Kakšno je vreme? Ok, hladno, vendar ne preveč. Te hlače, ta majica. Jopa, jakna. Obul bom te. Dobro. A! Slušalke za na pot. Obvezno. Baterija je … ok, skoraj polna. V redu bo. Ključi nujno, da ne bom ob vrnitvi vseh zbudil. In grem. Ob zapiranju vhodnih vrat pa mama vpraša:
»Kam pa greš? In kdaj prideš?«
»Hmmm, v mesto. Ne vem kdaj, res ne. Enkrat.«
»Dobro, javi mi vsaj.«
Saj res ne vem, kako bi drugače odgovoril. Ob odhodu skoraj nikoli ne vem, kam točno bom šel. Pač, dobimo se recimo na Glavnem trgu. Ali pa na Slomšku. Potem pa … hja, pravzaprav moja formula ven-ven ni splošna oziroma enotna. Za mene ven-ven pomeni že to, da grem zvečer s kolegi in s six packom Pilsa pred univerzo, ker v tuc-tuc klube pač ne zahajam rad. Pa v Mariboru kluba v pravem pomenu besede niti ni. Res ni. No, ostal sem pri potem pa … in ker se vedno zgodi drugače, bom povzel zadnjo izkušnjo ob odhodu ven-ven. Začetek je že znan, torej vreme, oblačila, slušalke, ključi in mama. Nakar pa, odvisno od razpoloženja, grem proti mestu s kolesom, avtobusom, največkrat pa peš. Tisti četrtek, petega novembra, sem šel peš. Dogovor je bil, da ko pridem v bližino centra, pokličem. Res in čisto res in iskreno kolikor se da, tisto večer nisem imel namena piti alkohola. Med potjo pa me je poklical Žan in takoj butnil:
»Alo, kaj boš ti pil?«
Zdaj me je pa dobil nepripravljenega. Ja nič, par sekund sem premišljeval, nato pa rekel, da bom neko vino. Belo. Zmenjeno.
»Al’ pa ne, daj vzami mi rdečega. Pa oro.«
Uh, to mi bo pasalo. Pa že zadnjič sem to pil. V bistvu sem se takrat drugič v življenju zavestno odločil, da bom pil rdeče vino. Drugače vedno belega. Mogoče pa se bo to spremenilo … Dobro, izgleda, da bom nekaj malega spil. Pa saj mi bo pasalo. Kul.
Grem torej proti centru, pokličem in mi Žan reče naj pridem na Gregorčičevo, ker so tam pri Filipu, njegovem kolegu arhitektu. Dobro, fino, bomo lepo na toplem. Pridem v pravo moško gnezdo, kjer so Žan, Mario in Filip. Ker je Filip iz Varaždina, se trudim nekaj pričati, samo mi treznemu nikoli ne gre. Spijem par kupic, na koncu še borovničke, ko naenkrat znam hrvaško. Super. Ajde, samo pričaj. Po poti do Štuka, šli smo namreč na hip-hop večer, Došo, Trkaja in Nipkeja, sem Filipu težil naj mi našteje nekaj njegovih omiljenih pisateljev in pesnikov, Hrvatov, seveda.
»Ma ne znam … ne znam.«
Potem jih je vseeno nekaj navrgel, njihova imena sem si zapisal, a tako grdo, da se ne da prebrati. Prišli smo do Štuka. Tam sem spil še dve pivi, to vem. Potem pa se žal ne spominjam več vsega dogajanja. Vem, da sem se zunaj z »lokalci«, kakor smo se sami poimenovali, ko nas je nekdo iz nekega drugega mesta vprašal kdo smo, pogovarjal o slovenski rap sceni. Pa vem, da sem pubecoma predstavil te naše delavnice. Da delamo za Maribor. Potem pa vem, da smo se slikali z Došo. Vmes je on rekel »tko je to«, pa sem mu odgovoril s »tak’ je to, ne tko je to.« Pa se je samo smejal. In to je to, kar se spomnim. Aja, koncert je bil v redu. Doša, recimo, da mu lahko rečem starešina slovenskega rapa, je bil več kot odličen. Res. Trkaj je bil na odru čisto malo, ko pa je prišel Nipke, pa sem šel na svež zrak in se ujel v debato z »lokalci«.
Vmes smo se s prijatelju porazgubili, a na koncu smo se našli in šli skupaj domov. In kaj dela pijan človek, ko gre domov? Ja poje si. Valda. In o čem si poje v Mariboru? Ja o Mariboru. Itak.
»Jako lijepo pjevaš.«
To mi je rekel Filip, ko sva se nekaj dni kasneje videla. To mi je rekel. Ja, malo me je ratalo sram, ker je on bil tisti četrtek dokaj trezen, a sem se samo nasmejal in pomislil, kako mora biti treznim ljudem tečno ob pijanih, a da so si sami krivi. Recimo. Mogoče si niso. Nima veze, stvar treznega. Saj ven-ven ne pomeni, da se moraš napiti. Samo meni je boljše. Drugače lahko vsaka kavica s prijatelji na Poštni pomeni ven-ven. No, napiti, ali kakorkoli drugače spraviti telo v to … stanje. Drugačno stanje.
