Letargični hedonizem


 

Nekoč sem v nekem decembrskem jutru naletela na mladeniča, ki me je blizu Štuka hipoma objel in rekel, ali bi pobegnila z njim. Po osebni karakteristiki nekoliko introvertirana in na trenutke povsem asocialna, sem se mu seveda iztrgala iz objema. Še danes ne vem ali je šlo zgolj za nadrealistično prvino ali zgolj željo, da bi kot nekoč vneta feministka padla v objem naključnega princa zabav (mogoče je v njem bil lirski subjekt Onjegina, ki se je zjutraj vračal z zabave in se je odločil za radikalno spremembo ali prototip Baudelaira, tujca, ki je prežal na tujko). A po videzu in pristopu sodeč je bil preprosto mladenič z zabave. 

Takrat odsekovno, češ kaj si misli, a danes, ko pogledam nazaj, nadvse razumljivo. Kot brucka takrat mariborskega karakterja, nekoliko že skoraj stereotipnega, nisem poznala. Težko rečem, da je ta neznana oseba bila točno iz Maribora, a po naglasu in dialektu bi jo lahko uvrstila prav v mariborski govor in ga s tem klasificirala kot Mariborčana.

Mariborski karakter je torej prežet z letargičnim hedonizmom, o katerem je že govoril Janko Glazer in ga v eseju Maribor – mesto spodrezanih korenin študiozno razdelal Andrej Brvar – članek je navsezadnje bil objavljen tudi v zborniku predavanj Seminar slovenskega jezika, literature in kulture na temo meščanstvo in seveda kot spremna beseda v Mariborski knjigi ter tudi v Odzivih, govori ravno o tistem, kar sem začela spoznavati preko druženj s svojimi kolegi in kolegicami tako s faksa kot drugih, ki mi še prihajajo na pot. 

Živahnost in po drugi strani pesimizem, da se nič ne splača, sta bili prvi opazki, ki sem ju osuplo spoznala. Kako lahko gre to skupaj, sem se spraševala. A kaj hitro ugotovila, da imajo tisti, ki so vseskozi odraščali v Mariboru, več kot opravičeno gledati v svet napol ironično in napol kislo. Drugega res ne preostane. A zmožnost pri vsem tem ostati dobrodušen in gostoljuben je tipična štajerska vrlina, ki bi jo lahko prevzeli tudi drugi.

To njihovo veselje in radost ter na drugi strani že skoraj vdanost v to spečo okolje, v mesto, ko se čaka na čudež, pa čeprav ravno v Mariboru najdemo marsikaj, kar je prvič v Sloveniji – če ne gremo tako daleč nazaj, so tu vstaje. Ali pa še zmeraj aktualen Borštnikov prstan. In ne, oboje ni le lokalno, temveč presega tudi meje. Tu ne govorimo o samozadostnosti in zgolj veseljačenju, čeprav so nekateri pred leti pravili o tem gledališkem festivalu, ki je letos bil petdeseti po vrsti, da je že skoraj preveč »domač«. Mogoče ga le to ohranilo živega. 

In ja, obstaja še več dobrih projektov, ki dajejo vedeti, da so primerljivi in ne zgolj stvar periferije. Prav tako je veliko posameznikov, ki pričajo, da Maribor ni zgolj mesto izgubljenih priložnosti – ker ti ne gre v Ljubljani, ti bo pa šlo tu. A žal so tudi v štikelcih o Mariboru pogosto teme o stiskah in utopičnosti o kraju, ki se ga ljubi, se ga ne da zapustiti, a kaj drugega kot pasivno opazovanje točajk in mešanje solz z vinom ne gre preseči. Žal.

In tako to je – kjerkoli greš po Mariboru. Na eni strani obup, na drugi strani veselje. Kot Gatsby in tisti kovanec. Cifra ali mož. Kar se obrne tisti hip – je. Zgrabiti priložnost ali jo izpustiti, je točka, ki jo sleherni Mariborčan še predobro pozna. Ker marsikdaj je lahko ujeta štorklja za vrat lažno natolcevanje, žlebniti in slepo slediti in biti opeharjen. Ker Mariborčan se bo prej počutil drugorazrednega kot nekdo drug, iz katerega drugega kraja. Zato so pogoste migracije. 

A če te center gleda po strani in daje le peške, s katerimi si težko kaj pomagaš – rast je počasna, vsaka pa tudi ne obrodi, je težko. Za ceno optimizma in pesimizma, ki se mešata, ki dajeta vtis, da je lahko komu vseeno, je to le odtenek, da te ne potunka in zaduši tok praznih številk statistike.

Hedonistična letargičnost, gledano kritično, ni oznaka preprostega neuresničenca. In ni zgolj mesto propadlih idej, zavožene industrije. Konec koncev – drugi je bil, ko je dobil čitalnico. Prehitel ga je le Trst. In to govori ravno o tem, da mariborska zagnanost, veselje, prostodušnost in domačnost niso nič kaj manj od vsesplošnega vtisa in polemike, če to mestu spodrezava korenine ali npr. lokalno samovšečnostjo fanta, ki me je verjetno zamenjal s katerim dekletom. Govori o tem, da lahko ta trenutek nekaj spremenimo, četudi gre zgolj za poskus. Za to, da lahko rečemo, da nekaj smo. Poskusili. Kar lahko tudi uspe.