To je bil en tistih petkov, ko je povsod na polno dogajalo. Na Trgu Leona Štuklja se je začela 52. Zlata lisica s Trash Candy in Happy Ol’McWeasel. V Sathmotu Grunge Party Show s Pearl Jam in Soundgarden tribute bandi. V Kavarnici Rokaj Crossroads odštekani. V Kaosu pa mariborski Lipstick Stain. In to je samo iz te, alter rock scene. Verjetno se je še marsikje marsikaj zgodilo. Mi oziroma jaz pa sem prvo zavil na Koroško in šel do Viktorja. Tam bi naj, ko bi prišel še Krajnc, nekaj spili, potem pa levo, desno proti Kaosu, kjer bi bili kako urco, nato pa proti centru v Satchmota, kjer bi bili do konca, nato pa … no, do sem je bil načrt nekak’ sestavljen. Uresničil pa se ni niti na prvi točki: da nekaj spijemo pri Viktorju. Ah.
»Viktor, lahko pridem že zdaj do tebe?« (Urni kazalec je priskakljal do deset čez sedem, mi pa smo bili zmenjeno ob petnajst do osem.)
»Ja, lahko. Ampak ne bomo pili pri meni, ker je cimer ostal tukaj in se mora učit in … ja.«
Vse to je povedal v rahlo polomljeni slovenščini, ker je iz Makedonije, vendar se je v teh nekaj mesecih življenja pri nas v Mariboru res lepo naučil slovenskega jezika. Ne vem zakaj, ampak imel sem potrebo, da to pojasnim. Če bom v tekstu kasneje slučajno še kdaj uporabljal njegove besede.
»Dobro, zmenjeno. Pridem, pa bomo že videli kako, kaj in kam.«
»Dobro, vidimo se.«
Pa sem šel, nič kaj posebej razočaran, ker sploh nisem želel preveč pit. Itak pa sem vedel, da se bomo nekje že imeli fajn. Glavna je družba, alo.
Čakala sva, jaz in Viktor, poslušala bende iz Bitole. Zraven je bil tudi ta cimer, ki nam je »uničil« načrt. Sedel je za svojo pisalno mizo in ni zgledalo, da bi ga kakorkoli motila. Dokler ni zazvonil telefon, je to trajalo. Neka »tu-tu-ru-tu« polifonična melodija je zvibrirala Viktorjev telefon. Krajnc kliče. Dobro. Greva dol. Zdaj pa moramo skupaj sestaviti nov načrt. Hmmm. Kaj bomo šli kam kupit kaj za pit ali bomo pili notri?
»Ja gremo te nekaj kupit, do koncerta še je tak eno uro, potem pa bomo še notri.«
Dobro. To je to. Pa smo šli v Klaseka oziroma zdaj Mercator na Koroški. Liter rdečega in šesterček pira. Čisto dovolj bo, ker ne bomo pretiravali. Kupimo in gremo tja na tiste stopnice blizu Kaosa. Tiste, ki gredo potem gor do Roomazea. Čičamo in pijemo. Ampak malo. Z Viktorom vsak en pir, Krajnc dva deci vina. Ker nas svinjsko zebe vse skupaj skrijemo za steber in gremo v Kaosa. Tam naročimo vsak svoj pir in čakamo. Pa čakamo, čakamo. Ob devetih bi naj začeli, ura je bila že kar lepo preko. In je Krajnc poklical pevko. Pa mu je rekla, da začnejo komaj ob enajstih. Dobro. Uf. Kaj bomo zdaj? Tam, v Satchmotu pa se začne ob desetih. Ja nič.
»Bomo tukaj. Smo že naročili.« So bile besede Viktorja in tega smo se držali.
Pa udarili par rund biljarda, midva s Krajncem proti Viktorju, za katerega sem vedel, da je v tej igri odličen. In naju je itak napokal. Dvakrat, trikrat. Ne vem. Vmes so se v Kaosu tudi stepli. Pravzaprav je šlo samo za en udarec z zaletom, ki je drugega takoj spravil na tla. Bum. Kot deska. Pa dobro, mi smo nadaljevali s partijo biljarda, ker je tam okoli tak’ takoj bilo dvajset ljudi, ki so želeli pomagat.
Potem smo v glavnem kar uživali na koncertu, ki je bil super. Žalostno je edino to, da se folk vedno najbolj napali med priredbami. Če se prav spomnim, so Lipstick Stain igrali eno – Heart-Shaped Box od Nirvane. In valda, publiki je takrat najbolj dogajalo. Ampak da ne bom delal kakšne škode sami energiji na koncertu…. Energija je bila cel čas visoko, visoko.
Po koncertu pa … žalost. Ne bom povedal zakaj. Ne bom razlagal, kaj vse se je dogajalo. Je pa prišlo do tega, da sva dva lovila enega, ki je želel nekam pobegniti, ko sva ga pa dobila, pa smo dolgo, dolgo v solzah, objemih, smehu, jezi; v pristnih, čisto iskrenih občutkih, razpravljali o vsem. Na Gosposvetski. Ob litru rdečega namiznega. Mercatorjevega. In kako je to prijalo. Ne samo takrat. Še včeraj, danes, jutri. Enkrat pač moraš dat’ svoje občutke ven. Čeprav misliš, da imaš vedno nekje osebo, ki ji lahko vse poveš, se to redko zares zgodi. In takrat se je. Ja, verjetno tudi zaradi tega, ker smo bili opiti. Ampak vseeno. To je bila terapija! Vsem. Tistemu z največjimi problemi in nama, ki sva poslušala in dodala svoje. Zaradi tega nam je naslednji dan na vajah tudi takoj uspelo narediti novi komad. Ker smo se izpraznili, dali ven vse (Jaz, Viktor in Krajnc smo skupaj v bendu). In ja. Večer že od samega začetka ni šel po začrtani poti. Ampak glej ga zlomka. Bil je en boljših!
