Bila je noč. Vsepovsod so neki lampijončki al’ nekaj takega. Sproščeno plavam po Dravi in razmišljam, kje bi lahko bila moja oblačila. Pogledam naokrog in vidim Europark in Kolosej. Vidim, da blizu mene plava še več ljudi. Fak, vsi so oblečeni. Zakaj sem jaz naga?
Tudududidudu tududuDIDIdudu what els should i be? Tudududididudu All apologies! What els could i say? Tudududididudu. Everyone is gay! Tudududididudu.
Spačim se in zagodrnjam. Dvignem idejo in ugotovim, da na srečo nisem več naga. Če spiš zraven psa, se to zdi nekako narobe. Pogledam na uro, kjer piše, da je ura že pet. Neeeeee! Kdaj za vraga se je te to zgod’lo, če je še pred dvajsetimi minutami pisalo, da je ura pol dvanajst! Nočem še vstat!
Na drugi strani sobe se moj telefon še kar dere in me poskuša prepričat, da bi vstala. Zarota! Jebi se, Kurt, deri se, kol’ko se hočeš, jaz ne bom vstala! Pesem se končno konča in z neizmernim užitkom se obrnem proti steni in zakopljem v odejo. Pa prekleti telefon preprosto noče nehat gnjavit’ in še enkrat zašpila isto pesem! Besno zarenčim in vržem čudovito mehko toplo odejo s sebe, moje telo pa preplavi mraz in začnem mastno preklinjat. Vse sovražim! Celi svet je grozen, zakaj moram vstat?? Stopim čez sobo in izklopim budilko. Za dobro mero mu pokažem še sredinec in se poskušam obdržati pokonci. Saj mi bo uspelo, saj se bom v tem trenutku oblekla in si naredila šalco čaja, pa bom budna. Fuck that, pomislim in padem preko renčečega psa nazaj v posteljo.
Zakopam se nazaj pod odejo in zastokam od sreče. Aaahhhhhh, če ni to najlepša stvar na svetu! Ne bom zaspala, samo za pet minut bom še poležala, potem pa bom vsa sveža in budna vstala in se oblekla. Le za trenutek bom zaprla težke veke…
Stojim na avtobusni. Wow, mislila sem, da ga bom zamud’la, pa sem še zgodnja. Tudi brat bi moral priti. Ga bom poklicala, ko vidim avtobus. Iz gozda pripelje črni BMW z zatemnjenimi stekli in se ustavi na postaji malo stran od mene. Debele dežne kaplje se odbijajo od strehe. Vrata se odprejo in tam/naenkrat vidim kup indijancev. S perjanicami in vsem. Ven stopi indijanka nekje moje starosti z dojenčkom v rokah. Stopi do mene in mi ga položi v roke. Pokaže na lužo, ki se je delala na klopi postaje. »Daj mu piti, pa bo vse vredu,« reče.
Potem sede v avto in se odpelje. Dojenček začne jokati. Nagnem se proti luži in zajamem nekaj vode, a so noter orjaške žuželke. Sfrcam jih ven in dam dojenčku piti. Vidim, da se avtobus približuje in odložim dojenčka, da lahko pokličem brata, ki pa se ne javi. Zato preprosto stopim na avtobus in komaj po nekaj minutah vožnje ugotovim, da sem dojenčka pustila na postaji! Šitšitšitšitšit!!
Ponovno pokličem brata, ki pa se javi z zaspanim glasom: »Alo, Urša, ne bom šel na tega, bom šel na drugega,« je rekel. Panično sem zakričala: »Ne pa ne boš! Jaz mam dojenčka na postaji, zato boš v tem trenutku prišel na postajo in mi ga prinesel!«
Zajamram in se stežka ponovno predramim. Sem zaspala nazaj? Prevalim se in pogledam na budilko. 5.25. FAK! Vrže me s postelje. Avtobus imam čez deset minut! Nikakor ne smem več zamudit’ nobene ure, ker bom dobila ukor. Starša sta me skoraj ubila že za opomin! Panična začnem šprintat’ po hiši od omare do kopalnice in še do torbe.
Dvanajst minut pozneje tečem do postaje, kjer avtobus že pobira zadnje dijake. Bulerje imam razvezane, ličila imam razmazana, zobno pasto imam na obrazu, v rokah pa mi plapolajo slušalke in učbenik za matematiko. Šofer me počaka in se prijazno nasmehne, ko brskam po torbi za denarnico. Nič ne jamra in nič ne nerga, saj je že vajen. Isto se zgodi čisto vsak dan.
