admin

Tamara vozi najmanjši avto na svetu, ampak ko sva tisto sredo krožili po Mariboru v iskanju parkirnega prostora, sva našli samo enega na Gregorčičevi, pa še ta je bil bočni. Je pa bil parkirni prostor, bočno nama po petih letih izpita tudi ne dela več problemov, vse super. Ampak ženska mota, rine, avto pa ne gre na svoj plac. “Okej, zamotaj,” stručarim zraven. “Zdaj pa poravnaj v drugo smer. Okej, ne v to smer.”

Za nama je že nastajala kolona, Tamara je pa še vedno motala igračko od avta v parkplac. Evo, ko je tretjič popravila, zapeljala z dvema kolesoma na pločnik, je uspelo. In valda, tip, ki je čakal 10 minut, da je lahko gledal to predstavo, nama potrobi, zraven se smeji, kot da bo počil in preden se odpelje naprej, nama še malo zaploska. Kaj vem, mogoče je bila tako nervozna, ker sva po letu lakote lahko končno šli podaljšati študentske bone. 

“Joj, denarnico sem pozabila v drugi torbici,” reče, ko stopiva iz avta.

“Torej tak mojstrsko motaš, pa sploh nimaš vozniške zraven? Sploh ne moreš dokazati, da si res naredila izpit?” se ji zarežim.

“Daj, to sploh ni hecno, kak’ pa si naj z’aj bone podaljšam. Joj, zdaj pa bom mogla nazaj domov, pa komaj sva parkplac našle, joj pa…”

“Bone boš šla popoldan podaljšat, greva zdaj po listek, tako že zamujava.”

In potem pride tisti trenutek, ko obstojiš na mestu. Se ustaviš, utihneš. In začneš gledati okoli sebe, levo, desno, se obrneš okoli in iščeš parkirni avtomat. Tamara itak rabi očala, pa jih nikoli ne nosi in se vrti okoli sebe in mršči, parkirnega avtomata pa nikjer. 

“Tam je, na vogalu,” jo povlečem, “zgleda, da morem jaz plačati parkirnino, ne?”

“Ja, pa še kavo mi danes ti častiš. Ni tako slabo brez denarnice okoli hodit!” se mi reži nazaj.

Evo, to je bil tisti parkirni avtomat, o katerem bi lahko človek pisal romane. Pa jih ne, ker je tisti trenutek vsak dan dalje in tisti občutki počasi bledijo. Stojiva pred tistim avtomatom in iz vseh žepov skupaj vlečeva cente in se smejiva in potem greva skupaj bonom in kavi naproti. In življenje gre dalje.

Delež mladih v Sloveniji, ki študirajo, je izredno visok, iz česar bi lahko sklepali, da smo Slovenci narod intelektualcev. Pa se mi ob porastu vse več in več oddaj, ki jih producirajo naše televizijske hiše, zdi, da temu ni tako. Ljudje večere preživljajo ob televizorjih in gledajo življenje drugih. Ne zato, ker prikazujejo lepše, kreativnejše, srečnejše življenje, ampak zato, ker imajo tukaj priložnost, da se počutijo superiorni. 

Na Kmetiji nimajo niti stranišča, jaz pa ga imam. Roke si morajo umivati s trdo žajfo, jaz pa si lahko privoščim tekoče milo. Če pa je tako fino totalno izklopiti še tisti del možganov, ki vztraja pri kritičnem mišljenju, preprečiti jim, da še kar premlevajo podatke, ki so jih slišali na poročilih. Kaj bomo z begunci, če še sami nimamo. Kaj nas briga kriza, če pa še imamo minimalke. Zakaj spet star študijski sistem, če imamo novega boljšega.

Zakaj se 16 ljudi na televiziji izpostavlja v tekmovanju za kmetijo? Želi Kmetija približati povprečnemu Slovencu, ki živi v mestu, kakšni so vložki pridelovalcev, da nam je omogočeno izbiranje zelenjave s police v trgovini? 

Če bi kmetje določali cene pridelkov glede na čas dela, trud in energijo, ki jo vložijo v kmetovanje ter ceno mehanizacije, ki je potrebna za pridelavo izdelka, si večina nas zelenjave, mesa in mlečnih pridelkov sploh ne bi mogla privoščiti. Dodajmo temu še porazno nizke odkupne cene, konkurenco iz cenejših držav in razprodajo infrastrukture, ki bi kmetu lahko omogočila dostop do potrošnikov… Kdo bi še sploh želel imeti kmetijo?

Seveda, oddaje, kot je ta, bolj stavijo na osebne odnose, razprtije in nove simpatije. Radovednost je lepa čednost. Povsem človeška: kot je potreba po kisiku, vodi in spanju. In naš narod bi lahko generalno označili za radovednega. Kukanje čez sosedovo ograjo, da bi ugotovili, kako je možno, da je njegova trava bolj zelena kot naša. Srčni utrip se nam pospeši ob konfliktnih situacijah, z užitkom sedemo bolj zravnano in poslušamo še bolj napeto. In sladko postavljanje v vlogo razsodnika, ko tistega, ki deli kavč z nami, obvestimo, kdo ima bolj prav. Ali pa manj narobe. Šport naroda.  

Smo kot konji, ki jim nadanejo plašnice. Navadni državljan, ki gleda poročila s svojega kavča, se je že navadil, da na nič v državi nima vpliva. Penzijo so mu že zafurali, plačo ima mizerno, pri 50 in nekaj letih boleha in se zdravi v bolnišnicah, kjer je oprema starejša od njega samega. S svojo zdravo kmečko pametjo razume, kako zelo narobe je vse to, vendar državljan noče še ponoči razmišljati o prihodnosti, ki bo po napovedih na poročilih še slabša kot je sedanjost, on pa nanjo nima vpliva. Slovenec ima le en glas, ki ga lahko odda v skrinjico na volitvah in po vseh teh letih je že tako pogreznjen v svoj kavč in obup, da raje preklopi na Kmetijo in odklopi možgane. 

Danes odjebem vse svetovne probleme in se v štramplih počim na kavč. V eni roki daljinec, v drugi čips. Če se poneumljam, se lahko še redim. Zavlečem se v isti balonček kot ostali sodržavljani. Gledam Kmetijo.

Nekoč sem v nekem decembrskem jutru naletela na mladeniča, ki me je blizu Štuka hipoma objel in rekel, ali bi pobegnila z njim. Po osebni karakteristiki nekoliko introvertirana in na trenutke povsem asocialna, sem se mu seveda iztrgala iz objema. Še danes ne vem ali je šlo zgolj za nadrealistično prvino ali zgolj željo, da bi kot nekoč vneta feministka padla v objem naključnega princa zabav (mogoče je v njem bil lirski subjekt Onjegina, ki se je zjutraj vračal z zabave in se je odločil za radikalno spremembo ali prototip Baudelaira, tujca, ki je prežal na tujko). A po videzu in pristopu sodeč je bil preprosto mladenič z zabave. 

Takrat odsekovno, češ kaj si misli, a danes, ko pogledam nazaj, nadvse razumljivo. Kot brucka takrat mariborskega karakterja, nekoliko že skoraj stereotipnega, nisem poznala. Težko rečem, da je ta neznana oseba bila točno iz Maribora, a po naglasu in dialektu bi jo lahko uvrstila prav v mariborski govor in ga s tem klasificirala kot Mariborčana.

Mariborski karakter je torej prežet z letargičnim hedonizmom, o katerem je že govoril Janko Glazer in ga v eseju Maribor – mesto spodrezanih korenin študiozno razdelal Andrej Brvar – članek je navsezadnje bil objavljen tudi v zborniku predavanj Seminar slovenskega jezika, literature in kulture na temo meščanstvo in seveda kot spremna beseda v Mariborski knjigi ter tudi v Odzivih, govori ravno o tistem, kar sem začela spoznavati preko druženj s svojimi kolegi in kolegicami tako s faksa kot drugih, ki mi še prihajajo na pot. 

Živahnost in po drugi strani pesimizem, da se nič ne splača, sta bili prvi opazki, ki sem ju osuplo spoznala. Kako lahko gre to skupaj, sem se spraševala. A kaj hitro ugotovila, da imajo tisti, ki so vseskozi odraščali v Mariboru, več kot opravičeno gledati v svet napol ironično in napol kislo. Drugega res ne preostane. A zmožnost pri vsem tem ostati dobrodušen in gostoljuben je tipična štajerska vrlina, ki bi jo lahko prevzeli tudi drugi.

To njihovo veselje in radost ter na drugi strani že skoraj vdanost v to spečo okolje, v mesto, ko se čaka na čudež, pa čeprav ravno v Mariboru najdemo marsikaj, kar je prvič v Sloveniji – če ne gremo tako daleč nazaj, so tu vstaje. Ali pa še zmeraj aktualen Borštnikov prstan. In ne, oboje ni le lokalno, temveč presega tudi meje. Tu ne govorimo o samozadostnosti in zgolj veseljačenju, čeprav so nekateri pred leti pravili o tem gledališkem festivalu, ki je letos bil petdeseti po vrsti, da je že skoraj preveč »domač«. Mogoče ga le to ohranilo živega. 

In ja, obstaja še več dobrih projektov, ki dajejo vedeti, da so primerljivi in ne zgolj stvar periferije. Prav tako je veliko posameznikov, ki pričajo, da Maribor ni zgolj mesto izgubljenih priložnosti – ker ti ne gre v Ljubljani, ti bo pa šlo tu. A žal so tudi v štikelcih o Mariboru pogosto teme o stiskah in utopičnosti o kraju, ki se ga ljubi, se ga ne da zapustiti, a kaj drugega kot pasivno opazovanje točajk in mešanje solz z vinom ne gre preseči. Žal.

In tako to je – kjerkoli greš po Mariboru. Na eni strani obup, na drugi strani veselje. Kot Gatsby in tisti kovanec. Cifra ali mož. Kar se obrne tisti hip – je. Zgrabiti priložnost ali jo izpustiti, je točka, ki jo sleherni Mariborčan še predobro pozna. Ker marsikdaj je lahko ujeta štorklja za vrat lažno natolcevanje, žlebniti in slepo slediti in biti opeharjen. Ker Mariborčan se bo prej počutil drugorazrednega kot nekdo drug, iz katerega drugega kraja. Zato so pogoste migracije. 

A če te center gleda po strani in daje le peške, s katerimi si težko kaj pomagaš – rast je počasna, vsaka pa tudi ne obrodi, je težko. Za ceno optimizma in pesimizma, ki se mešata, ki dajeta vtis, da je lahko komu vseeno, je to le odtenek, da te ne potunka in zaduši tok praznih številk statistike.

Hedonistična letargičnost, gledano kritično, ni oznaka preprostega neuresničenca. In ni zgolj mesto propadlih idej, zavožene industrije. Konec koncev – drugi je bil, ko je dobil čitalnico. Prehitel ga je le Trst. In to govori ravno o tem, da mariborska zagnanost, veselje, prostodušnost in domačnost niso nič kaj manj od vsesplošnega vtisa in polemike, če to mestu spodrezava korenine ali npr. lokalno samovšečnostjo fanta, ki me je verjetno zamenjal s katerim dekletom. Govori o tem, da lahko ta trenutek nekaj spremenimo, četudi gre zgolj za poskus. Za to, da lahko rečemo, da nekaj smo. Poskusili. Kar lahko tudi uspe.

Ne vem več, kateri dan je bil. Pač eden izmed tistih dni, ko sem zjutraj naletela na članek o brezposelnosti. Stanje, ki je kruto, ne ozirajoč se na populacijo, je regionalno ob bok potisnilo še posebej podravsko regijo. Špica je Maribor. Če sem kot otrok, tam nekje v tretjem razredu osnovne šole, prvič slišala za odpuščanja v kraju, od koder prihajam, ko so sošolke zardevale, ker niso do roka poravnale malice in je nekaj mojih sorodnikov do danes ostalo na borzi ali pa so jih potisnili v tretjo kategorijo, če so imeli srečo tudi v penzijo, sem se podobne situacije začela zavedati pred nekaj leti. 2008 je umetno ustvarjena recesija prinesla novi val zapiranja podjetij. Zaprt ventil za nemški trg je ožel slovenske tovarne, tiste, ki so imele izhod za Rusijo, pa obdržal na repu, da je še vsaj nekaj firm, ki so preživele. A prava recesija je zadela do konca – pred odpuščanjem pa niso v nevarnosti le delavci, temveč kdorkoli in kjerkoli. Če do zaposlovanje seveda sploh pride. Če si nekaj let na Zavodu za zaposlovanje in se mučiš z izpolnjevanjem obiskov pri tetah, ki se ene bolj in druge manj, posvečajo svojim strankam ter njihovi resni prihodnosti in tako opraviš dolžnost, ki se ti zdi že včasih tragikomična. A dovolj o teh tesnobnih občutkih. 

Vseeno se mi zdi smiselno postaviti v ta kontekst Maribor. Prvič. Nekdanji jugoslovanski Manchester v industriji, pa tudi Liverpool v glasbi, če že hočete, je ustvaril val priseljencev, ki so z vasi prišli v mesto – koliko je postalo proletarsko, zaenkrat ne bom razpravljala – obsojati prednike, da so bili kmetje in da Maribor pravega, slovenskega meščanstva nima ali je zreducirano med Tomšičev drevored, hm, je isto kot to, da so pravi Ljubljančani redki. Ali pa da živiš na vasi in imaš starše brez kmetije, vendar z redno službo in s tem očitke, da so leni, ker si ob večerih vzamejo čas in sedijo ob hiši, medtem ko drugi vaščani pridno opravljajo delo v hlevu. Vendar je to druga zgodba. Kjer linčajo lejzbike in obsojajo geje, ki jim prepovedujejo istospolne zveze z otroki in to tisti, ki se sicer pijani zvalijo na ženo, vmes pa pravijo, da lahko otrok odrašča le v okolju, kjer ni homoseksualcev, otroke pa tu in tam pritisnejo ob steno, so primeri, ki so v klerofašističnem okolju dobro znani. Žal. Če Maribor kaj v tem odstopa, ne vem. V mestu je vsak zase anonimen in se te zgodbe izgubijo ali pa niti niso pomembne. 

Tu so drugi problemi. Črna statistika. Brezposelnost. In sedaj v Maribor. Že pred razpadom Jugoslavije so podjetja začela zapirati vrata. Še huje je postalo po osamosvojitvi Slovenije. Nekoč sem na vlaku prisluškovala starejšemu gospodu, ki je dejal, do so tovarno, kjer se bohoti Baumax, tri leta pred postavitvijo tega sedaj že skoraj zaprtega trgovskega »mogotca«, načrtno uničili. In koliko takih zgodb o nekdanjem uspehu in sedaj zatonu se pojavi tudi v literarnih zgodbah, kaj šele v zgodbah posameznika in družine, ki so to okusili na lastni koži. In če so pred leti govorili o intelektualni sivini v tem mestu, o tem pisali oziroma razpravljali v skupinskem intervjuju v Dialogih, ki je bil kasneje objavljen na spletni strani Zofijinih ljubimcev, pa v poprej raznih esejih mariborskih literarnih avtorjev in romanih, lahko rečemo prav tako o množični sivini marsičesa. Tako tudi o sivini obrazov, s katerih se razžira obup. Koliko več ga še mora biti v vsakem posamezniku. Koliko več za štirimi stenami, ko je treba skupaj potegniti za položnice in obleči celo familijo. In potem otroci, ki v tem brezupu odraščajo – kam pa jih naj pripelje zrenje v nebo, če itak nikoli ne bo boljše? Edina rešitev je najverjetneje ta odprt duh in skoraj prehitro sprijaznjenje s tem, tako pač je, kaj češ.

Ne vem, kam vse to skupaj pelje. Drugič. Maribor je vendarle bil prostor za diletante v smislu Jurčiča in Kajuha. Pa sta znala narediti marsikaj. Pa Voranca, ki sedaj bistroumno sedi in čaka, da se ta duh, ki ga je začel opisovati še posebej v Jamnici, ko so ljudje s hribov raje odšli v mesto. In se po možnosti uprli politični ideji svojega očeta, kot je to storila ena izmed njegovih književnih oseb Ladej. Čeprav v tem romanu najdemo duh po krvi in zemlji, je vseeno tudi kritična nota.

Zakaj je torej tako lahko biti potrt in se oklepati starih spominov? Da so politične vodje v šestdesetih prisegale na težko industrijo in s tem zamudile priložnost, da bi sledila takratnim tovarniškim trendom, postajala konkurenčna in na ta način rastla, je eno izmed dejstev, ki priča o zaprtju. A kapitalizem, ki je videl profit v postavljanju velikih nakupovalnih središč, tudi. Ampak kako naj ljudje, ki nimajo nič, kupujejo? Seveda lahko – sprehod po trgovskih centrih priča o tem, da ljudje še lahko. Ali pa jim preprosto razni umetni –park-i prikazujejo idilo, ki priča o uspehu, za katerega upajo, da ga bodo kdaj dosegli. Kako, se še ne ve. 

Vseeno pa je nekdanje švercanje čez mejo končano. Danes čez mejo hodijo le še v Ikeo. Ker je fino in fancy. Nisem še bila tam in zaenkrat te želje niti nimam. Skrbi pa me, kaj bo zraslo iz peskovnika, ki že zdaj posluša travme o vseh mogočih neizhodih. Val 202 in Predin sta me ravnokar opomnila, da je to res pomembno.

Napolnim se z dihom. In spet in spet. Malo zamujam. Nase nadenem še štunfe, ki so na srečo (dragi Cigler, ki te drugače sicer ne razumem ali pa zgolj ne maram, je sreča v nesreči tule pravšnja) bili strgani le na peti. Potrošni material, za katerega bi drugače naredila tako, da bi raztrganine dobile svoj vzorec. Nimam se časa vedno ukvarjat, kaj pač dam nase. Sekanje dreves za Cosmopolitan je resnična izguba vsega.

Potem zaklenem vrata in se napotim proti inkubatorju. Z veliko. V stilu Nah neh nah Vaya con dijos pač. Rajcig, a hkrati ravno prav sofisticated, pač ker mi stil samsara in podobne finte ne sedejo.

Dospem. Malo v pričakovanju, kaj imajo ponuditi tokrat. Poezija plus videi. Drugič. Prvič, pred dvema letoma, so bili v omami in sveži ekstazi ljubezni. In bolj malo vem, kateri videi so me takrat nagovorili. Čeprav sem takrat, v Media Nox, šla še enkrat. Spomnim se zgolj poezije z ulic, ki me je vabila, da sem jo prebirala večkrat.

Na glavnem trgu se z ulično predstavo počasi končuje teden otroka. Začutim, da je konec tedna. In s tem začetek kulturnega dogajanja, ki je čez poletne mesece spalo. Za uvod torej Videopoezija. Kaj mi ima ponuditi, sem lahko mestoma zasledila že preko tedna – plakati poezije, ki so veliko bolj kot reklame sekale s svojimi besedami ali pa zabadele kot voodoo lutko naravnost v mozeg, saj so namesto reklam dosti govorljive in globinske. Gre za projekt Nina Flisarja Poezija na mestnih ulicah. Če imajo avtorji projekta kaj pri psihologiji reklame, ne vem. A izbor, ki so ga naredili Petra Kolmančič, prej omenjeni Flisar in Jan Šmarčan, desetih pesnikov, sem na to posumila.

Nato smo počasi pricurljali noter – pomenki so storili akademskih nekaj, in vse skupaj se je začelo. Tema in ekran. Petra in Nino sta predstavila vsak del posebej – avtorje videov in pesmi, nato je sledila predstavitev – vsaka pesem je imela svojo zgodbo. Narejeno kot skladanje dveh likov – sporočilnost pesmi in posnetki so dejansko naredili svojo zgodbo. In to si lahko še enkrat ogledaš. In še enkrat. Namreč na vsakem plakatu je koda (projekt Ar libris), ki ga povežeš s pametnim telefonom. Zavrti se ti video in poezija ima že drugačen pečat sredi ulici. Kot zgodba v zgodbi.

Potem je sledila kratka pavza z zdravim obedom in požirkom. Farbanje same sebe, da pijem rdeče vino za boljšo kri, je imenitno opravičilo za to, da alkohola zdaj ne bi. Ker lahko hitro postanem še bolj nadležna. A to potem ni več moj problem.

Sledil je sprehod skozi mesto do posameznih plakatov. Preizkušanje tehnologije in branje pesmi. Dva v enem, pa še prijetno druženje in kramljanje – več kot odlična ponudba literature za dialog poezije z bralci.

In sedaj – pametni telefoni. Ker ga nimam, temu pripomoreta moja analognostin non šalanten odnos do tehnologije. A s tem ni konec videov. Tu imamo najmanjšo galerijo v mestu, mali ekranček kot bankomat, ki je zraven najbolj navijaške trgovine v mestu. Za tiste, ki tega ne veste – blizu Mladinske knjige, osrednje mestne knjigarne, na stranskem delu stavbe.

Pot zaključimo v podhodu, kjer je nevemkaterega leta pisalo Zeleno, ki te ljubim zeleno. Lorce ni bilo več. Šmarčan je v svojem stilu ob svojem plakatu prebiral nadaljevanje pesmi. Mislim, da je nekdo rekel, da se bo zagotovo vpisal v literarno zgodovino. K temu naj še dodam, da imajo možnost in potencial tudi ostali sodelujoči pesniki – Denis Škofič, Petra Kolmančič, David Bedrač, Lucija Mlinarič, Lučka Zorko, ki so del mariborske pesniške scene, ki vedno bolj preganja to tesnobnost, kdo je tukaj boljši – Ljubljana ali Maribor. Ter seveda Anja Golob, Tomislav Vrečar in Veronika Dintinjana, Dejan Koban, ki sta literarno z Mariborom tudi povezana.

Prav tako pa tudi ideja in vsi filmski-video ustvarjalci. In naj še kdo reče, da poezija ne postaja popularna. Če je koga strah, da bo zaradi tega postala banalna, mislim, da je to odveč. Tlačiti verze zgolj med platnice ali pa zavijati besede v ideje večernic v stilu utilitarizma, sta večji neumnosti kot karkoli drugega.

Za podaljšek večera nas nekaj menca glede zaključka projekta Lift me up, saj bi tam pesmi prebirala Jana Putrle Srdić, pa sta Prekmurca, simpatičen parček, ki sem ju končno videla po dolgem času in nekdanji sošolec, veliko bolj mikavni, da gremo po nekaj zaprtih slaščičarnah, končno v Iglu na šopiranje s sladkorjem. Kaj češ, junk generacija bele smrti. In zgroženost, da sredi Maribora še tega ne moreš početi. In to v petek zvečer. Fant in starejši kolega sarkastično pripomnita, da bi pivo in kebab dobili povsod.