rekreacija

Ko nogomet lahko postane en sam džez

 

Jan Rajh. Dijak. Športni navdušenec. Glasbenik. Skoraj že osemnajstletnik. Po nekaj spremenjenih dnevih in urah se le dobiva v knjižnici na Drugi gimnaziji Maribor. Ob sedmih zjutraj. Oba sva v »isti inštituciji« – Jan kot dijak in sama kot profesorica slovenščine, zato je vzdušje domače in kar hitro preglasiva dovoljena knjižnično jakost govorjenja. Pač »delavničarja«, entuziasta, ki nama jutranji termin očitno tudi ustreza. Sogovornica je Tonja Jelen.

 

Jan, spoznala sva se na delavnici. Nažiganje o »fuzbalu«, ki ga imate fantje na delavnici in tvoje sanje o športnem novinarstvu verjetno niso le trenutno zanimanje. Kdaj te je šport tako očaral?

»Ko sem na počitnice prihajal k babici, me je za igranje nogometa navdušil njen sosed. V Voličini smo muloti nabijali žogo predvsem ob koncih tedna. Lahko rečem, da sem še tista generacija otrok, ki se je še igrala zunaj na domačem dvorišču in iger ni spoznavala preko tipkovnice in pametnih telefonov. Nato sem nekaj časa igral za NK Pobrežje, nato pa sem se zaradi manjšega spora s trenerjem odločil, da s tem prekinem. Danes to prehitro vročo odločitev nekoliko obžalujem. Drugače pa ja – ne samo nogomet, šport me spremlja oziroma ga spremljam cel dan … Ne glede na vrst športa si lahko ogledam tudi po tri, štiri tekme dnevno.«

Jan, tudi strasten glasbenik si. In prav tako gojiš kritičen odnos do današnje glasbe.

»Ja, glasba je tudi ena izmed mojih ljubezni. Še posebej rad imam rap – sploh Eminem, 50 Cent, Snoop Dogg so tisti, ki jih največkrat poslušam. Drugače pa imam končano nižjo glasbeno šolo, smer klavir. Navdušuje me tudi džez, zato sem nekaj časa obiskoval zasebno glasbeno šolo za kitaro. Mislim, da me je obiskovanje glasbene šole v času osnovne šole naučilo, da sem se naučil dobro razporejati čas …«

Kaj pa te pri glasbi lahko preseneti, nepričakovano navduši?

»Hm, ko je leta 2009 umrl Michael Jackson … Prej ga sploh nisem poslušal, nato pa so me kar naenkrat prevzeli plesni gibi. Pol leta sem študiral, kopiral in plesal na vse njegove trike …«

Kako je biti dijak? Vidim, da si angažiran na različnih področjih. Kako je v šoli? Vzdušje in seveda današnja pozicija dijaka? O čem največkrat tečejo pogovori?

»Na začetku sem bil malce prestrašen, kako bo. A zdaj, ko sem tretji letnik, ni več tako težko. Tudi v razredu se dobro razumemo – še posebej fantovska ekipa, saj nas je le šest. Pogovori se dotikajo avtomobilizma, telefonov, seveda pa je paradni konj šport. Naša dekleta spremljajo aktualno dogajanje po svetu. Sicer pa imam rad ekskurzije, ne samo s šolo, temveč tudi s sestro oz. z družino. Obiskal sem že Milano, Rim, Prago, Pariz, London, Barcelono… Če se le da, si v tistem mestu, ogledam tudi tekmo. Seveda nogometno. 

Prav tako sva s sestro šla tudi potovanje na svojo roko (hitchhiking). Imam pa navado, da si vedno ko kam grem, kupim kak navijaški rekvizit. 

Drugače pa tudi pišem za šolski časopis Borec.«

Jan, v kateri vlogi te še lahko se najdemo?

»Pred kratkim sem postal stric. In ta vloga mi je zelo všeč. V bistvu sem na to sila ponosen.«

In kako gledaš na trenutno dogajanje po svetu? Kako vidiš svet okoli sebe’

»Hudo. Sam si begunstva še ne morem predstavljati. Tudi same domače krize ne … Vse skupaj bi se moralo stabilizirat. Na begunce se na žalost zgleda zviška.«

Ampak misliš, da smo lahko kar hitro begunci tudi mi? Da postanemo tarča sovraštva in nezaželenosti tudi mi?

»Mogoče res. To predstavljajo že Viole , ki sprožajo ideje o svojem narodu, ksenofobijo … Tudi Slovenci znamo biti zelo primitivni … In ja, perspektiva, ki je prisotna v naši državi, lahko hitro povzroči, da tudi mi z visokimi izobrazbami gremo iskati boljše priložnosti v takšnih razmerah. Podobne migracije pa se tako ali tako že dogajajo.«

Kaj je bil Jan pri desetih, kaj je danes in kaj bi bil čez deset let?

»Pri desetih sem bil učenec, glasbenik, športnik, veliko sem obiskoval svojo babico in igral karte. Da, tipne igre in ne-virtualni svet so bile dosti boljše kot danes. Sedaj sem dijak, športni navdušenec – šport bolj ali manj spremljam in pisec/novinarpri časopisu Borec. Pri svojih sedemindvajsetih pa bi bil rad dober športni novinar, čeprav je glede zaposlitve zelo težko, o čemer se veliko pogovarjam s svojo sestro, ki je tudi novinarka in ima tudi sama takšne izkušnje. Spremljal in poročal bi rad o mednarodnem nogometu, ne le lokalnem, zato mi je spoznavanje in učenje tujih jezikov zelo pomembno. Ker sem izrazit družboslovec sem si za maturitetna izbirna predmeta izbral geografijo in zgodovino, v katerih poleg jezikov vidim edino uporabno znanost v šolskem sistemu.  

Beseda ogroženost. Pojavlja se že skoraj povsod. Kako si jo predstavljaš, kako jo dojemaš?

»Ni mi strašna. Počutim se varnega. Zaenkrat. Hodim v šolo, starša imata službo … Lahko še gremo na dopust … Vendar nikoli ne veš kaj te lahko doleti. Res ne.«

In za konec – kako dojemaš vrstnike in vrstnice?

»Hm, nekateri so pridni, tolerantni, nekateri pa znajo biti arogantni. Še posebej me moti sprenevedanje in prilizovanje, samo da ti bo šlo lepše, kar opažam predvsem pri dekletih v razredu, kar je povezano predvsem s koristoljubjem. In tega je kar veliko. Res ne maram licemernosti. Prav tako tudi ne razumem, da si dijaki med seboj ne bi pomagali. Rad imam solidarnost in pristne medsebojne odnose.«

Tako. Jan Rajh. Šport in glasba. Neposrednost. Zanj bomo še slišali. V prenosih tekem ali v polemičnih člankih. Vmes pa slišali katero pikro o »instant« odnosih. Čas je, da se posloviva, oba imava namreč prvo uro slovenščine, in to v sosednjih razredih.

Zakaj je Barcelona tako uspešen nogometni klub? Kdaj so se njeni uspehi začeli kar vrstiti eden za drugim? Hm zelo kompleksno vprašanje na katerega težko odgovorim v parih besedah, ampak bom nanj vseeno poskusil nekako takole:

Začetek 21. stoletja [pravzaprav od leta 1997 dalje] se je za nogometaše Barce zdelo kot obdobje diktatorstva generala Fransisca Franca [Španiji je vladal od leta 1936 naprej] to pa zato, ker so na naslov španskega prvaka čakali pet let, na ligo prvakov pa kar 14!? Neizpodbitno dejstvo je bilo, da so »večno« bdeli v senci najsrditejšega tekmeca Real Madrida. Generaciji »Ronaldo [Nazario de Lima] , Figo, Zidane &Co.« v omenjenem obdobju res ni bilo videti para.

»Kak’ to, če pa je Barca najboljša na svetu?«, bi rekel marsikateri posameznik, ki nogomet spremlja vsaj dve uri na teden. Razlogov je mnogo, a tisti ta glavni je bil zavit v tančico skrivnosti znotraj Camp Nou-a, znotraj slačilnice…Prvi večji vzpon je klub iz Katalonske prestolnice doživel19. Julija 2003. Najzaslužnejši za to je bil 30 milijonov evrov težki nakup iz Paris Saint Germaina-  Ronaldo de Asis Morreira, bolj znan kot Ronaldinho. Za nekatere starejše nogometne sladokusce še vedno Bog nogometa. Zame pa predvsem prvi nogometni idol. Enega največjih mojstrov preigravanja kar jih premore nogomet, je moj dedek pred časom opisal takole: »Malo z desnico žogo frcne in že sta dva nasprotnika na tleh.« Ker sem v tem obdobju štel dobrih pet let se njegovih spektakularnih zadetkov, preigravanj, škarjic… ne spomnim. Kasneje , ko sem približno že vedel za kaj se pri nogometu gre[dobrih deset let], sem z očmi požiral posnetke njegovih vragolij na Youtubu. Prišel pa do zaključka, da je še boljši kot po besedah starega očeta.  Z njim je igra Blaugrane končno stekla. V njej je bilo moč zaslediti vse več nepredvidljivosti. 

Vseeno pa »pomp« okoli Ronaldinha ni trajal dolgo [najboljše predstave je kazal med letoma 2005 in 2007] . Živeti je začel razuzdano življenje. Bolj kot treningov [na katere je vse pogosteje zamujal] se je raje udeleževal raznih nočnih zabav z atraktivnimi dekleti in velikimi količinami popitega alkohola, kar se je poznalo tudi na njegovi kilaži. Na kratko bi lahko dejali, da ga je uničila slava. Vse prej kot nepričakovano odločitev pa je sprejel takratni trener Barce Franck Rijkaard, ko ga ni uvrstil več v kader ekipe kaj šele začetno enajsterico. Mnogi se sprašujejo v kakšnega nogometaša bi prerasel dobitnik zlate žoge za leto 2005, če bi pri nekaterih potezah zunaj zelenic obdržal »hladno« glavo.

Vedno bolj pa se je dozdevalo, da Barceloninega voza ne more venomer vleči le eden brutalno dober posameznik, ampak, da to more početi bolj kot ne celotna ekipa ,ki je bila nujno potrebna temeljite prenove. Začenši na trenerskem stolčku. Dosedanjega šefa trenerskega štaba Rijkaarda [ki mu je na njegovem zadnjem in tudi zgubljenem El Clasicu ves stadion kazal bele robčke, v znak »kaj še sploh iščeš tukaj?«] je zamenjal nekdanji trener Barcelonine B ekipe Josep »Pep« Guardiola. Dokončno je odslovil do tedaj glavna aduta Blaugrane Ronaldinha in Deca ter Zambrotto, Gudjonhsna in še bi lahko naštevali. V ekipo pa pripeljal med drugim Daniela Alvesa in Seydoua Keitaja iz Seville, Gerrarda Piqueja pa je poklical nazaj iz posode iz Manchester Uniteda. Velik poudarek je namenil mladim obetavnim nogometašem, nekatere je premestil tudi iz B ekipe. Živi primer je danes eden najboljših defenzivnih vezistov na svetu Sergio Busquets, ki ga je »ustvaril« oz. mu prvi ponudil priložnost prav Guardiola. Ob ustoličenju na trenersko mesto Barcelone pa je dejal: »Ne morem zagotoviti, da bomo venomer zmagovali in osvajali lovorike, lahko pa zagotovim, da bomo igrali všečen nogomet, kakršnega si klub kot je FC Barcelona tudi zasluži. Kakorkoli, pripnite varnostne pasove, uživali boste v vožnji«

Ni se kaj prida zmotil, razen, da ne bodo osvajali lovorik. Glede tega je kar pošteno brcnil v temo, saj je Barcelona pod njegovo taktirko, v pičlih štirih letih osvojila kar reci in piši 14 lovorik. V veliki meri so bili za ta mogočen podvig zaslužni predvsem trije protagonisti- »švicarska banka« Xavi, doktor nogometa Andres Iniesta in »čarovnik« Lionel Messi [ besede pred omenjenimi nogometaši sem povzel po »najobjektivnejšem« slovenskem komentatorju Goranu Obrezu].

Čeprav Guardiola velja [vsaj v očeh navijačev Blaugrane] za čudodelca, najuspešnejšega trenerja v zgodovini kluba… se je na Camp Nou obdržal [le] štiri leta. »Dovolj imam. Kadar uvidim, da sem klubu dal vse odidem. In tako bo tudi ostalo«. Tako nekako se je glasil del poslovilnega »Pepovega« govora.

Po njegovi eri je Barca prebrodila dve leti, da se je prav pobrala iz luknje, v katero je padla po odhodu prej omenjenega moža. Poskusila sta [na žalost že pokojni] Tito Villanova in današnji selektor argentinske nogometne reprezentance Gerrardo »Tata« Martino. Zaman.  Šepala je predvsem prebrana sredina in luknjasta obramba. Vse bolj se je zdelo, da so Katalonci vnovič več kot potrebni remonta. Le-tega jim ga je skorajda[Barcelona na mednarodno športno razsodišče vloži pritožbo, s katero si predvsem »kupi« čas, se okrepi, zavedajoč se da v naslednjih prestopnih rokih ne bodo imeli možnosti registriranja novih nogometašev] preprečila FIFA, z embargom, ki je trajal leto dni,  zaradi nepravilnosti podpisovanja pogodb z mladoletnimi nogometaši. 

V poletju 2015 se na severozahodni obali Pirenejskega polotoka obljube, ki so senapovedovale uresničijo. Šest okrepitev in nov trener Luis Enrique. Sprva je večina nogometnih navdušencev menila, da najdražji prestop sezone, Luis Suarez, z Neymarjem in Messijem ne bo konpatibilen. Izkazalo pa se je ravno nasprotno [po približno pol leta od prihoda »El Pistolera«]. Dejstvo, da so osvojili pet lovorik v eni sami sezoni, govori že samo po sebi [med avgustom 2014 in decembrom 2015 so osvojili vse kar se je osvojiti dalo,  razen Španskega super pokala, ki jim ga je odvzel Athletic iz Bilbaa].

Mnenje številnih, da je Blaugrana neustavljiva se je preneslo tudi v aktualno sezono. Predvsem zato, ker so nanizali39 zaporednih zmag v vseh tekmovanjih,  v španskem prvenstvu so vodili za velikih trinajst točk…Vsi dejavniki so govorili v prid Kataloncev in zdelo se je, da je to spet »njihova sezona«. Ampak le do letošnjega drugega in vse prej kot pomembnega El Clasica, na katerem jih je premagal večni tekmec Real Madrid in jih pahnil v [takrat še nezavedajočo] majhno, kot se je izkazalo kasneje pa kar veliko krizo. Med drugim so izpadli tudi proti Atleticu iz Madrida v četrtfinalulige prvakov. Z neprepričljivimi predstavami in tremi zaporednimi »kiksi« so špansko La ligo, ki je bila pred kakšnim mesecem dni že skoraj odločena, spreobrnili v eno najbolj dramatičnih ta trenutek v Evropi [vsaj med močnejšimi prvenstvi]. 

Kako in kdaj se bo Barcelona izvlekla iz očitnega padca forme pa je odvisno od mnogih dejavnikov. Najpomembnejši pa je zagotovo čimprejšnja zmaga, ki bi jim malce dvignila samozavest. Za katero pa bodo morali garati prav vsi, na čelu s trenerjem Enriquejem, ki me do tega trenutka še vedno ni prepričal. Zdaj se bo končno videlo, ko ekipa ni v najboljšem stanju, iz kakšnega testa je. Kakšne strategije premore. Ali ima plan B. Ali ga rešuje le MSN [Messi, Suarez in Nemar]. Kakorkoli, voditi najboljšo ekipo na planetu in govoriti, da ta lahko premaga le samo sebe je vse prej kot težko dejanje.

Ko se ti začnejo kolena kar sama od sebe upogibati po ritmih glasbe in zapestje ležerno miglja, potem veš, da se dogaja nekaj vr-faking-hunskega. Ko se ti nasmeh kar riše in riše in vse tak’ skulirano steče, potem veš, da nisi falil, ko si šel od doma … na pač nek dogodek. Od katerega nisi vedel, kaj točno bi sploh naj pričakoval. Točno to se je včeraj, prvega aprila – ne, ni napizdancija – zgodilo v mariborski Pekarni. V Gustafu. Ker je praznoval Glas Podzemlja.

»Kdo? Kaj? Kaj je to?«

Stari! Guglaj, fejsbukaj. Glas Podzemlja. Ker Glas Podzemlja dela veliko stvar. Dela sceno. Povezuje artiste. In je en od dokazov, da se v totem našem mestu na tem področju ogromno dela. In da je potenciala vse gor do Pohorja pa še več. Kol’ko je nekih kleti, zaklonišč, kjer nastajajo izjemne stvari, pa nikoli ne butnejo ven. Ker pač … ne. Ampak – Glas Podzemlja. S tem projektom je izhod iz skritega bunkerja ustvarjanja za marsikatere kreativce vsekakor lažji.

Zdaj, prvega aprila dva tisoč šestnajst, so praznovali prvi rojstni dan. Na absolutno fenomenalen način. Z reggaejem. S tem pač ne moreš zgrešiti. Ker na to se miga. Vedno. Avtomatsko. Reggae ti pač razbremeni kolena. Totalno. Zaigrali so Dread Brains in Hornsman Coyote. Do konca pa se je plesišče razpalilo pod elektronskimi toni Freedom Fighters. Kaj še hočeš lepšega? Dobra glasba, dobri ljudje, dobra trava.

Šetali smo se ven iz dvorane, na zrak, pa nas je vedno hitro potegnilo nazaj noter. Delat kaj? Pleeeeesaaaaaat. Se popolnoma prepusiti jamajškim ritmom. S pirom v eni roki, ki je po večini vlažilo grla, drugi pir pa je že pridno čakal v zadnjem hlačnem žepu. Da nisi ja ostal brez. Vsaj na začetku. Potem pa si migal brez pira v roki, ker si jih mel dovolj v riti. Poanta/misel/bistvo: Migal si. Migal. V vsakem primeru. To je to, kar je naredilo večer še posebej lep. Ples. Ki na koncertih večkrat manjka oziroma mora biti folk fajn nažgan, da poplesuje. Ne. Ne tukaj. Zibalo se je samo po sebi.

Glas Podzemlja, hvala. Hvala, da furate to sceno. Hvala, da ste pripravili fenomenalno praznovanje. In da jih bo še več. Vse res res res najboljše. Naj živi podzemlje. Naj se posluša dobra glasba. Naj se podpira in povezuje talente. Take, prave talente, ki nikoli niso na država-ima-talent talentih. A.a. Talenti so vse okoli nas. In talenti so ustvarjalci v Glas Podzemlja ter vsi, ki s to sceno šibajo do oblakov. Pa še preko. Vse in še več!

Res sem bil navdušen, ko sem okoli dveh ponoči z burekom hodil domov in razmišljal o teh bandih, ki so nastopili v Gustafu. Ker tak, iz glave, ne bi rekel, da ima Maribor tako paleto nekih ustvarjalcev, ki furajo vsak svoje. Da lahko neki osnovnošolci in srednješolci, še namudrajo ta klasični punk? Wau. Fenomenalno do jaja. In ta energija, ki so jo nastopajoči ponudili. Da si pač moralvsaj malo premikati stopala, boke, glavo, levo-desno, naprej-nazaj. Čeprav nisi poznal nobene pesmi. Razen coverjev. In to je tudi point, ne? Prvič vidiš, slišiš nek band, in si pri drugem refrenu že mrmraš tekst, pri zadnjem pa že na glas zapoješ. Doma pa zapaljen brskaš, klikaš, da bi le našel vse te skupine. Poslušal in podpiral. Delil in folku razlagal kakšne vse bande drži Maribor. Saj hitro skapiraš, da jih večina sploh še ni nič izdalo, da na YouTubu težko najdeš neke kvalitetne posnetke večih komadov. Ja … ampak ti bandi laufajo daljeeeee. Šprinte, 600m, kilometer, maratone, kaj hočeš. Samo da se špila. Kaj zdaj, če ni neke finančne podpore, da bi se lahko zaprli v studio in posneli album, dva, tri. Ne. Glavno, DA SO ŠPILI. LIVE. Da dosežeš publiko, da publika doseže tebe.

Festival Scena je odlična stvar. In tej mariborski sceni nujno potrebna. Da se pokaže, kaj se ustvarja v raznih zakloniščih, kleteh, v podzemlju.

Res, žal, sem lahko prišel le na zadnji dan, ker me prej pač ni bilo v Mariboru. Ampak sem res res res več kot zadovoljen tudi s tem enim dnevom.

Žled. Mladi, kaj te vem, meni se niso zdeli stari več kot petnajst let, preigravali punk, ska. Priredbe od Rancid, Sublime, Ramones. Pa tudi svoje komade. Nastopili so kot prvi band in si že zaslužili še-eno, samo-špilaj, hočemo-še. Res zaslužili. Ker so otvorili in razbunkali dvorano. Nič prestrašeno, nič napeto. Sproščeno in vsekakor navdihujoče.

Potres Mozga. Punk, punk, punk. Ja, saj dnevi so bili razdeljeni na prvi rock dan, drugi metal dan in pa tretji punk zmešan z vsem ostalim dan. Pretežno. Posledično temu, ni presenetljivo, da sem videl toliko punk skupin. Ker punk … je pač punk. Mrtev, živ, kakorkoli. Dandanes ga težko najdeš. Potres Mozga so nam po punkovsko stresli … mozak. Sploh ob zverinskih krikih čisto vživetega basista. AAAAAAA!

Blutwurst. Baje očetje mladega banda Žled. Kaj ‘češ lepšega na takšnem festivalu. Prenos tega glasbnegea doživljaja na podmladek. Medgeneracijsko povezovanju tudi v rokenrolu, punku, metalu. Kjerkoli. Sam vem, ker imam tudi band, da se lahko od drugih, izkušenejših, marsikaj naučiš. Blutwurst so nas najbolj zasukali, ko so na oder povabili dve pevki, ki sta odpeli komad Tu Maš Zdaj. Saj ne vem, če je to bilo že prej zmenjeno ali je bilo spontano. Je pa bilo ekstra kul. Tudi očetje še znajo …

Repeet. Evo. Potem pa to. Totalno presenečenje, ker si pred koncertom niti nisem dobro pogledal seznama nastopajočih. Zdaj pa … slišim rap. Whatthe fuck? Ampak tudi to gre, valda. Meni je bilo mega, ker pač obožujem tudi rap. In to je bil njegov prvi nastop. Ja, parkrat mu je zablokiralo. Za kar se je opravičil. In rekel, da si ne zaslužim aplavza. Ampak si ga je. Močnega! Ni pol nekaj v tri dni repal. Ne. Šel je dalje. Po punkovsko. In repal pač vse, kar je lahko. Pogumno. In to v treh jezikih: Slovenščina, nemščina, angleščina. Pa še frestajlal je.

Živi Zid. Spet smo nazaj pri punku. Pri HC punku. Z ženskim vokalom. Ja, v Sloveniji se ta zvrst še na polno igra. Očitno. Če se lahko samo v mariborski Pekarni nabere nekaj punk bandov. Res veseli, da folk še ustvarja v tej smeri. Ker je zdaj kar težko to približati ljudem, neki vsaj malo širši množici. Ampak ja. To se dela iz ljubezni do glasbe. To pa je itak prva, primarna, najpomembnejša stvar.

Chain Of Fools. Se mi zdi, da se je pri njih dvorana najbolj napolnila. Saj je bila že prej lepo polna, vendar pri njih so še vsi od zunaj prišli pogledat, kaj se dogaja. Ker so žgali. S takim pravim rokenrol vokalom. In res imeli energijo. Jo prenašali na publiko. Imeli najboljši odnos z njo. Igrali en cover (Foo Fighters – All my Life), drugo pa svoje štikle. Starejše, novejše. Na koncu pa še predstavitev benda, med malo manj žgočimi kitarskimi riffi.

Stari Pes. Oziroma Pês. Pri njih pa res moraš migat. Enostavno moraš. Pa če hočeš ali nočeš. Te ponavljajoče se bas linije ti pač nagibajo kolena. Ramena. Bučo. Stari Pês te zgroova. Ja. Do konca. En izmed presežkov mariborske scene. Ni kaj za dodati. Njih lahko celo veliko preposlušate na YouTubu. Drugače pa … drugič pridite in poslušajte to zverino v živo.

Cosa Nostra. Punk Rock trio – bas, kitara, bobni. Nastopili so zadnji, dvorana se je zato že, žal, malo popraznila, ker so pač eni že leteli v MC-ja na afterparty. Nič zato. Kljub temu, da jih je zafkravala tudi kitara, so odigrali svoje. Pošteno. Dotaknili so se nekaj političnih tem, ki jih pri prejšnjih izvajalcih ni bilo nekaj dosti. Najbolj pa je seveda zapalil komad Kurbin Sine. Še so želeli … pa so morali nehat. “Gotovo” se je slišalo iz ozadja. In ja. Morali so končati zadnji dan Scene.

Absolutno vrhunske scene. To rabimo. To rabi Maribor in to rabimo vsi, ki v Mariboru ustvarjamo. To rabimo vsi, ki to glasbo poslušamo. Pa vsi tisti, ki je ne, ampak jo bodo, pa še tega ne vedo. Hehe. No. Čakam na naslednje leto. Ko, upam da, bomo na odru tudi mi. Do tedaj pa veselo spoznavat mariborsko podzemno sceno. Ki je očitno zelo živa in trga!

Še zdaj pogovor vedno zanese nanjo. Ob vsakem srečanju pogovor nanese na leta, ko smo obiskovali Prvo in potem se spominjamo vsega, od tega kje je kdo sedel, kje smo imeli učilnico, kako je kdo švical pred tablo, do tega kako smo večere preživljali v parku pred gimnazijo.

In ravno zadnjič je kolega omenil profesorico matematike. 

“Ko sem naredil Matematiko tri z devetko, sem si mislil: jebi se, jebi se, ti si mene jebala s komaj dvojkami, jebi se,” ali nekaj v tem smislu.

Očitno bi tudi bivši prvogimnazijci lahko sodelovali v predstavi zdajšnjih. V srednji šoli je pač tako, da te vse zanima bolj, kot dolgočasne ure in zahtevni profesorji. Na srečo potem odrastemo in faks nam da novo prerspektivo o dolgočasnih urah in temu kaj so zahtevni profesorji. In potem naenkrat skoraj z nostalgijo zremo nazaj v čase, ko je bil večer pred testom dovolj za zadostno oceno. 

Pa je ta del o profesorjih tako mali del predstave Generacije, da se mi zdi o njemu skoraj škoda govoriti. Predstava je namreč toliko več drugega, kar se gledalca dotakne. V njej se najde verjetno vsak, ne glede na leta. 

Gledališče je zame še vedno bav-bav. Zdravim ga s šok terapijo – gledališkim abonmajem – in čakam, da bo prišla predstava, ki jo bom presedela pribita na stol, brez presedanja in uživala. Ja, uživala od začetka do konca, ker se mi zdi, da bi takšno moralo biti gledališče. Predstava Generacije se predstavi kot “predstava za najstnike” in čeprav sem najstniška leta že pustila za sabo, je bila to ena izmed predstav, ki me je zalimala na stol in mi dala misliti. V najboljšem pomenu besede. Predstava na izjemo enostaven način ampak z mnogo učinka govori o tem, s čemer se vsak od nas srečuje.

Pogovor. Iskrenost. Zaupanje in pripadanje. Koliko krat se pogovarjamo, vendar ne povemo, kaj v resnici mislimo. Koliko krat svoje misli potlačimo globje, ker se bojimo odziva okolice. Koliko “jajc” so Ajda Godec, Kim Godec, Žiga Hren, Luka Kuhta in Eneja Urnaut morali imeti, da so dali vse to ven, pa ne le ven, ampak na oder. Koliko poguma je terjalo stati pred zaveso, ki je predstavljala edino scenografijo, in podoživljati težke trenutke svojih življenj, ko pa najstnikom itak ves čas govorimo le, da še niso dovolj odrasli, jih podcenjujemo in jim govorimo, da nimajo prav, naj počakajo še nekaj let in bodo svet končno videli v drugih očeh. Tistih, ki so že vdane, ukalupljene, ki se več nočejo upirati in le še sledijo množici. 

Pa skozi predstavo pokažejo,da kljub mladosti, vedo kaj je prav in kaj narobe, da jih stvari motijo in jih nočejo preprosto sprejemati, temveč hočejo spremembe. Pa čeprav je sprememba preprost pogovor. Prav dobro se že zavedajo, da nič ne traja večno in da se je treba pogovarjati zdaj. S tem stavkom so nas kar pribili na stole, oči mnogih v občinstvu so pa neumorno mežikale. Preprosta resnica, ki se je preredko zavemo.

 Vzemite si danes čas in se z nekom bližnjim pogovorite, tako, iskreno, ne samo površinsko. Mogoče bo težko, ampak občutek po pogovoru pa bo zagotovo tak, da bo vam pogovarjanje prešlo v navado. 

Oblečeni, ampak goli. Na odru. Pet najstnikov, ki je sebe razgalilo. Ajda Godec, Kim Godec, Žiga Hren, Luka Kuhta, Eneja Urnaut. Na odru, kjer so končno povedali kaj jim leži na duši. Kaj jih grize. O čem razmišljajo. Kaj čutijo in zakaj. O kom tako čutijo. Kdo prav zaprav so. Z gledanjem njih so nam odprli oči. Brez olepševanja – direktno in brez strahu. S solzami sreče in jeze, z razočaranjem, bolečino, prizadetostjo, hvaležnostjo, iskrenostjo in tihim upanjem na bolj razumevajoč jutri.  In to srednješolci, stari sedemnajst in osemnajst let – ljudje, ki so se šele znašli na meji med odgovornostjo in iskanjem samega sebe, svojega glasu. Pet odraslih, ki to postajajo in nam, prilimane na stol, pošteno stisnejo focn moralnega mačka. Nismo mi brali njih, ampak oni nas. Čeprav o življenju vedo bojda malo. Ali pač?

Ker ta oder v petek ni bil samo oder, kamor prideš, zrecitiraš svoje besede in se vživiš v vlogo. Ne. Ta oder je bil prežet z energijo in vsem, kar lahko izžareva samo – življenje. Da. Igrali, kaj igrali, živeli so na odru. Za druge in o drugih. Za svoje vrstnike in zase. 

Vrelo je iz njih kakor se zgodi, ko svoje bolečine, strahove, nejasnosti in dvome pustiš v sebi in jih potlačiš in tlačiš tako dolgo, da je površina že tako zravnana, da nima več smisla. Takrat se zaveš, da tako ne gre več, da je treba zakričati. Na glas. Z vsemi pljuči. Vrelo je iz njih, kakor kot ko izpustiš ranjeno žival, ki je bila celo življenje zaklenjena v premajhni kletki. Tornado čustev, ki ga, v resnici, doživljamo vsi. 

Zato ni čudno, da se ti v glavi začne dogajat zmešnjava vseh možnih misli: predstavljaš si, kako verbalno obračunaš s pretirano nadutim ali avtoritarnim profesorjem, nadrl bi policista, ki čisto vsakič pusti listek na tvojem avtu zaradi napačnega parkiranja. Staršem bi zakričal, zakaj ob škatlici čikov, ki je padla na tla raje pogledajo na številke v dvigalu in v fris povedal prodajalki v trgovini, da nisi ti kriv, ker mora stati za pultom in prodajati kruh! Tako je, tudi noge bi polomil. Jih nabutal. 

Grozno? Nepredstavljivo? Nemoralno? Otročje? Na meji dobrega okusa? Da, tudi to je človek. Človek, ko namesto, da bi z njim spregovorili ali pa ga vsaj poslušali, pogledamo v drugo stran. 

Predstava Generacije je prijazen opomnik, da ljudje rabimo en drugega, v dobrem in slabem, in da si dobro in, še predvsem, slabo, iskreno in z diaologom povemo. Tako preprosto. To je glas Generacije.

In ko sem predstavo gledala, si nisem mogla kaj, da ne bi opazila drugih, ki so jih preplavila čustva, ki so potočili solzo, ker se jih je predstava dotaknila. Tudi mene. Tako zagotovo veš, da so ljudje ne le začutili besede igralcev, ampak tudi razumeli njihovo sporočilo. Da so besede besa in besede, ki se nam zdijo neizustljive v resnici izključno samo metafora za krik po pomoči, po več življenjskosti, po več človeškosti med generacijami.

Tako, kot so človeški igralci. Ker razgaliti svojo zgodbo in svoja čustva pred lastnimi starši in kopico neznancev v nabito polno dvorani – zmore ne nujno najbolj pogumni, ampak človek, ki svojo človeškost postavi na prvo mesto. Ker se zaveda, da je vsak človek najprej človek, šele nato odvetnik, pravnik, čistilec, prodajalec in direktor.

Sigurno ne razlog, da se predstavo prepove. Ampak prav zaradi in kljub temu, danes pišem o njej. Beseda se širi. Širi se uspeh. In tako je prav.

Bravo!

Pogovarjaj se z mano. Zaupaj mi. To potrebujejo generacije. In to povedo Generacije. Ajda Godec. Kim Godec. Žiga Hren. Luka Kuhta. Eneja Urnaut. To so mladi, najstniki, predstavniki svoje generacije, ki v igri, ki to sploh ne rabi biti, izrečejo do momenta neizrečeno. Zaradi neke zavore: nelagodja, brezjajčnosti, strahu … Ker na koncu so le prestrašeni osemnajstletniki. Z »edinstvenimi«, samo-meni-se-to-dogaja, težavami. Vzgleda od starejših generacij itak ni, ker se le-te ob srečanju s težavami raje obrnejo proti tlom. Ali v nalepko v liftu, na kateri je telefonska številka serviserja ter maksimalno število kilogramov. Nekaj se je zgodilo – to se bo pozabilo – pogovor je odveč.

To ni predstava, ampak življenje na odru. To sem pravkar prebral v lepo pripravljeni brošuri tega avtorskega projekta. In točno na to sem popredstavi tudi sam pomislil. Režiser Tin Grabnar jih na oder ni poslal igrati. Ne. Poslal jih je živeti. Se prepustiti, predati, izpovedati, izdihati in navdahniti. Gre za zelo osebno izkušnjo vsakega posebej. Osebno izkustvo, ki se ga brez pretiranega garanja in afnanja prenese med občinstvo. Saj, zato – ker gre za življenje. Kot da bi ti znanec povedal, da ne ve kaj naj naredi, ker mu je umrla mama. Tudi tebe se dotakne. Pomisliš: »Kaj bom pa jaz, ko bo umrla meni?« To, ko se je iz odra slišalo ‘foter enkrat boš umrl in bom ostal sam’, je bil najbolj ganljiv prizor. Dve gospe, ki sem jih sam zapazil, morda prav mami, stazajokali.  In to je to. Evo. Nek odziv.  Čustvo. Ki pride, ko nekaj poveš. Čeprav je neprijetno.

Seveda so se stvari na odru lotili tudi z agresijo. Z jezo. Ki jo tako radi skrivamo. Dokler pač ne poči. Bum. Potem pa poči konkretno. V pizdo materno so poslali vse od profesorjev, mestnih redarjev, policajev, brezdomcev, smetarjev, pa vse do Boruta Pahorja in televizijskih ponudnikov. Jim z bulerji razmrcvarili glavo, tresnili s činelo, polomili noge. To je v nas. Vsakemu gre nekaj močno na kurac. Vsak se s tem ubada na svoj način. A vsak si kdaj zaželi, da bi le kričal in vsem povprek želel gnili ohrovt.

Gre za neizrečene frustracije. Zakompleksanost, ker ni predhodnega pogovora. Predvsem medgeneracijskega. Verjetno prav zaradi tega ta projekt Prvi gimnaziji Maribor ni dišal. Če se že prej ne bi bali medgeneracijske komunikacije, bi bilo z njim vse kul.

Proti koncu predstave sem si mislil ej, kaj pa če zdaj nas, publiko, pozovejo, naj povemo kar nam leži v črevesju, pa nikoli ne izustimo. Le poserjemo, obrišemo in znova napolnimo. Vse kar mi je padlo na pamet, se mi je zdelo prehudo. Da tega pa ne morem kar tako povedati. In to toliko neznanim ljudem. Bojazljivost. Na srečo, ali pa tudi ne, nas k temu niso pozvali. Z razgaljanjem samih sebe, so nas s tem soočili na čisto osebni ravni. Tako kot so oni prišli in na odru bili, smo mi odšli in pač smo kjer smo. Slečeni. Le da smo mi prvo slečeni le pred sabo, oni pa pred vsemi nami.

Najbrž ni potrebno povdarjati, da ti Generacije ponudi veliko za premlevanje.

Zdaj sem predvsem hvaležen, da so predstavo oziroma življenje na odru sprva prepovedali, saj je drugače najbrž ne bi nikoli videl.

P. S.

Včasih mi gre na kurac, da ljudje ne cenijo piscev in imajo razne članke za samoumevne. In ja … priznam, da sem moral preveriti, kako se sklanja beseda tla.

Ko si samski, pač hodiš ven. Preprosto zato, ker je šank še vedno najboljši način spoznavanja novih ljudi. 

Naenkrat več nimaš vikend planov v dvoje, večere preživljaš pred televizorjem z mamo in se počutiš malo izgubljenega. Zato ne greš ven več samo občasno, kot si to počel, ko si vikende primarno preživljal v dvoje, ampak greš ven bolj pogosto. In več je samskih v družbi, bolj pogosto so edini plani za vikend maček v nedeljo. In ne, ven ne hodiš tako nujno iskati novega partnerja; greš, ker se veseliš družbe, pogovorov in smeha. Konec koncev smo najboljšega moškega itak imele vedno zraven – kolega, ki se je za nas komolčil čez gužvo, nas pobiral, ko je zmanjkalo ravnotežja, nato pa nas ob dveh zjutraj polovil po klubu, zbasal v avto in odpeljal domov. 

Tudi če ven hodiš z namenom druženja, si pripravljen tudi na možnost, da spoznaš koga novega ali srečaš koga starega. To pač gre zraven k sobotam, ko smo vsi prijetno sproščeni in si upamo več kot ponavadi. Srečaš prijatelje prijateljev, sosede, sošolce. Srečaš znanca, s katerim do zdaj nisi spregovoril več kot nekaj besed. Srečaš znanca, s katerim tudi zdaj ne spregovoriš več kot nekaj besed. Preplešeš noč, izmenjaš telefonske številke in nikoli ne pokličeš.

Ker tisto kemijo, klik, karkoli pač to je, najdeš le z redkimi. In še potem, ko spoznaš nekoga novega, ki ti na obraz konstantno spravlja nasmešek med sprehodi po parku, to ni zagotovilo, da boš od zdaj naprej ob vikendih doma v dvoje. Baje, da živimo v času, ko so opcije najbolj osvobojajoča stvar v življenju, ker to pomeni, da se nikoli ne rabimo navezati, obenem pa ne rabimo biti sami. Generacija, ki se nikoli zares ne razide, saj smo vsi na dosegu roke z enim preprostim klikom ali klicem sredi noči. 

Še sploh kdo išče stalnega partnerja, ali se metuljčki pojavijo le, ko tipu zašepetaš na uho »greva«, pustiš pijačo na šanku, ga primeš za roko in sedeta v prvi taksi? Je lažje biti intimen z nekom, ki ga več ne boš nikoli srečal, kot pa najti nov par oči, ki bo zrl v tebe in se spraševati, kaj vidi, najti nov par oči, ki bo našel v tebi nove napake? Prepričujemo se, da časa za partnerja itak nimamo, ker imamo toliko obveznosti. Skoraj prestrašeni postanemo, ko pomislimo, da partner pomeni, da ob sobotah več ne bo priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Prestrašeni smo, ko pomislimo, da bi se ustalili, ko pa je mogoče nekje, za nekim šankom, nekdo, ki je za nas boljši. Generacija večnih opcij. Sobote. Dokler te kolega ne izzove, da so petki boljši, da je treba ven v petek. 

In potem v petek za šankom srečaš tipa, ki se ti zdi malo znan, ampak se v alkoholnih mislih ne moreš spomniti od kod. Izpolniš kvoto enega zmenka na leto. In potem še enega in še enega, dokler naslednjo soboto ne rečeš, da se ti v bistvu danes res ne da iti ven in razmišljaš, da mogoče drugih opcij ne potrebuješ več.

 

1943. Vojak se je s hrbtom stiskal ob hladno drevo. Ob sebe je pritiskal puško, okoli njega pa polno drhtečih pogledov. Pogledov tovarišev, ki so nemirno stopali po poledeneli površini. Mimo njega. Vsake toliko časa ga je nekdo ruknil. »Hej, daj, streljaj.« Ne. Niti z očmi ni trznil. Le stal je in gledal v svoja šibasta kolena. Čutil je le tisto jedko bolečino. Malce pod trebuhom. In čeprav se je počutil grozno, ker ni pomagal svojim ljudem, je vseeno ostal za tisto drevo, ki je bilo takrat edina rešitev. Vedel je namreč, da lahko umre, če stopi levo ali desno. Saj je bil, da, strahopetec. Znan kot največji strahopetec v četi. Ampak saj si ni tega sam želel. Ni želel streljati. Nikoli. Ni si želel vojne.

Zdaj je na njegove oranžkaste lase padla tudi kepa snega. Iz smreke, ob katero se je drgnil. To ga je še samo bolj vznemirilo. Kolena so mu vse bolj migljala. Kot šibovje, ki ga prepihava veter. S puško je pritiskal na mehur in se držal za čelo. Bil je tako moker, da si je mislil, da je že opravil. Pa ni. Tiščalo ga je vedno bolj.

Ni več zdržal. Bum. Puško je prislonil ob drevo. Odložil nahrbtnik. Da je prišel do gumbov na hlačah, je moral sleči skoraj vse. Najprej bundo. Nato jopič pod njo. Še naramnice, da je lahko iz hlač potegnil srajco. In končno. Odpel je gumbe, spustil hlače in … aaaaaa. Zaprl je oči ter v miru scal.

Okrog njega je vse utihnilo, a tega ni niti doumel. Skoraj je že končal. Še zadnje kapljice. Kakšno olajšanje. Lahno je odpiral oči. Nasmeh. Po več dneh se je na njegov obraz prikradel nasmeh. Še nikol’ v življenju se nisem tak’ olajšal, je rekel sam sebi. Zadnje kapljice so odkapljale, odprl je oči, pred sabo pa zagledal kakšnega pol ducata vojakov. In prav toliko pušk uperjenih v njega.

»Was machen Sie? Bist du ein Idiot?«

***

2016. Hodim po Trgu Leona Štuklja. Pogledam na uro. 16:47. Uf. Do petih ne bom uspel priti do Pekarne. Če bi se lahko podal v tek, mogoče. Samo ne morem. Ker bi se po par korakih poscal. Ne. Nujno moram na stranišče. Ker ne bom zdržal. Ok. Kam? Hja, v kar nek lokal ne morem. Saj mogoče bi lahko, samo se počutim neprijetno, če nič ne naročim. Dobro. Javni wc v Mariboru? Ne vem. Je kje? Sam ne poznam. Saj tam pri Glavnem mostu nekaj piše, vendar se mi zdi, da je to bilo včasih? Ko se še sam verjetno sploh nisem sprehajal po teh ulicah. Očitno ga zdaj ni.

Kaj mi še ostane? Hmm… Nakupovalni centri. Tam noben ne ve, če si kaj kupil ali naročil. Pač greš na stranišče. Dobro. Europark je predaleč. City pa čisto blizu. Kul. Grem, hitro. Fak, zdaj pa še te počasne tekoče stopnice. Daj bolj hitro. Evo, sem pred vrati. Odprem. Prosto. Niti ne razmišljam kak’ školjka zgleda. Edino malo jo obrišem s papirjem, ker imam to v navadi, potem pa se naguzim gor in začnem. Malo in veliko potrebo, ker me je med potjo do sem pritisnilo tudi srat. To je tak’ čisto druga štorija. Ker če te samo scat in je res sila, še že nekam greš. Če si moški. Če pa te prime tista, večja potreba, te pa pač rabiš školjko. Aaaaa. Opravljam, vmes pa nekdo drug vstopi v te toaletne prostore, ki izgledajo bolj kot Salomonov oglasnik za fafanje. Jebemti. Glih zdaj. Iz mene pa še leti nekaj glasnejših plinov. Ja nič. Kaj češ. Ne bom se zdaj sekiral in zadrževal, da oni izgine. Saj predem dokončam, on že gre, tako da ni tistega neprijetnega počutja. Umijem si roke, čeprav zgleda pipa bolj umazana kot moja rit. Rok si tak’ nikamor ne morem obrisat, ker ni ne tiste mašine s toplim zrakom, ne brisačk. Saj mi je vseeno. Glavno, da sem se rešil tega … bremena. Stopim ven. Aaaaa. Svoboda. Pogledam na uro. Nekaj čez pet. Ja kaj zdaj. Bom pač malo pozen.

Kljub vsemu dokaj hitro šibam proti hostlu Pekarna. Prešvican in utrujen še hitro gor po stopnicah. Odprem vrata. Oni berejo, poslušajo, zato se želim čim tišje namestit na moj stol. Se čim hitreje vključiti v dogajanje. Pozdravim samo s pogledom, da ne bi česa zmotil. Mentor pa:

»Zdravo Bauman. Razlog?«

Vsakemu najstniku na misel še prepogosto pride – najstnica. Tako je zapisano v naših genih. To je bilo zakoreninjeno v nas, osebkom xy kromosoma. Saj verjetno je obratno tudi enako, a kdo bi vedel, kaj se podi po glavah oseb spola, kjer ja pomeni ne in ne pomeni ja. 

In nekateri imajo to srečo, da so rojeni pod tisto zvezdo, kjer ti je podano, da si v svetu ljubezni uspešen. Resda si lahko besedo ljubezen razlagamo na več načinov. Tista hitra, plehka in zelo popularna pri mladih fantih je telesna. O njej radi besedičimo v neskončnost. Fuk gor, fuk dol, tisti nekoliko zrelejši pa kmalu tudi spoznajo, da je v ljubezni potrebno še kaj več kot le meso. Oseba, ne lutka. Punca, ki ti zanimanje vrača z zanimanjem. Dekle, ki ti vrne poljub in ne nastavi zgolj ustnic. V teh nezrelih letih je fantu kaj takega težko najti. Delamo se, da sle po tem ni. Prepričujemo sami sebe, dokler si ne začnemo verjeti. Globoko znotraj, tam, kjer v prsih tišči, pa se zavedamo kaj potrebujemo in se bojimo, da bomo ostali neuspešni. 

***

1. (SP)OGLEDOVANJE

Ko hočemo kaj resnega, pravimo, da je pomembna notranjost. Večja laž ne obstaja. Pritegne te zunanjost. Notranjost, karkoli bi to že naj pomenilo, je pomembna kasneje, ko si želiš kaj več. Hodim po šoli, vidim sošolke in sosošolke, vidim dijakinje višjih in nižjih letnikov. Prijatelj te spozna z neatraktivno prijateljico, ki te spozna s prijateljico. Hodim po mojem Mariboru, na ulici vsak dan vidim neznanke. Zasedene ali nezasedene v tej fazi še nima veze. Sem opazovalec iz ozadja. Nenameren opazovalec. Potencialne partnerke so zgolj spekter izven vidnega fokusa, vse dokler ena ne izbriše ostalih. V tej fazi se konča ogledovanje. 

Nastopi spogledovanje. Pozanimaš se o imenu. Začnem se spraševati, če sem ‘creep,’ ker sem že petič v uri šel na njen Instagram profil. Zbereš pogum in klikneš na ‘follow’. Če je stvar povratna, sledi prijateljstvo na Facebooku in začnem z nedolžnim pogovorom.

Z nedolžnim pogovorom, ki to dejansko ni, izveš ogromno. Če so njeni odgovori daljši od vrstice, si zmagal s prve. Po navadi ni tako lahko. Treba je vložiti nekaj truda in biti zanimiv, jo spraviti v smeh, navdušiti na kakšen drugi način. Razen če si Leonardo ‘fucking’ DiCaprio. 

2. SREČANJE

Recimo, da se mi nasmehne sreča. Nebo se zjasni. Zmenim se za srečanje ob kavi. Kot prijatelja. Začnem jo osipavati s komplimenti, kar zna biti grozljivo efektivno. Kako opraviš preizkus efektivnosti? Če vsaj pet minut ne pogleda na svoj telefon, si zmagal. Začneš govoriti, poudarjati vajine skupne vrline. Najpomembnejša pa je preciznost. Ob začetku svoje šmek-šmek kariere me je znalo zanesti. Spominjam se punce, ki sem jo na prvem zmenku prijel za rit. Drugega zmenka ni bilo. 

Ob koncu prvega srečanja si pribori drugo, ki bo prvi zmenek. A to veš le ti. Ona ne. 

3. DRUŽBA

Preskočil sem korak zmenka. Vsak ima svoj slog, vsak mora svojega izoblikovati. Menim, da problem nastopi, ko postaneta ‘uradna’. Sem proti Facebook zvezam. »Relationship« status bo na mojih družabnih omrežjih ostal nespremenjen. Le redke bodo slike, ki bodo z njo. Pod sliko ji komentiram srčeka. To je največ, kar bom naredil. Zveza pred internetnimi prijatelji je razgaljena zveza. Odnos brez intime, ki je nujno potrebna za normalno delovanje dveh zaljubljenih osebkov. Na koncu bi se še počutil krivega za dvig sladkorja v krvi mojih poltisočerih online prijateljev.

Se držim za roke v javnosti? Da. Se zaližem pred prijatelji? Zakaj pa ne. Mi je nerodno? Včasih pa mi je. Sem oseba, ki nima nekega viška socialnega strahu. Flegmatičen do neznancev. Jaz se ne bom vtikoval v vas, če se vi ne boste v mene. Če me prizadaneš, te prizadanem nazaj. Če prizadaneš mojo drago, te prizadanem trikrat močneje nazaj. Nekako tako bi naj šlo.  

4. INTIMA

Veliko mi pomeni. Nisem brezsrčnež, daleč od tega, a včasih bi se najraje samo dal dol. Izkoristila bi drug drugega. Se najdejo take. Lepo je, dokler en ne razvije čustev in se odnos ne začne podirati kot hišica iz kart ob pišu vetra. Včasih se sprašujem, ali je v mojem življenju to potrebno. Izmenjavanje telesnih tekočin. Hitro potešenje je kot lekadol ob angini. Ko pa imaš neko osebo res rad, je prvi dotik najpomembnejši. Če se ti ne zašibijo kolena, potem premisli še enkrat. Ko si na tej točki, razmišljanja več ni. Nastopijo primarni nagoni, ki se jim je treba prepustiti. 

Priznam, da ne poznam občutka samih intimnih odnosov z osebo, ki bi mi pomenila kaj več. Morda so moje metode šmek-šmekanja napačne? Čemu potem ta tekst, če še sam nisem našel boljše polovice, ki bi me dopolnjevala? 

***

Čar mladosti je, da lahko narediš kakršnokoli bedarijo in se lahko zgovarjaš na mladostniško norost. V teh občutljivih letih si nabiraš izkušnje, ki te bodo vodile skozi resna, zrelejša in težka obdobja kasnejšega življenja. Zdaj se naučiš, da popolnost ne obstaja. Najdeš še druge skrivnostne dimenzijem ki so ti prej bile nepoznane. V polkoraku med sanjami in stvarnostjo. Med zrelostjo in brezbrižnostjo. Zdaj najdeš svojo religijo, voljo ter idejo, ki te vodi kasneje skozi vse težave.

In ljubezen. Vseprisotna. Poželjiva. Včasih sramežljiva, drugič preveč direktna, nikoli pa ravnopravšnja, dokler ni popolna. To pa je ideal, križec na zemljevidu duše, ki ga iščemo vsi. Našel ga bom in vedel bom. Jata metuljev mi po trebuhu plesala bo, za šolo pozabljal bom, še kulija držati ne bom mogel. Mehka kolena in mravljici v mišicah. Mar je to – to? Da. Za to jokati. Da. Za to dihati. Da. Za to živeti!