admin

V svoji nogometni karieri, če jo sploh lahko tako imenujem, sem od trenerjev slišal toliko bedarij, da so se mi v nekem obdobju zasrali vsi trenerji, soigralci, kopačke, garderoba, goli in cel šport z ofsajdom vred. Kljub temu pa sem se v soboto na tekmi spomnil enega, sicer neuspešnega, trenerskega motivacijskega govora. Znameniti Gogi nas je po zadnjem treningu pred pokalnim derbijem v Kamnici poklical v krog in rekel, da bomo tekmo proti Kamnici dobili ali izgubili že pred tekmo. Da bodo nasprotniki zelo agresivni, motivirani in da se moramo za to tekmo „napaliti“ že pred začetkom. Ko bomo na igrišču, bo že prepozno…

Nisem ga poslušal in seveda takrat tega nisem priznal, ampak vsaj to je imel prav. Tekmo v Kamnici smo gladko izgubili. Ko se tekma začne več ne moreš nadoknadit adrenalina, in želje ki ga premore nasprotnik. V očeh mesarja je bilo jasno, da je o tekmi razmišljal že več dni in da mu pomeni veliko več kot meni. Bil sem tehnično boljši, hitrejši, on je sicer res imel močnejši šut, ampak gledano celotno mi ne bi smel biti konkurent. Če se tekme ne bi igrale tudi in predvsem v glavi. Če ne bi na igrišču šlo za motivacijo, željo, strast,…

Celju se je v soboto na Areni Petrol zgodil scenarij iz Kamnice. Tekmi so izgubili že pred tekmo. Pred tremi dnevi so premagali Olimpijo in zdaj puf – ostalo ni ničesar več. Odsotnost v podajah, nekrvoločnost v dvobojih in nezaupljivo odkrivanje. Nobene sle po žogi in zmagi. Ekipa je svoje protinapade, na katere so Kapušinovi očitno stavili vse svoje skromne upe že pred tekmo, opazovala od zadaj in čakala, da jih odigra nekdo drug. Sami so imeli namreč tako pomembne obrambne zadolžitve, da stvari z brezupnimi protinapadi nikakor niso smeli postavljati na kocko. Zadetek v lastni mreži so Celjani nato končno dočakali v 15. in ko so potem prvič poskusili pri sebi nekaj premakniti, nezaupljivo in nesamozavestno stopiti na nasprotnika, še v 22. minuti.

Da gresta oba omenjena gola in potem tudi tretji, debelo na rovaš Jureta Travnerja res niti ni toliko pomembno. Čeprav je prav Travner pokazal največ odločnosti v zaključku akcij. Pri prvem golu je uspel na krivi nogi dobiti svojega obrambnega partnerja Sorio, pri drugem se je nekoliko precenil pri višini, pri tretjem pa še pri hitrosti, ampak resnično v soboto ni šlo samo zanj. Šlo je predvsem za Gogijevo pravilo – za četrtek, petek in soboto dopoldne, ko so bili Celjani prepričani, da so v sredo že naredili toliko, da se zdaj vsaj za nekaj dni v življenju ni več potrebno boriti. Da je potrebno tudi uživati po zmagah, saj čemu potem sploh vse skupaj. Sreda-sobota-sreda-sobota. Zmaga-poraz-zmaga-poraz. Strašljiva monotonost igralcev in klubov slovenske prve lige brez vizij in strategij.

Andražu Šporarju na drugi strani je v soboto cena že res ponovno močno poskočila cena in Henty je ponovno dokazal, da so bočni branilci slovenskih zelenic najšibkejši členi svojih ekip, Brljak, Klinar in Alves nakazali na širino kadra, Mitrovič in Kelhar na suverenost in stabilnost štoperskega dvojca, toda z vizijo in strategijo me zeleno-beli znova niso prepričali. Po 2:0 so se tako hitro sprostili in popolnoma spustili nadzor nad igro, da bi se Celjani kljub vsem zablodam, ki so jih utrpeli pred tekmo, celo lahko vrnili v igro. Šok-terapija, ki jo je izvajal Pušnik od srede naprej je torej zalegla le za kakšne pol ure, potem pa je to spet ostala samo še Olimpija na krilih individualnih kvalitet.

Šok-terapija zaleže prvič, drugič že malo manj, na daljši rok pa več nikakor ne, zato obstaja resna bojazen, da bodo na ta način Olimpijine zmagovalne serije postajale zmerom krajše. Da se bo Olimpijina baterija praznila in polnila vse hitreje, medtem, ko si so jo bi lahko Rudar že do sobote ravno dovolj napolnil, da bo na svojem neravnem igrišču zelo neugoden nasprotnik. Javornik, ki v intervjujih deluje mirno in trezno, daje občutek, da, čeprav z veliko slabšo ekipo od Maribora in Olimpije, zelo dobro ve kaj počne in da z ekipo dela na daljši rok. In čeprav me tudi bočna branilca Rudarja Kašnik in Ihbeisheh sploh ne navdajata s posebnim navdušenjem, bi se razlika med 1. in 5., ki v tem trenutku znaša samo 10 točk, v 17. krogu utegnila še malenkost zmanjšati,…  

Navijač Maribora

»Pa ne bom več tu delal. Ne. Ne bo me vsak, ki ima malo cajta zafrkaval. Marš pa s tako tovarno …«

»Daj, pridi, greva na pir. Pridi, pridi. Ker brez pira, ne bo mira. Je tak?«

»Tak’ kot si reko … pa prekleti naj bodo vsi direktorji, poslovodje, šefi, nadzorniki, inšpektorji. Fsi. Razumeš? Fsi! Ne bom se več pusto! Pa kaj si ti ja nor … Pa ne moreš tri mesece zamujat s plačo, potem pa še odvzemat dopust, ki ti pripada. Pa kaj si nor. Kje te živim jaz to? Štrajk! Jaz ljubim štrajk!«

»Alo, daj mi en Lucky Strike. Da malo pomirim živce.«

»Na. Mogoče je to moja zadnja škatlica. Saj pa ne vem, če si jih bom še lahko privoščil. Pa pir.«

»Eee, stari, nekak’ bomo že ukrepali. Ne bomo pustili, da zmagajo. Ne, ne. Nismo mi tista nališpana kurvetina, ki nastavlja rit vsakemu, ki gre mimo.«

»Cja, kaj pa vem prijatelj. Bomo videl. Veš, za taki horuk štrajk še mam moči, za kaj več pa ne vem … res ne vem. Nisem več tako mlad. Saj sam veš, kaki smo mi. Mi rinemo napre-nazaj. Saj res je, da za razliko od marsikoga znamo naprej, samo potem gremo vedno nazaj. Itak, da boljše je kot nič, samo ti po petdesetem letu to začne na veliko razjedati živce. Mi smo taki: Nekaj hočemo, si to vzamemo, ko pa dobimo, pa smo spet pri »hočemo«. Ali pa hitro pozabimo kaj nam je kdo naredil in se po začetni vzkipljivosti brž vrnemo nazaj. Recimo nekako tako, kot da bi država dobila dovoljenje ali karkoli pač država potrebuje za organiziranje svetovnega prenstva v fuzbalu, pa bi po začetni zagnanosti to bilo ful dobro in bi imeli že celi načrt, v glavnem vse kar spada zraven, potem, ko bi pa zagnanost rahlo padla, pa se nam več ne bi dalo in bi organizirali svetovno prvenstvo v balinanju.«

»Pa saj to ti dam prav ja … samo na koncu bo vse dobro. Boš videl. Še vedno je bilo.«

»Cja … če ti tak’ praviš.«

»Alo, točajka, daj še eno rudno!«

***

Zasvinjano mesto, ob zasvinjani reki

Spila sta nekaj rund. Saj ni važno koliko. Nasekana še nista bila. Samo malo bolj zgovorna kot ponavadi. Potem pa sta morala domov. Jože je šel do glavne avtobusne postaje na avtobus, tako da sta se poslovila pri Pandi. Brane pa proti centru. In zdaj, ko je seveda bil že razburjen in s par piri v riti, se je sprehodil mimo Astorie. Eeee, EZL EK. To bil je Ezl ek. Naša šola. Kako je pogrešal tiste čase. Če bi verjel, da je danes za mlade kjerkoli v mestu karkoli podobnega, kot so imeli oni, bi bil vesel. Bi bil srečen. Zdaj pa ne. »Mesto je mrtvo. Kam hodijo mladi danes? Ničesar nimajo. Vse je prazno, vse je sivo. Nič se ne dogaja.« Ja, ni verjel. Mislil je, da vsi mladi za štirimi stenami bulijo v tote kište. Pa je s spomini zavil dol proti Glavnemu trgu. Po praznem trgu s kužnim znamenjem je stopal, misleč, da je sam. Ker se ni oziral naokoli. Pa je vedno nekaj ljudi tam. V zadnjem času vedno več. Ampak! Če misliš, da ni nikogar, ga pač ni. Postaneš žalosten, nejevoljen, depresiven … bi rad drugam. Potem pa človek božji zavije proti Lentu in ugotovi, da Lent spet postaja mesto pozabljenih. Čeprav je vmes že oživel. Ni se prijelo. »Noben več ne ceni naše lepe trte. 

Ostaja samo zasvinjano mesto, ob zasvinjani reki. Oh moje življenje, kam si šlo?«

Maribor

Evo. Kako mu je mali lepo povedal. Verjeti moramo, da je Maribor še vedno super, še bolj super, najboljši. Verjeti, pa bo vse šlo samo gor. Zakaj? Ker mi smoMaribor. Točno to! Pa ne rabimo mi tujega kapitala, da se poberemo. Mi se znamo sami. Tako ko je to naredil ZZ-top. Ajdeee, Štajerska se veseli! To je to! Naše življenje, naša kultura. Ne kvazi umetnosti v galerijah, ampak kultura življenja – na horuk, špricer, pivo, fuzbal in pa to, kar manjka skoraj vsem ostalim – pristnost. Ne poznam vseh mest na svetu, vendar verjamem, da je Maribor najbolj pristen. Znamo biti mirni, skulirani, jezni, glasni, kakršnikoli hočeš. Vse je odvisno od situacije. Mi se ne šminkamo. In do potankosti veljajo besede dečkov s Sotle: »Narod pil je svoje doze, brez pretirane nervoze, zdravili so depresijo, z nogometno evforijo!« Pa še to ja, drugje je kruh samo menda bolj bel, ni pa res. Mi gremo naprejo – novi Maribor – uapauapa, uapauapa, uapauapa, uapauapa.

12:00. Spet sem se pozabil zmeniti za prevoz. Daj prosim, daj … naj še bo nekaj prosto in ob ugodni uri. Gledam. Nič. Samo ob 21:30 en. Pa že prejšnji ponedeljek sem šel tako pozno in ugotovil, da je nesmiselno. Potemtakem je bolje, če grem v torek zgodaj zjutraj. No, malo še bom počakal in kasneje ponovno pregledal. 12:40. U, en pelje ob sedmih zvečer. Jaåaa, če zdaj pičim v mesto pa opravim vse, kar moram, se ob štirih dobim s punco, potem ob petih delavnice … hja, bo šlo skozi, če me pobere nekje blizu bolnice. Super. Ob 19:10 pri Magdalenskem parku. Dobro, to je porihtano. Samo cjo … to pomeni, da moram vso prtljago nosit zraven, v mesto … ja nič, bom spakiral čim manj, nekaj itak že imam v Ljubljani. Vzamem nahrbtnik, v njega vtaknem pulover, dve brisači, beležko in Severni sij. Preverim, če še kaj rabim. To, tisto, ono … ja lahko še neke nogavice in šal. Poskušam natlačit v nahrbtnik, samo ni več prostora. Eh, pa kaj bom s šalom, brezveze bom zdaj vse mučkal. Ne rabim. Dobro. Imam vse. Grem na pošto, da plačam vpisnino, na katero sem že čisto pozabil in se še nekaj časa ne bi spomnil, če ne bi na VIS-u videl, da fakulteti dolgujem 24 eurov. Ja optimisti, zakaj pa ne pošljete položnice. Če vi meni po mailu pošljete, da imam to za plačat, jaz pozabim. Žal. V glavnem: sem poravnal. Kaj naj zdaj grem v mesto peš ali na avtobus? Hmmm … na avtobus bi bilo treba počakat 24 minut. Pasalo bi, da ne bi rabil hoditi z vsem tem, vendar … se mi ne da čakat. Pot pod noge. Z nahrbtnikom, računalnikom, jopo v rokah in budno, v kateri mi je petkrat prevroče, hodim, hodim, hodim. Nosim. Komaj čakam, da pridem v center, da vse to odložim.

Odvisnost od slušalk je razširjena že od njihovega nastanka, kar pa ne vem, kdaj je, ker mi na internetu vedno vrže ven le reklame. Vsi jih obožujemo. Edino tako lahko poslušamo vsako glasbo, ki nam je všeč, brez da bi nam sosedi tolkli po stenah.  Lahko poslušamo čisto vse, kar hočemo in kakor glasno nam telefon in slušalke dopuščajo. Sicer sem od zanesljivega vira slišala, da bo pol ljudi, ki posluša glasbo po slušalkah, do svojega 21 leta naglušna… ampak če pa so ljudje tako nadležni!!! 

Pravzaprav, če malo pomislim, se tako popolnoma vse skupaj izide. Zdaj, ko sem mlada, jih lahko preslišim s slušalkami, ko pa bom stara, pa jih tudi ne bom mogla poslušati. Popolno! Sicer je to precej nadležno, ker že sedaj pol časa sprašujem, kaj so sogovorci rekli, drugo polovico časa pa ugibam, kaj so rekli, ker se mi ne zdi vljudno še četrtič spraševati. Pa tudi večina mojih prijateljev je takšnih. Torej si lahko predstavljate učinkovitost sporazumevanja. Srečo imamo, če po letih prijateljevanja vemo, kako je drugemu ime. 

A slušalke so nekaj, kar spada k mladini. Ljudje smo vedno bolj zaprti vase in slušalke so kot ključ, ki še zaklene prej le zaprta vrata. Ker ko delaš kaj čudnega in nočeš, da kdo vdre v tvojo sobo, zaprta vrata niso dovolj. Če pa imaš slušalke na ušesih, lahko v glavi načrtuješ pokol, ne da bi te kdo motil pri tem. Lahko preslišiš kričanje zabitih ljudi okrog sebe. Zakaj, za vraga morajo govoriti tako glasno, in se tako cvileče smejati? Zakaj? Saj bi razumela, če bi bili tudi oni naglušni, a oni kričijo tako glasno, da se jih sliši po celem mestu. Pa da bi vsaj kričali Stephena Hawkinga! Ampak vsi vemo, da so najneumnejši ljudje vedno najglasnejši. Vedno so prepričani, da imajo najbolj prav. Zato me spravljajov bes. Zato brez slušalk ne zdržim niti minute. Če zraven prištejemo še govejo glasbo na avtobusih in balkan med odmori v šoli, bi si lahko slušalke prilepila na bobniče. Tako jih snamem le doma, kjer pa sem tako le devet ur na dan, od tega je sedem ur prespanih. 

Spomnim se, ko sem enkrat za rojstni dan dobila velike slušalke. Bile so najlepša stvar, ki sem jih kdaj dobila (sicer dobim le nogavice in spodnjice). Bila sem ganjena do solz. Nosila sem jih vedno. Do dneva D, enega hujših dni mojega življenja. Ravno sem nameravala spat in sem si hotela nadeti slušalke, ko sem ugotovila, da ena ne dela. Panična sem izvlekla vtičnik in ugotovila, da je bil skoraj pravokotno zvit. Kakšna pošast bi naredila kaj takšnega?! To je vendar še bolj kruto, kot če bi kdo skril daljinca!  Vedela sem, da jih sama ne bom mogla popraviti in da nimam denarja za druge. Še mesece sem bila travmatizirana od neumnosti, balkana in goveje glasbe na avtobusu, ki sem jim bila izpostavljena vsak dan. Potem pa sem dobila naslednje slušalke in spet je bilo vse vredu.

Govorim seveda o prvem in zadnjem šolskem dnevu, ki sta edina dobra dneva v teh desetih mesecih enega samega nenehnega živčnega zloma.

Prvi dan je vedno čudovit. Čisto vsakič je lepo vreme, kot bi nam vreme lagalo, kot si mi sami, da bo to leto boljše, da bo letos v redu. Vsi se uredimo, vsa dekleta se naličijo in si dajo gor najlepše mikro oblekice. Edino, kar nesemo v šolo, so alkoholci za fazane. Dvajset minut nemirno sedimo v razredu, potem pa zbežimo iz razreda inna kepico sladoleda. Že pol počitnic načrtujemo, kako bomo izgledali, kaj bomo delali in kako se bomo letos pa res sproti učili. Letos pa bom res odlična je po moje največja laž, kar si jo reče vsak vznesen učenec. Vsi vemo, da se bomo sproti učili do prvega dne, ko dejansko dobimo snov. Takrat pogledamo v tisti zvezek in… eh, premalo je še, si bom jutri pogledala. Potem ko to praviš dva tedna, pa kar naenkrat ugotoviš, da je zdaj pa preveč. Ja, no, škoda. Se bom pač začela učiti en teden pred oceno. Za ocene pa je vedno tako, da je v oktobru štirka grozna, maja pa si vesel dvojke. 

Ker pri tej temi več ne vem, kaj bi napisala, bom opisala svoj fazanski dan. Bil je edini dan, ki je po čudnosti konkurenca noči, ko sem morala spati na tleh, ker sta moja psa zasedla mojo posteljo. 

Torej:

Vsa prepotena in drgetajoča sem se na dvorišču tretje prikazala že eno uro pred naročenim časom. Bila sem prestrašena in živčna, a hkrati tudi dobre volje. Bila sem vesela in radovedna. Juhu, končno bom izvedela, kje je pravzaprav moja šola. Že med počitnicami sem jo iskala, pa sem našla le neko plesnivo morečo stavbo, a to zagotovo ne more biti to. Bila sem prepričana, da bo predšolska nekaj čudovitega in kako srečna bom tu. Že po prvem tednu sem ugotovila, kako zelo sem se motila. Po enournem čakanju na delitev dijakov po razredih sem še en teden čakala, da so končno povedali še moje ime. 

Potem nas je razredničarka popeljala po stopnicah mimo znaka PO STOPNICAHJE PREPOVEDANO HODITI DO PREKLICA! In mimogrede pripomnila, da tam ne smemo hoditi. Potem sem ugotovila, da je dejansko ta grozna stavba moja nova šola. Ja, no. Morda pa je notri lepša. Ni bila. Seveda sem že v prvih desetih minutah izpadla nora zaradi vprašanja, ki se mi je zdelo popolnoma smiselno, ostalim pa očitno ne.

Ko smo končali, sem se eno uro družila z nekima sošolkama, ki sta znali govoriti le o ljubkih fantih in Justinu Bieberju. V redu, nič hudega. Morda pa bi lahko kako znižala svoj inteligenčni količnik. Važno je, da imam prijateljice. Ko sem se ju končno rešila, mi je v glavi še naprej odzvanjalo od njunega kričečega smeha. Komaj na avtobusni postaji sem ugotovila, da ne vem, na kateri avtobus moram stopiti. Zato sem seveda stopila na napačnega. Vse se mi je zdelo normalno, dokler se ni ustavil pol ure vožnje, preden bi se moral. Potem sem komaj ugotovila, da ne bi smela stopiti na šestnajstko. In da bi morala prinesti slušalke zraven, ker ni bilo nobenega starša doma. Tako sem vsa popisana in počečkana morala hoditi dve uri, da sem prišla do doma, kjer pa sta se čudežno pojavila oba starša in me spraševala, zakaj ju nisem poklicala. Potem sta me vsa navdušena poskusila slikati. Ne, hvala. Ne rabim opomina na to, da so me še fazani fazanirali. 

Po tem pa so bili vsi prvi in zadnji dnevi leta enaki. Prvi dan sem vesela, a že po petnajstih minutah nekako naveličana sošolk. Zadnji dan pa vsi okrog mene porabijo za to, da se vsi solzni poslavljajo, pravijo, kako ZELO se bodo pogrešali, in kako se bodo TOTALNO videli med počitnicami.  Jaz sem edina, ki šprinta iz šole brez pozdrava in si misli: to ja!!! Vsi skupaj se jebite, ne rabim vas gledati dva meseca!!!

In potem se ponovi vsakoletni cikel. Prvi teden ne morem verjeti, da sem prosta, drugi teden ne vem, kaj bi delala, tretji teden si iščem službo, četrtega rečem, jebeš službo, saj je ne rabim. Petega že odštevam dneve do začetka šolskega leta in se prepričujem, da bom letos pa res odlična.

Najprej sem o tem vprašala sošolke. Odgovori so bili precej podobni in neizvirni: oblačila, majhni psički, potovanja na peščene plaže, računalniki, televizije, nove hiše, novi avtomobili..

Sprva sem tudi jaz pomislila na potovanje v Indijo. Potem sem pomislila na to, da bi preskrbela svojo družino in vsem kupila stvari, ki si jih najbolj želijo: staremu nov radijski stolp, mami novo garderobo, prvemu bratu nov fansy-šmensi računalnik, drugemu pa kilo trave za osebno uporabo.

Potem pa sem ugotovila, da sem sebična in da bi morala narediti kaj socialno pohvalnega. Ampak kaj pa Maribor ali Slovenija ali svet potrebuje takšnega, kar bi jaz lahko kupila z 1.2 miljona €? Za svetovne in tudi državne kriterije to ni kaj dosti denarja, zato bi se skoncentrirala le na Maribor. Kaj bi rabil Maribor, kar bi jaz lahko dala?

Tudi to sem povprašala naokrog in dobila cel kup različnih odgovorov. Eni so predlagali obnovitev kopališč, drugi bi nahranili lačne, tretji bi gradili športne centre, četrti pa so me čudno gledali . Jaz bi morda obnovila Betnavski grad in park, zgradila dobro sirotisnico ali pa priredila največjo zabavo, kar jo je Slovenija kdaj videla.

Kaj bi vi naredili?

     Maribor. Toti Maribor, čuj. Univerzitetno mesto, evropska prestolnica kulture, evropska prestolnica mladih. Gospodarsko središče severovzhodne Slovenije, priljubljena destinacija vedno večjega števila turistov in, seveda, naša »štajerska prestolnica«.  Podnevi živa, proti večeru nekoliko manj, a še vseeno – naša.

     A za Maribor se, kljub zgoraj naštetim oznakam, mnogim zdi, kot da ga ni. Kot da se je izčrpal iz nekega razloga, ki mi ga nihče ne zna pojasniti bolj nazorno kot z že tolikokrat prežvečenim stavkom: »V Mariboru pa(č) nič ne dogaja.« Utrujena od nenehnega žvečenja, sem se odločila, da poiščem nekoga, ki mi bo znal pokazati drugo plat mesta – tisto, ki ni tako prežvečena. Povprašala sem več oseb, a ena je še posebej navdušila mojo mariborsko dušo. Spoznala pa sem jo po golem naključju.

     Sedela sem v slaščičarni, čisto sama, srkala sadni čaj in si razbijala glavo s tem, kako naj najdem človeka, ki mi bo znal ne tako sterotipno povedati kaj o Mariboru. Navadno mi ljudje povejo, da je Maribor »fajn«, ker je vse blizu, ker so tukaj preprosti ljudje, ki se ne nosijo kot v Ljubljani. Deluje domače in prijetno ter da če imaš dovolj samoiniciative in te ne zanimajo zgolj dnevi popustov v Europarku, lahko tudi uspeš. OK. Se večinoma strinjam. Ampak jaz sem človek, ki obožuje zgodbe. Nekaj, na kar se lahko zaneseš, nekaj, kar traja, se usede in ti da misliti na najbolj zdolgočasen večer. Zato, nazaj k zgodbi.

     Čez kratek čas je prijetno tišino, ki je vladala v lokalu, prerezal človek, ki je prišel na sladico. Omahoval je med ono in tisto, a se na koncu odločil za tretjo. Vsedel se je k mizi ob moji in meni nič tebi nič po nekaj minutah začel pogovor. In ne s pozdravom mariborske vrste »Kak si?«, ampak s tistim prežvečenim. Ja, nasmeh do ušes – pri meni. Nato se je razvila debata o Mariboru in njegovem dogajanju, na koncu celo o socialno-ekonomski krizi. In o Londonu. Vključil se je tudi natakar. Dobitna kombinacija, kot bi rekla Rozga in odlična podlaga za pisanje.

     Za nadaljevanje debate mi ni preostalo več veliko časa, zato sem se odločila, da M. povabim na kavo, da še kakšno rečeva o Mariboru in Londonu. Zakaj? Ker je človek z zgodbo. In to prepričljivo.

     M. trenutno živi v Londonu, kamor ga je pripeljala želja po študiju slikarstva in navezovanje stikov s čim več ljudmi iz slikarskih krogov. Seveda je za vse to potrebno dodatno delo, ki doda težo tudi denarnici v žepu. Povedal mi je, da se vrača nazaj v Maribor. Ne zato, ker je to njegov rojstni kraj, ker bi imel domotožje, ampak zato, ker je po letih tujine spoznal koliko ceni Maribor in našo deželico nasploh. 

     Ko sem ga vprašala, da mi naj slednje nekoliko bolj obrazloži,  je odvrnil, da tukaj najbolj ceni njegovo spokojnost, predvsem zvečer. To mu daje čas, da v miru vzame čopič v roke in začne iskati inspiracijo na platnu. Všeč mu je, ko stopi na ulico, da sliši slovensko besedo in jo uporabi v pogovorih. Mesto mu daje občutek varnosti. Še več, zdi se mu romantično prav zaradi njegove spokojnosti in večernih luči, ki osvetlujejo lepo razporejene ulice. Preveč sanjaško? Mogoče, a človek stoji na realnih tleh. Pove mi, da bo odprl atelje, kjer bodo na voljo vse njegove slike in fotografije, mogoče še kakšen spominek za mimoidoče turiste. In to pove s čarom v očeh, z zagnanostjo. Pravi, da ne ve kakšna bo dejanska situacija, ko bo vse to na voljo mimoidočim, a se zaveda, da mora poiskati in se povezati še z drugimi ljudmi njegovega kova tukaj v Mariboru. 

     Kljub nestreotipnim odgovorom sem ga vprašala, ali se mu zdi naše mesto stereotipno. Odgovor je bil pritrdilen, razlog pa stereotipen. »Jesen je ista, dogodki se ponavljajo.« odvrne in doda, da mu je to všeč. Ker v Londonu je preveč vsega – preveč ljudi, dogodkov, glasba v lokalih je tako glasna, da je skoraj ne razločiš. Je torej mesto, ki te hitro utrudi. Mesto brez duše. Napram Mariboru se mu zdi pusto, saj ga obdajajo hladne zgradbe in odmaknjeni ljudje. »Zato ni romantike.« pravi, ampak je ozračje nabito s kapitalizmom. Tako se mu London predstavi v nesterotipni vlogi. 

     A London ga tudi prepriča. Predvsem na področju kulture (glasba na ulicah, umetnost, ples, koncerti, filmi, znane osebnosti na ulicah). Tudi ljudje. Kljub svoji odmaknejnosti so odprti in liberalni.

     Dobre zgodbe in ljudje. Edini spremenljivki, ki ju obožujem. Spremenljivki, ki mi zmeraj dajeta enak rezultat. In to je inspiracija. In slednje je v Mariboru na pretek, a se mnogim kaže kot »underground« scena. Mogoče je pa ravno to čar Maribora – nekaj, kar moraš poiskati sam in si to vzeti za svoje. Zato tudi mesto (skritih) priložnosti. Zato Maribor, nisi gotof. 

Zato bodi.

Ura je 6:32. Zaspan najstnik, z občutno prevelikimi podočnjaki je ravnokar vstopil na avtobus, ki pelje proti Mariboru. Namenjen je na svojo gimnazijo, kjer bo zopet zapravljal svoj dragoceni čas, s poslušanjem predavanj profesorjev, ki pa po njegovem sploh ne štekajo, kako deluje današnji svet. On ima namreč inovativne ideje, o lajfu, preprostejšem za vse.

Na avtobusno postajo Slavija prispe ob 6:48. Verjetno bo zamudil prvih nekaj minutk. Ni v volji da bi hitel. “Pizda,” je zaklel, ko je iz avtubusa izstopil v ogromno lužo deževja prejšnjih dni. Gruča študentov in dijakov se je hitro razgubila, edini občutek življenja so mu dajali žarometi avtomobilov, stoječih pred semaforjem. Pomislil je, kam gredo ti ljudje? So Mariborčani? Gredo v Avstrijo? No, če so Mariborčani je zelo mogoče, da so namenjeni preko meje k severnim sosedom. Sam se je tega bal. Ni bil prepričan, kaj se mu bo zgodilo v prihodnosti. Življenje tukaj je težko, tako namreč pravijo vsi starejši in izkušenejši. Iz njih bruhajo besede nezadovoljstva in strašijo mladiče, kako se je treba guliti piflarske predmete, da bomo uspešni. Če uspeš v tujini, si bojda uspešen. Najstnik, katerega življenje pa je že tako polna zmeda, pa si je želel dóma. V tem trenutku tople postelje in toplih zoknov, a širše – dom je bil Maribor!

Na prste bi lahko preštel ljudi, ki jih je srečal na poti skozi podhod, preko trga Leona Štuklja, Jurčičeve ulice in Slomškovega trga. Srečal je staro gospo, menda polno modrosti ali pa babjih čenč. Delovala je prava mariborska duša, te tlakovce pa je prehodila že nekaj milijonkrat. Njen vonj se je v valovih širil od nje. Vonj po alkoholu in staranju. Najstnik pa je v njej videl mlado in pogumno dušo, ki se nikdar ne naveliča vsakodnevnih presenečenj in jih vase posrka kot tisti šnops. Rad si je namišljal zgodbe o mimoidočih. 

Pouk je zamudil za nekaj minutk. Sploh ni bilo veliko, a profesorica se trmoglavo ni dala. Še prepirati se je hotela. Nastrada vedno šibkejši. Najstniku je to bil nauk za v prihodnjič. Vprašala ga je na novi super interaktivni elektronski tabli, o kateri so vsi govorili v superlativih. A bila je zgolj tabla na dotik. Starcem ni jasno, da to ni izum stoletja. Čez čas se bodo vrnili na dobro staro kredo. Maldenič je bil prepričan, da bo tako. S kredo ne bo težav. Ko elektronskega sveta ne bo več, se bomo vrnili na začetke, prvine in gradili od prve opeke ponovno navzgor. Naj živi sodobna renesansa. (O rezultatih spraševanja ne bom…).

Ob poldnevu je bil čas za pozno malico. S sošolcem, ki je pravi Mariborčan (živi v centru, ne daleč od ene izmed gimnazij), se je odpravil v najbližjo pekarno, iz katere je dišalo po raznih svežih dobrotah. Zgolj sprehodil se je, nato pa si v trgovini kupil lahek jogurt. Sošolec si je tudi premislil. Na žmaht so mu prišli čevapi iz balkanske restavracije na Poštni.

Sedel je na klopco pred univerzo in premišljal o besedah sošolke, ki je rekla, da je jezna, ker bo morala študirati v Mariboru. Družina si ne more privoščiti stroškov študija v Ljubljani ali pa tujini. Pa so njene besede pričakovane? Da, bi rekel ta najstnik. Vsi imajo radi dom, a na tujem je bolj kul. Mariborčani so/smo specialni ljudje. Želimo biti fini, a po duši to nismo. Ker smo nekaj več. Nerodni smo, bi rekel. Naredimo po najkrajši poti. Efektivno, res je, a na daljši rok si porušimo to našo hišico iz kart, ko se nam tresejo roke od promilov v riti. 

Pred zadnjo uro pouka je posijalo sonce. Pohorje se je šajnalo v daljavi, prečudovito zelenkasto-rjavo. 

Ura je bila 15:00, pouka je bilo konec. Domov se še najstniku ni ljubilo. Želel je občutiti mesto in ljudi v njem, hotel je obuditi stare dobre čase, ko je bil vesel, ko še je bil pravi jaz. Motivacijo in pomiritev nevihtne duše je pogosto iskal na lentu. Vsedel se je ob naši Dravi in gledal njen mirni tok. Užival je v toplem jesenskem soncu in hladnem pišu vetra. Dobil je navdih za pesem. Najraje bi zadremal, pa je bil nekoliko presramežljiv, kajti slej ko prej bi se našel kakšen človek, ki bi rekel: “Glej totiga klošara. Kuj na klopci spi. Ziher je begunec.” Ah ja; toti moj Maribor.

Ob štirih popoldan je pot nazaj bila nekoliko lažja. Mesto pa se je napolnilo s par ljudmi. Več jih je srečal, kot je bilo mogoče našteti na prste obeh rok in nog. Ampak ni bilo tesno. Niti blizu temu. Praznina je obstajala v njegovem srcu in v srcu “njegovega mesta”. Na ulici je takrat opazil fanta. Najstnika istih let, zdravega, polnega energije in zaleta. Našel se je v njem, prebiral mu je misli in spoznal, da se s širjenjem dobre besede spreminja svet. Če človek raste s tem in se ne pusti motiti, kot se je tale naš najstnik dal nekoč zaradi brezveznih stvari, potem bo še vse “vredi”. 

Obiskal je očeta, ki je delal v restavraciji s pretežno morsko prehrano. In mize so bile popolnjene, kelnarji pa zaposleni. Tako kot bi moralo biti povsod. Pri očetu se je pomudil kakšno urco, pojedel obilno kosilo in nekaj malega spil. 

Sledilo je čakanje na bus. Ta je pripeljal čez celo večnost, ko je nad mesto že polegla senca. Na avtobusni je bil tudi mlad parček. Menda sta izmenjala galone sline. Pa naj še nekdo reče, da romance v Mariboru ni. Potem, ko je najstnik skoraj že dobil sladkorno bolezen, je avtobus končno prispel, nanj pa je stopil s cmokom v grlu.

Domov je prišel ob sedmih. Naredil je domačo nalogo, nato pa utrujen skočil na kavč. Rekel je: “Današnji dan je bil uspešen (dokaj, si je mislil).” Svoj navdih za pesem je začel spreminjati za črke na zmučkanem listu papirja. Utrujen je zaspal okoli polnoči. Sanjal je o nadležni melodiji budilke in o dogodivščinah naslednjih dni.

Ura je 6:20. Spet je zaspal. Prekleto.

Končno so se po dnevih deževja in sivine nad mesto prikradli sončni žarki. Čisto počasi in previdno, da ne bi kaj zamudili. In takšen dan je kot nalašč za potep. Vprašanje je: »Kam?«. Mestni park se še ni posušil, mestne ulice so polne ljudi, ki uživajo na toplem soncu in tudi trgovski centri so nasičeni z ljudmi, ki hitijo po teh in onih opravkih. Tam nekje v ozadju vidim pobočja Pohorja. Lahko bi se končno odpravila na vrh, vsaj do zgornje postaje Vzpenjače. Pohod, ki ga že tako dolgo prelagam iz enega letnega časa v drugega. Morda bi se tokrat lahko sprehodila po tistih poteh, ki jih vidim iz mesta. Ali pa vsaj do Trikotne jase. To ni tako daleč, a hkrati je to priljubljena točka pohodnikov, ljudi, ki počnejo isto kot jaz – razmišljajo.  

No, saj tudi kje višje ne morem v miru razmišljati. Po glavi mi rojijo številke. Tiste, na katere nimam vpliva. Številk ne maram. Sploh tistih, ki so tako velike, da si jih ne morem predstavljati. Nekatere številke pa so v primerjavi z drugimi prav majhne. Tako kot loto dobitek v primerjavi z mestnim proračunom. Dobitnik lota bo verjetno uspel uresničiti vse svoje želje, pa mu bo še ostalo denarja. Prav nasprotno se dogaja z mestnim proračunom… čeprav velik pa kljub vsemu premajhen, da bi zadostil potrebam mesta in ljudi. Delček v to premajhno malho bo primaknil tudi srečni dobitnik milijona in še malo čez. Želim si, da bi lahko ta srečnež sam odločal, kam oz. komu bi namenil odmerjeni delež svoje sreče. Na žalost temu ni tako in nimam čarobne paličice, da bi to spremenila. O tem bo odločal tisti, ki bdi nad zakladnico mesta. Imam pa svoj spisek želja in morda se kakšna prikrade skozi debele zidove mestne hiše. Lahko bi popravili asfaltni luknjasti sir, nahranili lačna usta, s športom na ulice privabili mlade, s predstavami napolnili mestne trge, spodbudili ustvarjalnost mladih in še bi se kaj našlo. 

Znova številke. Nešteto število ljudi, ki polnijo največji trg v tej podalpski deželici. Danes jih je bilo tako malo, daleč od tistega kar premoremo. Drugo največje mesto. Drugo leto. Zakaj ne prvi? Zakaj ne letos? Če bi s takšnim zanosom, kot hodimo na Pohorje razmišljat, razvijat ideje ter premlevat kaj in kako, tudi vse uresničevali, potem bi bili najrazvitejše mesto daleč naokoli. A težko je biti prvi, ker je potrebno delat. Delat, se trudit, garat, učit. To pa ni za vsakogar. Tu se število zmanjša. Postane skoraj neopazno. 

Številke so postale resnične. Brez njih ne moremo, z njimi pa nam je težko. Omejujejo naše razmišljanje, vrednotijo naše delo, nas delijo na tiste, ki imajo in tiste, ki nimajo. Številke določajo tudi, kako dolgi morajo biti teksti, da se skozi zdolgočasene oči prebijejo do tistih, ki jih z veseljem preberejo. 

Sedim v »Luftu«, od koder imam najlešpi razgled na mestne ulice. Moj pogled je usmerjen na velik trg, tak, kakršnega najdeš samo v Mariboru.  Čez trg hitijo ljudje, ki so od tukaj so videti kot majhne pikice, ki neorganizirnao skačejo sem in tja. S prijateljico obujava spomine iz pred let, ko tega trga še ni bilo. Ko se je tod mimo vila glavna cesta in je pred Večerom še bila avtobusna postaja. Pa tisti mali prehod za pešce s semaforjem, ki ga nihče ni resno jemal. Takrat je bil mestni vrvež in ljudje so se morali umikati drug drugemu. Danes tu stoji največji trg, ki ga premore naša ljuba deželica. No, vsaj v nečem smo največji. 

Nato se moj pogled sprehodi malo višje do Grajskega trga. Morda večini neznano, pa vendar je pomembno omeniti, da je prav na tem trgu leta 1883 zasvetila prva električna žarnica na slovenskem.  In ko sem ravno pri neznanem, v Mariboru je leta 1868 izšla prva številka prvega slovenskega dnevnika Slovenski narod. Predvidevam, da uspehov mariborskega nogometnega kluba ne rabim posebej omenjati. Maribor je bil prvo slovensko mesto, ki se ponaša z nazivom Evropska prestolnica kulture, kar ne bi smelo biti presenečenje, saj je kulturno dogajanje v mesto pestro. Slovensko narodno gledališče Maribor je največji javni kultruni zavod, ki pod svojo streho združuje Dramo, Opero, Balet in Simfonični orkester. Imamo to, kar nam zavida marsikatero mesto v Evropi. Torej, v nečem smo prvi. Imamo potencial biti najboljši, največji, prvi.

To so stvari, na katere smo lahko ponosni. Ponosni, da smo prvi in najboljši v tem. Na drugi strani pa so stvari, na katere ne moremo biti ponosni, da smo prvi oz. v vrhu. Stvari, kjer si želimo, da bi bili boljši. Imamo eno višjih stopenj registrirane brezposelnosti v Sloveniji (16,8%), povprečna bruto plača v regiji po statističnih podatkih znanša 1380,58€ in je približno 200€ nižja kot v osrednji Sloveniji. Ne moremo se ravno pohvaliti z malo manj kot 8000 registriranimi brezposelnimi, da neregistriranih brezposelnih sploh ne omenjam. 

Maribor je mesto, ki je na eni strani zelo podhranjeno, v marsičem pa je zelo razvit in prepoznan. Če smo lahko v preteklosti že dosegali tako odlične rezultate, jih lahko spet. Vendar bo peščica ljudi to težko spremenila. Najprej moramo priti iz teme na svetlo, spremeniti način razmišljanja, ki nam ga vsiljujejo mediji, ki so pod vplivom oblasti. 

Morda bi morali začeti graditi na dobrih temeljih preteklosti, ki nas v osrčju mesta opominjajo, da je bilo to veliko, srčno mesto. Mesto, kamor se ljudje še vedno radi vračajo. Še vedno mi v mislim ležijo besede prijateljice, ki je, preden je odšla nazaj v veliko kraljestvo, rekla: »Ne veš, kako zelo pogrešam Maribor.«