admin

Ocene igralcev NK Maribor proti Gorici v 9. krogu #plts [1:4]

Začelo se je… Noro. Z vratnico. Niti oddahnili si niso še vijoličasti od prve priložnosti, pa je Gorica že vodila. 1:0. Miran Burgič z glavo. Obramba je bila na dopustu. Vso tekmo. Še dobro, da je Krunoslav Jurčić več kot očitno spremenil nekaj. Ne, premešal ni ne postave ne taktike pretirano na glavo. 4-4-2 in postava, v kateri je presenetilo le to, da je ob poškodbi Abela Giglija šel na štoperja Aleš Mertelj, ne pa Damjan Vuklišević, kar morda kaže nato, da Jurčić ne bo še tako kmalu dal priložnosti mladim.

Če je Jurčić delal na tem, kako prestaviti sredino Maribora vsaj dve prestavi višje, mu je uspelo v nulo. Ko so se zbrali, vzeli žogo in šli po gol(e), so vijoličasti pokazali predstavo, kakršno nismo videli ne le v tej sezoni, temveč v celem koledarskem letu, ko je Maribor izgubil polfinale pokala, superpokal, takoj izpadel iz Evrope… To ni bil več ambiciozni nogomet, kakršnega si je zamišljal vse bolj obotavljajoči se Ante Šimundža. To je bil – fuzbal.

Ali so le želeli fantje zgolj narediti vtis na Jurčića, bo vidno že kmalu (sredo v pokalu v Tolminu, v soboto v Zavrču), toda Maribor je v fazi napada pokazal največ po dolgem času. Bolj kot devet strelov Gorice pa skrb zbuja dejstvo, da je vsaki predložek, vsaka prekinitev, zdaj resnično nevarna, konfuzna, živčna za gol vijoličastih. Kar so Goričani pridno, ne pa tudi učinkovito izkoriščali. Če je napad igral za desetko, čaka zdaj Jurčića delo v obrambi. Gorico pa resno vprašanje, ali lahko parirajo Olimpiji, ki jih je premagala že v uvodnem krogu. Maribor je poskrbel sicer tudi, da so Ljubljančani prvi na lestvici, vendar zdaj, ko se začenja druga četrtina prvenstva, se v Ljudskem vrtu vse resnično začenja »jovo« na novo.

Jasmin Handanović 7/10 Lahko bi bila tudi nižja ocena, a ga je dvakrat, ko je bilo najbolj gusto, rešila desna vratnica. Kar, kot grejo zadeve v zadnji vrsti v tej sezoni, ne bi bila njegova krivda. Ne potisne se sam v situacije, ko mora reševati moštvo. Sicer je bil ob strelu Johnsona, ko je dišalo po 2:2, na mestu, vendar ob predložkih je vratar prvi, ki komandira dogajanju v kazenskem prostoru. Tu bo pomembna vzpostavitev bolj delujoče komunikacije.

Mitja Viler 7/10 Pomagala je mini šok terapija, ko je Erik Janža [tokrat niti na klopi] prvič po več kot sto dneh dobil priložnost proti Krki in dal vedeti tudi Vilerju, da ni nezamenjiv. Vrnil se j kot tisti še vedno najbolj dinamični bočni branilec, ki primarno skrbi, da nevarnosti ne pridejo z bokov, predvsem pa se vključuje v napade in skuša z asistencami – eno je prispeval Tavaresu, še eno bi lahko Sallalichu.

Marko Šuler 6/10 Že res, da se je s skokom v Široka odkupil za grobo napako, ki jo je storil takoj na začetku tekme, eno tistih, na katerih bi moral nekaj ukreniti, ko je samo pospremil, kako je Miran Burgič z glavo spravil žogo v gol. S posredovanjem v drugem polčasu se je poglihal, »zrihtal« in hkrati rešil en gol, vendar zdaj, ko manjka Aleksander Rajčević, bi moral Šuler bolje poveljevati obrambi. Ali pa to prepustiti komu drugemu.

Aleš Mertelj 6/10 Ni kriv, da se mu minute ponujajo na njegovi sekundarni ali celo terciarni poziciji. Na »stara« leta je jasno, da Mertelj, bivši reprezentant, ni ne za desnega beka, kaj šele za štoperja. Mučil se je s predložki, dodatno pa je moral posredovati na desni, ker Petar Stojanović še vedno ni fokusiran na obrambo. Vprašanje pa je, komu koristi Mertljevo učenje na pozicijah pri tako širokem kadru [Damjan Vuklišević].

Petar Stojanović 6/10 Vse od tekme z Astano je čakal na povratek. Zdaj se je vrnil po poškodbi in, to je znova bilo vidno iz Sabotina, spet začenja znova. Iz nule. Spet je dobil rumeni karton, ker je slabo padel ob očitnem prekršku Celcerja. Obrambno ni bil zbran, kot da bodo probleme, ki so nastajali z vtekanjem Arčona, rešili drugi. Igranje z roko tik pred koncem, ki ga je Skomina spregledal [bil bi izključen, Gorica pa bi imela penal za 2:4], pa kaže na to, da se bo s fantom nekdo počasi moral pogovoriti, saj je vse bolj jasno, zakaj je lani zbral največ rumenih kartonov. Včeraj bi lahko brutalno škodil moštvu z lagodnim vodstvom.

Agim Ibraimi 7/10 Veliko je skušal z žogo. Upal si je s plasirano žogo, da bi vsaj tako ukanil Sorčana. Takšna igra, bolj dinamična, na prvo, korajžna, mu še kako leži, bo pa očitno tudi on potreboval še nekaj časa, da se navadi na za dve prestavi hitrejši Maribor. Ko se bo, bo še več takih podaj, kot je bila tista Mendyju za 1:2.

Marwan Kabha 6/10 To je bil spet tisti Kabha, ki je kot nepopisan list začel svojo zgodbo še v zadnji tekmi priprav proti Kubanu in navdušil Ljudski vrt, ker si je upal, saj si je očitno predstavljal, da lahko ob še enem defenzivnem vezistu večkrat potegne naprej, rine proti sredini in nato naprej. Če bo Jurčič spodbujal tudi njega tako, kot je tokrat Filipovića, ima Maribor (še) več možnosti tudi po sredini.

Željko Filipović 7/10 Krunoslav Jurčić je spodbujal večinoma samo njega. Dajmo Žele, ajmo Žele, dajmo Žele, ajmo Žele. Jurčić ve, kje je sidrišče igre vijoličastih, kje se lahko igra bodisi razvije bodisi ubije. Filipović se je znova hitreje obračal, podajal s prve, imel tudi zavoljo višine izjemen pregled in bil tisti igralec, ki ima toliko potenciala, skupaj z njim pa celotna igra Maribora. Ni nujno, da igra na njem stoji ali pade, vendar Ante Šimundža ni videl v Filipoviću tega, kar vidi Jurčić.

Sintayehu Sallalich 7/10 Tudi zanj velja, da mu hitrejša igra leži, a ga je tempo, možnost protinapadov, vtekanj in vsega, kar nismo videli od začetka prvenstva [ali pa že od pomladi], vse to ga je malo spomnilo na to, kakšen tip igralca je bil, ko je prišel v Ljudski vrt. Ko si bo upal še bolj naprej, še bolj v duele, bo Sallalich morda vnesel še več. Igra, kjer je Maribor želel dobiti manj golov od tekmeca, mu pač ni ležala. Ta mu.

Marcos Tavares 8/10 Kaj še reči. Gol s peto. In to kako peto. V teku, v padu, kot kobra. 105. gol, zdaj mu manjka še en, da ujame Milana Osterca na četrtem mestu večne lestvice strelcev. Usmerjal je tudi Mendyja, ki se prav ob njem počuti najbolj samozavestno. In to je tisto, kar je naloga kapetana. Da na igrišču soigralcem vlije samozavest.

Jean-Philippe Mendy 9/10 Na prejšnjih osmih tekmah je dal dva gola. Zdaj pa je bil že prvi gol takšen, da je presenetil ne le Kavčiča, temveč še obe nogi Sorčana in večino soigralcev s Tavaresom vred. Piknil je gol, kakršnih veliko ravno ni, iz mrtvega kota. To ni Mendy, kot smo ga bili vajeni. Ki je padal, ki se je obotavljal, ki je izgubljal duele. Ob drugem golu pa je pokazal, da je pripravljen prav na duele, da mu težko kaj pride do živega, ko je tako zelo razpoložen.

MENJAVE

[od 71. minute] Dare Vršič 7/10 Skušal se je poigravati, kar je bilo – glede nato, da je zamenjal

[od 74. minute] Damjan Bohar 7/10 Zabil je, ker je šel, nepopustljivo, kot menjava za Mendyja, povsem v napad, na polno

[od 92. minute] Daniel Vujčić -/- Igral, koliko, ravno nekaj sekund, preden je zapiskal Skomina. 

Admin:blog je blog namenjen predvsem insiderski zgodbi o razvijanju portala Maribor is the Future.  Admin je sicer slengovska krajšava besede Administrator – tisti, ki razporeja. Dejansko predvsem razporejam vsebino, ki jo tvorijo kreativne organizacije in posamezniki v Mariboru. Le-te smo do sedaj vabili med naše vrste povsem neformalno. Najprej preko mailing liste nastajajočega kolegija NVO, nato posamezno, popolnoma namensko, sedaj pa pripravljamo predstavitev, ki bo služila splošnemu vabilu vseh regijskih ustvarjalcev na kulturnem in urbanem področju. Prvi odzivi na portal so večinoma izjemno pozitivni, tudi statistika obiska kaže, da del populacije že uporablja portal za iskanje dogodkov v mestu, delež teh se bo septembra, ko pričnemo z konsistentnim napovedovanjem in oglaševanjem, opazno povečal, s tem pa tudi obisk prireditev.

Ker je tole tehničen blog moram kaj zapisati o portalu samem. Le-ta generično raste že od aprila, vsebine enostavno dodajam, ko so pripravljene. V trenutnem obsegu je portal zamišljen kot vstopna točka za vse, ki jih zanimajo kulturni dogodki v Mariboru. Te najdejo na strani Jutri, ki je izhodiščna stran portala. Dogodki so jasno in slikovno zaporedno nanizani v pregledni mreži, po kliku na posamezen dogodek nas stran popelje na predstavitveno stran dogodka. Ta ponudi predstavitev v besedi, sliki, videu indaje možnost prikaza lokacije dogodka na google maps in vpis v apple ali googlov koledar. Več informacij o organizaciji, ki je priredila dogodek se skriva na strani Ustvarjalci. Ta daje natančen vpogled v akterje mariborske NVO scene, ki so trenutno vpisani v portal. Njihove prodajne izdelke in storitve si lahko ogledate v sekciji Shop, ki je pravkar v nastajanju. Izbira bo v prihodnje res pestra… najeti bo mogoče DJja, vpisati potomce v otroške animirane programe društva Mars, rezervirati bo moč kolo, kupiti majico, unikaten izdelek, sliko, fotografijo ali najeti gledališko skupino za posebne priložnosti. Blog je poseben del portala, namenjen predvsem spoznavanju zakulisnega in splošnega dogajanja v večjih kreativnih in kulturnih centrih NVO scene ter boljšemu vpogledu v nastajanje aktualnih kulturnih produkcij v mestu.  Blogerjem dajemo popolnoma proste roke glede teme, stila, frekvence objavljanja, prosimo jih le, da ne uporabljajo sovražnega govora in strankarske politične agitacije ter, da kaj spišejo vsaj vsakih 14 dni… Foto:blog je prostor, kjer ustvarjalni mariborski fotografi objavljajo foto impresije mesta ali kakšne aktualne konceptualne serije. 

Razvoj spletišča poteka po načrtih, popolna splovitev portala je načrtovana za 1. oktober. Trenutno je vpisanih 66 ustvarjalcev, testno piše 9 od načrtovanih začetnih 12 blogerjev;  v spregi z Urbanom pripravljava popolnoma unikatno poročanje o aktualnemmestnem dogajanju, ki mu bo posvečen lep del portala. Spremenjena bo tudi vstopna stran portala, ta prikazovala več različnih vsebinposameznih podstrani in jasno prestavitev celotne vsebine in obsega MITF. Nasploh nameravam klasično kulturno ponudbo dopolnjevati z modernimi servisi in storitvami, ki spadajo v urbano evropsko mesto tretjega tisočletja. Tudi zato med ustvarjalci najdete organizacije kot so KreatorLab, Tkalka, Mariborska kolesarska mreža, Artmar, Radio Marš… Veliko razmišljamo tudi o notranjih povezavah in navezavah med samimi ustvarjalci, ki jih bo omogočala internetna platforma. Nekateri blog zapisi se bodo v audio obliki predvajali na Radio Marš in You/re up radiu, live evente Glasu podzemlja bomo poskušali prenašati direktno skozi portal preko video streama. 

Ambicije rastejo z vsako novo vsebino na strani, to pa dodajamo skoraj dnevno. Portal se kot večnamenska spletna platforma dejansko organsko razvija ves čas od nastanka in je sedaj na dveh tretjinah predvidenega obsega. 

Tokrat je bilo pa povsem drugače. Ta petek je bil… Boljši? Ne, to bi bilo najbrž preveč subjektivno. Prijazno, sprejeto, skoraj domačno – to pa že. Potem ko pred tednom dni ni odgovarjal na vprašanja in je nekatere novinarske članke označil za »čudo«, je Saša Gajser, pomočnik trenerja NK Maribor, ki je za [kot kaže] slaba dva tedna dobil v upravljanje moštvo trenutno na oni strani Gausove krivulje, danes pred jutrišnjo tekmo s Krko v Ljudskem vrtu skoraj deset minut odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja. Zbrano, premišljeno, odprto. Kako je vse potekalo na treningih ta teden? »Vse je, kot mora biti. Fantje so na treningih delali dobro. Zavedamo se situacij, v katerih nismo dobri in te stvari smo popravljali. Verjamem, da bo v soboto to zgledalo v nekaterih segmentih igre boljše.«

Gajser je torej posredno priznal, da je v 0:0 proti Rudarju nekje nekaj tudi zmanjkalo. Kateri so ti segmenti, je jasno že ob pogledu na podrobno lestvico prve slovenske lige, ki ji je sicer včeraj selektor Srečko Katanec domala očital preveliko število golov [v čemer uživamo očitno vsi razen njega]. Maribor je doslej v sedmih krogih zabil le osem golov [od tega štiri novincu Krškemu; ter še dva Astani na dveh tekmah], tri manj kot četrte Domžale in peti Koper, devet manj kot vodilna Gorica in kar enajst manj kot druga Olimpija, ki se je našutirala proti Celju (6:0). O tem, kateri so točno vsi ti segmenti bi se – kot je primerno opisal Gajser – lahko itak pogovarjali tri ure. Ampak v enem odgovoru? »V nekaterih stvareh bi lahko bili boljši – realizacija. V določenih trenutkih [ta] mora biti boljša in da – ko imamo posest žoge – ne dovolimo nasprotniku, da ogrozi naša vrata. Še posebej glede nato, da mora NK Maribor v osnovi igrati napadalen nogomet – v tem smislu, da gre v vsako tekmo na zmago.«

Glede nato, kar je Mitja Viler izjavil med polčasom v Velenju, češ, da je bil pred tekmo dogovor, naj se igra na 0:0, se vidi, da so v Ljudskem vrtu po ponedeljkovi tiskovni konferenci, kjer sta predsednik Drago Cotar in direktor Bojan Ban pojasnila, da klub nikoli ni bil v boljši finančni situaciji, imeli tudi prepotreben mir. Malo so razmislili, stopili na žogo, a še vedno ostajajo v koži aktualnih državnih prvakov. »Odločamo mi, ne Krka,« pravi Gajser na omembo, da je Krka doslej dvakrat iz Maribora odnesla po točko [ni pa vijoličastih na ducat tekmah še uspela premagati].

Kaj pa pritisk – zdi se, da jim je ta prišel do živega, ne nazadnje sta se Cotar in Ban odzvala na pisanje tako v medijih kot »kuloarjih«? »Popolnoma se strinjam z vami. Prejšnji teden sem jaz odreagiral na način, ki je bil mogoče z moje strani narobe ‘razumevajoč’. Trdim [eno], da se bomo ‘nosili’ s tem pritiskom in z vsem, kar spada k velikemu klubu kot je Maribor in fantje to delajo odlično. Problem vidim v tem, da se ustvarja neko vzdušje, kjer jaz kot – v tem trenutku – trener vidim, da stvari niso tako slabe, niso pa tudi idealne. Fantje ta pritisk čutijo, vendar se s temi stvarmi kar dobro kosajo. Tu in tam imamo na treningu in tudi na tekmah kakšnega mladega več, kjer moramo mi kot klub narediti vse, da jih ščitimo, da lahko dajo na treningu vse od sebe, ne pa da razmišljajo o stvareh, ki v tem trenutku niso tako realne oziroma pomembne.«

Te stvari so jasno z vse večjimi pogledi, da ne rečemo apetiti, uperjene v trenutno še vedno prazno pisarno glavnega trenerja. Tako je že od minulega ponedeljka, ko je odšel Ante Šimundža, ta ponedeljek si je klub kupil nekaj časa s preusmeritvijo pozornosti na klubske finance in zagotavljanjem nešportnega dela kluba, da še vedno zelo zaupajo športnemu. Vendar vseeno so tudi v slačilnici neka ugibanja najbrž so, kdaj bo, kdo bo, kaj bo prinesel…? »Odgovorno trdim, da so fantje zelo profesionalni. Celotno vzdušje in situacija jih je privedla, da so v nekem trenutku manj sproščeni, kot bi lahko bili. In to je moja glavna naloga: fante narediti sproščene. V Velenju so bili tako sproščeni kot samozavestni, igrali smo drugače kot bi želeli ali kot lahko, vendar želel sem, da skozi tekmo pridobijo izgubljeno samozavest, ne pa da že v peti ali šesti minuti – kot proti Olimpiji – dobimo gol in gre tekma v drugo smer.« Če kaj, drži to. Maribor se v Velenju ni bal biti Maribor, čeprav se utegne tam, nekje spomladi, zgoditi, da bo remi z Rudarjem izpadel kot dragoceno izgubljanje točk.

Kader. Poškodovani so Welle N’Diaye, Marwan Kabha in Petar Stojanović [ob, seveda, dalj časa odsotnemu Aleksandru Rajčeviću], ki se vsi vračajo, začeli so trenirati, a za Krko še ne bodo nared, poudarja Gajser. Kaj pa okrepitve – po odhodu Arghusa in poškodbi Rajčevića, čeprav se zdaj vrača Gigli? »V Velenju je igral Vujčić, ki je igral po mojem mnenju zelo dobro. Mladi delajo zelo dobro, situacija je, kakršna je in razmišljamo, da mladi prevzamejo odgovornost, ko je situacija […] V tem trenutku mladi dobro odgovarjajo na vprašanja na treningih, verjamemo vanje, vendar trenutna situacija je takšna, da je možen tudi kakšen žvižg ali komentar več, kot je potrebno. Mlade želimo obraniti stvari, ki jih starejši lažje prenesejo.«

Na omembo, da številni igralci več kot očitno niso v optimalni formi, je Gajser odkrito povedal, da v medijih nikoli niso javno razglabljali o tovrstnih problemih, poškodbah, izpadu treningov med pripravami… »Trudimo se, se s tem ubadamo in delamo. Logično pa je: če nekdo ni treniral, bo kasneje v igri padel. Zato mi je popolnoma jasno, da s Krko ne bo lahka tekma. Moramo pa zmagati.« Že zato, da ne bo razlika narasla, kar pa Gajserja, vsaj za zdaj, še ne skrbi: spomnil je na poraz z Olimpijo v Stožicah (1:4) po slavju proti Rangersom, kar takrat ni bilo usodno.

Vendar vprašanja so se vseeno vrnila k – na igrišču – najbolj opaznem problemu. Realizaciji. Posest vijoličastim uspeva, a tega ne znajo nadgraditi, saj so doslej v sedmih krogih zbrali 70 strelov [40 v okvir, 33 mimo]. Poleg štirih prej naštetih golgetersko bolj razpoloženih klubov ima sedem strelov več tudi Krka, ki je poleg Celja, Krškega in Zavrča po uspešnosti strelov za Mariborom. Gajser v strelsko razpoloženost ne dvomi.

»Imamo dovolj kvalitete, da zadanemo! Tudi v Velenju smo imeli priložnosti, a nismo zadeli. Tega ne jemljem kot negativno kritiko za napadalce, ko ekipa ni v optimalnem stanju, se zgodijo takšne stvari. Zato v tem pogledu nisem zadovoljen s tekmo proti Rudarju.« Kaj pa iztrošenost zaradi truda pri vlečenju voza, pri »matranju« za vsako ceno, da bi žogo nekako spravila v gol, ki se vse bolj pozna pri Agimu Ibraimiju in Marcosu Tavaresu? »Ja. Ampak igra jih enajst. Če igra ni, ne bom rekel ravno ‘organizirana’ v fazi napada, potem individualna kvaliteta gotovo odloča tekmo, vendar ekipa mora biti v optimalnem stanju, da pride na površje to, kar imata Agim in Tava. Dogaja se, da želita prevzeti preveč odgovornosti nase – kar je zame kot trenerja prav. Včasih to izpade, kot da nista v formi, kar ni res. Problem je v njunem dojemanju ‘jaz moram rešiti’. Tava je že večkrat rešil, recimo v Glasgowu, vendar mora biti taka situacija, da bosta z Agimom spredaj sproščena, kreativna, takrat lahko dasta kvaliteto. Ampak da bo vzel žogo iz šestnajstke in predriblal vse… Se strinjate najbrž, da bi bilo malo podcenjevalno do slovenske lige.«

A po drugi strani klub nekoliko podcenjuje tekmece na levem boku, saj je – poleg Jasmina Handanovića, ki ohranja dobro formo še iz lanske sezone – Mitja Viler odigral prav vse minute, kljub kritikam na tekmi z Olimpijo, pa tudi Rudar je imel na njegovi levi v drugem polčasu veliko praznega prostora. So alternative, dodatne opcije? Gajser je bil kratek: »Se strinjam, imamo opcije, moramo se odločiti in to je – to.«

Na koncu je padlo še vprašanje, kako se sam znajde zdaj, ko je bolj kot taktika v ospredju pritisk, ubadanje s psihologijo igralcev, kluba, okolja, čakanje na novega trenerja… »Meni v osnovni pritisk ni problem. Pošteno povedano, ne rabim zjutraj časopisa odpreti, kjer bi prebral, da ‘ne znam’. To ni pomembno. Zame je pomembna odgovornost, ki mi je trenutno naložena, da ekipo pripravim do te mere, da bodo ti igralci, ki imajo dodatno kvaliteto, bolj natančni, kreativni. In takrat bo tudi rezultat prišel. V to sem prepričan.«

Če je še pred tednom dni Gajser z ofenzivnim medijskim pristopom deloval trdo, okorno in kanček preveč zaletavo, je uspel v tednu dni – kot celoten klub, za katerega se vseeno zdi, da se Abel Gigli, ki so ga tokrat izbrali za tiste kratke, pričakovane izjave, povsem še ne znajde, saj je najbrž pričakoval neko povsem drugo zgodbo –  zasukati zgodbo. Točka proti Rudarju, tiskovna konferenca Cotarja in Bana ter današnja tiskovka so na resda majav način vendarle umirili situacijo, predvsem z vestnim odgovarjanjem na legitimna vprašanja [mimogrede, nihče od nas ni vprašal, kaj je z novim trenerjem, kdaj bo znan – kar tudi kaže na določeno spoštovanje iz medijskega pola]. A na koncu bo – ne glede na vse besede, članke in pisanja – štela jutrišnja predstava proti Krki. Trenutno bi bil najboljši PR za klub edino ta, da moštvo pred reprezentančnim premorom [Maribor po petih letih med člani ne bo imel svojega moža, je pa Primož Gliha vpoklical že pred dnevi Aljaža Cotmana, Dina Hotića in Gregorja Bajdeta] vknjiži tri točke. In nato predstavi trenerja, morebitne nove okrepitve …

Ptuj je edino mesto v Sloveniji, kjer ne pizdiš, ker ne najdeš parkinga. Pač parkiraš na oni, desni strani Drave. Kjer gradijo novo parkirišče, bajdevej, in je že končano in vse, ampak izgleda, kot da so nekaj zakvačkali z gradbenim dovoljenjem? Enivej, parkiral sem na oni strani. Da sem se lahko sprešetal čez oni mali mostek. To je most, kjer se ne pripelje noben biciklist s specialko. Ne. To je panoramski most. Tu lahko odsanjaš vse misli, vse sanje, vse želje. Zijaš gor na grad in pomisliš kvečjemu na dvoje: ali na sanjsko poroko [ja, celo fantje razmišljamo o tem] ali pa na to, da bi raje šel na špricer, kot pa sam rinil gor v breg.

Ampak nisem se zato zategnil do Ptuja. Ne. Šel sem prečekirat, kako odprejo Dneve poezije in vina. Aleš Šteger, oni brkasti model, ki zgleda kot dekadenca, ki to ni, je rekel, da je to že devetnajsti festival. Prej so bili ti v Goriških Brdih, ampak so stvar potem preslili. Če mene vprašate, hvala bogu. Saj ne, da bi imel karkoli proti Brdom. Niti malo. Vendar tisto Šmartno in vile in pršutki in refoški… Tumač kiča, predvsem pa tumač keša. Drago je na onih koncih, kjer zdaj itak gostuje festival založbe Sanje, kot je v svojem saj-sem-skoraj-kot-Svetlana-Makarovič tonu razlagala šefica založbe Tjaša Koprivec. Ker smo pač Slovenci in imamo dva literarna festivala hkrati. Da popizdiš.

In sem se priguncal do ene najlepših knjižnic v državi. Ne, od Ivana Potrča mislim, da še nisem nič bral. Sem pa seko tja lani peljal na carsko predstavitev in njene knjige in se mi je že takrat dopadla mini zelenica. In, e, tam so postavili kakih 50 zicov, pustili priprta vrata, da smo se spomnili, kako mestni promet vselej drvi še po utesnjenih rimskih cestah – še bolj pa na to, da ima folk, sploh tisti bolj uglajeni, doma namesto vrat seveda zavese in za seboj niso navajeni zapirati vrat, ker to počnejo zanje davkoplačevalci in ljubimci proračuna za kulturo. Zamudil sem, jao, ampak ne veliko. Ene osem minut. Dovolj, da sem fasal prevajalsko dozo, ker je bilo pač fino prevajati, kaj sta Milan Dekleva, častni gost, ki so mu pripravili razstavo njegovih knjig, in voditelj/prevajalec Andrej Pleterski namudrila v svojem pogovoru.

Ker sem bil žejen kot ne-vem-kaj, sem šel kar lepo noter v knjižnico, mladinski oddelek. Nikogar ni bilo, ki bi ga kaj povprašal. Pridi i vidi, dan odprtih vrat. Štofiril sem po starem Gorenje hladilniku, katerega vrata so mi skoraj v rokah ostala, kot se pač zalimajo tovrstni hladilniki. Našel nisem nič pametnega, le Mercator vode, ki seveda ni bila v hladilniku, ampak dobro, saj je bila senca. Ker nisem imel nič manjšega kot en evro, sem ga pustil tam na hladilniku. Sedel sem nazaj v zadnjo vrsto in bejbo, ki je prej stala pri vratih knjižnice, potrepljal po rami in ji rekel, da sem nastavil en evro za vodo. Rekla mi ni nič, kar me je malo razpizdilo, saj bi lahko rekla vsaj hvala. Kot sem rekel tudi jaz. Ampak zakaj mi ni rekla hvala?

Ker je potem začela klepetat z modelom poleg, nato se jima je pridružil še nek fotograf in vsi so imeli debato. Okej, če bi debatirali o tem, ali je bilo kul, da so Deklevin Pimlico stiščali na maturo par let tega, bi še štekal… Tako pa so čenčali, gofljali in na veliko droljali, kot se pač drolja o sodelavkah in njihovih nogah.

Kaj naj narediš v takem trenutku? Na fuzbal tekmi bi ju seveda oteral v kurac, ampak ker ti ljudje to vejo, še raje gofljajo, tudi ko ti cepetaš z nogami, sopihaš skozi nos, se odkašljuješ, kot da boš hraknil do Hrvaške, skratka delaš karkoli. Onadva pa še kar dalje, da pogovoru sploh nisem sledil. Jebeš, vzel sem stol, ju pogledal, kot da bi bil nek slab lik slovenskega realizma, in vzel svoj stol kot oni telečjo pečenko, ter se premaknil par metrov naprej. Pa sta seveda čenčala dovolj na glas, da sem se moral namatrat, da sem ju odmislil. Okej. Dihaj, Urban, dihaj. Sem pogledal tja, proti mizici, kjer so bile perajt Deklevine knjige. In kaj vidim tam? Bejbico, ki se špila z mobitelom. Pa saj ne moreš verjet! In nato je nekoga poklicala in se sprehodila malo sem in malo tja. Popizdiš!

»Slovenščina je najbolj gibek jezik – sem nekje slišal,« sem si nato končno uspel zacajhnat noter v moleskine, ki mi ga je kupil za rojstni dan urednik cajtnga, ki bi si levo roko odrezal, da bi tole lahko objavil. Hvala, Puši! Skratka, začel sem ju poslušat in ona prevajalka, dosihmal lepa, je prišla po svoje kar prav, saj si lahko zadihal in dobil vmes tisti klasični filing, da bi to vse skupaj prevedel, ampak krajše, pač naredil obnovo in v angleščini naflodral vse skupaj bolje kot onadva. Ali pa sem samo jaz takšen?

Enivej, špiker ni postavljal vprašanj, postavljal je ovire, 400 metrov, ona jebena disciplina, ki je pri nas raje noben niti laufa ne. A Dekleva je svetovno preskakoval vse te ovire, sploh ko sta prišla do Tomaža Pengova. Ki ga Dekleva, njegov dober frend, nikoli ni obravnal kot večina nas ostalih. Sam sem pri Pengovu, tam na Celovški, vis-a-vis Tivolija, nekoč bil, delal intervju o kultnih Odpotovanjih. Pa je bilo naporno, res, muka. Šlukal je svoje pivo, za katerega bi si želel, da bi bila morebiti scalina, karkoli, samo ne alkohol. Mučno je bilo, spuščene rolete so dajale občutek grobnice in ko sem prišel ven, nazaj na Celovško, se v svetu nekaj kakor nisem znašel. Vse je res šlo prehitro.

»Bil si močnejši od zobobola,« ga je v pesmi, ki jo je prečital, opisal Dekleva, povedal po čitanju, da je »[T]omaž bil vedno manj primerjen za svet, ki je drvel v industrializaciji besede!« Skratka, jaz, industrialec, ki klamfam besede, sem dobil stik s tipom, ki je v Tivoliju skakal v leski in kričal.

Ozrl sem se malo levo in desno, ko sta onadva spredaj tumbala o eksistancialen razprostriranju; možno, da sem si tole drugo besedo narobe zapisal, ker sem v tistem momentu videl najboljšo bejbo – ono, ever. Na literarnih zadevah je itak čudež, če srečaš koga, ki ima lase in da ti niso sivi. Res, kaka bejba. Mama mia! Zijal sem v njo, buljil, pogledala me seveda ni, le oblekla si je suknjič, ker je narahlo zapihljajo skozi njena in, bogme, tudi moja nedrja.

Spredaj so govorili nekaj o Audrey Hepburn, že sem začel pisati v beležko, potme pa… Zaslišim… Gerade za mojim hrbtom so začeli natakati špricerje. Jaz pa z avtom, na dieti, vsaki drugi dan na Pohorje… Oni pa špricerje. Če bi kdo scal za mano, bi lažje pretrpel. To je bilo pa maltretiranje, izživljanje. Majke mi! Zberi se, Urban. Dekleva je omenjal celo Higgsov bozon, v kontekstu, da se z vsakim odkritjem in tudi pisanjem odkrivajo večje razsežnosti. »Pesniki nismo tako modni več kot so bili naši veliki prehodniki – Rilke, Prešeren, Shakespeare… – a nas to ne odvrne od tega, da bi nehali,« je modro navrgel Dekleva.

Se strinjam z njim, razen v tistem delu, da jih ne bomo nikoli dosegli. Eh, jebala vas skromnost. Na Prešernovem trgu v Ljubljani je še več kot dovolj placa za vsaj en spomenik, ne? Zakaj ne bi bil moj, tvoj, njegov, Deklevin?  »Vsaka nova pesem je zadnja v svetovni antologiji,« se je temu po svoje uprl Dekleva, z Borgesovim citatom. E, to mi še manjka, ta širina, da bi naflodral nek tak citat, iz riti ven, tako pa je edini, ki se ga spomni moja generacija, ko bi rada povedala nekaj nadčasovnega, oni, da ova noč nije bila moj dan, hvala, Kliton Bozgo.

Všeč mi je bilo, da se je oni Pleterski, ki ni naše krvne grupe, ono, da bi na koncu spil špricer s sogovornikom in rekel, ajmo, ljudje, knjižnica časti, štajerski kristal, liter-liter, ajmo, no, všeč mi je bilo, da se je lepo, vljudno, spoštljivo, ne pretirano okorno zahvalil in se predvsem držal ure – po eni uri je bilo vsega fertig, šef knjižice je rekel, naj navalimo po materiralu, torej pijači, preden gremo dol na Vrazov trg, da ne bomo šli žejni na plac, ki je sicer stran 49 korakov. »50 odtenkov sline,« je še na mikrofon mislim, da pokazal Deklevc in to je bilo to.

Spil sem deci vina in poslušal neke Ljubljančane, ki so gledali čez obzidje, tja čez reko, nazaj domov, kako so bili fejst utrujeni od celega dneva in da bodo zdaj šli vseeno malo počit v hotelček. Ne vem, zakaj imajo Ljubljančani to jebeno navado, da uporabljajo pomanjševalnice, ko grejo gor in dol po državi. Ne, Urban, pusti žabare pri miru. Zvrnil sem brezplačni deci refoška, trznil, da me je od sile pritisnilo srat, ampak sem zdržal in se spravil dol na Vrazov trg, tja pred Muzikafe, kjer se vse dogaja, povezano z Dnevi poezije in vina.

E. Pridem tja in vidim, kako nekaj v kotu, tam, na drugem prehodu, nekaj plapola. Taki lističi. Gledam, se čudim in vidim tablo: Ulica Tomaža Šalamuna. »Dva tisoč jih je, veš!« me potreplja po rami šef Muzikafeja. In razloži. »Bodi tiho, tu poslušaj. Glej, tu, ja ja, tu je v angleščini, tam pa v slovenščini. Ja, Tomaž čita, kdo pa?!« Kako soti Ptujčani fenomenalno zmešani! Kje bi se še spomnili kaj takega? Morda so se toliko bolj vrgli na zobe – recimo talno razpoko prefarbali z modro in napisali Tomažev verz ‘voda najbolj ljubi’ -, ker sta bila njegova staradva Ptujčana, čeprav je bil Tomaž potem rojen v Zagrebu, ampak dobro. Ptujčani so tak, ne vem, hobiti Štajerske, prismuknjeni na svoj edinstven način, ki ga moraš objet. »Pa da ne boš mislo,« sem še slišal, »da ni takoj prišla ena od RTV-ja in rekla, da moramo urediti avtorske pravice, da se to tu vrti iz zvočnikov, cel dan, celo noč in se bo.« E, to. Zakaj smo mi tako zahojen narod? Zakaj vedno pride neka birokratka, neka Jožica, neka slaba uporabnica kulice, ki ti zjebe vso radost na planetu? Pa jebale te avtorske pravice, pusti narodu, da uživa kulturo, kake avtorske pravice? Pa kje smo mi? Pa kaj smo mi? Pa marš u pičku materinu!

Okej, Urban. Pomiri se. In sem se. Stopil do cenika, na poezijo sem še malo moral počakati, zato sem se lotil vina. 2,5 evra za 1DCL ali pa 2,5 evra za tri vzorce. Zdaj pa razumi. Aha, torej odločiti se moram: ali naj probam na blef eno vino, pa tega vsaj normalno butnem, ali pa mi bo natočil noter hrakl in bom samo jezik not namočil, da bom potem moral kupit novi kupon? Aha! Okej. Skušal sem zapecat’ blagajničarko, pa se nisva poročila, ko me je ona spomnila, da je kozarec-konzumacija vredna dva evra, kot da si bom domov nesel toti debilni glaž, ki so ga prešlatali Mitji Čandri in take face.

Ne, hvala. Vzel sem deci iz – ironično – Goriških Brd, nek cabernet franc, 13%, letnik 2013 in zelo lepo barikiran. Lahko da je bil Ščurek, ne vem. Nisem pogledal. Izpil sem, se skušal lotiti še kruhca s sirčkom, pa mi je postalo silno nerodno, ne vem, najbrž ker so to trenutki, ko je res fajn, da imaš punco, zato se kruhca nisem najedel, le sline sem premetaval po ustih. Še vode nisem vzel in ko sem videl neko kolegico od bivše punce z nekim čudno naželiranim tipom, sem sklenil, da bom butnil ta kozarec.

Šef Muzikafeja je vzel lojtro, da je prekril novo ulično tablo, ki so jo potem svečano odkrili. »Si pofotkal, saj lahko počakam?« me je vljudno vprašal, ko sem se slinil z mobitelom in instagramil trenutek, ki je bil prelep za instagram filtre. Zakaj prelep? Ker je ta tip tako vljuden, tako preprost, tako človeški. Ni se duval, le utrujen je bil, skupaj s partnerico, ker pač pust pride dvakrat na leto na Ptuj: enkrat tam februarja, odganjat zimo s kurenti, drugič pa, ko pride cvetober ljubljanske poetične scene, v kostumih, ki jih vidijo, kaj pa vem, v filmih Woodyja Allena.

Videl sem Katjo Perat, najbolj svežo pesnico, ki količi našo antologijo in je pripeljala pesništvo v 21. stoletje skupaj s svojim nefarbenblind frizurami. Tokrat se je odločila za, če sem videl prav, nekulturno modro. Pozdravil sem jo tako, da sem moral dvakrat mimo nje, ker me prvič, ne vem zakaj, ni želela pozfraviti ali karkoli ali me ni videla. Saj nima veze. »O, živjo,« je rekla, brez nekega resnega namena, da bi se pogovarjala z mano. Kar je bilo kul. Itak sem moral na hajzl, kjer sem na poti srečal več turistov, v tistih treh metrih hoje, kot v celem Mariboru ta mesec. Na hajzlu sem razmišljal, kako bo folk šmrkal slabo dozo belega na tem festivalu, ker pač so to umetniki, boemi in ljubitelji državnega proračuna. Skratka, vrnil sem se nazaj na sceno in takrat je že zaružil boben. Aha!

Prišli so, napovedat otvoritev festivala. Vsi smo se seveda postavili čim dlje od odra, kar je opazil tudi Aleš Šteger, capo di banda takih zadev, ki je prej že dal izjavo oni Jermanovi iz RTV Slovenija, lepo oblečeni modri princeski. Imel je govor, ampak nisem kaj dosti poslušal, ker se je poleg en froc drl na mamo, pa tudi sicer sem gledal v Štegrove brke in, ne vem zakaj, pomislil, da ima Dekleva lepše, ker je pač tako podoben Rudolfu Maistru. Rad imam Štajersko, jebiga, in Ptuj je Štajerska, to je jasno kot ata na mamo. Ampak potem nam taki tipi razlagajo, da je »kdaj« vprašanje vseh nas, sploh takih mest, kot je Ptuj. Lepo vas prosim, kaj pa te Šteger ve o Ptuju? To je tako, kot da bi jaz šel razlagat, ne vem, v Kočevje, ono, vsi vemo, kako nadležni so medvedje, ki nam pridejo solato jest. »Zakaj se nič ne dogaja?« je vprašal oni froc, ki je kresnil mamo direkt v fris, foter pa je permisivno samo poleg gledal in malega vzel v naročje približno takrat, ko se je pa te res začelo dogajat in je na oder prišlo cel kup mladih performerjev [Ulična uprizoritev poezije Tomaža Šalamuna –DPD Svoboda Ptuj – Teater III in Gledališki studio Ptuj ter vizualno-zvočni performans Jaz sem voda Stanke Vauda Benčevič. Otvoritev prostorske instalacije Dušana Fišerja Zid poezije].

Najprej je bilo zakomplicirano, da nisi ama nič razumel. Desno smo sicer v angleškem prevodu spremljali Šalamunovo pesem, ki so jo simultano, zdaj v paru, zdaj v trisu, zdaj pubeci, zdaj donde, zdaj vsi skupaj, vsi po spisku odddrali. Kazalo je, da bo šlo po poteh državnih proslav, ki jih režira oni Berger in jih razume tudi samo on, ko z fizikalnim duhom prostranosti skozi prostor razlagamo čas, narod, davkoplačevalci, pa gledamo neka dva tipa, ki delata stoje in prevale, nekdo pa zadaj čita Kosovela, kar nam, ne vem zakaj, nekak ne gre skupaj.

Ampak potem je, kar hitro, performans ratal carski. Ko so prišli do Gobic, tam nekje. Vrhunsko! Res, saj bi opisal a la Emile Zola/Izidor Cankar/naturalizem, ampak to je treba videt! Šumeli so, si podajali besedo in bili – gobice. Kako svetovna pesem še danes, kako svetovno izbrani verzi in sploh na koncu, ko so sčrkovali Š-A-L-A-M-U-N z verzi »ljubitem tebe / in ves svet enako«. Vmes se je sicer poleg mene nek mladi pubec, taki lepi, taki mladi, ki je prišel samo pogleda, javil na telefon in povedal to, kar bi vam na kratko lahko povedal tudi jaz: »Pa tu doli pri Muzikafeji s’n. Nekaj sma te s kolegom prišla spit, pogledat tote pičke, pa boma vidla, kak pa kaj.«

Dolgo nista zdržala, pa ne, ker ne bi bilo »pičk«. Te so že bile, dobre ribe, čeprav tisti mit, da se »te na totem festivalu one tebe pelajo ne ti njih«, za zdaj še ne drži ali pa sem jaz prehitro spičil gledat fuzbal, kar je, saj ne vem, malo sadistično, saj se je ona Astana, oni kazahstanski horuk fuzbal, uvrstila v ligo prvakov, Partizan pa ne, pa saj ne vem, zakaj sem si zaželel, da bi se, mogoče, ker sem se naučil abecedo, ko je Juga razpadla. Ne vem.

Sem pa premislil, da bi na festival te dni mogoče vsaj še enkrat skočil. Da bi še kaj takega napisal? Ne vem. Mogoče. Pa da bi spil še kaki deci, čeprav da celi cenik obrneš, rabiš skoraj 40 evrov, kar pa najbrž pride s tem, da je festival sicer brezplačen. Kakorkoli že: bil sem tam, ko je Tomaž Šalamun na Ptuju dobil svojo ulico. Kar je svetovni filing! V času, ko se prerekajo, ali imamo lahko Titovo ulico, spomenik vsem padlim v vojni, po vojni ali hudo po vojni, ali lahko uporabljamo zvezdo in koliko muzike naj uštulimo na slovenske radie… Lep filing. Tomažu Šalamunu na čast! Ajmooo!