Razumel sem se z obema stranema, ki se med sabo nista, in potem ene in druge prepričeval, zakaj je dobro, da smo skupaj. Poslušal, kako se kritizirajo, kimal, vse razumel in se strinjal in potem, če sem dobil priložnost, povedal še drugo plat. Vsak ima svoj prav. Vedno sta dve strani. Ena in edina objektivna resnica nikoli ne obstaja. Bolj ali manj uspešno mi je uspelo ljudi povezovati in širiti medsebojno razumevanje, spoštovanje, strpnost.
V tem sem nekako užival. To je zame pomenilo biti dober človek in delati pravo stvar. Imeti smisel in pomen. To sem počel iskreno in v najboljši veri. Verjel sem, da s tem delam spremembe, kar mi je dajalo občutek pozitivnega vplivanja na svet. Veliko bolj kot hoditi na volitve ali se kakorkoli drugače angažirati. Za to sem pač rojen, sem mislil. Ne mediacija, to je že preveč spolitiziran pojem, ampak nekakšno neformalno povezovanje.
Ampak od tega ne gre živeti. Pa ne samo to, od tega človek resnično ne more imeti nič materialnega, razen duševnega zadovoljstva in spoštovanja ljudi, ki to prepoznajo in cenijo. To so moji osebni zmagovalci. In imam jih veliko. Včasih jih ne znam videti, kaj šele, da bi jim znal pokazat, kako jih cenim. A zelo močno vem, kdo so, in to so tudi ljudje zaradi katerih vem, da sem.
Ideale o povezovanju sem nekoliko izgubil. Začel sem se namreč spraševati, če sem še kaj drugega kot presek želja drugih. Kdo sem torej jaz? Kaj so moje želje? Ali sem tu samo zato, da izpolnjujem in povezujem ideale drugih?
Ko se to sprašuješ šele v tridesetih, potem veš, da si dvajseta zafural. Zamudil si čas, ko bi se moral profilirati in točno vedeti, kaj je tvoj cilj. Seveda pusti ves ta neformalno povezovalni angažma izjemno širino, a zaposlili te v teh časih za to povezovanje nikoli ne bodo. Še na vsakem resnem razgovoru za delo sem pred zaposlovalci pustil mlačen vtis.
Seveda, kdo bi le plačeval tisoč evrov (bruto) za nekoga, ki se trudi razumeti in povezovati ene in druge, zaveznike in nasprotnike, vladne – nevladne, prijazne – hudobne (takšni itak ne obstajajo), sposobne in tiste manj, srečne – nesrečne, prodajalce – kupce. Ne, nobenemu podjetju ali organizaciji ne dajem občutka, da bi lahko s tem konkretno pripomogel k njihovi viziji. „Zresni se, Rene, danes je potrebno slediti resnim in konkretnim ciljem, ne pa tej kvazi anarhistični ideologiji.“
Prostora, kjer ni potrebno biti za in proti, ni potrebno iskati zaveznikov in nasprotnikov, katerih vsebina bi me hkrati iskreno zanimala ter mi zagotavljala plačilo od katerega bi lahko živel, mi je v Mariboru zmanjkalo. In ker nič nisem, ne morem poskušati niti drugje. Maribor je zato vse, kar imam. Moja edina utesnojoča sadomazohistična realnost.
Hvala bogu za program javnih del, ki me je zaposloval lani. Noben drug zaposlitveni program ne bi mogel bolje sovpadati z mojim poslanstvom. Vendar kaj zdaj, ko ga je konec? Tako brezupnim primerom bi morali omogočati zaposlitev v programu javnih del za nedoločen čas…
Za ta portal pišem, da vas zatožim. Zatožim bralcem portala, torej vam samim. Pa ste vi, kot je vedno v teh primerih, še najmanj krivi. Kakor socialne stiske poskušajo reševati ljudje brez kapitala in najbolj iskrenemisli govorijo tisti, ki jih označujemo za čudake, tudi svet lahko resnično spremenijo le tisti, ki za to nikoli ne dobijo priložnosti, in tako tudi žalostne zgodbe berejo le tisti, ki si to najmanj zaslužijo. Velja tudi obratno.
Nekateri konci se spišejo sami. Ta se ni. Lahko bi končal s Portugalcem Danijem, ki me obišče ta vikend in je eden tistih, zaradi katerega imam obvezo, da ostanem takšen kot sem (bil), lahko bi napisal oglas za iskanje službe, ali pa končal z Udarnikom. Ali pa s citatom kolega, ki bi mu lahko oporekal marsikaj, nikakor pa ne življenjske modrosti: „Stari, deset ljudi se niti to, kam bo šlo na pijačo, ne more zmenit’ med sabo“.
