Božič. Praznik, ki ga filmi predstavljajo kot najlepši čas življenja, kot čas miru, ljubezni; takrat, ko se ti vse, kar si (si) želel, izpolni. Seveda je to popolno sranje. Vsi vemo, da je to čisto navaden praznik, ko se ne zgodi čisto nič magičnega, le televizija in radio nenehno kričita vate, da sovražiš svoje bližnje, če ne sprazniš svojega računa za stvari, za katere jim bo popolnoma vseeno. V vsakem božičnem filmu se vedno izpolnijo čisto vse želje, vedno sneži, vse je lepo in bleščeče, vsi so srečni do konca svojih dni. Bruh. In tako izgleda resničen božič (vsaj pri meni):
-
Dan: 23.12.
Vsa zardela gledam film, ki ga je bila profesorica prisiljena predvajati med zadnjo uro pouka in pogledujem na uro. Kdaj bo že konec tega mučenja? Če bi jaz lahko izbirala, bi dala gor kaj zelo krvavega, ker pa so izbirale voditeljice razreda, so s cviljenjem in tuljenjem in piskanjem izbrale film Hot Mike. In smo gledali kup nagih tipov, ki se zvijajo na odru. Juuhuuuu!
Ko je bilo ure končno konec, sem zdirjala v mesto. Kupiti sem morala čisto vsa darila. Za starša, brata in tri sošolke. V redu. Vzamem si trenutek, da se fizično in psihično pripravim na stres, računanje, prerivanje, borbo z malimi punčkami za zadnjo bleščečo darilno vrečico in vse drugo pričakovano za danes. Nadenem si anti christmas song protektors aka slušalke in si navijem svojo najbolj sovražno pesem na ves glas. Prispem do »the root of all evil« [opomba mentorja: legla zla], aka Europarka. Globoko vdihnem in z zlo slutnjo vstopim. Seveda je bilo popolnoma našopano z ljudmi, ki so nosili naokrog fine bonbonjere, otroške igrače, darilne vrečke in zaboje tablet za živce. Potopim se v množico in se jim pridružim v paničnem brskanju in iskanju idej. Po polurnem iskanju po različnih trgovinah obupam in nagrabim kup krame v Müllerju. Potem stojim več dni v vrsti za blagajno in še dvajset minut pred blagajno, ker se je baje etiketa za neko kulico, ki sem jo nameravala kupiti, izgubila. Zato sem bila zanjo prisiljena zapraviti svoj zadnji drobiž, namesto da bi jo plačala s kartico skupaj s preostalim sranjem.
Končno se izmozgana, brez denarja in otežena z velikansko vrečko odpravim še proti Bukvarni, kjer sem upala, da bom našla kakšno dobro zgodovinsko knjigo za sošolko. Po poti iščem bankomate, a ne najdem niti enega. Zato grem mimo Bukvarne in hodim naprej v iskanju izvirčka desetakov in ostalih bankovcev. Predme stopi en tip, ki ga poznam. Ni me videl in ne vem, če bi ga pozdravila ali ne. Ne, saj bo že šel drugam. Bilo bi zelo čudno, če bi ubožca napadla od zadaj; verjetno bi ga še kap. Poleg tega meri dva metra osemdeset, jaz pa nisem s seboj prinesla nobene pručice ali megafona, da bi me lahko slišal pri mojih ubogih stošesdesetih centimetrih. Zato ga nehote zalezujem in čakam, kdaj bo že zavil kamorkoli. Da ne bi bilo tako zelo čudno, pogledam v tla. Ko pogledam nazaj gor, je izginil!
Oh, hvala orjaški luknji v tleh, ki ga je požrla! Pa še bankomat zagledam malo pred seboj. Aleluja! Stopim do njega in zagledam tistega tipa. Počakam kak meter stran in pomislim, da me bo zagotovo videl, ko bo šel nazaj in več ne bo tak kripi. Pa me ni! Zato sem nadaljevala z nenamernim zalezovanjem še po dvigu zadnjega centa s svojega računa pa do Bukvarne in do police, kjer sem iskala knjigo za sošolko. Še podobno knjigo je iskal! Počutila sem se že zelo neprijetno in sem želela kriče zbežati, a je knjiga tehtala več od mene, zato sem se lahko le zadihana vlekla pa cesti. Končno sem se ga znebila in se sesedla na avtobus za domov, kjer sem morala eno darilo še narediti in napisati vsa posvetila.
-
Dan: 24.12.
Znebim se vseh daril za sošolke, nazaj pa dobim enega. Druga so bila pozabljena v nekih avtih, še niso prispela na dom ali kaj drugega. A za eno darilo pa sem dobila namig – nekaj, kar nujno potrebujem. Takoj sem vprašala, kje za vraga mi bo našla tipa. Odgovori, da je nekaj drugega. Pomislim. »Mesni burek?« vprašam kmalu. Tudi na to odkima. Ko naštejem vse stvari, ki jih potrebujem, mi ona pove, da so ličila. Jebemti mater, Ema. To je kot bi mi dala papirnato vrečko čez glavo in rekla, da še nikoli nisem bila lepša. Pridem domov in takoj dobim kup opravil, da mi slučajno ne bi bil dolgčas.
S tal praskam neko zasušeno sranje, ki mi ga ne uspe dol spraviti s krpo za tla. Nama z bratom je bilo ukazano, da počistiva hišo do večera, ko se vrne iz službe naša mati. Zato sedaj brišem tla in s škripanjem zob poskušam preglasiti prekleti radio. Čim bližje, ko smo božiču, tem bolj nas posiljujejo s to prekleto božično glasbo. Razpored programa je izgledal približno tako: One direction-reklame-božična pesem-napovednik-božična pesem- HELO FROM THE OTHER SIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIDE- božična pesem, reklame-božična pesem.
Na vsaki postaji je isto. Ne morem jim ubežati. Upajoče prižgem tv in nastavim na Radio Rock, ker ne vleče do Maribora, zato lahko poslušam le po televiziji. Zato ga ne morem poslušati skoraj nikoli, ker očetu gre na živce slaba kvaliteta zvoka pri televiziji. Previdno dam čisto na tiho in oprezam za kakšnimi sovražnimi opazkami iz sosednje sobe, kjer oče sedi za računalnikom. Ko ničesar ne zaznam, dam še čisto malo bolj na glas in uživam v pomanjkanju besedila o Božičku in ostalega sranja.
Za trenutek prekinejo glasbo za to, da povejo, da bodo igrali božične pesmi takrat, ko bo Božiček vozil čoperja. Potem pa dajo neko hard rock pesem gor. S solzami sreče se jim ganjena šepetaje zahvalim, ko se foter končno spomni zadret iz svoje sobe: »Bi že vgasnila to prekleto piskanje, jebemti!« Neeeeeeeeeeeeeeee!!! Obupano se poskušam rešiti: »Če pa po radiu predvajajo le božične pesmi, slušalk pa mi tudi ne dovoliš nosit doma!«
Pojamram in upam, da mi bo v tem primeru izjemoma dovolil slušalke, če že ne Radia Rock. Odgovori: »Pa ne poslušaj ničesar, zakaj bi mogla imet neko glasbo zraven.« Nikoli! V mislih ga preklejem na vse možne načine in ponovno prižgem radio. S svojim dretjem zbudiva mačka, ki se spomni, da bi mi lahko malo tečnaril, ko sem že tam. Zato je tisto, kar moram potem prenašati med delom približno podobno temu: Reklame-mieeeewww-božična-mieeeeeeewwwww-pesem-moww-napove-mijewwewew-dnik-božična pesem- is it to late-mjaw-to say soooooooryyy- božična pesem-reklame-mieww.
Besna končam z brisanjem tal, brcnem mačka v steno in poskušam zbežati v svojo sobo, ko se foter spet zadere iz svoje sobe: »Lahko še kuhinjo počistiš, prosim?« Pogoltnem svojo jezo in se lotim še tega. Med delom se mi neprestano okrog nog smuka maček in me nadira, kot da poskuša iz mene izgnati demona. Nasujem mu več hrane, kot on tehta, a mi še vedno gnjavi. Ko se ga dokončno naveličam, ga dvignem, odnesem do posodice s hrano, odložim pred njo in rečem:»Jej!«
Bebavo me pogleda in reče:»Mow.« Namenim mu pogled, ki ga sicer hranim za ljudi iz Amnesty Internationala, ko me poskušajo napasti s vsemi infirmacijami o tem, zakaj bi rešla svet vsega hudega, ča bi jim dala številko svojega bančnega računa. Zato je utihnil in poslušno začel jesti. Seveda dobim še tisoč opravkov, ko pa me nehajo nadlegovati, pa je že večerja, potem pa darila. Od babice sem dobila zobne ščetke, zobno pasto, milo in svečo, ki diši po milu. »Darilo s sporočilom,« se smejeta starša. »Čudovito, ker je tudi vajino takšno,« jima odgovorim in pomignem proti čokoladnemu pujsu, ki sta ga dobila. Tečno me pogledata, jaz pa se zarežim in rečem:»Saj ne.« Saj se jima morem prilizovat, da me bosta pustila iti ven za silvestrovo. Ko je že pozno in se spravljamo spat, nekdo zunaj odvrže zelo glasno petardo in oba psa se naslikata na moji postelji.
-
Dan: 25.12.
Zbudim se prilepljena na steno s čudovitim razgledom na pasjo rit tik pred svojim obrazom. Naženem pse iz svoje sobe in izbljuvam kepo dlake. Moj plan za božič je poležavanje na postelji v svoji puhasti termo pižami, gledanje fimov na telefonu, šopanje s čokolado, kratek odmor na kavču v dnevni sobi, namenjen kvazi družabnosti, potem pa nadaljevanje z ležanjem, čokolado, filmi in puhasto pižamo. Ampak seveda vso čokolado pojem že do desetih zjutraj in sem se prisiljena odvleci do kuhinje, da poiščem potico in sladko smetano. Tam je star del družine aka starša že ves živ in aktiven. Zabodeno me pogledata in vprašata, kaj delam še vedno v pižami. Odgovorim, da so počitnice in da kršim svoja pravila že s tem, da sem sploh budna. Očitno sta mnenja, da je to šala, saj se zasmejita in takoj ukažeta, naj se oblečem in pomagam pri ponovnem čiščenju hiše in pripravljanjem finega kosila za celo družino, ki pride ob treh. »Zakaj pridejo tako zgodaj?« tečno vprašam. Mati odgovorijo: »Zato, da bojo prej šli.« Hm. Zdi se smiselno, zato ne oporekam. Kljub temu mi družinsko kosilo popolnoma pokvari sanjski načrt.
In tako izkoristim dan za brisanje prahu, česanje živali, da so še te bolj fine, lupljenje mikroskopskega česna in druge nadležne neumnosti. Sovražim to, da se vedno pretvarjamo, da smo vsi fini in polikani in da se še naš jebeni maček dere v latinščini, če ni pod pritiskom. Končno se uspem zapret v sobo in si poveznit slušalke na glavo. Čez petnajst minut pa pride k meni mati in naznani, da so prispeli stari ljudje in dva bratranca in da jih moram pozdravit in se delat vljudno. Zato preživim še preostanek dneva tako, da se režim značilno nesmešnim starčevskim šalam in se zahvaljujem za doma pečene kekse, ki bi jih rada dala psom, pa baje ne smem.
Ko vsi grejo, je božiča končno konec. Na njegov obstoj opominjajo le kup umazane posode, smreka, po kateri ima maček neznansko željo scat, in ga moramo kar naprej odganjat, ovojni papir po mizi, tleh in kavču ter nova budilka v moji sobi, ki jo je moj bratec nastavil za ob pol petih zjutraj, jaz pa je ne znam izklopit. Vsa srečna, da sem preživela in da je naslednji komaj čez eno leto, se vržem na kavč, v mojem naročju pa se spet pojavijo vse živali naše hiše, še bratec se vsede zraven. Zato se ne morem premaknit, na radiu pa zavrtijo pesem I wish every day was like christmas.
