi morda obnovila Betnavski grad in park, zgradila dobro sirotisnico ali pa priredila največjo zabavo, kar jo je Slovenija kdaj videla.

Kaj bi vi naredili?