Že, ko si se rihtal za ven, si vedel, da bo prišel tudi ta trenutek. Po noči, ko si spil vse in zapravil vse, in pecal vse, sicer neuspešno, ampak si bil blizu, zdaj stojiš v vrsti za kebap na stari avtobusni. Dani se. Polit si z rdečim vinom, adrenalin rahlo spušča, začenjaš čutit svoje telo in čakaš. Mrazi te, morala je nizka. Vrsta za kebap je namreč znak, da ne boš več doživel ničesar nepredvidenega. Vse kar lahko iztržiš iz današnje noči, slash jutra, je to, da ultimativno zagušiš kebap-majstru ali taksistki Ireni…
Kot bi se za najstarejšega (re)kreativnega delavničarja tudi spodobilo, sem te občutke posikal iz spomina. To bi zame pomenilo ven-ven. Zdaj pa hodim samo še ven, kar pomeni, da greš na koncert na Poštno, v Udarnik na film plus pivo, po fuzbalu v Tabu, v Living room s kolegom, ki ga nis videl že dolgo,… Vsi ti „ven“ imajo skupno značilnost. Da nikdar ne načrtujem, da bom ob polšestih stal v vrsti za kebab. Se pa potem pogosto zgodi. Temu se potem ne reče, da si šel ven-ven, ampak, da si šel ven in se ti je ponesrečilo…
In čeprav se mi po enaintridesetem tudi ponesreči poredkeje, ostajam v upanju, da je to samo sezonska kriza in ne to, kar mi poskušajo dopovedati kolegi. Mogoče samo tempiram formo za veseli december, ali pa že nabiram moči za krizo srednjih let? Če je le možno, se v zadnjem času vselej izognem trenutku, ki bi lahko umirjen večer prevesil v ponesrečenega. To je tista ena sama stotinka, ko je potrebno odreagirati. Ko se odpre štajersko srce in namesto, da ob pol-enih v Hudi Kavi naročiš kratke na stare cajte za vso omizje, pogoltneš in preusmeriš misli drugam. Na krizo, šparanje, glavobol, mačkastno in izgubljeno nedeljo ali na mehur. Potem se namesto, da bi se zadrl runda pa ko jebe, obrneš in greš na wc, kjer imaš dovolj časa, da se pomiriš in tako večer normalno utiriš. Kolegi imajo prav. Staram se. EMŠO. Kakorkoli obrnem, 33. Penzija.
In ja, tudi na Štajerskem čas teče naprej. Poroke, otroci, fantovščine, tridesetke, štiridesetke,… in pijemo. Ampak to so posebne prilike, tudi temu se ne reče ven-ven, niti ven, ker na koncu kar ostaneš doma ali pa v kakem zabačenem kafiču, kjer s kolegi objet poješ tiste, ki so ostale skupne še iz otroštva. Od višine se vzvrti, O moj maribor, Toti presneti,… pa še to samo refrene, vmes pa mrmraš ali se tu in tam na glas zadereš verz, ki si se ga spomnil od takrat, ko smo skupaj hodili ven-ven. Tudi kebab-majstra in taksistke na koncu ni, ker te pelje kar direktno domov od kolega punca, ki ni pila.
Ja, to so te pijanice, ki se začnejo v že v zgodnje-popoldanskih urah in več ne trajajo do jutra. Na zadnji kolegovi poroki, ko nam je v Gostilni Anderlič igral Export B, sem zaspal že ob 2h. Kar tam. Eni so med tem že šli domov. Bilo je lepo, ko sta se poročila, tisti riž, ki se meče v zrak, skupno fotografiranje in tako. Čez dan smo se veliko družili in pogovarjali, vse tako kot more biti. Potrebno je biti v koraku s časom… in svojo starostjo…
Postaja mi vse bolj jasno. Navade pitja ostajajo, le izgovori so drugačni. Pit začneš vedno bolj zgodaj in greš vedno bolj zgodaj spat. Zdaj si že znam razlagat ritualna nedeljska predopoldanska srečanja sorodnikov, ki sem se jih v skladu s pričakovanji udeleževal hudo mačkast. Vem zakaj so oni že ob 10h odpirali pivo in nazdravljali. Bili so nadnaravno živahni, govorili preveč opolzke vice za takšno uro in se prvič zmerjali že okrog opoldneva. Po štartu formule je stric, ki je vedno ukradel čago že ornk nalodan zaspal in potem so tudi ostali dobili možnost, da spregovorijo. Potem pa so šli vsi ob petih domov. Vozil je stric, ker je seveda bila taka navada.
Zagotovo mi preti tudi to. Vse to bom doživel, ker hodim v koraku s časom. Zagotovo bom dokaj kmalu vstajal z sončnim vzhodom. Morda ne bom postal kebab-majster ali taksistka Irena, bom pa ob šestih zjutraj počel kaj druga. Karkoli, samo da bom lahko pizdil na brezdelneže, brezobrazneže, izgubljeno generacijo, in vandale, ki so spili in zapravil vse in ob tej uri še vedno veni čakajo v vrsti za kebap. Veni-veni. In vmes šluknil kakega kratkega..
Penzič
