Sedim v knjižnici predragega inštituta za prevajalstvo in se skušam osredotočiti na pisanje eseja o blues glasbi. Očitno mi to gre slabo od rok, ker sedaj namesto tega pišem blog. Pa dobro, malo kreativne pavze ne škodi. Boli me glava kot že dolgo ne. Pa vseeno, napisal te bom, jebeni blog. Tudi če te noben ne bo prebral, napisal te bom.
Sedaj me je zabolel še trebuh. Pa srbi me levo uho. Zdaj še nos. Saj ne jamram, hvaležen za bolečino pa srbenje pa tudi nisem. Hm, te rože na okenski polici pa nihče ne zaliva.
Na moji levi, tam daleč, daleč stran, nekje pri kopircu, sedi ženska, ki nenehno kašlja. Saj nimam nič proti. Ampak, na kurac mi gre. Najs, besedo kurac mi ne podčrta. Da, vulgarni izrazi so se etabilirali v vsakdanjo rabo. Najlepše je, ko te starš sliši klet pa reče:
“Pa keri kurac te je naučil kleti, pizda?”
“Oče, na to vprašanje pa menda poznaš odgovor. Ne? Ti si bil, ha!”
Joj, oprosti. Malo sem odplaval z mislimi. Dokazano je, da če oseba hitro govori in stalno zamenjuje teme, ter po možnosti še grdo piše (upam), da ima veliki IQ. Ne Jemec, tvoj IQ ni velik. Visok je, če že. Sicer dvomim, da je, ampak naj ti bo.
Kje sem ostal? Aja, pri izpitu za avto. Grozna izkušnja. To ni bil boj, to je bilo mesarsko klanje. Vožnje ob petih zjutraj. Inštruktor je eni strani bil kul (drugače mi ne bi vedno rekel majstor). Po drugi strani, pa mi je stalno zbijal motivacijo in me nežno z lubrikantom, sestavljenim iz odkimavanja in pa tak neoš nikol nareu izpita, mentalno podjebaval v glavo. Na koncu avanture pa sem z najslabšo možno vožnjo naredil izpit. In to brez očal. Dobil sem jih pol leta po izpitu.
Pa spet me je zaneslo. Kje sem bil? Aja, koga voliti na volitvah?
Ni važno al’ levica al’ desnica,
politika je vedno b’la in bo, prasica.
Nix, grem jaz dalje pisat esej. Smell ya later, aligator.
